...pravzaprav je dobro, da se o tem tudi javno govori, da ima dogajanje ime, da je postalo predmet pravne obravnave... vse preveč ljudi je namreč, ki metode mobinga redno uporabljajo kot najnaravnejše sredstvo za dosego ciljev, in žal pogosto s tem tudi uspejo.

J 

je vedno več. In ja, po moje bi vsak lahko odkljukal kljukico ali dve. Samo kdaj je toliko moteče, da res paše v mobing, je pa druga stvar. In koliko ljudi doživlja to, pa so tiho, ker se bojijo izgubiti službo. Nove vseeno ni tako enostavno najti.

Poznam tudi jaz primere... ko se šefica dere kot zmešana na podrejene. Prav na histerijo že meji. In izsiljevanje, in "anonimnost" na anketah (na kakem merjenju klime recimo), kjer se potem vse izve, kaj je kdo rekel in koga skritiziral, pa sugeriranje odgovorov na ocenjevanju nadrejenih... pa še bi se našlo. Nihče ne pove konkretno, vsi pa vemo za koga gre. Vključno z vodilnimi.

zastavljeno razmišljanje... normalno, da se dogaja, da je opojmovano, da... vendar... kako misliš, da se bi dalo na tem področju narediti kaj za boljše delovne pogoje... kako vzpostaviti neko kulturo zaposlencev in tistih, ki zaposlujejo... Z lastninjenjem kapitala si lastniki kapitala dejansko dovolijo veeeeliko, če ne že vsega in redkokje boš našla koga, ki ne bi imel ničesar obkljukati

in lucille, po moje ne gre v tem zapisu za nadlegovanje na delovnem mestu

jana, men je najhujš opazovat ljudi, ki so sposobni se o tem pogovarjat, a se ne zavedajo, da se to u resnici njim dogaja. Potem se pa čudijo, zakaj so ob koncu dneva brez vsakršne energije, zakaj jim je mučno hodit v službo in zakaj jih želodec boli, če morajo k šefu.

ušatka, mah ja.. sej izguba službe je glavni dejavnik, zakaj se to dopušča in ne ukrepa. Ljudi je pač strah in to je eno močno čustvo, ki se ga da zelo fino uporabit za manipuliranje. In šefom je to povsem jasno. Tako da se znajdeš v začaranem krogu zelo zelo hitro... vprašanje pa je, če je vredno prenašat tak psihični pritisk, stres in anksioznost dan za dnem..

lucille, mislim da je tvoj zaključek bistven - vse je odvisno od odnosov. Sej se takoj ve, kje je sproščeno vzdušje, kje je dobra klima. Tam kjer pa ni, pa se na žaost res marsikdo preveč "heca" in zajebava. Treba se je o tem pogovarjat, se mi zdi, da je to dober začetek.

lucija, za začetek s kakšnim izobraževanjem šefov in direktorjev o negativnih posledicah vsega tega, kasneje pa z boljšim nadzorom in kaznovanjem prekrškov. Delavec je veliko bolj učinkovit, če se na delovnem mestu tudi dobro počuti.

Pozdrav vsem!

lepo, da nadaljuješ z delavsko tematiko. Mobing, o katerem se delodajalci po večini šele izobražujejo (!!!!!), je prisoten povsod. Sam sem obkljukal od 5 (dober dan) do 10 (slab dan) naštetih kriterijev. Ampak četudi bi to povedal kolegu, bi rekel da to še ni mobing. Zanj je potrebno splošno človekovo slabo počutje, psihične težave, izčrpanost in podobne reči. Poleg tega pa naj rečem, da je tovrstni terorizem zelo težko dokazovati. Komurkoli se že to dogaja, naj shranjuje vse možne piltke, papirje, maile, si zapisuje klice, dogajanje, karkoli kadar se mu je kaj podobnega zgodilo. Do uničenja človeka pride postopoma, z vedno hujšimi dejanji sodelavcev, nadrejenih ... In splošna klima je lahko še tako slaba v podjetju, pa ne gre za mobing, le za nesposobno organizacijo v podjetju. Ker je pri nas dosti nazadnjaškega razmišljanja (v stilu organizacij v času socializma) in pomanjkanja strokovnjakov, ki bi imeli kaj besede v podjetju, da bi bil delavec spoštovan kot posameznik, ki pripomore (čistilka, varnostnik, direktor ... so si vsi enaki) k uspešnosti podjetja, dotlej bodo tudi tisti revni ljudje, ki izgleda da so na tem svetu predvsem zato, da grenijo posameznikom življenje. Čutil sem se moralno obvezanega to zapisati (vem pa, da lahko zaradi tega letim - let me be).

matej, sem vesela, da si se oglasil in opisal še svoje izkušnje. Čeprav, kot praviš sam, ti lahko to še škoduje... Od 5 do 10 kljukic ? Ti jih ne bi pripisala, res ne.. ampak tako je najpogosteje - te stvari se dogajajo celo tistim, za katere najmanj pričakuješ.

To, da hodijo delodajalci na kakšne eno- ali morda celo pol- dnevne seminarje na to temo, je za moje pojme premalo. Res kvalitetna organizacija bi poskrbela tudi za reden ustrezen (anonimen!) feedback in pa kakšen kader, ki bi imel eno izmed področij svojega dela tudi preprečevanje teh zadev. Seveda je to za naše razmere še precej v oblakih, tako da (zaenkrat) res ostane vse na delojemalcu. Da zbira vse, kar dokazuje, da se to dogaja in poskrbi na zadostno količino razbremenitve med/po delu (šport, druženje, relaksacija, ...). Res je namreč, da se te stvari nabirajo in lahko udarijo ven šele čez leta in leta, ko je enostavno kaplja čez rob.

...lep preostanek dneva in, se ve, čimmanj kljukic v prihodnje!

Pozdrav

se je mnooooogo tega kar si napisala dogajalo mesec dni predno sem zares odšla. občutke pravzaprav težko opišem, a sem se tolažila s tem, da itak kmalu pride moj dan, ko me več ne bo. in sem lepo vsak dan črtkala na koledarju dneve in se veselila dneva odhoda. pred tem 6 let je bilo prelepo, vse normalno, ko je padla odločitev da se naše poti razidejo pa se je začelo maltretiranje.

tisti mesec sem komaj kaj spala, zjutraj sem se redno zbujala kot nosečnica, s hudo slabostjo, popoldneve pa sem bila večinoma z mislimi tam v pisarni, kjer so se zadeve slabšale iz dneva v dan. še dobro da samo s strani enega osebka in sem imela vsaj malo podpore s strani drugih zaposlenih. poslovilec je bil res boleč in mi je bilo hudo, ampak ne za vsemi :)

jaz mislim, da so tukaj stvari jasne, ko se človek ne more več osredotočiti na delo, ko trpi in trpljenje nosi s seboj domov, to je mobing brez pardona. pa če je "vidna" samo ena kljukica, al pa vseh 30 in več in je prijava NUJNA

mej krasen dan, danes je petek juhu :)

tedi 

tedi, res? Sranje no. Buhve kok ogromn je res tega na vsakem koraku... in kar mi je najhujš pr vsem tem, da praviš, da je bilo prej pa 6 let prelepo. Da torej folk zavestno uporabi to metodo maltretiranja in manipuliranja, samo zato, ker pač odhajaš Isti folk, ki je bil prej čist fajni in zabaven najbrž.. blah

Še dobro, da si šla... po eni strani. Se mi zdi, da se ne bi nič dobrega tam izcimilo. Pa še upoštevala si moj nasvet o menjavanju službe, hehe

Eeej, res je lep dan! Lepo se imej tudi tiiiii

zdaj ko pomislim za nazaj...uf...

zavestno se je to dogajalo s strani tistega. dovoli da povem...

najprej sem dobila navodila, da moram zjutraj pokončno (kot pri vojakih) vstati s stola in skoraj po vojaško pozdraviti. in takšen pozdrav naj bi uporabljala cel mesec, ker je le tako edino pravilno potem so se začele druge stvari, kot so postavljanje ultimatov, grožnje, kričanje, zmerjanje,  da ne govorim o stvareh, ki bi jih moral opravljati vsak posameznik zase (to je, da si sam narediš sendvič, naliješ sok ipd.). in to je bilo prisotno od zjutraj do odhoda domov. seveda sem si morala odhod domov zaslužiti, da sem ostajala v "mučilnici" bistveno dlje kot je bil moj delavnik, sicer bi....grrrr spet pogoji in grožnje

no kasneje (na dan odhoda) sem sicer dobila med vrsticami opravičilo, ki je brez pomena. 

skratka preživela sem, ampak da bi pa morala to prenašati leta in leta. človek zboli, to je zloraba in je kaznivo dejanje, katerega je nujno potrebno prijaviti.

in ker je vse tako kurčevo težko v naši državi, je tudi pri mobingu potrebno poskrbeti vsak sam zase. torej menjava službe pa basta, ali pa grem raje na socialo. žalostno 

boh ve koliko je tega....grozno...

tedi 

tedi, nič kaj ti ne privoščim tistih ponižujočih dni, ki si jih morala v službi pre/doživeti. Pravzaprav jih nikomur ne. Sem pa vesela, da si napisala izkušnjo iz prve roke, ker najbrž se ostalim niti sanja ne, kakšne razsežnosti lahko tale mobbing doseže. Tole vojaško vstajanje je res že na meji.

AMPAK!! Si ustrezno ukrepala, spremenila par stvari in zdej si tam, kjer si... zadovoljna, vesela, čk-čk in (skoraj_ne_še_sigurno_ampak_nekaj_se_kaže) zaljubljena Yaaay

Ali ni zanimivo, da tisti (po večini vsaj), ki ga izvajajo, sploh ne vedo, kaj to je, ne poznajo razsežnosti ...

Sabina, ja... zato so se v zadnjem času začela izobraževanja vodilnih o tej tematiki, ampak glede na vse posameznikove obrambne mehanizme, bi blo fino razmislit še o drugih alternativah (sama predvsem podpiram idejo, da je v organizaciji res zaposlena še neka tretja, objektivna oseba, posebej za takšna delikatna področja). Ampak potem smo že spet pri denarju in kako ni financ za nov kader, itd. Na žalost je denar še vedno na prvem mestu, tudi pred zdravjem in zadovoljstvom zaposlenih.

Pozdrav!