<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Katarina Nadrag: Poslušaj me, tebi pojem

Objavljeno 2. 03. 2017 ob 05:28 - Napiši komentar

Na Katarino Nadrag me je pred vsega mesecem, dvema opozorila ljuba prijateljica Ivana, medtem ko sva razpravljala o Juulu, psihiatriji in ranjenih otrocih, češ ko pa tisto bereš, te pa prime, da bi šel in koga resno na gobec. Mislila je na prvenec, neleposlovno izpoved Utopljene sanje. O poti iz alkoholnega pekla (MK, 2010). Seveda takšnega nagiba nisem spregledal, kot nekakšna spužva vlečem vase vse, najraje literarne vire, ki se tičejo mojega (tudi empiričnega) spoznanja, da bi bilo treba z občutljivimi, predvsem z kakorkoli čustveno in ali telesno poškodovanimi otroki v tej državi delati več in drugače. Prebral sem knjigo in res je: imelo me je, da bi koga resno na gobec.

Ob tem sem se s pomočjo facebooka z avtorico tudi spoznal in spoprijateljil, cenim jo kot eno najmočnejših preživevk slovenskega duševnega zdravja in dragocen dokaz, da je s travmami iz otroštva in mladosti moč pospraviti ter jih ustvarjalno vgraditi v uspešno odraslo življenje. Pozor: Katarino Nadrag vidim kot prvi takšen primer. Doslej sem mislil, da je to morda Ana iz mučnega kvarteta štirih knjižic odličnega psihoterapevta dr. Dušana Rutarja, ampak Ano tudi osebno poznam in vidim, da proces v njej še traja. Zlorabe so nekaj najhujšega, kar se lahko primeri človeku, in res je potreben najmanj olimpijska priprava, da človek pride ven.
Seveda je vmes oziroma že pred mojo 'analizo Nadrag' izšel tudi Kataririn literarni prvenec, roman Poslušaj me, tebi pojem. In, evo, tega bom popisal v nadaljevanju.

Zgodba se odpre nenavadno. Da mora junakinja na hitro 'posvojiti' petletno hčerko v nesreči obeh staršev umrle prijateljice, je že samo po sebi stresno, bralsko intrigantno, že skoraj odbijajoče pa je, da junakinja Polona malo Darjo že od prve strani neobrazloženo, a z vsem besom sovraži. Ker je deklica vstopila v razmerje med prijateljicama?  Ni jasno, jasno je, da Polona z malo osirotelko neznansko grdo ravna, v nekem dogodku jo celo pahne, da krvava in nezavestna obleži. In to deklica, ki bi samo rada k staršem, za katera ne ve - tudi to je nenavadna okoliščina -, da ju ni več, in za smrt katerih ji 'skrbnica' niti ne pove. Ko se že zdi, da naravnost pobesnela ženska v sicer idiličnem gorskem zakotju, ki še najbolj spominja na scenografijo kake Heidi, pripravlja samo še hujše preizkušnje za dekle in se to v poskusu razrešitve stanja celo skoraj utopi, se podoba počasi začne mehčati: vljudno v razmerja stopi samski sosed, v obrisih se začne izkazovati tudi, kako nerazumno sovraštvo Polone do dekletca pravzaprav temelji v hudih poškodbah, ki jih je Polona v otroštvu sama dobila od staršev in rejnikov ter šolskega sistema. Roman v svet vnese nekaj miru, Polona se začne previdno spreminjati, najde celo stik in v procesu ljubezen do Darje, v pravzaprav eksplicitni seksualni sceni na morju se hudi duhovi umaknejo toplejšim, prijaznejšim, zdi se, da je svet vendarle moč sestaviti na novo.
AMPAK! To se zgodi na približno treh petinah romana. Priznam, zajela me je panika. Kam bo zdaj kvačkala in odkvačkala avtorica? Seveda je tudi v uvodni del romana vpleteno neuspešno terapevtsko 'razmerje' z arogantnim in oblastniškim psihiatrom (močno podobnim pokojnemu dr. Ruglju, ki ne najbolj častno nastopa že v omenjenem neleposlovnem prvencu) in izkaže se, da je temu, osvobajanju od škodljive terapije, namenjen zadnji del romana. 'Doktor' vztraja na zdravilih, izsiljuje celo z uvedbo injekcij (takoimenovanih 'depo' učinkovin, ki se sproščajo postopoma in jih psihiatrija daje predvsem neposlušnim ljudem, za katere meni, da tabletk ne goltajo redno) in seveda s slabo 'karakteristiko', saj je Polona na enoletni bolniški zaradi duševnih tegob ter zato zelo odvisna od psihiatrovega mnenja. Boj Polone proti doktorju Mraku sem sam prebral kot politični manifest, kot zahtevo junakinje, naj ji represivni 'sistem' dopusti zaživeti med ljubimi ljudmi odraslo in po svoje - in na koncu se junakinja dejansko vrne domov dovolj močna, da lahko izpahne celo pijanega očeta, ki prihaja zahtevat denar za materin pogreb. Zmaga je evidentna, pot, prepletena z umetniškim ustvarjanjem (tako junakinja kot avtorica odkrijeta potešitev v slikanju, tudi naslovnica je njuno delo) zakoličena, prehojena in zmagana.

Roman Poslušaj me, tebi pojem torej moram oceniti dvakrat, politično in literarno. Politično gre za presežek, ki mu v sodobni slovenski literaturi pravzaprav ne najdem primerjave. Da bi se nekdo takole lotil področja, ki javno velja za nekaj dobrega, humanega, in razglasil, kako vse to ni res, da psihiatrija zlorabljenega človeka še enkrat zlorabi? Ne, ne najdem primerjave. 
In literarno? Takole bom zapisal: glede na to, da je avtorici osebna travmatična izkušnja takorekoč vodila prste po tipkovnici (in ob dejstvu, da je osebna izkušnja vsebovala tudi prepoved branja in zelo rudimentarno šolsko kariero), je roman tudi na tem mestu izreden. V tok pripovedi se vpletajo spomini, ki jih sproži ta ali oni dogodek, vse bolj idilični odnosi sprožajo tudi vse grozovitejšo podzavest, vse skupaj se izteka v ultimativni otroški stavek, ki se izkaže za naslov pričujoče knjige. Meni manjka le nekaj drobcev, hecno, vsi so povezani z dekletcem, z Darjo (ni povsem jasno, zakaj petletnici Polona ne - ali pa enkrat celo ji - pove, da mame dejansko ni več in je zdaj ona njena mama, tragični dogodek s skorajšnjo utopitvijo deklice tudi ostane samo epizoda, ki se ne razjasni, ob naslednjih obiskih istega mesta Polona celo ne poveže več te travme z drugimi ... junakinja celo sploh ne razmišlja, kaj bo z malo, ko se sama vrne v službo - jo bo vzela s seboj v mesto, vpisala v vrtec). Morda je vse to nameravano in samo jaz vidim kot spregled, a četudi, celota stoji.

Moj kratek povzetek se torej glasi: hvala, Katarina.

Tone Vrhovnik Straka




< Prejšnja stran :: Naslednja stran >
Avtor vsebine tega eDnevnika je ton.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik