V teh dneh je zaradi nekaterih dogodkov na slovenskih šolah toliko bolj pogosto slišati: »Ta mladina je pa res nemogoča«. Ta rek, ki tudi kaže na medgeneracijske razlike, ni aktualen samo v današnjem svetu, ampak je star že okrog 2500 let. Zanimivo, da so že v času pred Kristusom bili mladi za starejše generacije nemogoči…
Dejstvo je, da so med generacijami razlike v vrednotah, mišljenju, interesih, motivaciji, delovanju,…in so odraz družbenega okolja v katerem posamezna generacija odrašča in živi.
Generacija veteranov (roj. pred 1945) je živela in postavila domovino na noge po 2.svetovni vojni. Spoštujejo avtoritete, trdo delajo in so zelo privrženi delu, cenijo red in pravila, so potrpežljivi, obveznosti praviloma postavijo pred osebnimi užitki.
Baby boom generacija oz. otroci blagostanja (1946-1960) so svoje vrednote oblikovali v obdobju razvoja gospodarstva. Cenijo redno zaposlenost, tudi radi trdo in dolgo delajo, uživajo v timskem delu, veliko jim pomeni zdravje.
Pripadniki generacije X (1961-1980) smo potomci deloholičnih staršev, ki so si s trdim delom prislužili materialne dobrine, delali cele dneve in tako tudi zanemarjali družine (zaradi tega v tem obdobju tudi veliko ločitev). Pri naši vzgoji je že imela veliko vlogo TV. Tradicionalne vrednote nam niso več vrednote. Želimo biti zaposljivi, kar pomeni imeti znanja, ki nam omogočajo, da bomo konkurenčni na trgu dela. Varnost zaposlitve nam ni niti toliko pomembna. Ločimo poklicno kariero od osebnega življenja. Želimo živeti v prijaznem okolju, imeti čas za hobije in družino. Smo tudi prva digitalno pismena generacija.
Zloglasna generacija Y oz. nexterji (1981-2000) je generacija informacijske tehnologije. Značilna je njihova potreba po večni zabavi, tudi na delovnem mestu, kjer želijo veliko svobode. Če znamo z njimi prav ravnati, so lahko zelo dobri delavci, želijo pa takojšnje plačilo za opravljeno delo. Nimajo tudi dlake na jeziku.
Kaj bo pa z našimi najmlajšimi, generacijo Z (roj. od 2001 dalje), pa bomo videli, ko malo odrastejo. Zdaj so še tako nedolžni v svoji igrivosti, a kaj kmalu jim bomo najbrž rekli, tako kot zdajšnji Y generaciji, da so nemogoči...
Pa v bistvu tudi zdajšnji ipsiloni niso nemogoči. So čisto normalni osebki, resda pa drugačni od iksov, baby boomersov, veteranov…Problem je v sprejemanju te drugačnosti. Starejše generacije ne razumejo mlajših in obratno. Če bi jih razumeli in sprejemali, bi lahko lepo vozili skupaj. Tako v družini, šoli, na delovnem mestu,…
Sam sicer nimam tovrstnih generacijskih problemov in se dobro štekam tako z veterani kot z nexterji. Pa tudi mislim, da nas večina eDijevcev je takšnih. Sodeč po postih in komentarjih ni neke medgeneracijske nestrpnosti. V bistvu nas eDi tudi medgeneracijsko povezuje.
a vseeno nekako ne razumem tiste opredelitve deloholične generacije rojene pred 1961. Tja bi pasali moji starši, a jaz nikakor ne pomnim obdobja njihove deloholičnosti. Prav nasprotno, moji starši so prihajali iz socialističnih služb sproščeni, spočiti, ob delavnikih smo se ob 3h usedli k skupnemu kosilu, ki so ga pogosto pripravili otroci iz povrtnin, ki so bile pridelane doma in nekaj dodatkov, ki jih je mama redno nakupila med delavnim časom.
No, morda pa je bila naša družina težka izjema in se le meni zdi, da naslednje genaracije delajo več ... konec koncev pa očitno tudi jaz nisem tipičen predstavnik svoje X generacije, saj se še vedno oklepam istega - prvega moža. Morda ravno zato, ker so starši v službi več ali manj preganjali čas.
Da ti zaradi nerodnosti pade na blagajni na tla košara, polna stvari, ki bi naj "romale" na trak. In te veselo "skočijo" iz nje. Za mano pa je stalo dekle kakšnih 8 - 10 letv spremstvu svojega očeta.
In, kaj mislite, kako je to dekle odreagiralo, ko je to videlo?
Še preden je meni uspelo, se pripogniti, je že pobirala stvari in jih zlagala nazaj v košaro. Hja, dragi moji! To pa mi je bilo tako lepo presenečenje, da je bilo vredno podarjene čokoladice.
In sva tako bili danes obe presenečeni - jaz nad njeno prijaznostjo, ona pa nad mojo zahvalo.
Ni vse slabo, kar je mlado! Samo - mi ta stari dostikrat določene pozitivne stvari jemljemo kot samoumevne. Če pa kaj ni tako kot si mi zamišljamo, so pa ta mladi slabi. Najenostavneje...
a veš, mene pa ravno moja generacija (povečini, seveda so izjeme) v glavnem dolgočasi.... ok, saj niso oni krivi, imajo pač svoje teme, ustvarjajo družine..., in če ne znajo govorit o čem drugem kot o sebi (kar je dokaj pogosto), se en solist med njimi hitro začne dolgočasiti. z drugimi generacijami imam veliko manj "težav"
Na prvo stran eDnevnika
in življenje tudi ne.
Morda ravno zato, ker so starši v službi več ali manj preganjali čas. 
