31. 01. 2010
Čustveno zreli ljudje se ne zaljubljajo!?!
V včerajšnji spletni izdaji Dnevnika lahko preberete intervju s psihoterapevtom, dr. Zoranom Milivojevićem, avtorjem knjige Formule ljubezni, v kateri obravnava najpogostejše zmote in zablode o ljubezni. V intervjuju me je predvsem navdušilo naslednje razmišljanje: "Danes gremo po partnerja v supermarket: preizkusimo ga, če nam ni všeč, ga reklamiramo, vrnemo in si poiščemo drugega. Drugi so objekti, preko katerih uresničujemo svoje hedonistične in narcisistične potrebe. V družbi blaginje ljudje nujno postajajo narcisoidni, ljubezen se nenehno ohlaja, njeno mesto pa - paradoksalno - prevzema zaljubljenost." In tudi: "Zakaj je pomembno, da razumemo, da ljubezen ni le čustvo? Zato, ker se nam bo prej ali slej zgodilo, da bomo pogledali v partnerja in ne bomo čutili ničesar, ali pa bomo nanj jezni, morda celo besni. Če mislimo, da je ljubezen le čustvo, potem bomo v tem trenutku zmotno ugotovili, da je ljubezni konec." Ter seveda: "Zakomplicira se že pri vprašanju, kdo bo nesel smeti v kanto, kaj šele pri vprašanju, ali imeti otroka. Otroka namreč vidijo predvsem kot motnjo pri uresničevanju svojih želja in ambicij." In ne, ne bo šlo brez: "Vsakemu se lahko zgodi, da si je izbral napačnega partnerja. Toda če se to nekomu kar naprej dogaja in je vsaka zveza razočaranje s podobnim koncem, potem se mora resno vprašati, zakaj se mu zgodba, vzorec ponavlja." In za konec. Dr. Milivojević je prepričan, da se čustveno zreli ljudje sploh ne morejo zaljubiti in se ljudje največ zaljubljamo takrat, ko najmanj poznamo sebe in druge.
Meni je vsekakor dal misliti. Materiala za razmišljanje imam pa tako in tako več kot preveč. Seveda me vsako omenjanje smeti spomni na prvega partnerja, ne gre drugače. On sicer ni imel nobenih težav s tem, da bi postal oče, je imel pa hude težave s tem, da bi odnesel smeti. Še dobro, da sem bila sposobna predvideti, kam bi to vodilo. In seveda me tisto, da je vsak partner na koncu razočaranje in se vzorec nenehno ponavlja, spominja na mojega drugega partnerja, princa, ki mi je razlagal, da je na vsem svetu najbolj pravi zame in mi zagotavljal, da bo z menoj ostal do smrti, potem pa nekega dne preprosto odšel, zanimivo, s povsem enakim izgovorom, ki ga je v preteklosti že večkrat uporabil. In jaz? Jaz pa sploh nisem za ta svet. Vsaj ne, kar se ljubezni tiče. Ne vem, mogoče sem celo dozorela, kajti zdi se mi nemogoče, da bi se zaljubila. Po drugi strani pa, saj sem zaljubljena, večno in nesrečno zaljubljena v princa, ki je bil v dveh dneh sposoben priti od "ponosen bom, ko boš moja žena" do "zbogom".
meni se pa zdi, da je oboje potrebno... ko si mlajsi, se bolj zaljubljas.. in veckrat prides preko tistih 9 mesecev infatuacije (kolikor menda traja zaljubljenost.. a ni zanimivo.. tocno toliko kot nosecnost... trik narave? Se zaljubis, zanosis, ko se rodi otrok, pa je konec tako nosecnosti, kot zaljubljenosti). Ko si zrelejsi in starejsi, bolj obvladas selekcioniranje. Pa se ne zaljubis tako pogosto, samo ko te zadane, je pa kar big bang... In z drugo osebo se "zdruzis" ne nujno zato, ker sta zaljubljena, ampak ker morda vidita neko skupno pot (no, sicer se danes marsikdo poroca, ker ima oni drugi precej vec nicel za enko na bancnem racunu... od cesar polovico pokasira pri locitvi).
Tebi se pa ne bo nikamor premaknilo, po vprasanju ljubezni, dokler bos visela na tem tvojem princu... (Princi so bolj slabi zenini... )
Strinjala bi se, da so mnogi postali preračunljivi. Kar pa ne pomeni, da so "zreli" in vse ostlao , kar sodi zraven.
Danes so preračunljivi že otroci v vrtcu, srce me boli, ko samo pomsilim, kakšni monstrumi bodo zrasli iz čustvenih spak.
Že pri mladih zastonj iščemo solidarnost, odprtost predajanja in dajanja......pri vsakem- še tako neznatnem "migu s prstom", se jim v glavi sproži računalo, ki izračuna, če in v koliko se to splača......
Ne govorim na pamet- govorim iz izkušenj.
Včasih me boli srce ob tovrstni čustveni opustošenosti. In če imamo namesto srca - računalo, potem pač razmišljamo podobno kot je zapisano zgoraj. Žal.
Ljubezen je zelo spontana in se zaveda, da se ljubi v dobrem in v slabem. Ljubezen prinaša tako sonce kot trnje. Prinaša zobobol, menstruacijo, slabo voljo, jok, odpovedovanje....Velikokrat tudi odločitve, ko moramo dati svoje želje in plane na drugo mesto.
A tudi tisti, ki so zaljubljeni, vidijo v ljubezni samo užitek, samo "jemanje", in dokler to traja......toliko časa pač traja tudi njihova t. i. "ljubezen", ki- če mene vprašate- TO NI- ampak je le ena simpl kemična reakcija.
torej se ponovno zaljubim v svojeega moža ker sem čustveno nesrela 
.Jaz pa sem mislila, da sem našla način kako zaradi lastne lenobe obdržati istega partnerja in ob tem ne trpeti.
Ja imeti pravega partnerja je večna tema tudi za poročene. Seveda če sine želišbitižrtev v zakonu.
čemur rečemo tisto pravo, je po mojem mnenju potrebno oboje. in zaljubljenost in kasneje ljubezen, pa čustvena zrelost gor al dol :)
je pa res, da sama se brezglavo ne morem zatreskat. v ozadju bo vedno vklopljen še del uma.
tedi
Bom preskočil nakladanje in rekel takole. Odločilen vpliv na ljubezen imata okolje in čas v katerem živimo.Ko je ljubezen med moškim in žensko vzpostavljena, takrat nastopi pravi trenutek za načrtovanje njune prihodnosti in posledično tudi njunega otroka.
Čas ljubezni je pravzaprav naravni način programiranja otrokovega DNK .
Bolj ko uporabite iskrenost in razum, bolje bo otroku.
Ko sem enkrat starejšemu znancu razlagala, da se ljudje pri izbiri partnerja velikokrat obnašamo kot v supermarketu, se je v trenutku počutil osebno nagovorjenega, čeprav sem govorila na splošno... Včasih se mi zdi, da je pravi blagoslov, da prihajam iz generacije zmagovalcev proletarske revolucije :-) in sem si lahko privoščila stavek "Jaz se ne bom nikoli poročila" in mislila resno. Dandanes ugotavljam, da je moja izbira soljudi za prosti čas tudi nekam storilnostno naravnana in brez težav prekinjam stike z ljudmi, za katere pade diagnoza "izguba časa", pri čemer mislim predvsem dejstvo, da se z njimi ne da početi nič zanimivega (small talk in opravljanje pač nista dovolj dobra), pri možu pa še nisem prišla na stopnjo "ekonomizacije odnosa", nasprotno, v odnosu do njega sem preprosto ostala naivna, kot na začetku, in od njega pričakujem le, da se osebnostno razvija na svoj najljubši način, po naravni poti in brez premočnih vplivov z moje strani, razen, kadar so mu ti privlačni. Vseeno se velikokrat in redno sprašujem, ali ta ekonomizacija odnosov, na katero prisegam pri prjatlih, kaj vpliva na odnos do moža. Upam, da ne.
In kar je najhujše, ko sem brala pri tebi, da je zaljubljenost samo neke vrste narcisoidna igra, sem pomislila, da je to najbrž res, hkrati pa tudi, da se mi zdi, da sem po 13 letih še vedno zaljubljena v istega. Go figure.
Skratka, pojma nimam.
problem je samo v tem, da se večina ljudi ne zaveda dveh pomembni stvari. prva je to, da ljubezen kot taka v bistvu sploh ne obstaja, je le pojem, s katerim idealiziramo določene občutke, potrebe in želje, ki imajo v bistvu povsem neke stvarne funkcije. in drugič gre za to, da seveda ljudje pri vrednotenju svojih potreb ne premorejo tiste kritične distance, da bi lahko svoje obnašanje pravilno ovrednotili.
tipičen primer je recimo ljubosumje, kjer pač človek to interpretira kot ljubezen. skratka interpretacija je naslednja: ljubosumen sem, ker te ljubim. skratka, problem je v tem, da ljubezen prepoznamo v napačnih stvareh. in potem se na osnovi teh napačnih stvari ustvarjajo zveze, ki seveda ne morejo trajati. in potem govorimo o tem, da se je ljubezen "ohladila". problem je v tem, da ljubezni v tem primero sploh nikoli ni bilo. šlo se je za neke čisto druge potrebe, ki pač čez čas nujno zvodenijo. dejstvo pač je, da večina ljudi "ljubi" sebično, da se ni pripravljena niti prilagajati, kaj šele žrtvovati in bog ne daj pri tem celo občutiti neko srečo.
in problem ni v tem, da smo pač kakršni smo, ampak da si pač tega ne priznamo. ljubezni pač ni, ne obstaja. obstajajo občutki odgovornosti, spoštovanja, zmožnost sočutja ter senzibilnost do sočloveka, ki pač so nujni za to, da lahko neka zveza obstane. tega pa veliko ljudi ne premore.
Vsak odnos ima faze- Zaljubljenost je prva faza, saj se z njo odnos začne. Zaljubimo se v partnerja, ki nas zaradi nezavednih značilnosti najbolj privlači. To so tiste lastnosti, ki jih pri sebi bolj nezavedno kot zavedno pogrešamo. Tako bo na primer tipično razumskega moškega privlačila čustvena ženska. Na izbiro ponavadi vpliva naš odnos iz primarne družine, mati-sin in oče-hči. Ponavadi partnerja izhajata iz primarne družine, ki sta si med seboj podobne, vendar moški in ženska svoje frustracije iz primarne družine kažeta vsak na svoj način (čeprav so enake!), moški ponavadi bežijo v svoj svet, se fizično in čustveno odmikajo, od ženske veliko zahtevajo, vendar bolj malo dajo. Ob njih se počutijo ogrožene, tako kot so se ob svojih mami, ki jih je čustveno izmozgala, ker je imela čustveno odsotnega moža. Ženske pa še bolj hrepenijo po ljubezni in pozornosti, po "princu na belem konju", saj jim oče v otroštvu ni dal potrditve, da so nekaj posebnega.
Prehod iz faze zaljubljenosti v fazo ljubezni je idealen proces in trik narave, da predelamo svojo narcisoidnost. Kdor je ne more, se vedno znova zaljublja. Nikoli namreč ne predelamo svojih otroških travm. To je trik narave, zaradi katerega se zaljubljamo. Omogoča nam, da osebnostno zrastemo. resnično ljubimo in razumemo sebe in partnerja. Le malo je posameznikov, ki izhajajo iz tako zdravih družin, da ne bi imeli ničesar za predelat. Ni to, da se ne zaljubljalo, temveč k ljubezni že na začetku pristopijo bolj zrelo, poznajo sebe in vedo, kaj si želijo.
P.s. Nič ni narobe s teboj, to se dogaja večini, le da ne razumejo tega procesa. Večina jih raje dela po linji najmanjšega odpora in raje menjajo partnerja, za vse krivijo drugega, kot pa da bi se lotili dela na sebi. V odnosu pa je glede odgovornosti 50:50, brez izjeme.
Lp, Suzana
se - ima neko negativno konotacijo prav v relaciji do realnosti, čeprav je ljubka in psiholog gor dol, tudi zaljubljanje ob svojem času vodi k čustveni dozorelosti osebka. Sicer sem sam bolj naklonjen besedi - vzljubiti - kakor zaljubiti se. Prvi termin je obrnjen k drugemu, k človeku, s katerim odpreš intimnosti - drugi termin pa se nanaša na samega sebe...
sonca
Jure
Na prvo stran eDnevnika