
Na prvo stran eDnevnika \| Pogovori – intervjuji in kolumne na enem mestu

... med lesketanjem vodnih kapljic ...

ŽIVLJENJE JE VRTINC

{ 16:53, 30. 06. 2010 } { Objavljeno v zgodbe } { 0 komentarji } { Stalna povezava } { Obvesti prijatelja o tem sporočilu }

Namesto uvoda: iz spoštovanja ni cele zgodbe. Samo malenkost utrinkov. Res malenkost. Več ne dam, ker ne želi.

"Nemc je dvignil roko z iztegnjenim prstom napolje, takole, i ukazal da bježim. Avioni so streljali, tekla san, bombe. Želela san, naj bo že konec, naj me zadane ... Bobnelo je, nisem mogla več, padla san ... na kolena. Prosila, naj bo že konec, ne morem več ... Čakala, naj me ubije bomba, da bo konec ... Ni me zadelo ..."

"Odpeljali so. Vse moške iz vasi so odpeljali. Očeta, brate, prijatelje, starčke, mlade fante še otroke ... vse ... Vse so jih odpeljali v zaliv in postrelili. Ostale smo same. Zemlja je bila krvava ..."

"Italijani so me odpeljali. Tja v klet. Tri dni so me držali tam. Bez hrane, bez vode. Stalno so ... hodili. V klet. Joj ... I jedan za drugom. Stalno, danu i noću. Bolelo je ... Vsaj vode ... Stalno so hodili in se smejali, ko sem prosila vsaj vode ... stalno ... tri dni ..."

"Bratranec me je našel. Na začetku vasi. Nisan vedela, da je preživel. Nesli so me, ne vem, kdo, nič nisan vidjela, sve me je boljelo. Skrili so me. Zdravili so me. Bila sem cela krvava, tri tedne sem samo spala i pila vode ..."

"Bežali smo. Na Vis. Po morju, na vesla. Sedem tednov smo bežali. Samo noču, da nas ne bi videli. Ko smo prišli na Vis, je bil svoboden ..."

"To vse smo mi gradili! In delali. In litostroj in veliko hiš in vse ... smo gradili! Vsi skupaj, in jaz sama z otrokom v tuji deželi. Bala sem se hoditi ponoči z dela. Tam, ajdovščina, sem srečala ponoči policaja in ga prosila, da gre z mano vsaj do tromostovja. In je šel! Bil je prijazen.
Bili smo svobodni, borili smo se za življenje tako, da smo delali. In gradili - prostovoljstvo! Drugače ne bi šlo. Danes mladina to ruši ... Razbija kulturo, parlament, vse so pokradli!
Danes govorijo čez tisti čas, a mi smo utrujeni padali, da je danes, kar je.
Padla sem, včasih, od utrujenosti, sama z otrokom ... Delala tri izmene in gradila.
Jokala sem, ko me je klicala iz vodstva tovarne, da so pokrili, da ne izgubim stanovanja, ker sem pridna in se trudim ...
Danes govorijo čez tisti čas, ko smo skupaj gradili, ko je vodstvo videlo ljudi in jim pomagalo, ko je človek bil človeku človek ..."

"Vse so pokradli ... tu ... Morda res dajo nazaj, ko so brisali ... A ne verjamem. Zdaj varčujejo.
Sem hotela potem nazaj domov ... Tam je tako lepo ... Ajoj, zakaj san morala razboljeti na srcu ..."

Utrinki ene zgodbe, ujet pogled iz včeraj na danes, v (spet!) strahu za jutri. Morda ... v razmislek. Ali uvid, kakšen je danes v očeh človeka, ki res ve, kaj je težko življenje.
Današnji naslov je njen zaključek pripovedi.

Trenutno stanje duha: veliki ljudje me učijo
{ Napiši komentar }

{ povej mi :) }
{ Prejšnja stran } { Stran 54 od 633 } { Naslednja stran }