Tommyknocker vs Sunbeam - Twisted World McLaren Mercedes F1 Reklama - Alonso, Hamilton & Hakkinen
Novi zakon o posvojitvi otrok: strpnost ali osebnostna rast? - 7. 03. 2010, 22:00
Predno oddate komentar oz. predno se sploh lotite branja tega prispevka, vedite, da nisem na strani ne enih, ne drugih, in da so spodaj napisane besede plod mojih mislih in razmišljanja, ne glede na "pravilnost" le-teh v vaših pogledih.
V Sloveniji se čedalje bolj ubadamo s problematiko zakona o istospolnih ljudeh, ki bi želeli posvojiti otroka. Eni ta zakon pozdravljajo z nasmeškom na obrazu, češ da predstavlja korak bližje strpni in demokratični družbi 21. stoletja. Spet drugi ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zavračajo, saj naj bi taki starši negativno vplivali na osebnostno rast otroka. Kdo ima torej prav?
Pa poglejmo nekaj dejstev. V preteklosti so za večino negativnih dejanj otrok in mladoletnikov bili odgovorni starši, saj naj bi le-ti, posredno ali neposredno, vplivali na ta njihova dejanja. "Otrok je zrcalo svojih staršev", je bil preveč pogost slišan stavek v raznoraznih družbenih krogih, in dostikrat je tudi prišlo do tega, da je otrok zaradi nasilja ali pijančevanja v družini razvil takšne ali drugačne motnje, ki so za vedno zaznamovale njegovo življenje. Ali morda v tem primeru tudi potem ne gre trditi, da bi otrok v primeru odraščanja v takšni družini, razvil določene "nagone", ki bi tako ali drugače vplivala na njegovo življenje? Saj kot so že dokazale nekatere študije, človek lahko skozi čas spremeni svoja nagnjenja.
Prav tako mi vedno znova gre na bruhanje, ko nekateri za sprejetje zakona uporabljajo besedi "pravica do". Mene osebno sploh ne zanima, kakšna nagnjenja ima nek človek, saj se to tiče le njega in njegovega partnerja. Vendar pa, ko govorimo o tako krhkih zadevah kot so to otroci... Ljudje božji, tukaj pa se vaše "pravice" končajo. Otroci niso blago, s katerim lahko prosto trgujete. Otrok v večini primerov v svojih starših vidi vzornika, in čeprav mu je mati narava dodelila hetero gene, vseeno obstaja večja verjetnost, da bo v istospolni družini v procesu odraščanja zaradi domače socializacije spreobrnil svoja nagnjenja, kot pa v družini z očetom in mater.
Tako da ni problem v tem, da slovenska družba ne bi bila sposobna sprejemati istospolne pare. Po moje nobenega ne zanima, kakšno spolno usmerjenost ima njegov sosed, saj je to popolnoma njegova stvar in stvar njegovega partnerja. Vendar pa, kar se pa tiče posvojitve otrok, bi pa družba vseeno morala svoje misli odmakniti od vsakodnevnih ponavljajočih se stavkov tipa "Imam pravico do tega in tega" in vsaj z otrokom ravnati človeško, če je že nesposobna tako ravnati s svojim vrstnikom.
Ne gre za "pravilnost" v pogledih - tvoj zapis je napačen, ker ne štimajo dejstva, ker o tem nekdo ni nič vrednega in tehtnega prebral ter nima razjasnjenih osnovnih dejstve o tematiki. Seveda pa vemo, da to ni ni nikogar še ustavilo pred tem, da bi klobasal neumnosti.
Joj, punca, ko bi prebrala kakšno študijo na temo homoseksualnih družin in šele nato po "kmečki pameti" razvijala svoje teze, bi bilo bolje. Tega je dovolj, dostopno tudi na internetu in znanost se je JASNO opredelila. Zato pa se meni zdi nedopustno, da razpravljamo o tem kaj je prav in kaj ne, če že VEMO kaj je ta 'prav'.
In neetično, če gre za nabiranje političnih točk in nategovanje zaplankanih Slovencev.
Ok, prvo kot prvo nisem punca, drugo kot drugo pa, v obeh komentarjih, ki si jih spesnil, ni bilo niti enega konstruktivnega mnenja.
Kaj je torej ta "prav", o katerem očitno že ptiči pojejo? O čem se je znanost "jasno" opredelila, in če je temu tako, zakaj so drugi še vseeno drugačnega mnenja? Politika in nabiranje političnih točk tukaj nima nobene veze, saj je koalicija nedvoumno za sprejetje tega zakona, opozicija pa v 99.9% primerov itak nasprotuje vladajoči stranki.
Vzgoja sama po sebi se mi ne zdi tako drugačna v homoseksualni ali heterospolni starševski družini. Že stari ljudje so rekli, da otroka vzgaja 'cela vas', danes je pa cela vas le še širši pojem. Informacij je veliko in lahko dostopne so.
Fali res lahko zgled, o tem sem že pisala in zdaj ponavljam. In se strinjam.
Strinjam se tudi v točki, ko rečeš, da gre za imeti. To dopolnim spet po svoje, da ni primerno iskati pravico do otroka kot iščemo pravico do materialnih stvari, domačih ljubljenčkov ali parkirnih prostorov. Otrok je pač otrok.
Pravica imeti otroka je pravica imeti otroka za odraslega. Vse drugo je licemerje. Odrasli smo tisti, ki hočemo ali nočemo. Tudi to sem že pisala in mnenja nisem spremenila.
dodala bom samo besede moje sestrične, ki je istospolno usmerjena, ko sem jo vprašala, ali razmišljata z partnerico o otrocih in je dejala tole:ja razmišljava, vendar se obema zdi skrajno egoistično, da bi imeli otroka in ji z tem brez da je komu kaj naredila storili krivico, ker bi ga rodili v ta svet, niti si ne želiva da bi otrok moral doživljati travme na račun staršev, ali drugih ljudi.
da je tema že tretjič bila odstranjena s seznama 'nazadnje komentirani', pa čeprav ni bilo nikakor namenjeno "kršenju pravic drugačnih".
Kakorkoli, že res, da dandanes lažje dostopamo do informacij, vendar je otrok, ki še ni dopolnil recimo šestega leta starosti (torej vstop v šolo), še vedno v primarni socializaciji, torej socializaciji doma. Tako da zaradi vzgoje same v teh prvih letih obstaja vseeno večja šansa, da se razvije določen pogled na življenje, ni pa seveda nujno.
Zelenkin Blog
Na prvo stran eDnevnika
