Če bi imela pred smrtjo možnost predavati - kaj bi povedala?

Naknadno sem se odločila, da strnem oba dela, ki sta bila prvotno ločena.

Če bi imela pred smrtjo možnost predavati - kaj bi povedala?

… da se z življenjem človeka istočasno po rojstvu prične odhajanje, ki pa ni kar tako, saj ves čas beležimo in štejemo dneve, mesece, leta. Prizadevamo si, da bi bili ti dnevi nepozabni, da nebi šli kar tako mimo nas. Zbrani v družbi svojcev, prijateljev, znancev se veselimo koliko časa že živimo, se obdarujemo in nas navdaja radost, da je pred nami še velik del poti odhajanja, kar nam daje dober občutek. V tem času pa imamo možnost še koristiti življenje, ki nam je s spočetjem in rojstvom dano. Večjo številko smo zabeležili, bolj nam postaja jasno, da se bližamo tistemu zadnjemu dejanju, ko zaspimo in nas bližnji (medicina) ne morejo več obuditi. Ves čas odhajanja pa telo trošimo in zgublja na lepoti, izgledu, moči, …

Človek ni enoletna rastlina, njegovo venenje je mnogo daljše. Morda koga navda groza, da je ves ta čas življenja, v resnici dolgo počasno umiranje. Lahko pa zavedanje tega, navda pomirjujoče. Ne zgodi se kar naenkrat, da notranji organi ne delujejo kot v času, ko smo bili najbolj pri telesnih in miselnih močeh ter sposobnostih.
Pomislila sem na to, da sem kot popotnik, ki ve, da vlak, ki je pripeljal mimo ni še njegov.

Prizadevamo si, da bi ves ta čas odhajanja pustili sadove dela zanamcem. Civilizacija nas vodi stran od tega, da bi bolj poslušali svoje telo. Po eni strani z medicino napredujejo vzpostaviti delovanje telesa za doseganje delovne kondicije za kopičenje civilizacijskih dosežkov, ko telo zakriči. Po drugi strani, pa človeka vse bolj potiska v poslušnega robota, da opravlja dela za plačila, saj le po vseh izpolnjenih pogojih pride do hrane in živi.

… da nam je ob rojstvu dano samo eno življenje, čas, ko se učimo v njem najti, ko iščemo odgovor o bivanju, smislu, se približujemo dnevu, ko zatisnemo oči.

Prav nihče, nebi smel, jemati v svoje roke moč, za s silo pokončati življenje človeka. Zato bi morali narediti vse in uporabiti vse znanje in sposobnosti, da bi to preprečili. Premalo je narejeno za harmonijo komunikacije človeka, ne glede na barvo kože, vse od časa prvega komuniciranja naprej, za svet brez nasilja in vojn.
Življenje, predvsem pa človek kot posameznik izgublja nit, ki pravzaprav nikoli ni bila dovolj močna, da se človeka in njegovo življenje ceni in spoštuje. V tolikšni meri spoštuje, da nihče ni več in nihče ni manj vreden po sposobnostih učenja in znanja. Človek nad človekom sam izvaja rangiranje kot z potrošnim blagom, ki se ga lahko spotoma zavrže in ni pomembno kako se z njim dela. Tako početje pa človeku in njegovemu edinemu domu zemlji, ni v plus.  

… da se zahvaljujem za vse dobro kar je kdo zame dobrega napravil in podaril.

… da je le to življenje, ki ga živijo zdaj, edino in toliko dragoceno, da se je zanj vredno boriti.

Odločila

19:53, 3. 03. 2009 .. Avtor vvooodnarka

sem se, da strnem oba dela, četudi me izločite DrugiSvet iz tekmovanja.