... med lesketanjem vodnih kapljic ...

ZAČETNIŠKE NAPAKE

1. izjava: "Zdaj imamo prvič psa in prvič vidim, kakšni so ljudje. Tisti sosed ima psa, pa ne pusti, da naš kuža hodi tja, takoj teži, da naj ga privežem. Pa moj sploh nič slabega ne dela, samo vohljal bi in se igral. Bi si človek mislil, da bo vsaj nekdo, ki ima psa, pa ja razumel ..." Jao! Gremo lepo po vrsti. To, kaj sosed ima ali nima, se mene ne tiče in nima nobene veze tu. Potem. Sosed ima svojega psa, ne svojega in mojega. Moj pes ni najpomembnejši in edini važen na planetu - najpomembnejši je samo meni. Njemu je pa njegov. Ajetko. Moj pes kraljuje pri meni doma in nima kaj drugje postopati, kot da je vse njegovo in zanj. Ker ni. Pika. Potem. Sosed ima svojega psa, ker se bi rad ukvarjal (in živel) z njim. Ni se rodil z željo, da bi se ukvarjal (in živel) z mojim psom. Jetko? Jetko. Sem tudi jaz zadnjič čist ven padla (ja, jaz, velika pasjeljubka, hihi), ko je neko dekle s svojima psoma prišlo povabit na sprehod mene in Rika (moj kuža). Njena gesta močno fletna in fajn, način pa - beden. Komaj sem odprla (ne še čist, v bistvu) svoja vrata, že je en pes skočil na Rika, da ni mogel stopiti ven niti on niti jaz, drugi si je pa hkrati že na silo utiral pot v moje stanovanje. Ona pa je ob tem samo zaljubljenih oči in z nasmeškom opazovala svoja psa, vsa ganjena, kako sta naju vesela. Pa čaki mal! To ni noben pristop, to je nikakršen odnos. Res zelo zelo redko vpijem, ampak takrat sem pa močno naglas povedala svoje. Svobodnega in dostojanstvenega gibanja in počutja zase in za Rika ne dam, pa tudi če je namen tako toplo mišljen. Pika. In k meni res lahko vstopi vsak - ampak šele, ko je povabljen. Torej ko je to stvar moje izbire, ne ko se me kot eno brisačo - seznani s tem. Aja, heh, verjetno mi ni treba extra razlagati, da je dekle ob mojih besedah ganjenost povsem minila in da tokrat ni bilo skupnega sprehoda. Sem ji pa obljubila, da bomo šli spet skupaj na sprehod takoj, ko si najine prijaznosti ne bo več razlagala kot uradno dovoljenje za skakanje (pri Riku tudi dobesedno) po glavi. Do takrat bom pač kadar bo potrebno uporabljala jezik, ki ga očitno razume. To je neprijaznost.
   
2. izjava: "Moj kuža je še mlad (cca 1 leto), pa me še ne uboga, zato ga ne spuščam. Ker drugač ful traja, da ga ujamem, ker beži. Pripet bo, dokler ne bo ubogal na odpoklic. Ko bo odrastel, verjetno bo." Jao! Tu sicer manjka še filmček poteka vsega skupaj ... Ker izjava sama po sebi še ne zveni glih čist povsem sfaljeno. Bom vseeno razložila, pa bo jasno. Torej. Psa se vzgaja, ko je mladič. Če se ga takrat ne, ne odraste v vzgojenega, temveč v nevzgojenega. Kar pomeni, da ga - če se vsaj takrat lotiš - ne vzgajaš, ampak prevzgajaš. Morda se komu zdaj sprehajam po živcih ... ampak dejansko me čudi, ko kdo ne vidi tega. Ker se mi to ne zdi glih inteligentno. Povem pač direkt. Ker je uiber logična stvar to. Potem. Pes dobro ve, kdaj je spuščen in kdaj pripet. Tako zabiti pa res niso, no. Pes, ki uboga na odpoklic, vedno pride, ne glede na dražljaje in povodec. Pripet pes, ki neha vohljati in pride, ko ga cukneš - ne uboga na odpoklic. In valda lahko to osvojita samo tako, da so tudi učne ure zunaj brez pripetosti (zato je še posebno pametno to začeti že zelo kmalu). In valda da se to počne tam, kjer je varno. Jap, čas si je treba vzeti (dokler ni osvojeno, pač traja, ane). Pes, ki se ga ne uči, ni naučen. Pes, ki mu ni treba ubogati takrat, ko je kaj drugega bolj zanimivega - valda ne bo. Tudi jaz ne bi, heh. Čista logika. In jap, treba je znati biti zanimiv za svojega psa. Tu jaz osebno bolj prisegam na igro kot priboljške. Aja, pa še to. Pes, ki povodec povezuje z omejenostjo in nelagodjem, nikoli (valda!) ne bo navdušeno pritekel, ko ga boš hotel pripeti. Eden najbolj zanesljivih načinov, da pes povodec tako doživlja, je, če ga pripenjaš takrat, ko ga kregaš ali ko pripeljanje pomeni konec igre ipd. Če ga kličeš in ne uboga, potem že jezno loviš ... ko se dovolj prestraši, se pa pusti ujeti in ga pripneš ... in potem, ko ne more več pobegniti, še dobro okregaš ... No, tak sistem ni vzgoja, ampak totalen falitek. Pes nima tvojih možganov, povezuje dejanja. V takih situacijah se nauči le to, da odpoklic naznanja težave in da je povodec stanje nesvobode, kazen. V taki situaciji je bolje ga privabiti s priboljškom in ga med žvečenjem inkognito (deluje potuhnjeno ta gesta) pripeti. Da poveže prihod in pripeto stanje pozitivno. In potem malo igre in skakanja na dolgem povodcu. Se nauči, da je, ko sta povezana, še vedno fajn ('svoboden' - igra). In potem ko je malo dlje, ga pokličeš in še vedno pripet dobi nagrado. In potem ga, tokrat z očitno kretnjo, odpneš. In to večkrat in pogosto ponavljaš. Ne tako non-stop, da je že duhamorno in občasno tudi takrat, ko ga kje kaj zanima. Ker če ga učiš, da uboganje ni prijetno (mus tiranija), se bo to naučil. Valda. Pes ti kaže, kako dojema in kako se počuti. Prisluhni.
   
3. izjava: "Naš kuža sploh ne sme biti sam. Res, tak je. Zato skrbimo, da je stalno kdo doma, sicer je užaljen." Jao! Pa čakaj malo. Kdo zdaj tu določa pravila skupnega življenja? Človek ali pes? To mi zveni kot: 'naš 5letni otrok hoče imeti vrhunsko računalniško opremo. In jo je dobil, ker sicer bi bil užaljen'. Je treba razlagati kaj več? Pokažite mi prosim psa, ki ne želi biti ves čas s svojimi ljudmi. In ki razume, zakaj je nam ljudem treba hoditi v službo.
   
4. Močno verjamem: bolj, ko je pes vzgojen (in s tem zanesljiv), več svobode ima. Če se ti v izgovoru popustljivosti dopade neubogljivost in večna hoja na povodcu - mu ne nudiš nobene svobode. Je kot zapornik, ki se iz ene celice pelje na povodcu skozi drugo, večjo celico. Če ga imaš rad tako, da mu želiš nuditi kvalitetno življenje - ga vzgajaj. S tem obema daš veliko. Želja po krčeviti nošnji igračke s sabo naj bi po neki starosti minila. Pes ni igračka, je živo bitje. Večino časa svojega življenja, ko nas spremlja, odraslo bitje.
   
5. Velika užaljenost skrbnika psa (ponavadi pospremljena s: bogi moj kuža), kadar se njegov pes kakemu tujemu psu ne dopade. Jao! Pes ni zliman z mano, je oseba zase. Ima svoj družabni lajf. Tudi jaz kdaj komu nisem všeč in tudi v otroštvu sem se soočila s čim takim. Pa in? Naj se javi tisti, ki komaj čaka, da mu drugi diktirajo, kdo mu je lahko simpatičen in kdo antipatičen. Meni se moj Rik blazno dopade. Ampak če se komu ne (pes ali človek), pa to valda ni napad na mojo osebnost. Tudi če se jaz komu ne dopadem, me dotični ne napada s tem, ni to njegovo poslanstvo, heh. Pač del sveta, življenja je to. 

No, tkole. Toliko od šusa.
In ja, vem, da te točke (predvsem 1. in 5., po mojih opažanjih) niso značilne samo za začetnike, tudi nekateri izkušeni skrbniki jih delijo. Ampak naslov se mi zdi pa vseeno pravi. Saj veste tisto resnico: na prostoru za invalide v vsakem primeru parkira invalid. Iz te logike tak naslov. Imamo pač različne začetnike. Eni kot skrbniki, drugi pa kot ljudje.

p.s.1. Upam, da tole ni napisano preveč agresivno. Ne znam povedati drugače kot direkt, pa tudi ne vem, zakaj bi. Upam, da se ne vzame za slabo. Če se najdeš notri, upam, da se zamisliš, ker od jeze ne bo nič koristnega. Škoda želodčka.

p.s.2. Ene pasme imajo res več težav z odpoklicem. Ampak to še ne pomeni, da se jih tega ne da naučiti. Le časa in potrpljenja gre več. Zato se je res pametno malo pozanimat prej o pasmi.

p.s.3. Hi, meni je logično, pa vseeno za vsak slučaj povem: tale post ni poziv k temu, da se bi sprehajali s spuščenimi psmi tam, kjer to ni primerno. Da ne bo kakih spotikov tam, kjer ni roba.

p.s.4. Ej svaka ti čast, da si se prebil/a skozi vse to

Hihi Sirenca,

{ 21:18, 7. 03. 2010 } { Avtor klotilda }

svaka mi čast, sem se prebila skozi. Se kar strinjam s teboj. Aja, pa še nekaj moram povedat. Če me srečaš s Cezarjem, pa ga bom precej glasno poklicala - ni Cezar nevzgojen, ampak skoraj gluh.

Ampak tista, da je star šele eno leto, torej še premlad in še ni vzgojen - jao. Ta je pa res čisto bosa - in še kako resnična.

No, naj za konec priznam, da z lastniki kužkov, s katerimi se vsakodnevno srečujemo pravzaprav nimam težav. Cezar pa še manj, M.

hihi, kloti :)

{ 22:29, 7. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

kva gulfaš - taki primeri ne pašejo sem. hihi. se res nikoli ne domislim izpostavit, da je marsikaj drugače, ko kužek ostari. vedno, ko pišem te reči, skušam zajeti neko povprečje kao .

ker recimo od enih prijateljev kuža je blazno krasna, strpna nežna duša, ampak zdaj, ko je že precej v letih, na ful vihrave mlajše kužke včasih zarenči, ker se mu ne da več prenašati divjanja (ga je že kap vmes) in ker ne zmore več. pa zato ni postal nevzgojen ali kaj v tem smislu.  samo starček je in težko ostane pokonci, če skačejo po njem. in na srečo so tam okoli sami taki skrbniki, ki vidijo še koga razen sebe in svojega psa in to razumejo in pazijo. predvsem pa ne vzamejo za slabo .

ful lepo, da s cezarjem nimata težav . midva z rikom jih tudi nimava. se lepo razumemo (post je o problemih drugih po opažaju). tudi s tistim dekletom in njenima psoma. je pač morala dojeti, da vdorov v svoj dom ne maram. me močno zmoti to, tudi zato (ne pa samo zato), ker njena psa ne marata glih mačk. 

 

p.s. aja, še to, hi, da ne bo dvoma slučajno. mene čist nič ne moti, če kak pes, ki ga z rikom srečava, ni vzgojen in ne šljivi skrbnika. mene rik uboga in ko želiva iti naprej, pač greva . zoprno je samo, kadar se mi mudi, pa ne morem naprej, ker skrbnik še vedno laufa za svojim psom, pa je cesta, pa oni pes galopira za nama ... in seveda da potem čakam. ne grem naprej, ker nočem, da tistega kužka avto zbije. ampak to ni tak problem, da bi se nevem koliko jezila zaradi tega. bi pa raje videla, če bi se ob cesti ukvarjala samo s svojim psom. če razumeš. ker je težko paziti na tujega spuščenega neubogljivčka.

Uredil/a je morskadeklica, 7. 03. 2010 ob 23:18

Nimam

{ 00:02, 8. 03. 2010 } { Avtor odsrcadosrca }

veliko "pasjih" izkušenj. Ko sem bila otrok, je bil naš pes privezan. Nihče ni mislil, da morda ni v redu.

Pes se je sprehajal in natekal, če se mu je uspelo odvezati.

Ko pa smo imeli Runo ... ja, Runa je pa cvilila in praskala po vratih, če ni bilo nikogar v stanovanju ... Recimo, da bi se navadila, z vzgojo, doslednostjo ... toda zelo mi je bilo mučno zaradi sosedov.

Prav v tem sem videla tako veliko razliko med psom in mačkom! Muc je prav rad sam oz ne potrebuje kar naprej ljudi ... pes je bolj družaben, kajne, no, tako sem jaz doživljala ...

Vse dobro!

P.S.: Upam, da sem razumljivo napisala, glava že skoraj spi!

ana :)

{ 00:22, 8. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

sem jaz tudi že na tričetrt v mižulah zdele .si čist fajn napisala, upam, da bom jaz tudi, hihi.

tako široko nisem razmišljala ... hm. no, se mi ne da zdej ful v detajle ... pomoje je čist ok, če je pes zunaj, da je privezan na en kabel zgoraj, po katerem  potem veriga teče po celem dvorišču. potem je pes pomoje čist dost razgiban. tko imajo eni sosedi, no, pa se mi zdi da je onemu kužku ful fajn. še posebno, ker ga kljub temu tudi na sprehod peljejo sem ter tja. imajo tako ful simpatično kombinacijo, hihi. kuža živi po starinsko kmečko, pozornosti in nege je deležen pa po moderno . 

v bistvu sem imela v mislih bolj tiste, ki živijo notri. tisti se pomoje ne morejo glih zlaufat, če so stalno na kratko. 

in vem, ja, kako znajo nerazumevajoči sosedi otežkočiti vzgojo. čist zoprno. tu ne znam nič pametnega dodat.
je z muckom res čist drugače, ja.

grem spat . lepe sanje ti želim. 

p.s. aja, sem se še tole spomnila dodat: praskanje po vratih ni znak užaljenosti. dve različni stvari sta to. 

Uredil/a je morskadeklica, 8. 03. 2010 ob 00:36

.

{ 07:32, 8. 03. 2010 } { Avtor tedi }

okean in tetijo sem ti nafutrala, sta revici že čist sestradani

glede posta pa....ma ja, se strinjam, ene izjave so prav za crknit smešne hahahah

čeprav recimo moj pes še vedno ne obvlada odpoklica, oziroma ga jaz ne obvladam, čist dobro shajava skupaj, pa z ostalimi psi tudi.

saj vse pa tudi ne more biti perfektno in v nulo. jaz vem, da imam psa, ki je zelo ljubeč, poln ljubezni do vseh, a podivjan oziroma igračkast tako zelo, da ga je nemogoče prevzgojiti. takega smo ga sprejeli in tak bo ostal do smrti. in če bolje pomislim, raje vidim da je tak, kot pa zoprn, tečen in občutljiv

tedi

hihi, tedi :)

{ 16:12, 8. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

ooo, ti tudi skrbiš za moji želvici . nobl, hihi.

ha. aveš da sem zdele kr en cajt gruntala, kako bi ta post lahko bolje napisala, da bi bil bolj jasen, pa ne še bolj kilometrski, pa da obenem ne bi izpadlo, kot da imam ves vesoljni svet za butast. pa sem pogruntala, da ne znam . ker ... valda da so si kužki ful različni in valda da ne pozivam, da se dela kopije, robote iz njih. hm. vojaškega sistema močno ne maram. 

najlaže povem kaj tu misli na svojem primeru (ker nočem dolgovezit bo spet bolj tak splošen, ane, pa vseeno). vzamemo rika in katko (prejšnja kužika). če vzamemo ubogljivost po dobesednem strogem pogledu, kot izpade v postih, ane ... pol izpade, da je bla katka natrenirana v nulo, rik pa sploh ne . močno hecno in ironično, hihihi. 

ker. primerjati katko in rika je kot primerjati miš in slona, heh. katka je bila explozivna, rik ni. kar potem ob vzgojenosti prinese to, da ko si katki  rekel 'prostor', je bila najkasneje (!) na 'r' že v ležečem položaju. ko riku rečeš prostor ... hehe ... se pa najprej počasi postavi v stoječo pozo, ugodno za uležt, in pol njegovo telo počaaaasi potuje dol  

pa gre v obeh primerih za  vzgojenega, ubogljivega kužka. pač upoštevat je treba individualno to. katki sem rekla da počaka v trenutku, ko sva prišli do ceste, riku pa zato rečem par sekund prej , da je njegova reakcija pravočasna in skladna z dogajanjem. ampak takih nasvetov se ne da tko napisat, ker niso splošni, ane. pol si vsakič pomagam s tistim - prisluhni.  

tim pes-človek je rkasen vedno, ko se znata uskladit. in to je to. 

drugač pa ne ti men da tvoj kuža ni vzgojen al pa da ne uboga na odpoklic . mam veze, hehe, vaju poznam. pa vem, da veš, pa ti vseeno še napišem: tvoj pes je carski! uiber dobre sposobnosti in zaznave ima. jest sm še vedno čist navdušena nad njim . in ful ponosna, čeprav ni moj, hihi. 

in tudi pojma nimam, od kje tisto, da bi nenatreniran odpoklic pomenil težave v druženju z drugimi psmi. pa sej ravno takrat,  ko se stežka odzovejo, je to zato, ker se imajo tok fajn.

neuboganje na odpoklic je močno in predvsem zoprno - za druge - v primerih  unih bulmastifov in une pitbulke, ki je napadla katko. recimo. pa še tam je bistvo problema drugje.

in ti povem še tukaj, ko v živo ni zaleglo, hihi. tvoj kuža ni nevzgojen. poln energije in živahen je in ful ima vse rad (kritična nevzgojenost je nekaj drugega, se drugače odraža).  to nikakor ne more biti slabo. in valda da sta pol ful skladna .

vesbo@siol.net

{ 19:31, 8. 03. 2010 } { Avtor Gost - domača stran }

Ni slabo napisano. Zame žal "jezik" pomeni rahlo težavo. Mogoče sem že preveč v letih.

Za tisto verigo te znajo "veliki" ljubitelji živali in "kinologi" proglasiti za mučiteljico.

Veliko veselja s pesjani!

vesbo :)

{ 20:18, 8. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

hvala .

hi, ja, jezik je pa na trenutke res bolj tako-tako. še posebno v komentarjih . 

kar se pa verige tiče ... hihi, naj potem 'veliki' blagovolijo  najprej si priti pogledati vse skupaj, pa šele potem pametujejo. imajo za tistega kužka res tako lepo poskrbljeno, da res ni. pač ni tekstilna ali plastična špaga na ogromnem dvorišču, ampak ketna. big deal. 

na trenutke se mi celo zdi, da je tistemu kužku bolje, kot mojemu, heh (moj, ki je z mano notri, mora kdaj čakati, da gre lahko lulat in kakat. tisti ima pa tako senco, kot sonce, pa posredno blizu tudi druge živalice. ok, tole zadnje dvoje ima tudi moj). ampak jih hitro odženem, te trenutke, ker niso prijetni .

hvala za obisk.

hej!:)

{ 11:48, 10. 03. 2010 } { Avtor thepeopleof }

fajn post!:) ja pri nas je bilo verjetno tako da je kuzlica že po prvih tednih skupnega življenja ugotovila, da smo tako nesposobni, da bolje, da se sama vzgoji, če hoče sploh preživeti ne saj tako hudo ni bilo, se mal hecam- res pa je, da je naš prvi pes in se nismo z nekim pretiranim razmislekom spustili v vzgojo. smo imeli samo skrajno srečo z njenim karakterjem- gre dejansko za enega bolj ubogljivih psov, kar sem jih kdaj srečala:)

so mi pa zanimiva srečanja z drugimi lastniki včasih: pogosto se zgodi da gre mimo kakšen lastnik s podivjanim lajajoče-renčečim psom na vrvici, ki se mu poskuša besno iztrgati in se zakaditi v našo. In ta lastnik se potem dere name naj privežem svojege psa, ki v tem času povsem mirno stoji pri moji nogi in se ne misli premakniti prav nikamor. zakaj? ker sem mu povsem mirno rekla: ne.

ja vzgoja, je zanimiva zadeva! po mojem mnenju, dokler je pes pripravljen za življenje v skupnosti, tako da družbi ni v škodo ali moteč- je zadeva ok. vsak ima nekako svoje ideje kak mora biti lepo vzgojen kuža!:)

tamara :)

{ 19:09, 10. 03. 2010 } { Avtor morskadeklica }

hvala .

hi, pri meni je bilo pa ravno obratno . moja začetniška pot je bila s katko, ki je bila za vzgojo ... pa da ne bom pretiravala, hihi ... tam ene milijonkrat zahtevnejša od rika. me je natrenirala ful, hehe ... sem zdaj ob riku ko na dopustu . sej pomoje veš, da je ne dajem v nič. je bila čudovita. ampak enolično pa nikoli ni bilo, hihi. 

če bi bili psi res  tako konfliktna bitja, kot nekateri mislijo ... hi, kako bi se šele potem odražale naše začetniške napake, ane? hihi. 

in te ideje glede vzgojenosti se res razlikujejo med ljudmi, ja. jaz vzgojo smatram kot uporabne reči za življenje. nekaterim se pa katka in rik nista zdela vzgojena - ker nista znala dat tačke. meni se že od nekdaj zdi brezveze to učit, ker ... no, je samo samo sebi namen. rika sem to naučila naknadno, ko sva e lotila terapije. ker se ljudem pač dopade, da pes da tačko. zdaj je za vse vzgojen, hehe.