Moj eDnevnik

Najbolje boste prepoznali, kaj bi rad povedal, če dam kot primer mlade, ki po cele popoldneve »visijo« pred računalnikom. Lahko bi jih označili celo za odvisneže od tega, kar vam računalnik omogoča. Pa tudi sami niste imuni pred tem (ali podobnim) pojavom. Prav to pa je srčika tega razmišljanja: računalnik in druge naprave, npr. pralni stroj, so narejene zato, da nam SLUŽIJO. Ne pa, da mi služimo njim. In prav to se dogaja. Človek postaja tisti, ki se mora tem napravam prilagajati. Predvsem seveda v fazi, ko se jih uči uporabljati. Zavrtite si čas nazaj na obdobje, ko ste se učili porabljati recimo DVD player, nov televizor, nov mobitel, pralni stroj …

Prav to je nekaj, kar bi želel poudariti. Vse te zadeve naj bi bile narejene zato, da nam olajšajo vsakdanje življenje. V končni konsekvenci lahko temu pritrdimo, ampak preden se jih naučimo« uporabljati … Je vložiti ta napor smiselno? Dilema: ali se npr. splača vložiti tolikšen napor, da imaš potem od aparature eno ali dve funkciji v lastno korist več, kakor bi jo imel, če se ne naučiš vsega, kar nadrobijo v navodilih? Ali pa smo mi, starejši, že toliko »nepismeni«, da moramo vložiti preveč napora, da se naučimo vseh mogočih funkcij, ki nam jo nudi naprava. Kajti običajno gre tako, da isti gumb, ista »komanda« na napravi pomeni enkrat to, drugič nekaj drugega, tretjič spet nekaj drugega. Odvisno od stanja drugih »komand«. Naučiti se moramo torej različnih kombinacij »komand«. To pa je učenje, tako rekoč »piflanje«. »Komand« res malo, ampak kombinacij pa je »ziljon«. Je to olajšanje življenja – osnovnega, čemur naj bi bile naprave izumljene oz. narejene? Rekel bi, da ne! Naprave naj bi bile narejene zato, da jih primeš v roko in uporabljaš. Ne pa, da moraš vložiti kar nekaj napora, da se pretolčeš skozi navodila za uporabo in osvojiš vse kombinacije.

To razmišljanje se mi je spodbudilo, ka sta mi v dveh komentarjih na moj blog Otroci dandanes, objavljenem 21.7., bralki »odsrcadosrca« in »klotilda« zapisali navodila, kako ustvarim »link«. Pri tem sem prepričan, da so navodila »klotilde« res tiste vrste, ki so za odlično. So natančno tisto, kar je po mojem smiselno (in kakršna bi morala biti navodila kakšnih novih aparatur). Ujamejo in sledijo toku misli tistega, ki se z novo aparaturo spoznava. Vendar pa »linka« nisem naredil. Problem je, da imam bolj nove Windowse, ki sem jih pri sebi že sam kritiziral: vsaka nova verzija česarkoli bi morala biti še bolj prijazna do uporabnika, v tem primeru pa je po mojem mnenju ravno obratno. Po starem sem se še znajdel – zdaj se komaj, čeprav jih imam (te nove Windowse) že kakšno leto in pol. »Klotilda« je zato, kolikor se spominjam starih Windowsov oz. starega Worda, napisala zelo natančna navodila. Zelo OK, bi rekel. Hvala »Klotilda«, pa čeprav mi ne pomaga!

Žal pa je bralka »odsrcadosrca« napisala navodila tako, kakor je napisana navodila pri večini novih aparatov. Pisec navodil se preprosto ne zna »postaviti v čevlje« uporabnika, zato ne zapiše, kar se mu zdi samo po sebi umevno. Ne »kapne« pa mu, da niti slučajno ni tako umevno tudi temu ali drugemu uporabniku novega aparata (ki se ga uči uporabljati).Ta ista bralka potem še potoži: »Veš, sama sem se veliko namatrala, preden sem nekaj stvari pogruntala. Tako se matram tudi pri novem pralnem stroju, navodila niso skoraj nikoli vsakemu čisto jasna, žal - pa vendar usmerijo!«

Res je, ampak to je natančno tisto, kar želim poudariti: ali je ta prva faza (ko se učiš uporabljati nov aparat) res vredna tistega, kar ti potem ta novi aparat ponuja? Ali se ne bi dalo shajati brez tega – ali pa za kaj od tega imeti poseben, bolj »starinski« aparat?

Nato sem navedel še primer, kako so se ljudje nesposobni »postaviti v čevlje« uporabnika, ko npr. dajejo navodila, kako kam priti. »Greš po glavni ulici naravnost, potem zaviješ na desno pri semaforju, greš še kakih 500 metrov in si tam. Ne moreš zgrešiti!« Pa ravno te tri besedice (Ne moreš zgrešiti) mi takoj povejo, da mi ta nekdo ne zna dati navodil. Kako vraga ne morem zgrešiti. Povsem lahko, če mi ne zna opisati poti z vidika mene, ki prvič hodim po tisti poti. On seveda ne more zgrešiti - ker valjda pozna pot.

Pa še komentar zadnjega primera iz Hrvaške: v poškodovanem in gorečem avtu (verjetno zaradi prometne nesreče) je človek umiral. Nekdo drug (človek) je pritekel do avtomobila, potegnil iz žepa mobitel – in presenetljivo: začel snemati umiranje, ne pa poklical reševalno službo! Kako to? In večinoma zgražanje v smislu, kako smo postali neobčutljivi za nesrečo drugega.

Jaz pa bi izpostavil dvoje. Najprej dejstvo, da običajno človek kar otrpne (kot bi bill omamljen), ko ga takole preplavijo čustva (groza, da gleda nekoga umirati). Zato ne zna pomagati, ne zna smotrno reagirati. Reagira podzavestno. In uporabljati mobitel se je do podzavestnega nivoja naučil toliko, da mu je snemanje bolj podzavestno kot telefoniranje. Skratka: mobitel najbrž pretežno uporablja za snemanje. Ne pa za tisto, čemur je mobitel (aparat) prvotno namenjen: telefoniranju.

Nekateri so se skratka bolj naučili uporabljati mobitel kot kamero, fotoaparat, radio, obdelovalec besedil, brskalec e-pošte ali karkoli drugega, kar sodoben mobitel nudi. In prav v tem primeru je nesreča hotela, da je umirajočega videl nekdo, ki bolj kot telefonirati »zna« uporabljati mobitel za snemanje.

In zdaj se začnite zgražati: ne zaradi onega, ki je vso zadevo snemal, ampak nad sodobno tehniko, ki je naredila to, da je človek postal orodje svojega lastnega orodja. Človek ni več »gospodar« npr. mobitela, ampak je mobitel postal njegov »gospodar«: ker ga človek ni sposoben več uporabljati, če se prej ne nauči vseh mogočih »fint« novega mobitela. Podobno se dogaja uporabnici novega pralnega stroja gospe »odsrcadosrca«.