Moj eDnevnik

Mina Pogačar Kadič, Ta rak ni bil le moj

»Ljudje smo minljivi, zato je najboljše in najlažje, da to minljivost sprejmemo in smo obenem življenju hvaležni za vsak trenutek, ki ga imamo tukaj in zdaj. Zaradi te minljivosti razumem vzgib, da kdaj koga objamemo in mu povemo, da ga imamo radi, čeprav se priložnost na prvi pogled ne zdi najbolj primerna. Zaradi tega vem, da ne smemo gojiti zamer, in zaradi tega razumem, da ni pomembnejše stvari v življenju, kot je LJUBITI!¨«

Pri triintridesetih letih so ji postavili diagnozo:rak. Sedem mesecev je morala prenašati neznosno srbenje, ki ji ni dalo spati. Zdravnik jo je vedno na hitro odpravil in je ni hotel dati na krvne preiskave. Napotila se je k drugi zdravnici, ki jo je takoj poslala na vse preiskave, ki so dale končni rezultat:limfni rak. Na predelu med pljuči in srcem je imela za jajce velik tumor. In tako se je začela kalvarija, čeprav se Mina v začetku niti ni toliko vznemirjala. Zadovoljna je bila, da se bo končno začelo zdravljenje. Sledile so kemoterapije, po katerih je tumor izginil, a se je po štirih mesecih ponovno pojavil. Takrat pa jo je zvilo. Kljub pomoči najbližjih se je je loteval obup, saj sta bila pri hiši dva majhna otroka. Mina je začela razmišljati o svojem življenju, svojem notranjem svetu, saj se je začela zavedati, da bo morala nekaj korenito spremeniti, če bo hotela ozdraveti. Njeno življenje je potekalo v prevelikem tempu, ki ga je že v otroštvu narekoval njen oče, ki je bil do svojih otrok pretirano dosleden.

»In šele, ko je name padla skala, zaradi katere sem obležala in nisem mogla naprej, sem se ustavila in si prisluhnila. Prisluhnila sem telesu, ki je reklo: Ne zmorem več, dovolj imam, ustavi se in si odpočij ali pa pot nadaljuj brez mene. Zato sem začela najprej počivati.«

Zdravljenje raka bolnika zelo izčrpa, tako da ne najde več energije za svoje otroke, pečat pa pusti tudi na partnerskem odnosu.

»Toliko pa me je življenje že naučilo, da sem vedela, da sem sama sebi najboljši terapevt, psihiater, smerokaz.«

Začela je meditirati, si z jokom olajšati dušo, si priznati strah, jezo, žalost, zavist in ljubezen.

»V tistih dneh, ko sem meditirala ali molila, sem najprej občutila žalost, ker nisem vedela, koliko časa mi je še namenjenega na Zemlji, moja mala otroka pa bosta spet postavljena pred težko preizkušnjo. Nato sem se ujezila. Jezna sem bila, ker se mi je zdelo, da je življenje krivično. Zavist pa je povzročila, da sem si »trmasto« rekla, da mi je življenje dano kot vsem drugim Zemljanom in da imam tako kot oni vso pravico živeti.«

Mina je spoznala, da mora najprej misliti nase, saj bolna žena in mama ne bo nikomur koristila.

»Razmišljala sem, da je življenje zelo preprosto, vendar je to preprostost težko doseči, jo živeti. Spomnila sem se, da mi je prijatelj rekel, da preveč razmišljam. Takrat nisem razumela, kaj je želel s tem povedati, danes pa se mi zdi, da bi lahko to pomenilo, da moram razmišljati le o trenutnem, o sedanjosti. Predvsem moram samo »biti«, in to samo »zdaj.« Preteklost moram pustiti ob strani, kajti, ne glede na to, kako sem jo doživljala, je le iluzija, le nekaj, česar ni več.«

Tudi sama sem ob naši tragediji prišla do enakih spoznanj. Le zakaj mora človek najprej nekaj hudega doživeti, da ugotovi, da je življenje sestavljeno iz trenutkov, ki jih je treba doživeti in preživeti in se čim manj obremenjevati s preteklostjo in zamerami. Življenje je prekratko, da bi si ga z jezo in zamerami oteževali.

»Vsak človek ima svojo življenjsko zgodbo, obarvano s trpljenjem, in vsak se je ob tem marsikaj naučil.«

Avtorica je obiskala tudi bioterapevta Dorjana, ki izvaja bioterapijo v dvorani enega od hotelov gorenjske vasice. Po koncu terapije je bil njen izvid v mejah normale.

Preprosta in ganljiva pripoved o težkem času in zmagi življenja – zgodba, ki se lahko pripeti komurkoli.

Knjiga je izšla pri Mladinski knjigi, 2012.

Zgaga

Praznični izlet na Pohorje

   Zgodovina pravi, da je prva cerkvica na Arehu stala že konec 15.stoletja. Prvič se omenja leta 1545. To cerkev so med leti 1650 in 1659 povečali in jo povezali s samostojno stoječim zvonikom, ki je bil zgrajen okoli leta 1600. "Legendarna" kapelica sv. Lovrenca je bila v 18. stoletju barokizirana in se danes dotika zakristije. Največja zanimivost cerkve je grob sv. Henrika. To je reliefna plošča, ki kaže ležečega vojvodo s krono na glavi, oblečenega v tesno prilegajočo se obleko, z mečem v roki. Relief izhaja iz začetka 13.stoletja in predstavlja štajerskega vojvodo Otokarja IV. Traungavskega. Ploščo so sem prinesli iz grobne kapele iz žičke kartuzije po letu 1756, da je prevzela nalogo Henrikovega groba. Glavni oltar je delo Jožefa Strauba (ok.1750), in stranski oltar sv. Ane, ki je nastal leta 1695 v delavnici rezbarja Reissa.
Ljudska govorica je Henrikovo ime poenostavila v Areha.

                         
                     

Kaj dogaja pri naši hiši

Evald Flisar, To nisem jaz

»Živimo v dveh paralelnih svetovih, fizičnem in duhovnem. Duhovni svet predstavlja vso zgodovino človeške misli, umetniške, filozofske, religiozne, znanstvene. Duhovni svet je kot neznansko morje, v katerem plavajo (kot velike in majhne ribe) vse stvaritve, vsa odkritja, vse zmote, vse zgodbe, družbene in osebne, vse možne oblike medčloveških odnosov, vsa sporočila o naravi sveta.«

V svojem avtobiografskem romanu nas Evald Flisar popelje skozi svoje dokaj razburkano življenje. Od svojega rojstva ob koncu druge svetovne vojne v majhni Prekmurski vasi, do končne umiritve in sprijaznjenja s svetom takšnim, kakršen je. Avtor je živel v različnih kulturno-socialnih sredinah, najdlje v Angliji, nekaj časa v Avstraliji in Indiji, in se nazadnje ustalil v Sloveniji. Flisar sebe označuje kot sanjača in avanturista v eni osebi. Njegov nemirni duh ga je kar naprej gnal na pot iskanja občečloveških resnic, smisla življenja in obstoja nasploh.

»In tako sanjač in avanturist iz dneva v dan, s poti na pot, iz noči v noč vodita neskončne debate o smislu in nesmislu svojega početja, o prednostih in pomanjkljivostih tega ali onega, o vrednosti izkušenj, takšnih ali drugačnih.«

Bog in »jaz«

»Religiozni impulz, ki mu ni bilo zadoščeno, me je spremljal skozi življenje kot senca, kot dvojnik, ki je tiho in vztrajno zahteval, da mu priznavam enakovrednost. Takrat sem ugotovil, da je gonilo vseh mojih dejanj, iskanj in podvigov zatrta sla po predanosti Njemu, ki je dokončna skrivnost in hkrati odgovor na vse skrivnosti. Lahko bi rekel:Bog je tukaj, ob meni(čeprav ne čisto krščanski Bog), vendar ga zaenkrat ne upam prijeti za roko. Ne zato, ker bi se ga bal, ampak zato, ker se moj ego še ni sposoben odpovedati vsem stvarem, s katerimi se je vajen potrjevati.«

»Religiozna občutja so neločljivo povezana z mislimi o smrtnosti ali posmrtnim življenjem. V Evropi je domišljija o nesmrtnosti izgorela. O posmrtnosti smo se naučili razmišljati kot o obdobju, v katerem bomo prikrajšani za vse tisto, v čemer iščemo užitke in uteho, dokler živimo. Odsotnost teh virov čutnega in duhovnega (samo)zadovoljevanja si predstavljamo kot Nič, kot Praznino, in tega nas je strah, čeprav je to seveda projekcija v prazno, saj po smrti ne bomo čutili pomanjkanja tega, kar se nam zdi potrebno v življenju, naj bo to hrana, zdravje, ugled ali spoštovanje prijateljev.«

»Dejstvo je, da si vsi, verni nič manj kot neverni, Boga nismo sposobni predstavljati. Morda ga je res razneslo z velikim pokom in je v resnici vse, kar je, od neskončnosti vesolja do nevtrinov na mikroravni. Potem si ga lahko predstavljam kot kozmično silo, ki je in hkrati poganja vse tisto, kar je (in vse tisto, česar o naravi vesolja še ne vemo.). Bog je (tako kot vesolje) samodejen in samozadosten. Bog je skupek, bolj nemirna enota kot skupek, fizikalnih zakonov. In njihovo delovanje. Ves čas je ob meni. Ves čas je v meni. Sem del boga kot mi vsi.  Bog je proces, dogaja se. »

Buda je bil prvi, ki je rekel, da se z vprašanjem o tem, ali je svet ustvaril Bog, ali pa vesolje, nima smisla ukvarjati, ker ni mogoče najti odgovora. Veliko pomembnejše je vprašanje, kako pravilno živeti.

Biti pisatelj.

"Tako kot verjamem, da je življenje reka, ki je ni dobro preveč nadzirati, saj jo s tem zajezimo na napačnih mestih, in da je Bog proces, ki ga ne bomo nikdar razumeli, vendar ga lahko čutimo, verjamem tudi, da je literatura, vsaj moja, tok misli, idej in občutkov, ki jih ne smem zamrzniti v »dokončne izdelke«, v predmete, ki bi potem za vse večne čase ostali nespremenjeni, ampak morajo ostati »tekoči«, odprti za vzporedne tokove, za pritoke, ki bodo glavni tok spremenili, morda razširili in poglobili, mu dali drugačno barvo, ga razvejali v nove, drugačne tokove, ki se bodo morda znova združili ali tekli naprej vzporedno, morda tudi s kakim odtokom v jezero, kjer se bo ustavil.«

Ti in Jaz

»Ali je svet res nekaj, kar je človek enkrat za vselej srečal, ali je nekaj, kar srečuje vedno znova in vsakič drugače? In-ali je ob vsakem srečanju tudi sam drugačen? Ali, recimo, otroštvo, potem ko odrastemo, neha biti vir literature ali to šele postane? Vsaka izkušnja je, dokler je ne pogoltne demon pozabe, vir vedno novih poskusov preoblikovanja doživetega v višjo, literarno resnico.«

Telebajski

"Stanje duha na Slovenskem je postalo podobno minskemu polju:ena sama beseda, sicer dobro mišljena, vendar izrečena ali napisana v napačnem trenutku na nepravem mestu, te lahko vrže v zrak.«

Na Vzhodu nič novega

»Tako smo vajeni definicij, da zaupamo le še tistemu, kar je oblepljeno s preverjeno etiketo, s katero nam strokovnjaki (ljudje, od katerih pričakujemo, da za nas mislijo) sporočajo, kaj lahko pričakujemo od vsebine. Večino definicij smo vgradili v svojo psihično mehaniko in tej avtomatičnosti odzivanja na prebrano radi pravimo »estetski čut«. Prepričani smo, da pač vemo, kaj je lepota, kaj pomen in vloga literarnega dela. Na določeni stopnji intelektualnega razvoja (in pri določeni starosti) si ne upamo več priznati, da so te stvari relativne in subjektivne.«

  Roman, ki ga velja prebrati. 

To nisem jaz. Sem odraz različnih družbenih, kulturnih, socialnih vplivov. Pravi jaz sem samo v otroštvu. Kasneje sem skupek spominov.

Roman je izšel pri Vodnikovi založbi, 2011.

           Evald Flisar s petletnim sinčkom.

Ilma Rakusa, Morje modro moje

Po kriminalki Gozd se mi je prav prilegla poetična zbirka avtobiografskih zapisov Ilme Rakusa, ki se je leta 1946 rodila očetu Slovencu in materi Madžarki v Rimavski Soboti na današnjem Slovaškem. Nomadsko otroštvo jo je vodilo iz Budimpešte v Ljubljano ter preko Trsta v Zurich, kjer je v nemškem jeziku našla dom. Študirala je slavistiko in romanistiko ter doktorirala iz ruske književnosti. Predavala je na univerzi in postala članica Nemške akademije za književnost in jezik.

Njena velika ljubezen je bila glasba, saj je dolgo nihala med kariero pianistke in študijem književnosti.

»Richterjev Bach je kot iz drugega sveta. Kozmičen, bi rekel Baratinski. Kjer vladajo objektivni, ne subjektivni zakoni. Dih se upočasni, srce umirjeno bije. Vidim moža, njegov negibni obraz, njegove čiste gibe v službi Bachove glasbe. Lahko bi rekli, da gre za samopozabo, če ne bi iz vsakega tona zvenela največja disciplina: tako in nič drugače. Vsekakor pa pri tem mojstrstvu napor sploh ni viden. Izžareva naravno, samoumevno sproščenost. Ki je bachovi glasbi pisana na kožo (ad maiorem Dei gloriam).

 Knjige so bile njena velika strast že v otroštvu.

»Kadar berem, sem nekje drugje. Kadar pišem, sem nekje drugje. Sem jaz še jaz ali že davno del neke druge zgodbe? Kadar sem brala, sem se izmaknila nekim predpisanim vlogam. Nisem bila skrbna sestra, ne ubogljiva hčerka, ne prilagojena mala priseljenka, ne spravljiva prijateljica, ne marljiva šolarka niti otrok vzornega vedenja. Privzemala sem številne podobe, zanimanja, družine in področja delovanja, živela sem v St. Peterburgu in Bagdadu, na Laponskem in v Šanghaju, menjavala sem življenja, kakor bi lebdela ali galopirala. Imela sem izbiro, nisem pa poznala tegob resničnega življenja.«

Pa njena potovanja na vzhod, ki jo silno privlači, čeprav so razlike med vzhodom in zahodom velike.

»V cerkvah gorijo sveče, ljudje klečijo, sliši se polglasna molitev. Ozračje izžareva nekaj toplega, medtem ko je zrak zunaj hladen in napet. Prvič sem tu, nikogar ne poznam. Sprehajam se po znova zgrajenem starem mestu, bežim pred širokimi cestami z razkošnimi stalinističnimi zgradbami. Vsi govorijo, kako je bilo nekoč in zdaj ni več. Kriva je vojna in še enkrat vojna. Raje bi spala kot hodila med temi kulisami. Varšava ni sijajen feniks iz pepela.«

Izredno lirična izpoved nekega odraščanja. Podoživljanje notranjega sveta odraščajočega dekleta, ki vzbudi spomine na lastno otroštvo in odraščanje. Pri tem lahko potegnem kar nekaj vzporednic. Ljubezen do knjige, ki sem se ji strastno predala že v zgodnjem otroštvu, ljubezen do  glasbe ob igranju violine. Želja po spoznavanju sveta, pa čeprav samo ob prelistavanju atlasa. Ljubezen do morja. In nenazadnje, avtoričina dedek in babica sta živela v Mariboru, kjer ju je vnukinja tudi večkrat obiskala. Po dedku se imenuje eden od mariborskih trgov.

Za to delo je Ilma Rakusa je leta 2009 prejela najvišje švicarsko književno priznanje. Leta 2005 je prejela nagrado vilenica.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, v zbirki Beletrina, 2011.

Prebujanje pomladi pri naši hiši

Harlan Coben, Gozd

Franz Lehar, Vesela vdova

Knjiga prebujenja

"Samo treh stvari se lahko naučim: preprostosti, potrpežljivosti, sočutja. To so vaši največji zakladi.Preprosti v  dejanjih in mislih se vračate k izvirom Bivanja.
V 6.st.pr.n. št. nam je legendarni modrec Lao Ce predal to trojno navodilo. Kaj torej pomeni, naj bo človek preprost? V tem zapletenem svetu pogosto zmotno mislimo, da je preprostost isto kot neumnost, čeprav v resnici preprostost prinaša veliko nagrado:
neposredno življenje, to je, da so stvari končno videti takšne, kot v resnici so. Kolikokrat sem poskusil vse mogoče, le naravnost nisem vprašal. Kolikokrat namenoma nisem neposreden: ne povem, kar mislim, ne pokažem, kar čutim, ne dovolim, da se me življenje res dotakne?
Neverjetno je, da je vse drugo v naravi zelo neposredno. Leopard, ki se trudi splezati na goro, se napreza in nič ne skriva, da se na vse pretege muči. Prestrašena veverica čepi na veji in se trese, kaže svoj strah. Morski val, ki buči proti obali, ničemur nič ne prihrani, temveč se raztrešči po vsej obali, ki brez odpora popusti, ker je tako ljubljena. Samo ljudje rečemo eno in mislimo drugo. Le mi se napotimo nekam, želimo pa si, da bi bili drugje.
Zdi se, da nam Lao Ce razkriva skrivnostno orodje za življenje, ki je ostalo skrivnost zato, ker nismo pripravljeni sprejeti resnice. Ta starodavni modrec nam naravnost pove, da je preprostost - torej neposredno življenje - začetek poti k izviru vsega bivanja."

                         
 
             

Galerija pri babici Mimi

 Ob dnevu žena je bila v Galeriji pri babici Mimi v Podovi pri Račah otvoritev likovne razstave slikarja Marjana Špinglerja, Mariborčana, ki zadnje leto živi in ustvarja v Krčevini pri Vurbergu. Od leta 2008 deluje v likovni sekciji KUD Forma viva Makole in je redni udeleženec makolskega mednarodnega kiparsko slikarskega simpozija. Njegova dela nastajajo na platnu v akrilni tehniki. Privlači ga narava, zanimivi pa so tudi motivi tihožitja, starih kmečkih izb in podobno.
Pa še nekaj besed o Galeriji pri babici Mimi. Svoja vrata je ljubiteljem likovne umetnosti odprla avgusta leta 2005 v več kot tristo let stari kmečki hiši. Zadnja prebivalka hiše je bila babica Mima, teta mojega moža, ki je v njej dočakala častitljivih petindevetdeset let starosti. Hišo sta pred propadom rešila zakonca Dvoršak. Ivan Dvoršak je kipar, ustanovitelj KUD Forma viva Makole in njen predsednik. Na Dežnem pri Makolah ima zasebno galerijo.
V hiši, kjer je sedaj galerija Pri babici Mimi, je nekoč delovala trgovina, vaška gostilna, kovačnica in še kaj....Galerija je prijetna oživitev kraja Podove in občine Rače-Fram. V njej imajo možnost razstavljanja uveljavljeni kot tudi manj znani umetniki, ljubitelji ali akademsko izobraženi umetniki.. Galerija občasno prireja tudi druge kulturne prireditve, razstave domače in umetne obrti, razstave ročnih del, likovne razstave otrok, literarne večere.
Za konec pa še nekaj fotografij z razstave slikarja Marjana Špinglerja.



                       


                    

Akiba

Misli

Vesna Milek, Cavazza

 "Življenja, ki ga je živel Boris Cavazza, bi se velika večina ljudi ustrašila in pred njim brezglavo zbežala. Boris pa si po vseh teh letih drzne obrniti se nazaj in se svojemu življenju zazreti naravnost v oči. Še več, on si to življenje upa še naprej živeti."

                                     Goran Vojnović, pisatelj in režiser

Življenjska zgodba Borisa Cavazze je stkana iz spominov težkega otroštva, ki ga je Boris po očetovi prerani smrti  preživljal pri sorodnikih, spominov na  otroške krivice, spominov na prve zaljubljenosti, udarce v ringu, življenje mornarja, izgubah, bolečini.
Boris Cavazza se je rodil leta 1939 v Milanu, mami Slovenki in očetu Italijanu. V Slovenijo se je preselil leta 1948. Po končani štiriletni Pomorski šoli v Piranu, je v letih od 1960 do 1963 kot strojnik na ladji prekrižaril svet. Leto pozneje se je vpisal na AGRFT v Ljubljani in od leta 1971 deluje kot profesionalni igralec. Leta 1987 je prejel Prešernovo nagrado in leta 1992 Borštnikov prstan.

V življenju Borisa Cavazze je bilo veliko ljubezni in sreče, pa tudi ogromno žalosti in bolečine, kar se je nakazalo s čudnim pripetljajem.
"Z Mojco sva sedela v kuhinji za mizo, govorila sva, ne vem, o čem že, nič takega...Kozarec je bil na kuhinjskem  pultu. Kar naenkrat sva se oba obrnila proti kozarcu: kozarec se je dvignil, visoko, lebdel v zraku - in padel nazaj na pult. Pok.Ni se razbil. Prepadeno sva se spogledala."

Žena je zbolela za rakom, najstarejši sin Kristijan se je hudo ponesrečil in nekaj mesecev pred materino smrtjo umrl. Drugemu sinu je odpovedalo srce. Ostala sta še dva sinova.

Veliko ljubezni je v besedah, ki jih Boris namenja svojim sinovom. Takole razmišlja ob nastopu sina Sebastijana, priznanega igralca, ki upodablja lik Dmitrija Karamazova.

"Moj sin govori besede, ki jih je napisal največji filozof med literati, človek, uničen od bolečine po smrti svojega sina Alekseja. Govori jih tako, kot da jih razume, pa čeprav jih jaz sam, kljub razburkanem življenju, še zdaj ne dojamem scela. In vem, postajam patetičen, ko ga gledam, jaz ki se izogibam sentimentalnosti, ki se izogibam vsemu prenapihnjenemu, jaz, ki sem v trenutku, kadar sem zagledal lepoto, še globlje stopil v blato, da jo poškropim in umažem. Morda ve, moj sin, da me je bilo vedno strah lepote, iskal sem jo, to je res, ne na glas, na skrivaj, a v resnici sem se je zmeraj bal. Bal sem se je,ja, to je križ tistih, ki so bili poniževani, brcani, ki so stali ob mizi in bili hvaležni za mrvice ljubezni. In ko jo zagledaš, misliš, da je nisi vreden"

"Kolikokrat sem sam ravnal tako, kot bi me ugriznil strupen pajek, po Karamazovsko, da bi ranil nekoga, ki sem ga spoštoval, ljubil, ranil, samo zato, da bi ga ranil...Kolikokrat sem ga čutil žužka v sebi, kaj žužka, stenico, ščurka, ki se utaplja v alkoholu, v divjanju, veseljačenju, pohoti."
Ob smrti sina Damjana.
"Nekaj časa sem samo pil, pil, pil. Da se ne bi streznil. Da ne bi razmišljal. Da ne bi razmišljal, kaj bi, če  bi takrat...če bi takrat, morda, če bi ga prisilil...Če bi. Koliko če bi je v tej zgodbi, Dajo. Bolj kot zase me je bilo strah za Sebastijana, to me je držalo pokonci. Vedel sem, da moram biti pri sebi zaradi Sebastijana, za Aleksa, končno tudi zase."

Ja, v teh naših zgodbah ljudi, ki smo izgubili otroka, je veliko podobnosti. Veliko spraševanja zakaj, kaj če bi in zavedanja, da moramo še živeti naprej zaradi nekoga. Uteho sva oba našla v delu.

Zelo zanimivo, toplo, mestoma humorno, večkrat žalostno tekoče branje, ki sem ga z užitkom na mah prebrala.

Avtorica Vesna Milek je svoje delo odlično opravila in je svojima dvema romanoma Kalipso in Če dodala to zanimivo biografijo.

Knjiga je izšla pri Študentski založbi, 2011.


                   

Maribor pozimi

Goran Vojnović, Jugoslavija, moja dežela

Zima na Dravi

Led na Dravi

Pada,pada beli sneg...

    Prvo kidanje snega v tej zimi.

          

Nega kože pozimi

 Koža je naš največji organ, ki je nenehno izpostavljen dejavnikom iz okolja. Pozimi jo lahko mraz in veter močno izsušita.Koža postane suha, groba in razdražena. Občutek imamo, da jo zateguje. Takrat potrebuje izdatnejšo nego, ki jo bo navlažila in zaščitila.
Ko izbiramo ustrezni izdelek, se odločimo za takega, ki ima višji delež maščobnih komponent, ki so ključne za tvorbo zaščitnega sloja na koži povrhnjici. Hkrati pa mora imeti krema dovolj vlage, da jo ohranimo prožno in vlažno. Dobro je tudi, da si v teh zimskih mesecih privoščimo negovalne maske. Zelo uporaben za kožo pozimi je med. Iz njega lahko pripravimo negovalno masko tako, da jajčnemu beljaku primešamo žličko medu ter žličko olivnega olja, če imamo normalno ali mešano kožo. Za suho kožo pa uporabimo jajčni rumenjak, žličko medu ali žličko mandljevega olja. Masko nanesemo na suho in očiščeno kožo obraza, vratu in dekolteja ter po 15 minutah temeljito speremo z mlačno vodo.
Piling za kožo dobimo, če maskam dodamo žličko koruznega ali pšeničnega zdroba.
Pozimi se raje izogibajmo uporabi izdelkov, ki sušijo kožo. Zmanjšajmo uporabo pilingov, sploh, če imamo zelo suho kožo. Izogibajmo se nekaterim  izdelkom proti staranju, izogibajmo se invazivnim dermatološkim posegom na koži, saj bo hladen zrak kožo še bolj razdražil in upočasnil njeno regeneracijo.