eeeeeej
{
08:50, 13. 06. 2008 }
{ Avtor
eUssatka }
kaj je zdaj to ? Nikoli ni otrok niti povod niti razlog za ločitev. Nikoli. Kreganje in dretje in nezaupanje nima čisto nobene veze s tabo. Po moje naj bo ločitev ločitev. Tudi fizična. Nima smisla ostajati skupaj, zavoljo otrok ali kogarkoli drugega.
Objem
Draga,
{ 09:01, 13. 06. 2008 }
{ Avtor Dajana }
veš, jaz sem imela do svojega očeta tako grozen odnos. Pri nas smo se tako kregali. Moja mama je od moje mladosti naprej govorila, da se bo ločila. Pa je samo grozila. Trenutki, ko se pri nas nismo kregali, so bili redki. In potem je moj oče umrl, pa ni bilo čisto nič bolje. Slabo vest sem imela, tako kot imaš zdaj ti. Potem sem o njem začela pisati na blogu in prišla je jasnovidka Vlatka in vzpostavila stik z njim. Povedala mi je stvari, ki jih je on rekel zame in so štimale. Tukaj.
MV, v zelo velikih družinah gre tako narobe in tudi v naši družini je bilo podobno. Tvoja mama živi v tebi naprej. Piši o tem. Lahko vprašaš Vlatko, če ve, kje je tvoja mama in kako ji gre. Če hočeš, mi lahko pišeš na zs (alja), ti dam njen mejl! To svojo bolečino moraš dati stran iz sebe.
Glede tega, kar si ti tvoji mami naredila in ne bi smela... 
Razumem, da ti je hudo. A takrat si pač tako naredila in Bog ti je že zdavnaj odpustil. In mama te gleda dol z nebes, te ima rada in te čuva. Res!
Vse dobro!
Uf, mladenka...
{
09:19, 13. 06. 2008 }
{ Avtor
bica }
Dolžnost staršev je, da skrbijo za svoje otroke po svojih najboljših močeh - znanju in sposobnostih. In še tu je stvar dogovora do kdaj bo to trajalo. Nikakor pa ni dolžnost otrok, da skrbijo za svoje starše v času, ko so ti še sposobni skrbeti zase.
In, če se je tvoja mama odločila, da bo začela piti, (pa naj se to sliši še tako brezsrčno!) je to bila njena odločitev.
Žalostno je edino to, da pri takšnih odločitvah vedno drugi (okolica - predvsem pa otroci) bolj trpijo zaradi tega kot pa oni sami. Oni se v tistem pijanem stanju tega itak ne zavedajo. Da pa pijanci trdijo, da so to začeli delati zaradi drugih, je pa samo dokaz, da vzroke za svoja neodgovorna dejanja vedno iščejo drugje - v drugih.
Sami bi vedno vse naredili tako kot bi to moralo biti, samo kaj, ko pa so drugi okrog njih takšni, da potem zaradi njih tega ne morejo narediti.
To pa so samo izgovori, ki jih imajo sami pred seboj, da se ne rabijo pogledati v ogledalo in sami sebi priznati, da so looserji. Oziroma, da so prav oni s tem svojim pitjem potegnili v nesrečo še svoje otroke.
Tebi pa svetujem, da si poiščeš strokovno pomoč, kjer ti bodo pomagali prebroditi to tvoje obdobje, ko si sedaj ti nalagaš krivdo (ja, česa pa si ti sploh kriva???) na svoja pleča.
Ker ti nisi odgovorna za odločitve tvoje mame!
Želim ti lepšo prihodnost - samo za njo moraš tudi ti sama kaj narediti.
lp tetka totka
Pošiljam
{ 09:48, 13. 06. 2008 }
{ Avtor Dajana }
ti še molitev, ki je meni pomagala. In Medjugorski čudež.
Ne potrebuješ nobenega zdravljenja in nobene strokovne pomoči. S tabo je vse v redu. Žalostna si zaradi izgube mame in razmišljaš pač, zakaj nisi naredila drugače. Vse, kar potrebuješ je ljubezen in malo miru, da boš izjokala svojo bolečino.
Halo, Dajana!!!!
{
10:10, 13. 06. 2008 }
{ Avtor
bica }
Ja, lepo te prosim, kje pa sem jaz napisala, da z njo ni kaj v redu????!!!!
Jaz sem ji samo svetovala strokovno pomoč, da se lahko s kom pogovori, ki ima znanje, in da ji ta na ta način odvzame breme odgovornosti, ki si ga je sama (iz bilo kakšnega razloga) naložila.
Molitev in Medžugorje pa je za tiste, ki se sami za to odločijo. In samo moliti ne pomeni rešiti dejanski problem. Ampak z molitvijo samo prosiš Boga ali Marijo za mentalno pomoč - da se počutiš bolj varnega in umirjenega. Osnovni problem pa še vedno ostane!
Lepo pa te prosim, bodi dobra, pa drugič moje komentarje malo bolj natančno preberi. Hvala.
tetka totka
tetka totka:
{ 10:20, 13. 06. 2008 }
{ Avtor Dajana }
Ne pošiljaj ljudi na zdravljenje, če razmišljajo o svojih umrlih starših z bolečino v srcu! In... otrok pač razmišlja o tem, da je naredil napako! In premisli malo o svojih "nasvetih". Nisem pozabila, kakšne strahote si pisarila o Sandri! Še dobro, da je takrat Arten tvoje komentarje izbrisal, kar svetujem tudi mv! Nimaš pravice nikogar obsojati! :evil: In niti slučajno ti ne mislim več odgovarjati na drugem blogu!
Praviloma ni nikoli otrok
tisti, ki rešuje starša!!! Moralo bi biti obratno!!!
Rane ostanejo, dolgo bolijo, a nisi mogla ti narediti več kot si.
Nekatere strezni ločitev, izguba službe, stanovanja, nekaterih nikoli ...
Nisi ti kriva ... čeprav je bila mama zelo uboga ženska ...
Vse dobro!
Ana
Dajana in Tetka!
Rada bi obema povedala tole:
NIČ ni narobe, če poiščeš strokovno pomoč, kje pa ... Ne kakršno koli, ne gre za pravo psihiatrično, mislim.
Poznam pa Hospic, društvo za spremljanje težko bolnih, umirajočih in žalujočih. Tam so skupine recimo žalujočih ... mislim, da je zdravilno biti med ljudmi, ki mnogo od tega čutijo ... lahko si povejo, skupaj so ... si pomagajo, skupaj jokajo ... žalujejo ...
Res, jaz bi priporočila to društvo. Kolikor vem, prve dni in tedne človek še ne more sploh sodelovati konstruktivno, potem pa ...
Na netu so podatki, imam pa Metko Klevišar, prvo predsednico slovenskega društva, v povezavah pri sebi - zanimive strani ...
Dajana, meni se zdiš ti strašno ostra v tej svoji sodbi.
Pozdrav obema, vsem trem!
Ana, hvala za to dopolnilo...
{
11:27, 13. 06. 2008 }
{ Avtor
bica }
Saj to je ravno tisto, kar sem jaz dekletu priporočala. Poiskati strokovno pomoč - ali pri Hospicu ali pri kakšnem psihologu ali v društvu za zdravljene alkoholike (ker, mislim, da se oni tudi spoznajo, kako je s sorodniki, ki se potem čutijo krive) ali... Ne pa za zdravljenje kot nek psihični bolnik!
tetka totka
Uredil/a je bica, 13. 06. 2008 ob 11:28
Tetka!
@ Dajana!
{
12:50, 13. 06. 2008 }
{ Avtor
bica }
/Nisem pozabila, kakšne strahote si pisarila o Sandri! Še dobro, da je takrat Arten tvoje komentarje izbrisal, kar svetujem tudi mv!/
Ti moram priznati, da ne bi imela nič proti tej izjavi - če bi bila resnična!
Poglej si malo na sandrin blog, da boš lahko vsaj malo osvežila dogajanja od takrat...
In pa, ... Kako je že bilo s tistim izbrisom mojega dela komentarja? Na podlagi čigave zahteve je on že to takrat naredil?
Tcsss ...
Zanimiva so pota našega spominjanja...
Uredil/a je bica, 13. 06. 2008 ob 13:32
Komentar brez naslova
{
13:59, 13. 06. 2008 }
{ Avtor
mv }
Hmmmm no tegale zapisa že nisem spisala zato, da bi se kregali med sabo... tudi brisala ne bom nobenih komentarjev, samo prosila bi če gresta to delat kam drugam ali pa se dobita recimo na kavi pa pomenta, bo vsem lažje 
Drugače pa strokovne pomoči ne potrebujem, zaenkrat.. imam ljudi, ki jim povem stvari, ki mi ležijo na duši, nekatere bom pa že sama prebrodila. Hvala vsem za nasvete
MV!
Še moj prispevek
{
16:47, 13. 06. 2008 }
{ Avtor
ocka }
Tudi jaz potrjujem to kar je bilo že napisano. Govorim iz lastnih izkušenj. Otrok ni nikoli kriv. Tudi če so starsi ločeni imajo še vedno radi otroka in obratno. Verjemi mi. Bil sem tudi na drugi strani. Tudi moja starša sta bila oba alkoholika. Oče je že 19. leto pokojni, mami imam še živo. Tudi onadva sta se ločila še za časa ko sem bil sam majhen. Tudi sam sem si očital krivdo, kar je na nek način del procesa sprijaznitve s tem dejstvom. Sčasoma spoznaš, da nisi kriv za to kar se je dogodilo. Oba starša sta zrela in odgovorna za svoja dejanja. Res je kadar je posredi alkohol je to njihov beg iz realnosti, ker se ne znajo ali pa nočejo soočiti s problemi in jih začeti reševati.
Verjamem, da imaš probleme zaradi tega, tudi mene spremljajo skozi življenje. Ampak ko sem sprejel to, da sam nisem in nisem bil odgovoren za svoja starša, so ti problemi postali tako majhni, da so ob meni samo še v opomin kakšen sam ne smem biti.
Pomaga, če govoriš o tem, če pišeš blog, če izliješ svoja razmišljanja in strahove na papir ali pa jih magari zakričis v eno globoko črno luknjo in jih potem zakoplješ. Na internetu najdeš mnogo literature, veliko ljudi deli podobne usode in išče sogovornike.
Tako, želel sem ti povedati da nisi sama. Srečno!
{ 
Na prvo stran eDnevnika