Opozicija

Vstopili smo v leto parlamentarne demokracije. Medtem, ko so volilne skrinjice še trdno zapečatene, je bitka za prevzem oblasti že močno vneta. Strankarski veljaki so namreč pohod na vrh politične oblasti pričeli že na lanskih predsedniških volitvah. Se bo volilni vzorec, ki je prinesel zmago Danilu Turku letos ponovil? Nas bo mogoče presenetila vrhnjica trenutne vladajoče koalicije? Za začetek poglejmo v zakulisje merilcev političnega utripa in poiščimo parcialni odgovor.


So merilci javnega mnenja relevantni?

Pred davnimi leti ustanovljeni Center za raziskovanje javnega mnenja, bolje znani pod imenom za raziskave Politbarometer, nam vsak mesec postreže s svežimi rezultati političnega utripa – podporo vladi in strankarskimi preferencami volilnega telesa. Tik pred državnozborskimi volitvami leta 2004, je Politbarometer preroško oznanil znaten padec javnomnenjske podpore (44 odstotno nasprotovanje) vladi Antona Ropa. Mesec dni kasneje je LDS izgubila volitve in prekinila kontinuirano vladavino. Na vrh oblasti se je s pomočjo svojega značilnega populizma prikopal Janez Janša. Sprva je bilo videti, da je med vladne prostore zapihal svež politični vetrič, ki ga podpira večina (61 odstotkov) udeležencev volilne participacije, toda kaj kmalu smo spoznali, da volk menja dlako, nravi pa ne. Po uspešnem vdoru vladnih samodržcev v javno hišo RTV (konec leta 2005), se je med ljudstvo prvič prikradla večja negotovost v izvršilno vejo oblasti. Na svojem specializiranem radarju je pričujoči trend odkril tudi Niko Toš. Decembrski izsledki Politbarometra so takrat prikazali najnižjo podporo Janezu Janši (39 odstotkov) od začetka mandata, nasprotovanje pa je prvič preseglo podporo. V vsej svoji vzvišenosti in politični zadregi, si je predsednik vlade izmislil način za discipliniranje verodostojnega Centra za raziskovanje javnega mnenja. Urad vlade za informiranje je takoj po padcu vladne podpore ukinil finančna sredstva Politbarometru, Niko Toš pa je z znamenitim merilcem političnega utripa nadaljeval, navkljub osiromašenju raziskovalnega centra. Podpora Janševi vladavini je nato permanentno padala in lani decembra dosegla rekordno vrednost (58 odstotno nasprotovanje). Minister za gospodarstvo Andrej Vizjak je imel mogoče celo prav: »V takih razmerah ni mogoče delati.« Ljudstvo je obrnilo hrbet vladajoči koaliciji, toda vprašanje je, ali upravičeno.

Strankarski golaž vladajoče nomenklature

Stranka z največ poslanci v Državnem zboru (SDS), ki jo vodi kontroverzni predsednik vlade Janez Janša, nenehno poudarja visoko gospodarsko rast, kot enega izmed vrhunskih dosežkov vladajoče elite. Navkljub dejstvu, da je bila gospodarska rast umetno zrežirana, torej produkt enormnih državnih investicij v avtocestno in železniško infrastrukturo, se lahko navadni smrtniki z njo obrišejo pod nosom. Še več, visoka gospodarska rast življenjskega standarda državljanov ni izboljšala, ampak ravno nasprotno, še poslabšala. Namesto višjih plač, smo dobili visoko inflacijo. V prvih mesecih je vlada visoko inflacijo zgolj nemo opazovala in čakala, da se umiri sama od sebe. Na mnenja in opozorila ekonomistov sprva sploh ni ošvrknila. V svoji ekonomski »ekspertizi« je Janša takrat dejal, da inflacije sploh ne dojema kot ekonomski problem, kajti inflacija je tako ali tako manjša od gospodarske rasti. Toda ljudstvo je kaj kmalu spoznalo, da iz vladne moke, ne bo poceni kruha. Inflacija, ki je najbolj prizadela socialno šibke in tiste na robu preživetja, ni ravno tista politična tema, ki bi vladnim strankam prinašala politične točke. V Politbarometru izmerjeno rekordno nasprotovanje vladi, je tako pridobilo na verodostojnosti. Do parlamentarnih volitev nas sicer loči še mnogo demagoških izjav vladajoče nomenklature, toda iz ozadja pritiskajoča inflacija, bi utegnila sporočiti volivcem naslednje: osel gre samo enkrat na led.
Ministrski predsednik je že našel nadomestno politično temo, s katero računa, da ga bo povzdignila nad gladino političnih zmagovalcev. V času menedžerskih odkupov, ki so bili pravno gledano povsem legalni, je Janša napadel t. i. tajkune. Najsi gre za namišljene ali resnične posameznike, mu pletenje sovražnih odnosov s nekdaj prijateljskimi gospodarstveniki ne bo pretirano koristilo. Dežurni krivec za inflacijo je tako postal Boško Šrot (Pivovarna Laško), iz naenkrat osovraženega odnosa pa lahko sklepamo, da gre v bistvu zgolj za monopoliziranje SDS na desnici. V Celjskemu županu in novo ustoličenemu predsedniku SLS Bojanu Šrotu (bratu predsednika uprave PL), vidi Janez Janša glavnega odjemalca desnih političnih točk. Javnomnenjske raziskave slednje trditve sicer še ne dokazujejo (po Politbarometru 5 odstotna podpora), toda v nekaj mesecih se lahko politične karte še pošteno premešajo. Uspeh, ki ga Bojan Šrot žanje na lokalnih volitvah, bi se utegnil v neki meri prenesti tudi na državno raven. Iluzorno je sicer pričakovati ultimativno zmago SLS, upravičeno pa lahko trdimo, da bo stranka celjskega voditelja prekosila koalicijski partnerici NSi in Desus. Slednjima strankama se namreč obetajo težki politični časi.
Decembrski izsledki političnega utripa, ki ga je izvedla raziskovalna hiša Ninamedia, so napovedali NSi in Desus politični zlom. Stranki namreč podpira manj kot 3 odstotke respondentov, kar pomeni, da stranki na volitvah ne bi dosegli niti parlamentarnega pragu. Kje se torej skrivajo razlogi za tako porazno podporo? Praksa kaže, da so nekatere politične funkcije med sabo nezdružljive. Predsednik NSi Andrej Bajuk je denimo tudi minister za finance. Medtem, ko pesti deželo pod Alpami huda ekonomska kriza, je nemogoče pričakovati, da bodo ljudje finančnega ministra kovali v zvezde. Drugi na spisku nezaželenih, je predsednik Desusa in minister za obrambo Karl Erjavec. Zdi se, da toplega kruha lačno ljudstvo ni ravno zadovoljno s prekomernimi orožarskimi nakupi. Tudi obljube o višjih pokojninah zlahka ne bodo prepričale volilnega telesa. V kolikor dodamo še manjšo retorično sposobnost zastopnika upokojencev, dobimo nizek javnomnenjski rezultat.

Opozicijska alternativa?

Na drugi strani politične realnosti najdemo ljudstvu všečno opozicijsko stranko Socialnih demokratov. Njen zastopnik in samookronani mandatar vlade v senci Borut Pahor, se trenutno ponaša s najboljšimi javnomnenjskimi rezultati. Se bo trend priljubljenosti stranke obdržal do volitev? Bo ljudstvo nagradilo ali kaznovalo Pahorjevo retorično leporečje, demagoške obljube, navidezni program stranke, transakcijo poslancev iz LDS, domnevno nestrankarsko kadrovanje, zadržanost do občutljivih marginalnih tem, nasprotovanje sindikatom in nenazadnje koketirajočo zaroko s predsednikom vlade? Vprašanja, s katerimi si belijo glavo vsi politični analitiki, zaenkrat nimajo odgovora. Politično neprofilirano volilno telo se obrača po vetru – odloča v zadnjem trenutku, pri tem pa opira na zgolj eno izrečeno besedno zvezo ali zunanji videz politika. Pogostokrat odigrajo glavno vlogo tudi aktualne politične teme – spretni politiki, ki v javnosti zastopajo nejasna in dvoumna stališča, poberejo največ volilnih lističev. Še več. Vnaprejšnje samookronanje ne prinaša absolutne zmage. To nas je lani naučil Lojze Peterle, ki je predvolilno kampanjo prenaglo napovedal že leto in pol pred volitvami, ponudil »drugačno« politiko, se okronal za odrešitelja ljudstva, na koncu pa doživel ultimativni politični zlom. Po enakem volilno - narcisoidnem modelu stopica trenutno tudi Borut Pahor, ki veselo sestavlja »bodočo« vladno ekipo. V svoj navidezni program mu je uspelo privabiti celo »nadstrankarskega« Mitjo Gasparija, ki ga je lani v predvolilni kampanji podprla LDS. Član odcepljene frakcije LDS (sedanje stranke Zares) Matej Lahovnik je mnenja, »da v Socialni demokraciji pripravljajo raženj, ko je zajec še v gozdu«. Na Pahorjevo politično krajo se je odzvala tudi predsednica LDS Katarina Kresal, ki je nestrinjanje začinila s naslednjimi besedami: »Tisti, ki misli, da lahko vlada sam, se hudo moti«. Se je morebitna bodoča koalicija med SD in LDS izjalovila? Najprej bi morali Socialni demokrati sploh zmagati na volitvah. Šele takrat bo vse skupaj dobilo nek smisel.
Kakšen volilni rezultat si lahko obeta Liberalna demokracija? Spomnimo se, da je v LDS dolgo časa vladal nemir, saj si stranka ni in ni mogla opomoči od volilnega šoka leta 2004. Krmilo stranke je takrat za nekaj časa prevzel preudarni Jelko Kacin, toda konsolidacije znotraj stranke ni mogel doseči, javnomnenjska podpora stranki pa je strmo padala. Malo pred poletjem lani pa je v vrh stranke iznenada priletela Katarina Kresal. Na položaj je prišla kot NLP – v stranki so jo hipoma opisali kot nedolžno, lepo in pametno. Odkar je prevzela vodenje stranke, se položaj LDS izboljšuje. Dobrih starih časov z Drnovškom na čelu ne moremo pričakovati, popolnega kolapsa pa tudi ne.
Na političnem parketu pridobiva še ena na novo ustanovljena stranka – Zares. Njeno vodenje je prevzel retorično usposobljeni in nekdanji generalni sekretar LDS Gregor Golobič, ki stranki nenehno zvišuje javnomnenjsko podporo. V kolikor bi se trend nadaljeval, bi utegnila stranka celo dohiteti Pahorjevo SD ali Janševo SDS.
Ostala nam je še ena stranka – SNS. Njenega ustanovitelja in kralja med populisti Zmaga Jelinčiča je nedavno doletela izguba polovice poslanske skupine. Bo briljantina pod lipo prekosila svojega učitelja? Jelinčič ji je napovedal politični konec. Se bo po drugi strani Jelinčiču (v lovu za politične točke) spet zavrtel ultra nacionalistični jeziček? Iskanje grešnih kozlov znotraj in zunaj meja je njegova preverjena metoda nagovora ljudstva. Vedite sledeče: vsak narod si piše usodo sam.

Marko Krulc