...PRIŠEL / A SI NA MOJO POT...PUSTI SVOJO SLED...

Če bi imeli pred smrtjo še zadnje predavanje - kaj bi povedali? ( www.drugisvet.com )

Verjetno ste zasledili, da nam na www.drugisvet.com predstavljajo zanimivo tematiko na temo »Če bi imeli pred smrtjo še zadnje predavanje - kaj bi povedali?«, kjer nam bralcem ponujajo, da poleg prof.Randy Pausch-a  -  ki je zadnje mesece svojega življenja namenil temu, da je strnil nauke, misli…in jih predstavil na svojem zadnjem predavanju, katero zgodbo  predstavlja v istoimenski knjigi - ZADNJE PREDAVANJE,    http://www.drugisvet.com/files/banner.gif da se lahko v njegovo vlogo postavimo tudi mi sami, seveda ker sem se v življenju srečal z mnogimi stvarmi, med njimi tudi takimi ob katerih sem pomislil, kaj moram postoriti, sporočiti, posredovati…če je morda dejanje v katerega se podajam zadnje v tistem trenutku doživljanja življenja…med drugim tudi…

Vedno znova nas življenje preseneti. Misel na to, da se nam nekaj ne more pripetiti je zelo iluzionarno razmišljanje. Nikoli ne reci nikoli. Ponavadi vsi pričnemo razmišljati o bolezni, smrti.. takrat, ko se z njo soočamo ali se soočajo naši prijatelji, sestre, bratje, mame, očetje…takrat se nekako v našo notranjost preseli občutek in misel »Kaj , če bi se to zgodilo meni?. Seveda sem sam doživel grenko izkušnjo, ko sem bil postavljen pred dejstvo se odločiti o tem, da se podam na operacijo muskulature zaradi bolezni…takrat sem ves čas, ki sem ga imel na razpolago do le te, namenil sporočanju ljudem, da naj vsak trenutek življenja izkoristijo, naj ga ne izpustijo ali prelagajo, naj posameznik/ca uvidi ( skoraj sem že deloval panično ) -  nekako sem jim želel povedati to, da se premalokrat zavemo v vsakodnevnem življenju, kako pomembno je uvideti okolico, ljudi v njej, lepote narave,mi sami/nas same -  kako samoumevno nam je v vsakodnevnem življenju naš lastni korak, ki nas spremlja in nas popelje do cilja, ki si ga namenimo…vse malenkosti, ki so v vsakodnevnem življenju zapostavljene – so mi bile do takrat zapostavljene so privrele na plan, postale so – nekako prioriteta – mojega vsakdana, želel sem pomen le takih in podobnih stvari podati svoji družini, prijateljem, znancem…kot, da iz mene govorijo zadnje besede, kot, da se poslavljam – morda ne od življenja, ampak od živečega koraka, katerega namembnost bi lahko zamenjala kolesa. Nekako nisem želel, da bi moral kdo izkusiti tako stisko, tak pritisk, ki se ga z besedami ne da opisati – pisala so ga moja notranja čutenja v danem trenutku, besede le teh nisem mogel natančno podati sočloveku, podajal sem/podajam pomen tistega, kar nam je v vsakodnevnem življenju dano, kljub temu nevidno a velikega pomena. Težko je sporočiti nekomu nekaj, kar sami čutimo, morda so besede, ki v takih in podobnih trenutkih, ko se človek odloča, ko odloča nekako recimo o usodi svojega življenja, napredka, konec koncev obstoja funkcionalnosti svojega telesa, o tem, kako je, ko se argumenti ZA ali PROTI prepletajo med seboj, mi pa moramo in smo prisiljeni prepoznati pravo odločitev in jo preliti na papir, kasneje v roke sočloveka – in najtežje je, ko se vmes pojavi in ne odide vprašanje » Nikoli ne boš vedel, če ne poskusiš?« vse to je povod za podajanje in namenjanje svojega časa, ki ima predznak »ČE..«, sporočiti vsem okoli sebe, včasih tudi tujcu, ki ga ne poznamo , ampak je v določenem trenutku na določenem kraju, v takih trenutkih besede same govorijo, verjetno zato, ker želijo čim širšemu krogu ljudi sporočiti tisto, kar čutimo, jih nekako opozoriti na velika dejanja malenkostnega pomena v vsakodnevnem življenju. Nikoli se nisem vprašal o tem, ali je moje sporočilo komurkoli spremenilo razmišljanje glede »naših korakov« ali podobnih dejanj v življenju posameznika, zmeraj sem in sem še vedno zadovoljen s tem, da lahko izkušnje, besede..podam sočloveku – uporabnost le teh ni glavni namen sporočanja, najverjetneje gre pri vsem zato, da se pogosto zavem pomena svojega koraka, funkcionalnosti le tega…ob vsem tem pa mi je pomembno, da lahko hodim s soljudmi v koraku, ga ne prehitevam, ter ne zaostajam, ampak hodim s tabo, drug ob drugem, kjer korak ni merjen v hitrosti ampak pomenu le tega…ob vsakem podobnem dogodku ali situaciji bi sočloveku "predaval" o tem, kako pomemben je korak v življenju, njegova skladnost s sočlovekom, naravo... - vedno znova, ne glede na čas, ki bi mi/mi je ali  mi  bo ostal...