Na Rdečem morju sma bila v kraju Dahab, ki je dejansko v zalivu Aquabe, 4 ure vožnje od Tabe, meje z Izraelom. Tukaj vsi govorijo angleško, nekateri celo nemško, hebrejsko.. turizem je prva stvar. Spala sma v hotelu Seven Heaven, ki ga lahko prav tako priporočam. 60e.lir (8 evrov) za naju oba za sobo, ki je bla zelo čista, z lastno kopalnico, vedno toplo vodo, klimo v sobi in balkonom s pogledom na morje. Res se ne morem pritoževat. In ta pogled na morje.. najina soba je bla mogoče 8m oddaljena od vode. Krasno, res si blizu. Evo fotke:

Pogled iz balkona.

Midva.

Morje.

Žal ne morem poročat kaj preveč o teh dneh, ker sem bla še zmerom bolana in sma večinoma ostala v sobi in brala knjige. Tudi to je počitek, ampak žal mi je, da sem zbolela.

Pot nazaj v Izrael pa je bla vredna opisa. Torej v petek zjutraj sma šla iz Dahaba na avtobusno postajo, tam sma bla ob 9h in upala, da bo prišel kak ta kombi-taksi, do Tabe, mejnega prehoda. Avtobus je bil ob 10:30h, do takrat ni blo nobenega kombi-taksija, zato sma zastonj čakala na vročini (jaz še zmerom bolana), in sma vzela avtobus. Ta naj bi trajal 2 uri, žal je šel voznik zmes na vodno pipo in kavo in je trajalo 3.5 ur. Končno v Tabi so nas dali ven na avtobusni postaji za prevoz do meje pa so hoteli še 5e. lir (70centov), to ni toliko, ampak midva sma vedla kje je meja, in sma prišla peš prej do tja kot pa avtobus, ki je mogo prvo poračunat 5lir od vsakega in potem peljat. Za 700m vožnje so jim računalni 5lir in to je zelo veliko če računam, da lahko za 11lir dobim posteljo v hostlu. Skratka oderejo te, kjer te le lahko.

Ok meja. Tam sma porabla 3ure in 15min na vročem soncu, nobene sence, da sma prečkala. Od 14h do 17:15h! čisto zares. Egipčanski del je šel hitro, mogoče 15min, za izraelskega pa smo čakali v koloni, premikajoč se po milimetrčkih 3ure. In 3 ure pri 40stopinjah res ni zabava, še sploh če si bolan. Potem pa pride cel avtobus starejših gospa (okrog 50) in se odločijo, da one ne bojo čakale, ter grejo mimo vrste po levi. Vsi se pritožujejo, ampak njih to ne moti. Na srečo jih ni nihče not spustil, ampak ravno ko sem bla jaz tam pri vhodu za security check, so se hotle not gužvat. V meni pa se je prebudilo tisto "če morem jaz bolana 3ure na soncu stat, pol te tetice ne bojo manj stale" in sem jih s komolcem ene 3 napikala v rebra čisto nalašč in čisto očitno, pol sem ugotovila, da če samo roko na stran držim ne morejo mimo, morem priznat, da sem se pol kar boljše počutla, ko so ble vse babice za mano. Prav pasalo je te egocentrične grške babice, ki si mislijo da so oh in nevemkaj in da so boljše od mamic z malimi dojenčki, ki stojijo 3ure na soncu, in da si one zaslužijo prit skoz prej, naboksat v rebra.

Ker so se prigužvale za mano, so se cel čas do pasport kontrole gužvale pred mene in sem jih še en čas lahko komolčkala. Pri pregledu prtaljage, so mi vzeli pasoš in mi ga pol ure niso vrnili. Lučko je stal v vrsti, jaz pa brez pasoša. Lučko je bil skoraj na vrsti in je mogo druge naprej spuščat, jaz pa brez pasoša.. skoraj sem že znorela, ko so mi ga le dali. Potem sem šla direkt k Lučkotu, mimo vrste, pa pride ena mala korejka k meni "vrsta je tam", Lučko ji razloži, da je on že dolgo tu stal in čakal ona pa še kar "vrsta je tam", nakar sem se obrnila in jo z vso močjo na hrulila "YOU SHUT UP NOW AND GO AWAY!". Lučko je rekel, da me še ni slišal tak dret se na kogarkoli, kdarkoli. Živci so mi spustili, nisem mogla več, sam še razjokala sem se.

Ko sma končno prišla skoz mejo in v Eilat je bla ura 17:40h, šla sma preverit na avtobusno postajo, ampak po predvidevanjih, avtobusi so nehali vozit. V Izraelu ni javnega prevoza od petka ob 16:nekajnekaj do sobote ob 17h nekajnekaj. In jaz sem skor dol padla, res nisem mogla več... poskusla sma si dobit prevoz, ampak nisem verjela da bo uspelo. Nakar po 20minutah pride tip in reče da gre "v center". Jaz sem misla da v center Eilata, ampak tip je dejansko šel v Tel Aviv. Tombola! Woooow! Našla sma tipa, ki naju je, ko sma najbolj rabla, peljal iz Eilata do Tel Aviva, pa še ker sma se mu dopadla, direkt do doma. Kaj boljšega si ne bi mogla želet. Hvala ti dragi neznanec, bil si junak mojega dneva.

Evo, moj Egipt. Mojih par ur tipkanja. Upam, da bo kdo prebral. ;)

Tretji in četrti dan Kaira. Tretji najprej, logično. Zjutraj sma zgodaj vstala in se odpravila v Gize, gledat piramide. Kot vsak normaln evropejec sem pričakovala dolgo potovanje v sredo puščave, ampak ne, z enim avtobusom sma se pripeljala v predmestje Kaira - Gize. Potem še z enim kombi-taksijem do roba tega predmestja, kjer so piramide. Dejansko so piramide z dveh strani obdane z strnjenim naseljem, potem za njimi pa se nadaljuje puščava. Ker sma zadnja izstopla iz kombi-taksija, naju je prijazni voznik zapeljal direkt na dvorišče ljudi, ki te peljejo na piramide s kamelo ali konjem. Teh ljudi se je blo grozno težko rešit, pa še nisma vedla kak potem dejansko do piramid prit. S kamelo ali konjem pa naju je blo a) strah it, b) vedla sma, da te okrog prinesejo in da to res ni priporočljivo. Ampak sma le našla pot in prišla do piramid in sfinge:

Jaz pred desno piramido, levo piramido in pred njo sfinga.

Jaz pred sfingo. Čist zares.

Kot vsi ostali turisti, sem mogla tud jaz prijet špic piramide.

Pogled od spodaj gor na piramido.

Po Gizi sma si ogledala University of Cairo. Krasna univerza, ogromna in zelo lep campus, svaka jim čast. Nato pa v en čudn del Kaira, kjer sma iskala avtobusno postajo Delta, kjer prodajajo karte za nočni avtobus na Rdeče morje. Dobro jih je en dan prej kupit. Ta dan je bil poln pešačenja, pešačenja in še enkrat pešačenja, jaz sem bla že zelo utrujena.

Zvečer ko sma prišla v hostel so nama povedali, da ma nekdo rezervacijo za najino sobo in da morema vzet drugo (dražjo) al pa it. Zato sem mogla cela utrujena še po približno 10drugih hostlih v Kairu letat in iskat novo sobo. Na koncu sma se sprijaznila z enim sicer zelo starim a vsaj čistim hotelom, za 1 noč bi že bil ok. Ampak že na poti je mene začelo bolet grlo, ko sma prišla tja pa vročina. Dan je bil predolg.

Četrti dan sem zato počivala cel dan, ker sma mogla ob 12h zapustit hotel, check out, jaz pa sem bla preutrujena za karkoli, sma najela sobo v res res poceni hostlu (11e.lir na noč = 1,5 evra) in sem tam ležala ves dan, medtem ko mi je Lučko prinašal čaj, sladkarije in hrano. Zvečer sma s taksijem šla do avtobusne postaje in na nočni avtobus za Rdeče morje. Na srečo na avtobusu nisem mela vročine, ampak je blo pa groza, ker je voznik celo vožnjo (od 1h zjutraj do 10h) predvajal muslimanske molitve z odmevom.. groza. Sicer te uspava, ampak ko si buden je pa strašno neprijetno.

Da zaključim z naključno fotografijo prometa v Kairu:

V Kairu sma ostala 4 dni in mislim, da je blo to čisto dovolj. Meni osebno se je zdelo mesto preveliko, preveč glasno predvsem pa.. preveč smoga. 20 miljonov ljudi, ki ima verjetno 20miljonov avtov vsak dan naredi tolko smoga, da jaz kot bogi mali astmatik sploh nisem mogla dihat. Ampak dobro, treba je videt največje mesto v Afriki.

Prvi dan sma si ogledala Egipčanski muzej, ki je kao ful pomemben muzej in so noter vse te stvari, ki jih pričakujemo, da jih bomo v Egiptu videli. Uj to je pa bedn stavek. V glavnem, stvar je ogromna, noter si vsaj 3 ure, ampak meni se je zdelo malo hecno. Če bi v Sloveniji meli stvar, ki je stara 5000let, bi jo dali za steklo in 100 alarmov pred njo, tu majo vse te stvari iz starega egipta pač postavljene kronološko po muzeju. Brez zaščite, brez paznikov, brez ograje, brez stekla. Lahko se dotakneš vsega, eni so poleg originalnih, naredili tudi svoje hieroglife, Egipčanom pa je to zgleda vseeno. Res je, da je teh starih stvari noter tolko, da se ti po ta115 kipcu, ki je star 5000 let že ne da več brat, kter pisar je upodobljen in kje so ga našli. Večalimanj so vsi isti in jih je oooogromno. Če bi jih samo nekaj razstavli, bi človeka bolj fascinirali kot pa tak, ko se ti zdi da tak na vsakem vogalu en stoji. Najbolj me je v muzeju navdušila vsebina Tutankamonove grobnice, to je res wow! :) Dejansko so ohranjena peresa iz njegove pahljače, se pravi 4000 let stara peresa, noro. Po muzeju sma relaxala v parkih na enem otočku na Nilu. Fotke:

Most čez Nil.

Prijetni Egipčani ti rečejo Welcome to Egypt, pomahajo in grejo vstran. Neprijetni se pogovarjajo s tabo, ker hočejo, da nekaj kupiš.

Lepi vrt na otočku na Nilu. V ozadnju Cairo Tower.

Sfinga in egipčanska zastava pred Egipčanskim muzejem.

2. dan Kaira ni bil zanimiv, tak da ga lahko še v isti post vržem. Ogledala sma si muslimanski del Kaira (stari del kao) in pa Coptic Cairo ali krščanski del. To je blo bolj problematično, glede na to, da nisma mela zemljevida ali kakega vodiča (knjige) ali česarkoli, na cesti pa ne moreš nobenega vprašat, ker ti vsi samo rečejo, da vzami taksi. Vidla sma eno mošejo, eno sinagogo in eno cerkev. Fotke:

Na levi v belem policaj. Tak zgledajo v Egiptu, kot peki ali mlinarji. Jih je pa ogromno, zgleda da brezposelnost rešujejo tak, da namesto semaforjev na križiščih uporabljajo policaje. Povosd so. V ozadju vhod v eno kul mošejo, v ktero jaz kot ženska nisem smela, Lučko pa je rekel, da ni bla posebej zanimiva.

Ena cerkev v krščanskem delu Kaira. Tukaj je blo kar zanimivo. Ena od cerkev je mela namesto oltarja 3 televizorje, res me je zanimalo če so bli to oče, sin in sveti duh kao.

Torej doma sem. Mislim v Izraelu, ampak pravzaprav temu zadnje čase rečem dom. Kakorkoli, pravkar sem ubila 5cm velikega ščurka v hladilniku in zato nimam niti najmanjšega namena kuhat kosilo iz stvari, ki se nahajajo v hladilniku, kjer se nahaja mrtvi 5cm ščurek, zaradi katerega mam že celo dopoldne travme. Posledično visim na računalniku in mam čas napisat povzetek najinega izleta v Egipt prejšnji teden. Lučko dela do 14h, tak da mam več kot dovolj časa za vse.

Torej od začetka. Iz Tel Aviva sma šla v petek, 17.8. ob 6:15h z avtobusom v Ber Shevo (glej dva vnosa nazaj za vec informacij o tem mestu). Tam sma bla ob 8h in z 3 ehm osebnimi prevozi, sma sla po poti Ber Sheva-Dimona-Mrtvo morje-Jotvata-Eilat. Pot je bla sila dolgočasna, saj se ves čas voziš po nenormalno ravni cesti po puščavi. Nič ovinkov, nič pospeškov, pokrajina se nikoli ne spremeni.. spoštujem voznike, ki pri tem ne zaspijo, jaz sem večino poti prespala. Ob 14h na meji Izrael-Egipt, 3km iz Eilata v kraju Taba. Vse je šlo preprosto, skoz sma bla v 15minutah (pomembna informacija za primerjavo prečkanja meje v obratni smeri, beri dalje).

Po meji sma mislila sicer vzet avtobus, ampak je Lučko z zeloooo dobrim barantanjem pripravo voznika kombi-taksija, da je naju + enega ameriškega turista peljal v Kairo. Na začetku je hotel 400 Egipčanskih lir (približno 50evrov) samo za naju 2, na koncu smo mu plačali vsak 60 lir (8evrov). Dolgo sem se spraševala kako za vraga je lahko človeku vredno it s kombijem za 16 ljudi na 8ur dolgo vožnjo (720km) za 3 ljudi, ki skupaj plačajo 24 evorv. To ni logično. Rešitev uganke- V Egiptu je bencin takorekoč zastonj, mislim da plačajo za liter približno 30 bivših SITov. Je pa res, da je največ, kar lahko tankajo 91 oktanski bencin, kar tud ni ravno luksuz. Ok par fotk iz poti:

Ena od voznikovih taktik, da nas prepriča, da bi plačali več. Ustavil se je v tej ropotiji od "restavracije" na poti in si privoščo skoraj 1 uro dolgo kosilo. Če bi seveda plačali več, bi šli direktno, brez postankov. Smo preživeli 1 uro pavze.

Pogled skozi okno kombija. Ravna cesta, levo puščava, desno puščava. Glede na to, da smo meli tolko prostora v kombiju, sem večino poti prespala.

Pot je trajala dolgo, ampak ne bi bla problematična, če ne bi bil pred predorom, ki je speljan pod Sueškim kanalom, checkpoint. Tam se je naredila kolona, ampak v Egiptu kolona ne pomeni veliko avtov ki stojijo v vrsti. To pomeni bolj veliko avtov, tovornjakov, avtobusov in ostalega, ki stojijo v 8 vrstah (kake 5km) in se strastno bojujejo za vsak milimeterček napredka, ker če jaz osvojim ta milimeter, ga ne bo mogo noben drug, torej me ne bo mogo prehitet. To seveda spremlja folklora plozanja v ritmu 3 na sekundo. Od nežnih piiibiiipov malih avtov, do cvilečih oinkoinkcev kombijev in končno do srca segajočih beeeeeeeeeeeeeeepov velikih tovornjakov in avtobusov. Ker v kombiju ni klime, smo seveda odprli vsa okna. Po približno 20minutah smo meli vsi halucinacije, ker 5kilometrov dolgih 8kolon avtomobilov, okrog in okrog tebe... povzoča helllotta plina. Krasno je blo.

Ko smo uspeli prečkat Sueški kanal, je bla že tema. Od tam naprej sem spala do Kaira (kamor smo prispeli okrog 22:30). V Kairu so nas seveda vrgli ven nekje bogu za ritjo in ne v centru, zato smo mogli še na avtobus do centra, ki je bil zelo poceni. Ker smo vstopili na prvi postaji, smo dobili sedež. To je sicer pomenilo, da naslednjo uro (kolko je vožnja traja), nisem rabla stat, ampak! avtobus je bil 10x prenapolnjen in sploh poln velikih debelih (ne, obsežnih je res prenežn izraz) muslimank, ki so že cel dan švicale v tiste svoje črne tunike in so resnično mislile da mi morejo ravno zdaj ob 23h ponoči tiščat svoje joške v obraz. Skoraj sem se zadušila, to je bila resnično ena od najbolj groznih avtobusnih voženj ever.

V centru Kaira so nas ob 23:30h (check in v hotelu je do 24h) odložili nekje, kjer so rekli da je trg, ki ga rabimo (Midan Tahrir). Seveda so nas nasrali, kot je to dobra egipčanska navada in smo bli še 10min peš od tega trga in pri bogu ga nismo mogli najt ob 23:30h ponoči. Angleško ne zna nihče, kaj takega res ni mogoče najt. Na koncu smo obupali in vzeli taksi do hotela, ki ga je plačal najin kolega Američan v zahvalo, da sma ga vzela s sabo v tisti kombi do Kaira. Taksist mu je zaračunal 10 e. lir (primerjaj to s ceno, ki smo jo plačali na osebo do Kaira za 720km) za vožnjo dolgo 5min, poleg tega, da nas je odložo nikakor ne pred hotelom. Na srečo nas je en tip, ki je upal, da bomo kupli njegov parfun (trgovina je čist poleg našega hotela), pospremil do hotela. Tako da smo prišli tja ob 23:55h in uspešno check inali. :)

Hotel se imenuje Sara Inn Hostel in ga priporočam vsem, ki bote kadarkoli šli v Kairo. Čist, urejen, sobe so ogromne in zelo poceni, klima v vseh sobah in to res delujoča klima, zajtrk dobiš zjutraj, če hočeš ti pripravijo hrano, dobro in ugodno. Pa vsi so zelo prijazni in se pogovarjajo s tabo, ti svetujejo, znajo dobro angleško. Če je komu ime Sara ma pa še 25% popusta :) No midva sma za lastno sobo plačala 60e. funtov na noč za oba, se pravi 8evrov za oba. In to vključuje zajtrk.

Ok to je bla pot v Kairo, mislim, da si Kairo sam zasluži nov vnos, ker čene tega nihče ne bo bral, ker bo predolgo :)

Moj prvi delovni teden je mimo, čeprav še nisem niti 7 dni tukaj. Prvi teden tečaja za mano. Tukaj se teden začne z nedeljo in konča z četrtkom, ker pa dneve številčijo (nedelja=prvi dan, ponedeljek=drugi dan..), jih jaz preprosto ala jetlag prestavim za 1 dan in četrtke kličem petek, nedelje pa ponedeljek.. to se sliši komplicirano ane? No, zgolj kot razlaga, če bom v tem blogu zmerom mešala dneve.

Torej retrospektiva tedna. Pouk mi je všeč, ni prezahteven in način podajanja mi je všeč. Niso pa mi všeč teme. Tole kar počnejo je namreč popolno pranje možganov, vsak dan poslušam o tem kako je Izrael naš dom, naša mati (četudi nima zmerom prav, jo imamo vseeno radi), ko smo v tujini, se počutimo, kot da nam nekaj manjka, povsod smo tujci.. in vsak novi priseljenec je darilo za Izrael. Oh yeah! Torej v skupini nas je 20, od tega samo jaz nisem židinja, in samo jaz in še ena punca nisma novi priseljenki. Da pojasnim - Izrael je država vseh židov in ko se enemu od njih po svetu zazdi, da bi rad živel v Izraelu, preprosto pride sem, je novi priseljenec in država mu dá (as in "podari") začetni kapital, stanovanje, službo, mladim plača šolnino na univerzi (Izraelci jo morajo kar drago plačat) ni seveda plača jim kar nekaj mesecev tega tečaja, na katerega zdaj tudi jaz hodim (ki tudi stane okrog 1000$ na mesec). In zdaj jim na tem tečaju, poleg tega da jih naučijo jezika, še fiiiino glavo operejo. S pervolom magic. Instant cionista. In jaz v njih sredi. Nič bat, mam vodoodporno glavo ;)

Pomembna sprememba od moje prejšnjega vpisa: opustila sem luksuz klime, kablske televizije, lastne sobe in pripadajoče kopalnice. Namesto tega rajše vsako jutro ob 6h vstanem, hodim 15min do avtobusa, se vozim 40min, spet hodim od avtobusne postaje do tečaja 15min. Tja in nazaj, 2x. Ja, ja, preselila sem se k Lučkotu. Razlog - luksuzna klima je nastavljena na fiksnih luksuznih 18°C, pri katerih vzdržim celih 15min, potem ko klimo izklopim pa je po 5minutah spet vroče. Logični odgovor - odpri okno. Jap, bla sem dovolj neumna za to usodno napako. V sobo se je vsipal trop komarjev, majhnih kot mravlje s krili, ki jih je res težko najti, ko so enkrat v sobi. Po 7 pikih (zadnji v veko), sem jih 5 pobila, 2 sta še zmerom v sobi. Dokler bosta živa, ne grem več tja. Se komu sanja kolk znaša življenjska doba komarjev?

Torej, vse v vsemu (ol-in-ol), jaz mam se fajn, če vam prav je al neeee, men važno je leeee, da imam se fajn! Oh yeah. Teden smo namreč zaključili z 1uro židovskih pesmi, ki so jih vsi z veliko entuziazma prepevali, medtem ko sem jaz s silo zadrževala bruhanje. Te pa paše pol zadi eno domačo ruknit, tak da se boljš počutim. Zanalašč! 

Ratalo mi je.

Uspesno sem prestala neskoncno potovanje. Od zacetka. V petek mi je uspelo zaspat ob 00:30, samo da me je ob 3:10h zbudil komar, od kterega mi je cela roka zatekla, ker sem na njih alergicna. Seveda sem zahtevala krvno mascevanje.. uspelo je in dobila sem svojo kri nazaj. Ampak spala pa nisem vec. Potem ob 5h od doma v smeri Kamnik, od tam (ful logicno, vem) pa v Celovec, preko prekletega bruhanje-vzbujajocega prelaza Ljubelj. Koncno v Celovcu, z velikim kovckom preko celega vlaka, ker je bil moj sedez pac v prvem od 15ih vagonov in je rezervacije pac treba upostevat. Vlak poln, vsi sedezi polni, neudobno. Do Munchna, tam hitro na letalisce in pol ure in ure cakanja..  Polet je bil super, cel cas sem poslusala Tui Comedy radio, ki sem ga verjetno razumela samo jaz, ker je bil v nemcini. Zato sem verjetno zgledala precej neumno, ko sem se smejala kot nora.

Anyhow, lepo je bit spet tu. Letalisce v Tel Avivu je v celoti zgrajeno iz belega kamna, ki ga drugace uporabljajo v Jeruzalemu, kjer majo celo zakon, da mora biti vsaka stavba zgrajena iz tega kamna. Ko prides te pozdravi ogroooooomna krava firme Elite, ki so proizvajalci cokolade, tanajbolsi tu. Takoj zatem pa ogromni znak, narjen iz rozic Nokia. Te stvari so tak butaste, pa me vseeno osrecijo vsakic ko pridem, tak da mi je toplo pri srcu, ker vem da sem tu.

No danes sem ze na tecaju, zato brez sumnikov, ker jih tukajsnji racunalniki seveda ne podpirajo. Po danasnjem testu so me umestili v 5. stopnjo od 7ih. S tem sem zadovoljna, se bolj pa sem zadovoljna s tem, da se lahko ze skoraj vse zmenim v hebrejscini. Je kr fajn feeling. Pa moja soba je zakon, sicer mam dvoposteljno sobo, ampak moje cimre ni, tak da mam sobo zase. Poleg tega je v sobi wc in kopalnica, televizija z miljonom kabelskih programov in klima, zakon. Jutri zacnem s poukom.

Torej zazelite mi sreco, dragi moji prijatelji, ki ste trenutno po vsem svetu. Ludikici v Berlinu, vama pa tud zelim super tecaj pa uzivajta kolk gre v Berlinu. Priporocam Morgenrot Caffee na Kastanien Alee, pa Kastanien Alee nasplosno, vse male buticke tam.. pa obvezni obisk flohmarkta, ker je fuuuuul zabavno, bolj kot pri nas, res se splaca videt.

No, mejmo se lepo, kjerkoli ze smo.

Konec je, odhajam dragi.

Bilo je lepo, pogrešala te bom. Spominjala se bom najinih juter, ko si me sprejel v svoj topel objem in me nežno prebudil iz sna, me počasi in z veliko razumevanja pripravil na realnost tistega dne. Ob tebi sem se vedno počutila tako varno. Hranil si me in me zabaval.. želela sem si, da se ne bi nikdar končalo.

In ko sem utrujena prišla domov, si me ti vedno čakal. Pripravljen da me potolažiš, da se stisnem k tebi in izjočem. Ob tebi sem se takoj počutila boljše in svet je izgledal malo bolj prijazen. Spomnim se, kolikokrat sva skupaj premišljevala o življenjskih dilemah in o pomembnih odločitvah, sanjala o prihodnosti in si domišljala možne scenarije. Pogrešala bom vse te ure, ko sva bila sama.

Tudi ko sem bila bolna, si vedno skrbel zame. Pomagal si mi, da mi je bilo udobno, prijetno, me pestoval in razumel moje bolečine. Bdel si ob meni, dokler nisem ozdravela. Ko nisem mogla spati in ko so me pestile nočne more, so se grdi sanjski demoni in hudobni profesorji, ki so me težili v sanjah, v tvojem objemu kar razblinili. Ti si bil najboljše zdravilo za vse moje težave.

Ampak kljub vsem lepim trenutkom, ki sva jih preživela skupaj, dragi moj, sedaj odhajam. Življenje mi je namenilo takšno pot in morava se posloviti. Vem, da ti ni vseeno zame, zato me boš pusti oditi, kljub praznini, ki bo ostala za mano.

Nikoli te ne bom pozabila, dragi moj kavč.

Torej res je, v soboto grem. Končno mam prav vse kar rabim. Samo še poslovim se od vseh, ki so tu in v soboto ob 5h zjutraj se potovanje začne. Od doma v Kamnik, iz Kamnika v Celovec, od tam v München in končno z letalom v Tel Aviv. 

Torej moj naslednji vnos v ta blog bo že v hebrejščini. Ne? Nima smisla, da ga mam če ga nihče ne more brat? Ok.. pol bom pa ostala pri stari dobri slovenščini, zakaj pa ne. Baje še noben ni od tega umrl. 

Se vidimo!  

Petek trinajstega je. Dan, ko se dogajajo grozne stvari. Zame pa.. je bla edina groza današnjega dne, da je bil to eden bolj dolgčasnih in povprečnih dni zadnje čase. Ampak! Dočakala sem svoj strah in trepet, ob 20h sem se vlegla na kavč pred TV in poskušala ne-počet-nič. To počnem zelo rada. Kar naenkrat pa me je streslo, da so se mi kar kocine po konci postavle (ta vložek služi popestritvi in večjemu dramatičnemu učinku teksta, prosim, da ga spoštujete) - v eni minuti jim je na POP TV na priljubljeni nanizanki, ki jo sicer občasno pogledam, uspelo rečt najmanj 5x "vsak jutr". Sej me ljubljanščina sploh ne moti tolk in čisto odkrito priznam, da uporabljam pri govoru in pri pisanju veliko narečnih, pogovornih, slengovskih besed ali celo angleške in nemške besede. Ampak zakaj je treba po TVju, ki ga gleda cela Slovenija (ne samo ljubljana) 5x ponovit izraz, ki mene v luft vrže. Pardon, da bom tak eksplicitna (vsi z rahlimi želodci, prosim, da preskočite naslednjo vrstico in berete naslednji odstavek): jutro je srednjega spola, srednjega!!!

Uh kolk paše, kar lažje diham.

Splošno gledano sem bla ta teden lena. Nesramno lena. Pa sploh mi ni pasalo, ker mam zarad tega, ker sem lena in ne delam, ko pa vem, da bi mogla delat, slabo vest. In ko mam slabo vest, sploh ne uživam v lenarjenju. Jeba ja. Zdi se mi, da se bom kar takoj ko to napišem spravla k prevajanju. Mam še kar nekaj za nardit. Sicer pa zgleda, da bo tud kar nekaj dnarja še prišlo ;) Tega ni nikdar premalo.

No ja, kljub lenobi pa sem zrihtala takorekoč vso birokracijo in pa nakupla sem vse potrebne cote. In to je dosežek, častna reč da je. K nakupovanju se spravim 2x na leto, enkrat poleti in enkrat pozno jeseni. Ko me vreme prisili k temu. Prostovoljno tega ne počnem.

Oh seveda morem še omenit my good deed for this week: prijatlco sem navdušla za diabolo. In to do te mere, da si ga je kar naročla. Pa ne kar en diabolo, naročla si je glowing in the dark diabolo, flourescenten. Komaj čakam, da ga dobi, da ji ga grem pomagat preizkusit. Seveda s fotoaparatom, glede na to, da sploh še nisem ugotovila kako dodat fotke na ta blog. No ja lahko pa tudi zdaj poskusim.

Bodi fotka!

Pa kdo rabi Copacabano, če lahk gremo v Izrael?

Uspelo mi je - vse kar sem mela včeraj za nardit.

1. Dobila sem fotke za dokumente na katerih dejansko zgledam normalno. Škifooka fotografinja mi je sicer živce požrla z 2 slabima fotografijama in komentarjem "a znaš bit malo bolj prijazna?" pri čemer je ciljala na moj izgled na fotografiji in ne vem ali je tisto tretjo fotko potem zlo po fotoshopirala al kaj je z njo nardila, ampak na koncu je zgledala presenetljivo dobro.

2. Po tem ko so me na upravni enoti šokirali z "no, sej mogoče pa le bo do naslednjega tedna", pasoš namreč, sem danes zvedla da je že narjen. Ehm, kako prosim? Teta me straši, da v 12 dneh mogoče ne bo narjen, pol pa ga dobim že naslednji dan? Mislim, sej ne da se pritožujem, samo lahko bi mi prišparali tale emotional distress [iz zadnjega Reindlovega testa ;) ].

3. I got a new haircut! Jap, mojo grivico so skrajšali na .. ehm kar precej. In glede na to, da že prej niso bli nevemkak dolgi, je tale kar precej res kar precejšen. Ampak zgleda super. Strigla me je punca, ki je 1 leto starejša od mene. Pol časa sem razmišljala, če ji res lahko zaupam, da me striže.. sej je samo eno leto starejša od mene. Pol sem začela razmišljat, če bi jaz sama sebi zaupala striženje las? na-a-a-a.. nakar sem končno poštekala, da morem razmišljat ali bi sama sebi zaupala prevod. Seveda bi si, torej očitno se je ona tud nekaj naučila. Dejansko se je izkazala kot dobra frizerka, ampak žal sem naslednje pol časa razmišljala o tem kako zelo je podobna mojemu neprijaznemu (debelemu, grdemu) sošolcu iz osnovne šole in potem sem se cel čas prepričevala, da me dejansko ne striže on. Well it kept me busy, na koncu sem zgledala prav super pa dolgčas mi ni blo.

4. Razprodaje so ble ein voller erfolg - dobla sem dvojne super hlače, po fajn ceni. Po prejšnjotedenskem nakupovanju na razprodajah v avstriji, kjer sem si nabavla t-shirt in mikico, mislim da mam približno vse kar rabim za pot. No ja, kake hlače več nikoli ne škodijo.

5. Mama je spekla štrudl, yumma!

6. Zakaj pa bi mogli naslovi imeti smisel?

7. I'm starting to like this!

8. He he, mogla sem še enega napisat, da ne bi zgledalo kot one 7ke, ki jih zdaj vsi po blogih pišejo.

9. Ok, zdaj pa res konc.

Glede na to, da nisem navajena vsak dan nekaj pisat.. bi se blo verjetno dobro navadit, če sem že odprla ta blog. Sej, nasplošno, dragi zaenkrat še neobstoječi bralci, ne pričakovat, da bo vsak dan vpis, ker bom mela v Izraelu gotovo precej bolj pametnih stvari za delat, kot pa sem pisat. Seveda razen, če ne bom mela kak job v pisarni. Kar bi mi sicer zeloooo ugajalo. Cel dan sedet za računalnikom, bluzit po internetu, igrat online igrce in vsake tolko eno kavico skuhat.. pa še dnar dobit zato.

Apropos online igrice. Te so eden od mojih priljubljenih načinov zapolnjevanja prostega časa. Za prave računalniške igrice nimam ne časa ne potrpljenja, flash igrice pa so kratke, prijetne in zabavne. Danes me je zabavala Rickshaw Jam. Bolj miselna igra, kjer nikoli ne umreš in prav nič ne zamudiš, če med igranjem posvetiš 10 minut pogovoru na MSNju (ali pa kuhanju kosila, striženju nohtov, nabiranju gob..). Cilj je preprosto spraviti tole rikšo ven, pri čemer naj bi s čimmanj premiki odstranil s poti ostale avte in tovornjake. Če porabiš 50 premikov se pa tud nihče ne sekira.

Change of topic- jutri nadaljujem priprave za mojo pot. Najprej fotografirat, potem pa mission impossible: pridobit pasoš [pardon, potni list] v manj kot treh tednih. Bojda je nemogoče, jaz bom uporabla vse svoje tehnik prepričevanja, ker nujno rabim pasoš do naslednje sobote. V skrajnem primeru se podam tudi v mesto nemogočih voznikov [se opravičujem Petru, edinemu normalnemu vozniku v Celju], kjer pasoš bojda lahko dobiš hitreje, pri proizvajalcu (hmm kaj pasoše proizvajajo? anybody got a better idea?).

Ko bo operacija pasoš uspešno izvedena, grem k frizerju, da me osvobodi teh las, ker so že čisto predolgi. Sploh za izraelsko vročino. Potem pa še v boj (ali mesarsko klanje?) - na razprodaje! Da najdem še tisto, kar mi manjka do popolne garderobe. In pol bom ready na odhod.

Good joke a?

Tako torej. Blog.

Vedno sem si obljubljala, da kljub vsesplošni blogohisteriji in masovnemu odpiranju nezanimivih blogov povprečnih Evstahijev in Kunigund, ne bom podlegla tej skušnjavi. Ne, moj vsakdan ni zanimiv, nič posebnega ni in tudi če je, koga razen mene se to tiče?

No, dejansko se tiče par ljudi. Mojih staršev, mojega brata in njegove družinice, mojih sošolk iz gimnazije (ene blizu, ene daleč), mojih novih sošolk (pardon, kolegic) iz faksa in verjetno še tistega, ki sem ga pozabla, pa bom čez kak mesec dobila njegov/njen komentar tukaj ("Oh, kak lepo vedet, kaj se s tabo dogaja, že evihkajt se nismo vidli."). In ker je usoda (al kdorkol že, vstavi ime poljubnega boga, naključja, jehove priče, karme al pa krompirja) tak hotela, me moja pot vodi v Obljubljeno deželo. Danes čez 2 tedna odhajam, za pol leta.

Brez skrbi - ko bom oktobra ležala na kilometerskih peščenih plažah Tel Aviva, srebala koktejlček in razmišljala, če se mi ljubi se it ohladit v vodo ali bi rajše še kako urco dremala na toplem soncu... (kaj sem že hotla povedat?) ... aja, vsekakor mi bo zelo zelo hudo, da zamujam profesor Kovačičevo, Orel-Kosovo, ooj Jurkota?? Trpela bom, ampak z mislimi bom pri vas, dragi sošolci :))

Da se ne oddaljim preveč od mojega predgovora (kot prevajalka se morem navadit pisat predgovore, spremne besede in to) - na tem blogu bom (upam, da kolk se da redno, ne vem kolk bom notpadla v to pisanje) objavljala kaj se mi dogaja, tam čez (kak se reče nečemu kar je manjše od luže? (to se sprašuješ samo če si prevajalec..) ) *lužico*. Moj namen je, tukaj objavljat tudi fotografije. Vsaj takrat ko bom šla mimo česar, kar bo vredno fotografirat in pod pogojem, da se jih bom naučila spravit sem gor. Tako da, mogoče se pa splača tale blog še kdaj pogledat, kaj pa vem.

Dragi moji prijatelji (in sovražniki), prosim pustite komentarje k stvarem, ki jih bom pisala. Ker drugače jih bom nehala pisat. :)

Torej: Ich erkläre diesen Blog als eröffnet. (*POK* šampanjc)