Saj poznate pregovorne težave, ki jih imajo nekateri vozniki s širino parkirnih mest. Potrebnega je veliiiiko manevriranja, da je avto na koncu postavljen približno naravnost in da je moč celo na obeh straneh varno odpreti vrata. Očitno so se teh težav zelo zavedali na parkirišču IKEE v Celovcu in naredili primerno označena nekoliko širša parkirna mesta.
Upajmo, da kaki borki za enakopravnost spolov to ne bo šlo v nos, konec
koncev bi se lahko pritožili moški, ki na takih mestih ne smemo
parkirati. J
...kot rečeno, tista od treh, ki so objavile PS ob pravem času in je dobila največ komentarjev. Po abecednem vrstnem redu zloženi sodelujoči s številom komentatorjev so taki:
Ana 7
Anabell 3
*Darja 9
Jan 6
*Kala 11
Lea 6
*Ramus 9
Turdus 9
...zvezdica označuje tiste tri, ki so spis objavile skladno z navodili. In med njimi je Kala očitno dosegla najboljšo komentiranost, zato ji svečano predajam organizacijo prvega PS v novem ciklu.
Čestitke!
J
PS: zakaj tale komplikacija s pravočasnim objavljanjem: preprosto zato, ker se je kar nekaj časa zdelo, da so vsi tokrat sodelujoči v petem ciklu že organizirali in bi se torej lahko pojavil kdorkoli z naknadno objavljenim spisom, ki še ni organiziral v petem ciklu, ki bi tako avtomatično dobil štafetko, če tega pravila ne bi strogo upoštevali. :)
Takole, malce počitniško, marsikdo je seveda v resnici tako daleč od ponorelega sveta, da mu je za njegovo internetno izpostavo kaj malo mar, nekaj drugih se nas je odzvalo na tokratni razpis naslova PS:
Morda še kje kdo, a pomotoma prezrt. No, do četrtka zvečer komentirajte, potem pa... šesti cikel. In ker je ta runda očitno prelomna, saj sodelujejo samo tisti, ki so v tem ciklu že organizirali, bom pri podelitvi štafete nekoliko strožji in jo bo dobila ena od tistih treh, ki so spis objavile ob določenem času. Kdorkoli od naknadno pišočih piscev bi se namreč lahko priključil iz čiste preračunljivosti in želje po lahki "zmagi".
Lahko je to res daleč, da ure hoda naokrog ni nikogar, ki bi te utegnil zmotiti v polnem uživanju v samoti. Če prav pomislim, se v taki popolni samoti znajdem redko redko. Ali pa vsaj redko čisto sam. Nedavno sem bil temu najbliže ob sončnem vzhodu na Lanževici, življenje se je šele prebujalo v dve uri oddaljenih kočah, prvega planinca sem srečal šele tik pred Komno. Le še malo več časa mi je manjkalo za popolno predajanje užitkom.
Včasih je noč tista, ki nam ustvari občutek oddaljenosti. Ko se zdi, da se življenje dogaja le še v varnem zavetju osvetljenih hiš in krajev, je občutek samote že streljaj od naselij lahko čudovit. Tako sem pred leti vsako noč hodil na vrh grebena Golovca, takorekoč sredi Ljubljane, a le izjemoma koga srečal. Še tisti so se navadno skrivali v notranjosti varnih avtov. V resnici je noč tista čudovita varnost, ki nas že malo ven iz naseljenih krajev navda s prijetnim občutkom samote.
Lahko pa so množice čisto blizu, a tako ovčje pritegnjene z nečim, kar je tisti trenutek "in", da prav nikogar ne srečaš stran od te privlačne točke. V tem letnem času so to navadno obale morja, bregovi jezer... kako umirjeno se je moč sprehajati po pašnikih in makiji kakega jadranskega otoka, medtem ko se čisto blizu drenjajo na plažah. In kako popolnoma umirjeno je bilo posedanje pod jablano na vrhu pobočja z lepim razgledom na prvomajski kres, okoli katerega se je drenjalo stotine, verjetno celo tisoče ljudi.
Ali pa tisti umik vase, kjerkoli že sem. Ko lahko sedim na klopci v zelo obljudenem parku, a se ne menim za dogajanje okrog sebe. In sem sam s seboj in svojimi mislimi, morda jih delim le še z moleskinom. In ko mi je vseeno "kajbodopadrugirekli" in vseeno, koliko je ura, in vseeno, ali morda kje blizu postopa kak znanec, in vseeno, ali je kje kdo neprimerno oblečen ali se grdo obnaša... ker sem se pač začasno odločil biti sam. Daleč od ponorelega sveta.
J
PS: sori za zamudo, bil sem v nekem drugem "ponorelem" svetu. :)
Saj jih morda poznate. Sredi poletja nam pogled pritegne nenavadno temnocvetoča trava. Če jo pogledamo od blizu, vidimo vijoličaste klaske, iz katerih med cvetenjem molijo veliki črnovijoličasti prašniki. Modra stožka. In uspeva le na pustih močvirnatih travnikih, večina jih je propadla zaradi melioracij, gnojenja, opuščanja...
Pa ni le modra stožka vredna pozornosti. Pusta vlažna tla prijajo tudi številnim drugim vse redkejšim rastlinicam. Maja so ti travniki škrlatnordeči od prstatstih kukavic, v visokem poletju rožnati od kukovičnika...
...morda najlepša med njimi pa je navadna močvirnica. Od daleč kaj neopazna, a z nenavadno lepoto cvetov. Ja, celo med orhidejami najdemo lahko še nekoliko bolj žlahtne.
...[kaj naj zdaj kompliciram z uvodi, saj vsi vemo, o čem gre beseda... in vsak najprej pogleda, če je kaj debelonatisnjenega, pa četudi čiso na koncu ]...
Daleč od ponorelega sveta
Prav nič izviren, seveda, Thomas Hardy ga je uporabil že davnega 1874. leta (mimogrede, če koga veseli, tule lahko celoten roman snamete, v originalu, seveda, verjetno zadnja predelana verzija iz 1901). Ampak ne pustite se zavajati Hardyju. Niti filmu po njegovi knjigi. Bodite izvirni. Kot itak vedno ste, kaj bi vam sploh pravil.
In da ponudimo možnost tako tistim, ki ste še ta teden v brezbložju, kot onim, ki se v brezbložje šele odpravljate, naj bo čas objave v ponedeljek, 26. 7. ob 20h.
Pa srečno! J PS: pravila poznate, drugače kliknite tjale desno spodaj. PS2:
omotičnost od dremeža grmenje v daljavi prijetna zoblačitev
kazalka med listi
prve kaplje slišim druge kaplje zavoham pred tretjimi kapljami umaknem knjigo četrtim se prepustim in peti in šestim... dež, kapljanje kako nič posebnega in kako blagodejno v vročini debele kaplje nosijo hlad pikajo, kjer se jim zdi lahko jih pričakujem, a padejo drugam rahla naježenost kože ob drobnih pljuskih hladu in čakanje, kdaj bo padla kaka tja... in tja... in kaj bo koža rekla na to ljubkovanje
soseda se odpravi od doma soseda se vrača soseda pod dežnikom odhaja
in hladne kaplje izmivajo slano kožo in oplakujejo soparo da je še, a bolj čista in hladne kaplje odpirajo pot mislim ki so kot otopele ždele v nekem senčnem kotičku in čakale dež in čakale hlad.
O, dež. Kako lep si. Kot sončni žarek v oblačnem dnevu. Kot prvi sneg. Kot odjuga po dolgi zimi. Kot zvončki, ki prilezejo izpod snega.
In žametno zamolklo grmenje se oddaljuje svežina ostaja.
Med čakanjem na žlikrofe se nisem mogel upreti pretegovanju domačega mačkona (ali muce, itak še vedno ne prepoznavam). Očitno so zjutraj osvežili gostilniško teraso z vodo in na mestu, kjer je bila stena od vode najbolj ohlajena, se je lenobno pretegovalo to mače in ga niti fotkanje ni kaj dosti motilo... nekaj časa. Potem me je nežno klofnil s tačko in malce pokazal zobe. J
PS: Tači očitno zaznal, da se posvečam drugim mačkam in je prišel na ves glas mjavkat.
Trenutno stanje duha: ah, kvečjemu za kako mačje pretegovanje ... ;)
Na prvo stran eDnevnika
