Tommyknocker vs Sunbeam - Twisted World McLaren Mercedes F1 Reklama - Alonso, Hamilton & Hakkinen
Financiranje: Športnikov ali Direktorjev? - 6. 03. 2010, 18:32
Pred leti, ko sem se odpravljal na študij, sem dobil en zelo koristen nasvet; vse se konča pri denarju. Vsa tesna prijateljstva... spoštovanja..... življenja. S tem nasvetom sem se tudi brez težav ognil raznim prepirom in nevšečnostim, ki bi zaradi tega papirja lahko nastala. Vendar pa v kapitalizmu obstaja vse več strok, v katerih se tem neljubim situacijam enostavno ne da izogniti, med njimi tudi (žal) športne zveze.
Med Olimpijskimi igrami v Vancouvru sem se tudi sam razvajal na smučanju v Avstriji, kjer smo v večernih urah spremljali olimpijce vseh držav in skupaj s kolegi avstrijci, madžari, slovaki in drugimi tudi navijali za njih. V tisti sobi enostavno ni bilo pomembno, s katere države športnik prihaja, kajti vsi smo se preveč dobro zavedali, da so za nastop na teh igrah porabili ogromno ogromno časa, energije in živcev. Tako smo tudi močno navijali za slovenske športnike in pohvale za bronasto Petro Majdič in srebrno Tino Maze so kar deževale. Življenje za te atlete ne bi moglo biti boljše in človeku so se ob pogledu na njihovo veselje kar nabrale solze v očeh.
Seveda pa se vse enkrat konča. Ob prihodu nazaj v domovino Slovenijo, kjer se zadnje čase kar precej ubadamo s pomanjkljivostjo denarja, so tudi ti športniki padli nazaj na realna tla. Te kolajne, ki so športnikom bolj v ponos, da so osvojili tako visoko mesto med najboljšimi na svetu, vseeno delujejo kot dvorezni meč; kar vsi "ugledni" politiki in funkcionarji bi se kar naenkrat radi slikali z našimi prvaki in jih tudi javno hvalijo in se smejijo. Iz njihovih ust je moč slišati take sladke in pocukrane besede, da bi se človek od sramu najraje pogreznil v tla. Ko pa športnik kar naenkrat omeni, da bi potreboval malo več denarja za še več takšnih vrhunskih rezultatov, pa se zgodi točno to, kar sem že prej omenil - VSE se konča pri denarju. Posledica? Priča smo raznim besednim dvobojem in emocionalnim izbruhom razočaranj, ki bodo po naših medijih verjetno še krožili kakšen mesec ali dva. Seveda pa vedno najbolj nasrka mali človek, v tem primeru športnik sam.
V naši državi očitno velja pravilo, da direktor pobere večji kos pogače kot tisti, zaradi katerega ima sploh službo (v tem primeru športnik). Iz zanesljivih virov (in ker sem dogodkom že neštetokrat bil tudi sam priča) sem namreč izvedel, da mesečna bruto plača direktorja SZS, Matjaža Šarabona, sploh ni tako majhna, pa čeprav na zvezi na veliko jokajo o ogromni pomanjkljivosti denarja. Tako ima (oz. je imela) njegova spremljevalka vgravirane lepe diamantke v nohtih, sin se s kolegi vozi v popolnoma novem avtu znamke AUDI, o drugih rečeh pa rajši ne bi, saj so za moje pojme preveč sočne za javno razpravo. Dvomim, da ima naša Tina dovolj denarja, da bi svojemu morebitnemu sinu kar tako za brezveze podarila nov avto v vrednosti več kot €40.000, saj je denar treba investirati v treninge za dosego vrhunskih rezultatov. Da o ostalih naših trenutnih in bodočih prvakih ne govorim.
V mojih očeh je Slovenija, vsaj kar se tiče talentiranih ljudi (pa naj se gre za šport, znanje, itd.) na samem dnu. Noben ni pripravljen financirati naprednejše treninge za dosego najboljših rezultatov, noben ni pripravljen financirati športnika samega že na začetku svoje kariere (vse dokler se le-temu ne posreči dobiti kakšno kolajno ali dve, pa še takrat se zaplete v mrežo birokratskih svinjarij), vendar bi se pa vsak rad slikal z dobitnikom brona, srebra oz. zlata za naslovnico časopisa. Seveda, saj se gre za pridobivanje zelo dragocenih političnih točk. Tako me sploh ne čudi, da (vsaj po govoricah sodeč) Tina premišljuje o tekmovanju pod drugo zastavo. Le kater normalen človek, ki ga lastna športna zveza tako vleče za nos, pa ne bi...?
Zelenkin Blog
Na prvo stran eDnevnika
