Na prvo stran eDnevnika20 let po padcu Zidu
Objavljeno 9. 11. 2009 ob 09:39 - Napiši komentar
Avgusta 1989 sva s T., mojo takratno punco, na štop potovala v Berlin. Če danes pomislim, posebej pametnega razloga za to nisva imela, očitno naju zgolj morje (leto prej sva štopala v Dubrovnik) ni zadovoljilo. Spominov iz tistega poletja nimam veliko, najmočnejši so impresivno zoprni vzhodnonemški cariniki in mejni prehodi - po grozljivosti zmaga tisti v Hofu -, doslej edina vožnja v jaguarju (ob omejitvi 100 na uro!), ločeno spanje v Youth hostlu na Wannseeju (kjer se je pred dolgimi leti namenoma utopil von Kleist), spanje na minigolfu za motorističnim bifejem pa spet spanje na otroškem igrišču sredi blokovskega naselja... Pa opazovanje turških družin med piknikom v Kreutzbergu pa prostitutk ob Kudammu pa posedanje pri postaji ZOO pa pri mejnem prehodu / postaji Sbahna na Friedrichstrasse... kjer sva osupla vprašala, zakaj proti večeru nazaj v vzhodni del hodi toliko starih ljudi, pa so nama razložili, da tistih Vzhodna Nemčija ne zadržuje, ker niso več pomembni... Pa 'nedelujoče' postaje podzemske železnice, kjer je vlak samo upočasnil, na peronu pa so stali oboroženi vojaki... Potem sva se po kakem tednu z vlakom iz vzhodne strani mesta odpravila v Prago, ko pa tam nekako nisva našla prenočišča (eno noč naju je prenočil pri sebi doma kar policist!), sva se zaradi skoraj zastonj vlaka odpeljala kar nazaj v Berlin - karta za dva na udobnem vlaku je stala 10 mark - in tam pohajala še par dni. Aja, kar me je v Berlinu mimo neverjetnega kontrasta med barvitostjo Zahoda in sivino Vzhoda najbolj prizadelo, je bila oskrunjenost Alexanderplatza, kakršnega sem ljubil iz Doeblinovega romana in Fassbinderjeve TV mega nadaljevanke: sredi trga stoji še danes tisti nagravžni TV stolp, ki je služil za oddajanje pravih in motenje 'boržuaznih' TV programov...
Kasneje je Berlin postal 'domače mesto' mojega najljubšega literarnega žanra, vohunskih romanov tako Johna LeCareeja kot Lena Deightona - madonca, ni veliko manjkalo, pa bi bilo naši taveliki hčeri po junakinji Deightonove berlinske 'devetologije' ime Fiona!
Lani, ko sem se v Berlin vrnil na maraton, mi je Zid kar nekako (srammebilo) manjkal: predvsem ob Checkpointu Charley (takrat sva v tamkajšnji muzej zgodovine zida s T. prišla zastonj, 'vzhodnjakom' niso pobirali vstopnine) enostavno nisem znal svojim trem princesam pojasniti, kje je stal zid, kako strašljivo je bilo videti one povsem prave stražarje, reflektorje, bodečo žico...
Skratka tisto jesen (9. novembra 1989) je nekako odpadlo tudi nekaj z mene, tista svoboda je bila očitno tako nalezljiva, da je uspela razmajati tudi vso Evropo.
Fotk s tiste poti nimam, kradem z Wikipedije
Sicer pa lep miren in družinski vikend. Sobota nakupovalna (ves dan smo iskali hlače za taveliko, neuspešno tudi čevlje, imam pa jaz nove pohodne, ki so me že lepo ožulili), popoldne dvourno kolo, včeraj smo pred dežjem ubrali peš sprehod mimo botaničnega vrta v mesto k Barbari (je ni bilo) na čaj in domov, popoldne spali in potem zvečer hiteli s šolskimi zadolžitvami. Tamala je ostala tudi brez druge zgornje enice, neznansko smešna je v svoji novi škrbavosti.