Kajpak objava sumljivemu naslovu navkljub ni nacionalistična. Jaz namreč, saj to veste, nisem nacionalistka. Rada imam vse dobre ljudi in mi je prav vseeno, od kod prihajajo, katere barve so in v kaj verujejo. Od malih nog so me učili, da so povsod dobri ljudje. Kot so povsod slabi ljudje. Za takšen naslov sem se odločila, ker se mi je zdel preprosto ljubek. Ker velikokrat slišim, da so v naši reprezentanci tako ali tako sami Bosanci. In zakaj potem ne bi nocoj naši Bosanci igrali proti njihovim? Četudi so naši Bosanci v resnici Slovenci. Mladeniči, ki so se rodili v Sloveniji, hodili v slovenske šole in danes nosijo slovenske drese. Četudi v resnici nocoj naša, torej slovenska, reprezentanca igra z bosansko.

Včasih je pri nas veljalo, da je nogomet igra za Bosance. Četudi to ni ravno res, kajti igra ga vsa Evropa, kaj Evropa, ves svet. Mi smo raje smučali. Potem pa je po dolgem nizu sprejemljivih porazov, ki smo jih pač opravičevali s tem, da nogomet ni za nas, prišel Srečko Katanec in ustvaril slovensko nogometno pravljico. Kar naenkrat je smučanje postalo dolgočasno. Nekoč je v neki kolumni pisalo, da smo Slovenci postali nogometna nacija z največjim številom nogometnih konvertitov na svetu.

Kakorkoli že, Čiro Blažević, nekdanji hrvaški selektor, je za Dnevnik izjavil, da so polovica slovenske reprezentance Bosanci. Ne razumem, kaj je hotel s tem povedati. Ali bolje, s kakšnim namenom je to povedal. Seveda je bilo komentarjev veliko.  Vsekakor je bil najbolj posrečen naslednji: "In kaj potem? Pomembno je, da bomo navijali za ta prave Bosance."

Komur je resnično mar za uspeh slovenske reprezentance, želi, da v njej igrajo najboljši. Vse drugo je politika, mar ne? Kajti žogi je prav malo mar, ali ti je ime Janez, Ante, Siniša ali Ermin. Če znaš z njo, bo šla v gol. Če ne znaš, pač ne bo. In bistvo nogometa je, da žoga konča v golu.