<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>
12. 05. 2016,09:08

JOSIP BROZ TITO :" POBIJANJE UJETNIKOV STROGO PREPOVEDANO"

                   IVO LEBAN

''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''''

ZADNJI BOJI DRUGE SVETOVNE

VOJNE SO SE BILI NA NAŠIH TLEH


Josip Broz - Tito: »Vojnih ujetnikov nikar ne ubijajte!« Zgodovinar Risto Stojanovič je raziskoval sklepno fazo druge svetovne vojne na Koroškem – »Kdo vse na nižjih ravneh ni upošteval tega ukaza in zakaj Tito ni preveril, ali so komandanti armad ta njegov ukaz izvršili«

Ciril Brajer 
»Spoštovani, v roke sem vzel današnjega Nedeljca in bil zelo presenečen, ko sem na strani 18 v prispevku Marijana F. Kranjca prebral, da ga zanima, 'kdaj in kje je makedonski zgodovinar Risto Stojanov izvedel, da je Nedeljski prvi objavil Titovo depešo o ravnanju z vojnimi ujetniki'. Če bi gospod Kranjc v Nedeljcu prebral prispevek Cirila Brajerja z dne 10. junija 2015, bi dobil odgovor na zastavljeno vprašanje.«

No, vsekakor drži, da se Nedeljski dnevnik splača brati, in to skrbno. Odkriva nove stvari in jih tudi pojasni ter predstavi. Ker očitno le Slovenci vemo, kdaj se je druga svetovna vojna resnično končala, bodimo natančni: Nemčija je kapitulirala 7. maja 1945, Evropa je za dan zmage določila 9. maj, zadnja bitka pa je tekla pri nas še 14. maja 1945 na koroški Poljani.

Koroški zgodovinar dr. Risto Stojanovič že vrsto let raziskuje dogodke med NOB na Koroškem, najskrbneje zadnji dve leti vojne. Zakaj?

»Najbolj sem se osredotočil na dogodke v času sklepnih vojaških operacij maja 1945 na območju Šaleške, Mislinjske, zgornje Dravske in Mežiške doline pa tudi zamejske Koroške.«

Titovi ukazi 
O tem je objavil šest publikacij. »Upam, da bo gospod Kranjc odgovor na zastavljeno vprašanje našel v najinem sedanjem prispevku, če je prvega spregledal. Sicer pa original Titove depeše hrani arhiv Vojaškozgodovinskega inštituta v Beogradu (AVZIB), transkribirano pa ima Arhiv Republike Slovenije. Zato ima Nedeljski dnevnik veliko zaslugo za zgodovino, zahvaljujem se vam, da ste našli gospoda Žarka Zavrla, ki je dešifriral Titovo depešo.«

Zakaj se vam zdi tako pomembna?

»V letih 1989 in 1990 sem zaključeval doktorsko disertacijo O razmahu NOB na Koroškem v letih 1944–1945. Eno od poglavij so bile sklepne vojaške operacije. Zaradi tega je bilo tedaj treba pregledati številne dokumente v AVZIB. Mentorja prof. dr. Tone Ferenc in prof. dr. Milan Ževart sta mi naročila, naj poskušam najti akt, zapisnik, o vdaji nemške skupine armad E za jugovzhod Evrope. V Topolšici so ga 9. maja 1945 podpisali generalpolkovnik Alexander Löhr, načelnik njegove komande Erich Schmidt Richberg, politkomisar štaba 4. operativne cone NOVS Matevž Hace in načelnik štaba Petar Brajović. Ta dokument je bil namreč do 19. maja 1945 v arhivu štaba 4. operativne cone, nato pa se je za njim izgubila vsaka sled.«

Ste odkrili, zakaj so se slovenski partizani po slavnih zmagah umaknili z že zasedenega dela Koroške?

»Treba je bilo ugotoviti, ali obstaja kakšen pisni ukaz za umik enot NOVS oziroma JA s Koroške maja 1945. Zgodovinarji smo domnevali, da je do umika prišlo na osnovi Titovega ustnega ukaza. Prav tako je bilo treba poiskati dokument o ravnanju z vojnimi ujetniki, saj je ta problematika že burila duhove. Leta 1989 akta z Löhrovim podpisom v AVZIB nisem našel. Lani pa sem s pomočjo ministrstva za zunanje zadeve v Ljubljani in veleposlaništva Republike Slovenije v Beogradu iz AVZIB pridobil le kopijo izvlečka tega akta z Richbergovim podpisom, namenjenega nemškim formacijam za vdajo na terenu. Vprašanje, kje je shranjen dokument z Löhrovim podpisom, ostaja v zgodovinopisju še naprej odprto.

V AVZIB mi je leta 1989 uspelo najti Titov ukaz z dne 19. maja 1945 štabu 3. JA za umik enot NOVS oziroma JA s Koroškega. V publikaciji Otvoreni dossier Bleiburg piše, da ta dokument nikoli ni bil najden. Jaz sem ga odkril.

V istem arhivu sem tedaj našel tudi Titovo depešo z dne 14. maja 1945 o prepovedi pobijanja vojnih ujetnikov, odposlano glavnima štaboma JA za Hrvaško in Slovenijo ter štabom štirih armad JA. V publikaciji Otvoreni dossier Bleiburg pa sem našel podatek, da je Nikolaj Tolstoj (avtor publikacije The Minister and the massacres; v hrvaškem prevodu Ministar i pokolji) o tej depeši povedal, da je očiten ponaredek, kos papirja, brez Titovega podpisa, da to niti formalno ni bil pravi ukaz. Ko sem to prebral, sem tudi sam podvomil o njeni pristnosti. Pozneje sem iz Arhiva Republike Slovenije dobil tudi transkribirano depešo, prav tako s Titovim podpisom. Velikokrat sem se spraševal, kdo jo je v GŠ JA za Slovenijo sprejel in dešifriral. Vesel sem, da sem 20. aprila 2016 prek Nedeljskega dnevnika izvedel, da je to bil gospod Žarko Zavrl.«

General se vda

Greva iz arhivov na teren, na bojišča?

»Ko je Löhr v zalednem štabu 4. operativne cone v Topolšici podpisal zapisnik o kapitulaciji, je bilo po enem podatku razoroženih okrog '5000 nemških vojakov', po drugem pa 'v velikosti ene divizije' torej od 8000 do 15.000 vojakov. Za te vojne ujetnike sta bili po 10. maju postavljeni dve začasni vojaški taborišči, v Topolšici in Šoštanju. Löhr in člani njegove komande so v Topolšici imeli prepustnice za prosto gibanje po taborišču in zunaj njega. Prav tako jim je bila dovoljena uporaba radijskih postaj za zvezo s komandami nemških formacij na terenu.«

Generala Löhra so partizani zajeli, zakaj so mu pustili uiti?

»Dne 11. maja so vodstvo in nekateri člani zalednega štaba 4. operativne cone z zaščitnim bataljonom odšli v Velikovec, kjer je že bil operativni štab cone s komandantom Petrom Stantetom - Skalo. To je Löhr izkoristil in v spremstvu motorizirane enote s svojo komando 12. maja prek Črne na Koroškem in Poljane pri Prevaljah pobegnil v Bistrico pri Pliberku, nato v Grebinj. Tam se je zatekel v varstvo neke enote 5. britanskega zasedbenega korpusa. O tem sem se pogovarjal z generalom Ivanom Dolničarjem - Janošikom in nekdanji politkomisar 14. divizije NOVS mi je rekel: 'Pravzaprav Löhr ni pobegnil, ampak je enostavno odšel iz Topolšice, saj je ugotovil, da jih varuje neizkušena partizanska enota in da je komandant taborišča Ivan Majnik - Džems odsoten. Načeloma je spoštoval podpis o kapitulaciji, saj bi sicer s svojo bojno ognjeno močjo lahko poteptal vse na poti do Avstrije.'«

Naropani zakladi

Zadnji boji torej niso bili z njim?

»Kmalu po njegovem pobegu se je s celotno bojno tehniko začela umikati tudi nemška 104. lovska divizija. Na Poljani so ji 13. maja umik v Avstrijo in vdajo 5. britanskemu korpusu preprečili enote Tomšičeve brigade in del 7. brigade 51. divizije 3. JA. Bili so pogovori o vdaji, a brez uspeha. Po kratkotrajnem, a ostrem spopadu so po nepotrebnem padle žrtve na eni in drugi vojskujoči se strani. Enota borcev iz Tomšičeve brigade je okrog 11.000 nemških vojakov in marincev z Egejskega in Jadranskega morja skupaj z lažjimi ranjenci po vdaji prek Koroškega in Jezerskega transportirala v Kranj, kjer je bilo ujetniško taborišče. Težji ranjenci so ostali na bojišču pod poškodovanimi nemškimi tovornjaki. Poleg orožja je Tomšičeva brigada tedaj zasegla ogromno bogastvo, ki so ga nemške formacije naropale na Balkanu, bilo pa je naloženo na 800 tovornjakih s prikolicami, pokritih s ceradami. 13. maja 1945 so enote NOVS oziroma JA na Poljani bíle zadnji boj proti nemškim vojaškim formacijam na evropskih tleh. Pozneje sta se pojavila napačna podatka, da je ta boj potekal 14. maja in da je bilo nemško vojaštvo dokončno premagano 15. maja 1945 pri Dravogradu.«

Nemce so spremljali tudi naši izdajalci, kolaboranti z nacifašizmom. So sodelovali v bojih?

»Ko so 14. maja na Poljano prispeli črnogorski četniki in ustaško ter domobransko vojaštvo skupaj s civilnimi begunci, so predhodnice ustaško-domobranskega vojaštva obstreljevale nemške tovornjake in pod njimi so zgoreli ranjenci. S tem kolaboracionističnim vojaštvom sta se najprej spopadla del Tomšičeve in 7. vojvodinske brigade, med bojem je na pomoč prispela še Šlandrova brigada. Ker so se borci vojvodinske brigade med spopadom umaknili z bojišča, je kolaboracionističnemu vojaštvu skupaj s civilnimi begunci uspel umik na Libuško gmajno pri Pliberku. Dne 14. maja 1945 je bil na Poljani zadnji boj vojskujočih se strani v drugi svetovni vojni v Evropi. V nekaterih prispevkih k zgodovinopisju pa je naveden napačen podatek, da je bil zadnji boj tam 15. maja 1945.«

Domobranci in ustaši se niso hoteli vdati

So se naši kolaboranti sploh vdali skupaj z nemškimi gospodarji?

»Kolaboracionistično vojaštvo je bilo 15. maja pri Pliberku obkoljeno in kljub pogovorom o vdaji ni hotelo odložiti orožja. Zaradi tega je predstavnik enote 5. britanskega korpusa pogajalcem enot NOVS oziroma JA ponudil pomoč z nekaj tanki. Ker do vdaje ni prišlo, so bile obkolitvene enote NOVS prisiljene uporabiti orožje, pomagali pa so jim tudi britanski tanki. Objektivnega števila tedaj padlih kolaboracionističnih vojakov in civilistov ne moremo ugotoviti. V prispevkih k zgodovinopisju so omenjeni nekateri podatki, tudi takšni, ki so predimenzionirani celo do mitične razsežnosti – 300.000. Prav tako ni zanesljivih podatkov o številu razoroženih in zajetih kolaboracionističnih vojakov in beguncev. Del teh je enota NOVS oziroma JA s transportnim vlakom odpeljala v Maribor in jih izročila enotam 3. JA. Večji del zajetih so enote NOVS oziroma JA iz Pliberka prek Poljane peš usmerile v začasno ujetniško taborišče v Dravogradu, pozneje pa od tam v Maribor.«

Sledil je torej obračun z vojaštvom, ki se nikoli ni vdalo?

»Dejstvo je, da so kljub Titovi prepovedi povojni poboji bili. O njih so pisali drugi avtorji. Glede množičnih povojnih pobojev vojnih ujetnikov in civilistov pa se tudi meni vsiljujeta zlasti dve vprašanji: kdo vse na nižjih ravneh ni upošteval tega Titovega ukaza in zakaj Tito ni preveril, ali so komandanti armad ta njegov ukaz izvršili.

O tem, kako je potekalo iskanje ubežnega Löhra, je v zgodovinopisju objavljenih več prispevkov. Iskalo ga je nekaj oficirjev NOVS oziroma JA in nekateri med njimi so si celo pripisovali zaslugo za njegovo vrnitev v ujetništvo. V resnici ga je ponovno vrnil v ujetništvo Dolničar, ki ga je 15. maja 1945 izsledil v Grebinju in ga z oboroženim spremstvom privedel v Velikovec. Dolničar je Löhrovo pištolo tipa walter nekaj časa imel pri sebi, nato pa jo je oddal za spominsko sobo v Topolšici. Našel sem tudi podatek, da naj bi Dolničar Löhrov osebni železni križec oddal Muzeju ljudske revolucije Slovenije (danes Muzej novejše zgodovine Slovenije) v Ljubljani.«

Zadnje strele druge svetovne vojne so sprožili naši partizani

Koroški zgodovinar Risto Stojanovič  je napisal, da je Nedeljski dnevnik prvi, ki je objavil Titov telegram, kako ravnati z vojnimi ujetniki. Ko je v arhivu Vojaško-zgodovinskega inštituta v Beogradu iskal dokumente o sklepnih vojaških operacijah, je našel depešo vrhovnega komandanta JA, maršala Josipa Broza - Tita, ki jo je poslal 14. maja 1945 glavnemu štabu JA za Slovenijo in glavnemu štabu JA za Hrvaško ter štabom 1., 2., 3. in 4. armade, v kateri je bilo izrecno prepovedano pobijanje vojnih ujetnikov. Ko je to prebral Žarko Zavrl, nam je pisal: »Prebral sem vaš članek Tito: 

"POBIJANJE UJETNIKOV STROGO PREPOVEDANO" ! 

Naj vam povem, da sem to depešo prebral prvi! Od oktobra 1944 sem bil šifrer v glavnem štabu Slovenije. V začetku sem bil pri našem šefu dr. Janku Kostnapflu, pri katerem sem delal šifre in maskirne tablice. Ker je bilo proti koncu vojne depeš vedno več, me je Janko prestavil za pomoč pri šifriranju in dešifriranju. Ves čas sem delal pri zvezi z vrhovnim štabom, poleg mene pa še ena ali dve šifrerki. Na depešah z vrhovnega štaba je bil vedno podpisan Tempo. To je bil Svetozar Vukmanović, ki je bil takrat Titov tajnik. S Titovim podpisom sem v vsem času dobil samo dve depeši. Prva je prišla zadnji dan aprila 1945 z vsebino po spominu: 'Ukažite svojim enotam 9. korpusa, naj se približajo Trstu in začnejo uvodne boje za mesto.' Zelo sem bil presenečen, kajti takrat 4. armada še ni prišla do Trsta. Iz depeš sem vedel, kako hude boje in izgube je imel 9. korpus v zadnji nemški ofenzivi tik pred koncem vojne. Preden so si borci opomogli, so že morali v napad na Trst. Tudi drugo depešo, ki jo omenjate v zvezi z ujetniki, sem dobil jaz.«

 

 



Trenutno stanje duha: RESNICA JE ENA !


Napiši komentar
Komentarji:

Koga od podrejenih
je zaradi neposlušnosti kaznoval?
Je bila ta depeša neresn(nič)a
ali ga sploh niso resno jemali . . .

Njegov govor na Kongresnem trgu 26.V.1945 se
da razumeti kot zloveščo napoved od njega
požegnanih, dovoljenih, ukazanih pobojev.

Dan po umiku partizanov s Koroške so začeli
Britanci vračati domobrance, gre za evidentno
kupčijo, ki pa je seveda niso dokumentirali.
Napisal VinKos ob 16:18, 12. 05. 2016 | Povezava | |
Komentar brez naslova
Ne gre za kupčijo , AMPAK ZA URESNIČEVANJE SKLEPOV IZ Jalte ! Poleg tega ustaši in domobranci NISO BILI VOJNI UJETNIKI , ker tudi VOJSKA NISO BILI , ampak HLAPCI okupatorja !
Napisal leban ob 10:58, 13. 05. 2016 | Povezava | |
Čigav hlapec
pa je bil komunist Filip Tekavec, ki je z izdajo vojaško obglavil TIGR? 22 (dvaindvajset!) mesecev
so Stalin in (hlapčevsko) vsi komunisti sodelovali z nacisti, šele Hitlerjevo izdajstvo velikega prijatelja Stalina jih je porinilo v zavezništvo z "imperialističnim" Zahodom! Rusko širjenje ni bilo imperialistično, ampak poosebljena ljubezen do delavcev in kmetov v zasedenih državah . . .
Napisal VinKos ob 11:48, 13. 05. 2016 | Povezava | |
VinKos !
Ali lahko objaviš PLAČILNO LISTO partizanov, ki jih je plačeval STALIN, oz. RDEČA ARMADA, med 1941 in 1945 ?
Napisal leban ob 17:36, 13. 05. 2016 | Povezava | |
Kdor je izrazil dvom
nad nezmotljivostjo velikega vožda,
se ni vrnil s patrulje . . .
Napisal Vinkos ob 18:45, 13. 05. 2016 | Povezava | |
odgovor
ne ustreza vprašanju!
Napisal leban ob 18:53, 13. 05. 2016 | Povezava | |
Svinec je bil
valuta, v kateri so plačevali nevernike med njimi -
vernikov pa se ne plačuje, oni radi plačujejo,
dokler verjamejo, verujejo . . .

Spisek plačil je nekakšna evidenca.
Hudo mi je, da je do nje prišlo.
A ve se, da v stiski je bilo.
Napisal VinKos ob 19:17, 13. 05. 2016 | Povezava | |
VinKos !
ZAME je stiska samo takrat, ko moram spustiti hlače , ali se vanje podelati , vse ostalo je stvar prave , ALI NEPRAVE odločitve !
Napisal leban ob 22:26, 13. 05. 2016 | Povezava | |
Začeti revolucijo leta 41
zagotovo ni bila prava odločitev - pomagala je okupatorju in povzročila strašno zlo v žrtvah in še trajajočih sovražnostih - razmerje med padlimi je bilo 12,5
naših za enega okupatorskega vojaka . . .

Se še nič ne čudiš, zakaj so "tovariši"
morali 90% trebiti arhive in zakaj so za (tudi)
enajstimi zidovi skušali skriti svoje zločine?
Napisal VinKos ob 04:34, 14. 05. 2016 | Povezava | |
VinKos !
OČITNO , ti nimaš pojma, kaj je revolucija in kaj je okupacija in še manj , kaj je KOLABORACIJA !
Napisal leban ob 18:21, 14. 05. 2016 | Povezava | |
Sprožitev družbenega prevrata z revolverji
(in drugim orožjem in orodjem) in s tem doseči reakcijo (izvršniki OF so ob ustanovitvi prvih Vaških straž od navdušenja streljali v zrak - "Zdej ih bomo pa toukli, belčke" - torej so s terorjem zavestno pahnili del naroda v prisiljeno kolaboracijo) je de facto kolaboracija in veleizdaja narodovih interesov - prednost so imeli partijski!

Ker so "tovariši" na šolanju v Moskvi degustirali absolutno oblast in od strahu ohromele ljudi,
so si tega zaželeli tudi sami. Bolj kot je nekdo
osebnostno frustriran, bolj to potrebuje.
Človeška življenja jim niso kaj dosti pomenila,
le njihovo samo.
Bili pa so sijajni lažnivci, "propagandisti".
Leszek Kolakowski, ki je bil 19 let v partiji,
je ugotovil: Laž je nesmrtna duša komunizma.
Napisal VinKos ob 20:34, 14. 05. 2016 | Povezava | |
Žal VinKos. . .
...Odgovor NI PRAVILEN!
Napisal leban ob 21:36, 14. 05. 2016 | Povezava | |
Gospod profesor -
snov bom (še) bolj temeljito obdelal do naslednjič.
Vesel bom komisije priznanih strokovnjakov, uravnoteženo z levice in desnice. Kot si morata roki pomagati, se moramo dopolnjevati tudi zgodovinopisno . . .
Napisal VinKos ob 23:26, 14. 05. 2016 | Povezava | |
VinKos !
DEFINICIJO revolucije znajo že osnovnošolčki!
Napisal leban ob 00:41, 15. 05. 2016 | Povezava | |
Ko bom prišel tja,
se je bom naučil. Začelo se bo:
Reditelj: Mirno! Pozdravimo tovarišico učiteljico!
Vsi: Za domovino, s Titom naprej!
Napisal VinKos ob 02:46, 15. 05. 2016 | Povezava | |
VinKos !
Ta definicija velja že od sužnjelastniške dobe (torej 2000 let) in ne od leta 1941! Od tebe sem pričakoval večjo razgledanost!
Napisal leban ob 11:07, 15. 05. 2016 | Povezava | |
Najdi eno (nasilno) revolucijo, ki se ni sfižila
in ni prišlo zgolj do zamenjave prascev pri koritu!
V Živalski farmi je opisana ruska (in naša),
a je prototip tudi za vse druge . . .
Napisal VinKos ob 20:34, 15. 05. 2016 | Povezava | |
FRANCOSKA !
Na njej temelji sodobna EVROPA in JUGOSLOVANSKA! Po revoluciji in osvoboditvi je bilo zgrajeno več kot 60% države! Tudi tvoje stanovanje in verjetno tudi knjižnica! In tudi tvoji otroci se še vedno šolajo od sadov revolucije , drugače bi plačeval šolnino !
Napisal leban ob 22:59, 15. 05. 2016 | Povezava | |
Komentar brez naslova
NAMESTO KOMENTARJA!

Dan zmage. Čigave že?
Dragan Petrovec
22. april 2016, Dnevnik
Čez sedem let vse prav pride. Tako sem si najbrž mislil takrat daleč nazaj in sem s knjižne police vzel skrbno spravljene in že rahlo porumenele liste Objektiva z datumom maj 2009. Maja Čepin Čander je naredila intervju z dr. Miho Kovačem, profesorjem na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Del njegovih izjav se je ujemal z mojo slutnjo, ki se skozi leta vse bolj potrjuje. Takole ga na kratko povzemam.
»Nove generacije, ki rastejo ob internetu, so bolj neizobražene kot prejšnje, kar je paradoks, saj imajo prav te generacije največji dostop do informacij in znanja. Mislim, da glavni krivec ni internet, pač pa gre za bistveno večjo antiintelektualnost izobraževalnih sistemov. Britanski sociolog Frank Furedi se je pred nekaj leti na svoji fakulteti znašel v težavah, ker je od svojih študentov zahteval, da za njegov izpit preberejo tri knjige. Študentje so se uprli, dekan pa jih je podprl.
Najbrž bom čez kakšnih deset let izdal malo knjižico največjih neumnosti, ki so jih študenti prvega letnika zapisali na mojih izpitih. Prvo mesto za zdaj zaseda odgovor, da so prve televizorje v Sloveniji uporabljali bogati meščani konec 19. stoletja. Zelo visoko sta uvrščena tudi odgovora, da je Johannes Gutenberg izumil Sveto pismo, pa da so v antiki razmnoževali
rokopise v srednjeveških samostanih. To zelo lepo kaže, s kakšnim znanjem pridejo mladi iz gimnazij na univerzo.«
Tako torej Kovač. Pri mojih srečevanjih s študenti (najbolj žalosten sem na Filozofski fakulteti, ker imam tam najvišja pričakovanja) ni pisanja takih odgovorov. Prevladuje molk, kadar me zanese v kakšno zgodovinsko ilustracijo, ker nihče ne ve za ljudi ali dogodke, o katerih govorim.
Nazadnje sem govoril o zgodovinski perspektivi policije v kazenskem postopku in skozi razvoj v zadnjih petdesetih letih omenil ljudi, za katere sem sicer domneval, da jih nihče ne pozna, na primer Aleksandra Rankovića. Pa sem ga anekdotično povezal z napadom na Drvar, kjer pa se je pokazalo, da tudi za ta znameniti dogodek nihče ni slišal. Takrat me je zaskrbelo. Vprašal sem se, če ta simptom ne kaže morda hujše bolezni. Ko sem nadaljeval z zgodovinskimi slikami, ki jih je v velikem formatu prikazovala šola mojega časa – brez sledov indoktrinacije, to lahko mirno rečem –, je bil odziv le začuden pogled občinstva. To je potrjevalo mojo slutnjo o hudi podhranjenosti. Avnoj so nekateri imeli nekje globoko v podzavesti kot besedo, ki ji – na glas izrečeni – niso več znali pripisati pomena. Kaj šele, da bi jo videli kot zgodovinsko kreacijo skupnosti narodov s slovenskim vred.
Iz zgodovinskih tem sem se začasno umaknil in ilustracije predavanj preselil v kulturo. Preiskavo v kazenskem postopku sem povezal s prvo slovensko kriminalko – Minuta za umor. Seveda nihče ni gledal petdeset let starega filma. A tudi za Dušo Počkaj, ki ima dvorano v Cankarjevem domu, nihče od mladih filozofov ni slišal. Postal sem žalosten.
Preselil sem se v na videz neogrožajoče področje. Govorili smo o državljanstvu, o pripadnosti državi pa še omenili nemško poimenovanje »Staatsangehörigkeit«. Na misel mi je zaradi etimološke asociacije prišel Prešeren z verzom: »Največ sveta otrokom sliši Slave«. Spomnil sem se, kako so nam že v osnovni šoli razložili to precej nerazumljivo zbirko besed. Nisem pričakoval, da bo pri filozofih šlo zlahka. Še manj pa sem pričakoval, da nihče ne bo imel pojma, niti najmanjše slutnje, od kod prihaja ta verz. A je bilo res tako. Nikjer ni bilo ne Prešerna in še manj Krsta pri Savici.
Ko sem se vrnil nazaj k prelomnim zgodovinskim dogodkom, ki jih ni bilo v spominu nikogar od mladih poslušalcev, se je skorajda sočutno in nekoliko plašno oglasila mlada študentka. »Veste, profesor, morda so se to učili le tisti, ki so vzeli zgodovino za maturo. Mi nismo prišli tako daleč.« Te žalostne besede so se mi potrdile v še nekaj skupinah podobno mladih in šolanih ljudeh. Med stotimi tako nihče ni slišal za Simona Wiesenthala.
Potem sem se zamislil o tem, kako me doživljajo študenti, ko jih poskušam voditi po neznanih krajih. Z ilustracijami, zlasti filmskimi, ki jih ponujam, me najbrž umeščajo nekam v obdobje kmalu po nemem filmu.
Potem sem pomislil, kako mnogim politikom pripisujem, da se je zanje zgodovina začela 1991. leta. Če zanje to še drži, pa gotovo ne za mladino. Zanje se zgodovina še ni začela. Se je pa končala nekje ob začetku druge svetovne vojne.
Blizu je maj, v katerem praznujemo tudi svobodo. Dobro bi bilo, če bi mladi rod vedel (odgovornost za to je predvsem na nekoliko starejši generaciji), kdo je koga osvobodil in česa. Navsezadnje se prav na neznanju množic tako zlahka in pogosto kujejo politični dobički. Vsi radikalno tiranski režimi prepovedujejo izobraževanje ali pa ga strogo nadzirajo. In če smo pred časom v intervjuju, ki ga je s četniškim vojvodo imel Lado Ambrožič, slišali, da so Nemce ob koncu vojne na sremski fronti pregnali edinole četniki, bi bilo dobro, če bi z nekaj zgodovinske izobrazbe mladi lahko ločili prave osvoboditelje od izdajalcev. Je namreč resna nevarnost, da s poveličevanjem izdajalcev počasi sprejemamo tudi njihove vrednote.
Napisal Gost ob 23:36, 15. 05. 2016 | Povezava | |
Komentar brez naslova
O poglej, kdo zopet komentira o zgodovini med NOB, veliki poznavalec VinKOs, ki je dejansko samo desno trobilo.

VinKos, v knjigah poišči kakšna je razlika med POW in DEF.

Vsi kolaboranti so bili tretirani kot DEF. Tudi to je bil eden izmed razlogov vrnitve na domača tla, da o Yalti in Teheranu ne govorim.

VinKos in ostali desni nakladači, se bo treba izobraziti. Časnik in Reporter ne bo dovolj
Napisal Gost ob 23:55, 18. 05. 2017 | Povezava | |
Avtor vsebine tega eDnevnika je mehanikaleban.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik