Še včeraj sem s slabo voljo zrla skozi okno, ko je naletaval sneg. "Pomlad bi", se mi je pletlo po glavi. Danes pa, ja se posipam s pepelom, sem neizmerno uživala na sprehodu s pesjanoma, ko smo gazili po celem snegu. Dobesedno zasulo nas je.
Sicer mi misel na to, da bo skozi taljenje snega in osuševanje zemlje treba še enkrat ni najbolj všeč, pa dobro, s tem se bom ukvarjala takrat, ko bo to potrebno. :)
Zdaj pa samo še poročilo napišem in počakam na Boruta da opravi s službo. Potem bova zavita v deko in udobno nameščena na kavču uživala, dokler ne bo čas za za večerni sprehod. Jap, danes je dan točno za to...:)
Tegale "zabavljača" pa sem "ustrelila" kar skozi okno. Oooo kos, letim po fotiča, hitro dva škljoca in tukaj sta:
Ja vem, saj je samo kos. Ampak to je zame velik uspeh, saj mi treninga v fotolovu res manjka, zato pred mano pobegne ves živalski svet še predno dojamem, da bi lahko naredila kakšen posnetek. No, razen psi.:)
Pa je minil še en teden. Moje stanje, tako psihično kot fizično, sicer ni ravno najboljše, pa dobro, bo že. Poročilo št. 1 je končano, poročilo št. 2 je končano na tričetrt, ne da se mi več.
Jutri pa se prične nov teden. Maribor, Ljubljana, priprave in organizacija team buildinga, fotkanje dojenčka, fotkanje še ene punčke ki je še v dogovarjanju, to se bo dogajalo v tem tednu ki je pred nami. To in še tisoč drugih stvari ki kar padajo z neba. Zdaj sem na to že nekako navajena, od začetka pa me je čisto iz tira vrglo, ko sem med lepo splanirane zadeve čez teden mogla vrinit še to in to in to...
Končno nov Gourdo, ki smo ga nadomestili s starim, izgubljenim. Jap, moja krivda. Chilko ga obožuje, poglejte to zadovoljno šnoflo..:) Jaz pa tudi, ker se ga da čisto na lahko zelo daaaaleč vržt. :)
Ker imam "battery low", je to za danes vse. Lep in uspešen teden želim vsem.
p.s. le kod se Gospod G potika, da ga ni nič naokoli...?!?
Mlečni riž za zajtrk. Še ena hrana, ki jo obožujem. Obvezen je dodatek kakava. In ko skozi okno kuka sonce, je vse skupaj še bolj okusno.
No, takrat v bistvu nimam časa, da bi v miru pojedla, ker je treba ven, na zrak, na sonce.
In danes je tak dan. Mlečni riž za zajtrk, ki ga po požiralniku preganja sonce. Če žlico prav obrnem, sem v trenutku vsa zaslepljena. Od sonca, ne od mlečnega riža. :)
Sledi obvezno predpranje krožnika (ali uganete kakšno) in potem sem nared.
Ena točka, trije različni pogledi in vsi govorijo isto zgodbo. V življenju so prihajanja, odhajanja in pravkar se poslavljam. In kako vem?
Sonce veselo greje moja lička, snega je sicer še nekaj, pa vendar samo na severnih pobočjih. Na južnih pobočjih ga je le še toliko, da lahko očistim čevlje polne blata.
Zima je lepa, ima svoj čar. Pa vendar nisem žalostna, z odprtim srcem sprejemam in komaj čakam na pomlad ter na vse kar bo prinesla...
In zdaj ko ima Tina nove smuči, vezi in palice, jo vleče sem:
Vse na svetu ima svoje mesto. Nocoj bom spet tvoja. Polna impulznih občutkov se ti bom predala, iz tebe izpila bolečino sveta. "Se spomniš" te bom vprašala, "kako sva nekoč na klopi ob jezeru sedela in gledala ptice v letu?"
If you lose it, you have nothing left at all.... ♥
Dreams are there to show you the way.
Close your eyes and find out what they are trying to say. Love is just a second away. Make that magic rule, let the miracle stay...
Na prvo stran eDnevnika
