[Oder je prazen... v sprednjih vrstah sedi nekaj bolj.. ali manj znanih obrazov. Nihče ne govori. Dvorana je majhna... domača... in v ozadju se sliši pritajena glasba... Njihove oči so tu ali tam orošene... a pomirjene... njihove misli polne. Toplo je. Prižge se reflektor... osvetli stranski del... ob odru, kjer čaka... tiho... le opazuje... in se veseli današnjega dne... začne počasi, komaj slišno...]

Vesela sem, da ste tu. Ob meni. Danes.
Ker je Danes poseben dan.
Naš dan.
Da vas na svoj način nežno objamem in se prav potiho poslovim.
In slednje želim narediti z nasmehom na ustih.

V preteklih sončnih dnevih ste me nekateri izmed vas prosili,
da vam namenim nekaj zadnjih besed.
Da delim vse doživeto in spoznano,
ki je daleč od modrosti,
z vami, ki ste tu,
zato, da se me boste lažje spominjali.

Da bodo občutja skozi celotno zgodbo
kot črno na belem
za vse vas, ki ste mi blizu.
Da bo tisti delček,
ki bo ostal za mano,
vsaj za odtenek bolj otipljiv.

[Njen glas postane nekoliko prodornejši in glasba iz ozadja izrazitejša]

Pa bi rada.
Rada bi povedala,
koliko Lepote je na tem svetu -
v glasbi valov...
šepetu sadnih dreves...
in mehkobi prve spomladanske trave;
rada bi ponavljala,
kako pomembni so Trenutki -
ko se ustaviš.
Zaveš.
Nasmehneš;
želela bi razložiti,
kako bogatijo življenje Ljudje, s svojimi majhnimi prenosljivimi lučkami, ki ti osvetljijo tvojo pot.
O vsem tem in še mnogo tega bi želela pripovedovati.
Želela bi si slišati vse vaše zgodbe,
iskati podobnosti, razlike, nauke
ter se prav v teh, poslednjih trenutkih naučiti še toliko novega.
A takole,
ob koncu,
resnično ugotoviš, da so vse besede odveč.
Ne zato, ker ne bi želela deliti.
Zato, ker pač moraš Doživeti.
Sam.
Spoznati.
Samostojno.
Občutiti.
Na sebi.
In samo zato bom danes tiho.

[Za trenutek se ustavi. Se komaj opazno nasmehne in se zazre v daljavo.]

Kot otrok sem, skoraj takoj, ko sem naredila tistih nekaj prvih korakov, zaplesala. In ko sem prvič, nisem nikoli odnehala. Sprva v dvoranih, nato na velikih odrih in plesiščih, nenazadnje celo doma, kadar sem začutila, da moram. Gib in glasba. Telo in ritem. Nenapisana zgodba in neizgovorjene misli. Vse to sem lahko doživela s plesom. In kar sem imela najraje, je bil občutek polnosti pred, med in po. Telo govori in misli se predajajo. Toliko neverjetnih zgodb in čarobne energije je stkanih v njem! Ko si vsak vzame ravno toliko, kolikor potrebuje in vidi tisto, kar želi. Nisem potrebovala dolgo, da sem prišla do spoznanja, da si želim in moram natanko tako tudi zaključiti svoje potovanje. Za vse vas in vsakega posebej. Brez besed - za vse še nedoživete modrosti sveta.

[Se obrne proti odru in med počasnimi koraki k sredini nadaljuje..]

Tako vam bom danes, dragi moji, zaplesala. Moje zadnje dejanje in najlepše darilo, ki ga premorem. Prisluhnite mi, kako bom pripovedovala o rojstvu in svojem otroštvu. O strahovih in padcih. Igri. Smehu. Prvi ljubezni. Življenju in Smrti. Doživite z mano to polnost, ki jo daje gib in ubeseduje glasba!

...in ko boste naslednjič kje zaslišali kakšno znano melodijo in vas bodo zasrbela stopala - zaplešite! Prepustite se užitku in se tu ali tam spomnite name. Kako nekje, čisto na drugem koncu tega sveta, plešem z vami. Za vas.

[..prispe do sredine. Glasba se ugasne. In oder preplavi tema.]