od srca do srca

Križev pot, 9. postaja - spet padec

9. postaja:

Jezus pade tretjič pod križem.



Jezusa breme spet premaga. Čeprav je duh močan, telo ne zmore. Pade pod križem. A zanj ni počitka. Mora vstati in nadaljevati pot.

Včasih kljub močni volji padem. Kljub temu, da vem, kaj želim, kljub temu, da nočem narediti napake. Enostavno preveč je vsega.
Želim si, da s svojim padcem ne ranim bližnjih. Želim si, da bi padec lahko sprejela le kot del svoje poti - in zbrala moči za naprej.
Padci včasih pomenijo tudi oddih na težki poti, morda lahko sekundo, dve, dan, dva ... malo počakam, da na novo osmislim svojo pot.
Najtežje je, kadar se izgubi smisel poti ...

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot, 8. postaja - srečanje z ženami

8. postaja:

Jezus tolaži jeruzalemske žene.



Na poti Jezus sreča žene, ki sočutno jokajo ob tem, ko vidijo trpečega Jezusa. A Jezus jim pravi: "Hčere jeruzalemske, ne jokajte nad menoj, temveč jokajte nad seboj in nad svojimi otroki!" (Lk 23, 28)

Kako blizu so mi te besede! Prav lahko se vidim med tistimi ženami in prav lahko vidim, kako sem pretresena in žalostna ob hudem, ki se dogaja soljudem, živalim, stvarstvu ... A kolikokrat začutim, kako zelo se me dotaknejo Jezusove besede, naj jokam nad seboj in svojimi otroki ...
Se ukvarjam predvsem s tem, kar je moje? Ali se ukvarjam morda z drugim/i?
Opazim hude stvari drugih zato, da mi lastnih ne bi bilo potrebno?

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot, 7. postaja - padec, spet

7. postaja:

Jezus pade drugič pod križem.



Pot je dolga, težka, križ je težak, Jezus ne zmore več. Spet pade.

Pa moji padci? Včasih padem po neumnosti, predvsem, ker sem premalo pozorna. Marsikateri padec se ponavlja na skoraj istem mestu. Kaj lahko naredim, da ne padem? Morda me padci ohranjajo ponižno?
Želim si videti, jasno videti.

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot, 6. postaja - Veronikino sočutje

6. postaja:

Veronika poda Jezusu potni prt.

Jezus s težavo nosi križ, poten in zmučen. Sočutno pristopi ena od žena, Veronika, in mu rahlo obriše obraz.

Pa jaz in moje sočutje? Pridem, čeprav so okrog "vojaki" in se morda bojim? Pridem iz ljubezni in sočutja ali morda zato, da me kdo opazi? Znam biti nežna, pozorna, prisluhnem trpečemu, čutim z njim?

Nihče se ne bi smel dotakniti rane, če je nima s čim obvezati. (Ernest Hello)

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot, 5. postaja - Simon Cirenejec

5. postaja:

Simon iz Cirene pomaga Jezusu križ nositi.



Simon iz Cirene se vrača iz polja. Vojaki, ki jih skrbi, če bo Jezus sploh zmogel pot do mesta, kjer bo križan, Simonu ukažejo, da Jezusu pomaga ...

Pomagam, ko kje opazim, da so v stiski? Pridem na pomoč sama od sebe ali šele, če me prosijo? Ali če me prisilijo okoliščine? Skušam videti stisko ljudi ali pa se raje obrnem stran, če jo vidim? Opazim tudi stiske duše? Je moja pomoč sočutna in nevsiljiva? Sprejmem tudi jaz pomoč, če jo potrebujem - in mi jo ponudijo? Jo sprejmem hvaležno ali kot samoumevno?

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot, 4. postaja - mati

4. postaja:

Jezus sreča svojo žalostno mater



Na poti na Kalvarijo se skozi množico opazovalcev Jezusu približa njegova Mati. Žalostno obličje Matere, ki ne more pomagati svojemu Sinu. Ne more ga rešiti križa. Ljubezen ima neslutene širine.

Ne morem si misliti, da bi se kdaj mojemu otroku - in sploh otrokom - zgodilo kaj strašnega ... Ne morem sprejeti, da se res dogajajo strašne stvari po vsem svetu. Ne morem dojeti, da mnogo otrok hudo trpi. In vem, kako zelo trpijo ob njih tudi njihove mame ... Ne morem razumeti, da sploh kdo povzroča strašno trpljenje ... Kako naj pomagamo mame svojim otrokom sprejeti, čemur se ne morejo ali ne smejo izogniti?

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot, 3. postaja - padec

3. postaja:

Jezus pade prvič pod križem.



Breme je težko, pretežko za izčrpanega in mučenega Jezusa. Ne gre več. Pade ...

Tudi jaz padem, mnogokrat padem. Kaj naredim tedaj? Se jezim, jokam, težim drugim ...? Ali skušam zbrati svoje moči in premisliti, kako naj se poberem? Spoznam morda, da je nekaj pač moje in da je moja naloga izpolniti svoje poslanstvo, pa naj me pelje po kakršni koli poti?

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot, 2. postaja - sprejeti križ

2. postaja:

Jezus vzame križ na svoje rame.



Obsojenemu Jezusu so naložili križ ...
Kot hudodelca, razbojnika, morilca so ga gnali na Kalvarijo.
... piše čisto preprosto: Jezus vzame križ ... Jezus sprejme križ ... Čisto preprosto ...

Pa jaz in moj križ? Ga sprejmem? Godrnjam, stokam, dolžim druge, da so krivi, se ga hočem znebiti, hočem naložiti drugim svoje težave?
Sem pripravljena kdaj nositi breme, ki ni moje?

Moj Jezus, usmiljenje!

Razmišljanje tudi: Sprejeti križ. Verjamem, da križ ni nujno strašno breme.
Prva postaja

Križev pot, 1. postaja - obsodba

1. postaja:

Pilat obsodi Jezusa na smrt.

Pilat je vedel, da je Jezus nedolžen, toda zbal se je moči Judov, ki so se za vsako ceno hoteli znbiti Jezusa. In popustil je njihovemu teženju - in ga obsodil. Obsodil na smrt.
Umil si je še roke - v znak, da ne sprejema lastne krivde pri tej obsodbi na smrt.

Tudi jaz morda zaradi drugih ljudi, zaradi njihovega pritiska, delam drugače kot bi sicer?
Se potrudim, da zares vem, za kaj gre - ali kar sodim?
Če ga polomim, ali priznam krivdo - ali pa se izgovarjam, da ni šlo drugače, da so me prislili, da nisem vedela ...?
Mora zaradi moje samovolje kdo umreti?

Moj Jezus, usmiljenje!

Križev pot na poti na Mengore, mozaiki Marka Rupnika, Prešernovega nagrajenca.
Križev pot - sojenje

Štirideset mučencev

Danes "godujejo" naši dragi moški!
Pravzaprav jaz osebno to poznam predvsem kot šaljivo pripombo.
Imam tudi en spomin na prva leta svoje službe, tam v prvi polovici 80. let, ko je nekdo anonimno napisal voščilnice zdravnikom v moji službi - veljalo je za nekaj neprimernega - in zato so iskali krivca - ker ga niso našli, so obdolžili mene (ki nisem čisto nič vedela o voščilnicah) in prav nič prijetno ni bilo vse skupaj. Danes se sliši smešno, da bi zaradi voščilnic za štirideset mučencev bil kdo kaznovan ali vsaj okregan!

Kdo so pravzaprav ti mučenci iz Sebaste (danes je to Sivas v Turčiji)?
L. 313 je bilo v Rimskem cesarstvu konec preganjanj kristjanov - s Konstantinovim odlokom.
Toda v vzhodnem delu ni bilo tako, kajti Konstantinov sovladar Licinij je bil v sporu s Konstantinom in okoli leta 320 je v sloveči dvanajsti rimski legiji, ki so jo imenovali "bliskovita", dal razglasiti odlok, da se mora vsak kristjan pod smrtno kaznijo odreči svoji veri. Čistke so se najprej začele na njegovem dvoru in v vojski.
Iz »bliskovite legije« se je pogumno javilo štirideset vojakov, ki so priznali, da so kristjani in da jih nobena muka ne bo odvrnila od Kristusa. O njihovem mučeništvu imamo trdne dokaze, med drugim tudi njihova oporoka.
Mučeniška smrt, ki so jo pretrpeli, je bila strašna: slekli so jih do nagega in jih izpostavili mrazu in burji na zamrznjenem ribniku, da so zmrznili. V bližini pa je bila pripravljena vabljiva topla kopel za tiste, ki bi si premislili. Res je eden klonil, a ga je prostovoljno zamenjal vojak, ki jih je stražil.

"Kaj nam hočeš dati takega, kar bi moglo nadomestiti ono, kar nam hočeš vzeti? Denar nam ponujaš, minljivo slavo nam obetaš. Predlagati nas hočeš za odlikovanje cesarju, izneveriti pa njemu, ki je resnično vladar. Kaj nam obljubljaš nekaj smeti izmed posvetnih stvari? Mi preziramo ta svet. Vidne stvari se ne dajo primerjati s tem, kar mi v trdnem upanju pričakujemo. Vidiš to nebo, kako je lepo, kako prostrano? Vidiš zemljo in kar je na njej občudovanja vrednega? Vse to se ne da primerjati z blaženostjo pravičnih; zakaj vse to je minljivo, naša blaženost pa bo večna. Pa tudi groženj se ne bojimo. /.../ Iz ljubezni do Boga smo pripravljeni pretrpeti kakršnekoli muke ... Ti imaš oblast nad našimi telesi, /.../ naše duše pa niso podvržene nobeni zunanji oblasti." (zasliševalcem, ko jih nagovarjajo k odpadu)

Kako, zakaj in kdaj so ta praznik (češčenje štiridesetih mučencev) "spremenili" v "praznovanje moških", zaenkrat ne vem.
Kmetje poznajo pregovor: Če štiridesetih mučenikov dan ni lepo, tudi štirideset dni potem ne bo.
Niko Kuret pravi, da po dolgoletnem opazovanji vremena ljudje pravijo, da kakršno vreme se naredi proti sredini marca, tako rado nekaj časa drži.

Viri:
tednik Družina
Silvester Čuk: Svetnik za vsak dan, 1. del
http://www.skofija-sobota.si/slo/novica.php?id_novice=130

Mrtva ptica

Ptička je umrla
in z njo
umrla je
pesem njena.

Umrla je mala ptica,
veter mrši njena peresa,
osamela leži sredi polja,
nihče za njo ne narica ...

Ptice so poletele pod nebo,
za njimi strmi
mrtve ptičice oko ...

Je ostalo kaj semena

njenih melodij,
bodo vzlila semena
njenih mladih sanjarij?

Bo ostalo zemlji
kaj njenega srca?

Jata njenih sestric
se mirno spreletava
pod svodom neba.

SPIS: Moj najljubši mozaik

                  

Sončno mrzlo ... brrr

Sončno in brrr kako mrzlo!
V bundi pomivam posodo, v noge se mi zanohta.
V bundah greva z Malim v posteljo - brat Milenine pravljice.
Jeseni sva nekaj malega prebrala in knjiga je ostala na polici nad mojo posteljo. In Mali ve, kje sva tedaj končala z branjem! Pa več mesecev nisva bila tam!
Kako je napeto, ko Blaž pobegne ... in potem tisti čudežni beli kamen - kako vznemirja Malega ... a na srečo  po več zgodbah le zaspi, da lahko nekaj časa še jaz berem svojo knjigo.
A v roke me tako zebe, da skušam držati knjigo skozi kovter ...
Ponoči iti na stranišče? Uf, to je pravi podvig! Turdus mi čestita, ko se končno ojunačim!
Zjutraj Malemu prinesem jest v posteljo, v kuhinji je ledenica. Pa še miši so gospodarile čez zimo, čeprav niso bile povabljene. Ne morem odkriti, kje so prišle noter. Grrr!
Potem Mali vpije, mora na stranišče. Spal je v žabah, a brez hlač ne bo šel na stranišče! Zagrozi mi, da če ne pohitim s hlačami - ki jih sam ne uspe najti, ko je na postelji in okrog toliko kovtrov - da mu lahko uide v mojo posteljo!
No, potem pa sonček kljub mrzlemu vetru uspe poslati tudi nekaj toplejših žarkov in Mali zašiba s kolesom po vasici.

Ogledujem si vrt in zelo vesela sem, ko najdem motovilec, radič in regrat! Ponosna sem nase, da sem se spomnila jeseni posejati motovilec!
Celo zimo me ni bilo na vrtu, toda motovilec je zrasel! Kako sem vesela!
Veselim se mlade rasti, popki forzicije se napenjajo, hortenzija tudi napihuje popke, zvončki, trobetice! Mali piska s trobeticami, oba jih jeva! Njami!

Obrezujem nekatere rastline, srečna sem, ko vidim žive rastline ... Srčno upam, da zima ni naredila preveč škode s svojim mrazom ...

Javno intimno

Vožnja z vlakom. Z Malim vso pot opazujeva okolico, občasno se preseliva na drugo stran, če pričakujeva na drugi strani kaj imenitnega.
A kar naenkrat ujamem neke besede z drugega konca vagona ... Nisem jih lovila, seveda ne, toda naenkrat sem dojela pomen besed ...
" ... je šla z njim (pove kraj) v apartma pa sta tam uživala ..."
Malemu povem, kateri kraj vidiva.
" ... ji ga je namakal ..."
Ne da bi hotela slišati, enostavno slišalo se je gotovo čez pol vagona.
Pomislila sem, kako glasno in prostodušno pripoveduje eno zgodbo moški, ponavadi velja, da smo ženske "klapedre".
Vmes se kdaj pa kdaj oglasi ženski glas, tišje in kratko, je bolj ali manj le poslušalka. Po vsebini govorjenja sklepam, da ni njegova žena ali punca.
"... in potem ... mi je povedala (ime), sva se pogovorila, ni imela zaščite, peljal sem jo po tiste tabletke ... a veš, 48 ur je še čas ... ne bom jaz kriv zdaj ..."
Potem se oglasi otrok ... Glas otroka, starega kakšnih pet let.

Ojej, vpričo otroka to pripoveduje.
"Ja," moški nadaljuje, zdaj govori otroku: "Ja, zdaj greš k mamici, boš pri njej za vikend, saj veš."
Ojej, kaj pa če je pripovedoval neki sopotnici prav o mami tega otroka?

...
Intimno? Občutek za intimno?
Ali danes ne poznamo pojma "intimno"?
Ali je normalno o prav vsem govoriti javno - in pred otrokom?
Po mojem mnenju taki pogovori ne spadajo niti v javnost niti pred otroke, sploh pa ne pred lastne otroke ...

Svet bo boljši

Alberto Hurtado

Verjamem. Svet bo boljši, če bomo živeli po vesti znotraj v sebi in ne le na zunaj - za pokazati ...

Svet bo dober po delih vseh, ne le kristajnov seveda, po življenju po vesti.

Mislim, da mora vsak od nas iti v globino, globoko vase in biti iskren do sebe. Moramo si priznati tudi svoje napake ... Včasih je težko iti vase, saj najdemo lahko stvari, ki jih skrivamo pred vsemi, tudi pred seboj.

In mislim, da bi bilo potrebno iskati tisto skupno, kar nas povezuje, kar vsi cenimo, spoštujemo.

Naše Poti so različne, toda gotovo je marsikaj, kar vsi cenimo.

In mislim, da bi se morali truditi za prizanesljivost.

Še malo in bo v Ljubljani ...

Še malo in bo v Ljubljani

v novi rasti drevje zašumelo!

Še malo in bo v Ljubljani

spet vse opojno zacvetelo!

Še malo in bodo otroci tekali

po potkah in svežih zelenicah,

Jona in odgovornost

Mali gradi stolp iz lego kock in razmišlja. Naenkrat pravi: "Le kako je lahko Jona mislil, da more pobegniti Bogu!? Saj je vendar Bog prevelik, da bi mu lahko kdo pobegnil!"
Nisem si mislila, da se ga je zgodba tako dotaknila!
Prejšnji dan sem mu jo namreč prebrala, pa ne samo zanj, temveč tudi zato, da naredim več hkrati, zgodbo sem potrebovala za svoje učenčke pri verouku.
Otrokom je všeč svetopisemska zgodba o preroku Joni, saj je zelo slikovita in močna.

Bog Joni naroči, naj gre v mesto Ninive ob reki Tigris, kjer prebivalci živijo zelo grešno, gre naj jih opozorit, da se poboljšajo.
Toda Jona noče iti! Le zakaj bi šel v tisto grozno grešno mesto?!
Toda Božji glas mu ponovno govori ...
Navsezadnje se odpravi in se naenkrat odloči, da gre drugam, kot je poslan: čim dlje od Niniv - odpravi se z ladjo v Taršiš (v Španijo). Tam ga pač Bog ne bo našel!
Kmalu izbruhne strašen vihar, tako strašen, kot ga pomorščaki še niso doživeli. Začnejo razmišljati, da je gotovo nekdo od njih na ladji kriv, da je tak strašen vihar. Posumijo, da je kriv Jona in le-ta spozna: Moj poskus, da bi pobegnil pred Bogom, je zaman ..., potem prizna: "Jaz sem kriv, vrzite me čez krov v morje - in rešeni boste!"
Res so ga vrgli ...
(Mali, ki posluša branje knjig in sedaj recimo posluša Belega očnjaka in mirno posluša, brez besed, brez vzdihov, le vpraša, če česa ne razume, ja, Mali ob tem, da Jona vržejo v morje, globoko vzdihne ...)
Morje se je umirilo.
Jona se znajde v trebuhu ogromne ribe.
Zahlipal je: "Bog, moj Bog! Poklical si me, nisem te hotel poslušati ... Nisem te hotel ubogati. In zdaj ... Ti me lahko rešiš, tako kot želiš rešiti Ninive!"
Riba je Jono izpljunila na obrežju. Zahvaljeval se je Bogu za rešitev in pohitel proti Ninivam, da prebivalcem sporoči Božje naročilo.
Prebivalci Niniv so bili odprtih src, sprejeli so Božjo besedo, poboljšali so se - in mesto je bilo rešeno.
Zgodba do tukaj mi je vedno zelo odmevala, toda na nadaljevanje nikoli nisem bila pozorna.
Presenečena sem bila, ko sem videla, kako se je otrok dotaknilo tudi nadaljevanje!
Vsak bi pričakoval, da je bil Jona sedaj zelo srečen! A zgodba pravi, da ni bil! Godrnjal je v ljubosumnosti na srečo drugih, mislil je, koliko hudega je moral on prestati za srečo Ninivljanov.
Jezen je šel pred mesto in obsedel zunaj na prostem. Grm mu je dajal senco. A potem se je grm posušil in Jona se je pritožil Bogu, češ da to ni pravično.
Bog pa mu je rekel: "Kaj te ni sram? Žaluješ za grmom, ki je odmrl. Vso množico ljudi v Ninivah pa bi pustil brez usmiljenja umreti."

Presenetili so me odzivi sedemletnih otrok.
Bistveno se mi zdi, da se zavemo, da se odgovornosti ne moremo izmuzniti, ne moremo se skriti pred njo.
Zanimiva je misel, če bi bili na Jonovem mestu in bi bili nekam poslani, ali bi upali ... Ali bi se upali iti v "volčji brlog"? Bi upali tvegati celo svoje življenje zato, da izpolnimo neko naročilo, ki naj bi rešilo neke ljudi?
In ko bi se potem vse srečno končalo, ali bi bili srečni s srečnimi?
Kar ne gre mi v glavo, da Jona ni bil srečen.
Morda je pričakoval še kaj drugega zase?

Filmček na FB

Zvoni telefon.
Mina gre in dvigne.
"Halo, tukaj Sabina, mama sošolca vašega Luka."
"Dober dan. Aha, Janijeva mama," pravi Mina in pomisli: "A je spet kaj narobe!"
"A ste videli na face booku?"
"Kaj pa?"
"Ja, filmček!"
"Kakšen filmček?"
"Ja, ko je vaš snemal mojega Janija. Sošolci so mu nagajali. In ko je on skakal, so vpili, da je na ekstaziju - in snemali - in dali na face book."
"Aja? Nisem videla ..."
"Recite mu, naj umakne."
"Bom govorila s svojim sinom."
"Le dajte. Filmček je strašno žaljiv."
Ko je prišel Luka domov, mu je rekla: "Kakšne neumnosti pa ti snemaš!?"
"Kakšne?" se je Luka čudil.
"No, pokaži mi na FB tisto z Janijem!"
"Katerega pa?"
"A jih je več?"
"Ja ... Pa saj Jani ve in je bil za to, da dam na FB."
Filmček se začne.
Jani skače po celi učilnici. Dober plesalec je fant. Smeh tistih blizu mobija, ki snema.
V ozadju razlaga učitelja ... Joj, saj se to dogaja med poukom!
"Pa kaj vam je! Med poukom snemate, namesto da bi poslušali učiteljico! Kaj misliš, da ne motite učiteljice! Tako učiteljico kot sošolce, ki želijo poslušati!"
"Jani vedno nori in skače, nekateri učitelji ga kar pustijo ..."
"Med poukom skače?"
"Ja ..."
"Četudi Jani nori in skače med poukom, ti ne smeš! In ne smeš snemati takihle stvari - med poukom sploh ne ... Nimaš zato mobija. Sploh ga med poukom ne potrebuješ. In daj tole dol s FB. Ni vredno, da je gor ..."
Luka zbriše filmček.
Mu naj reče, naj se opraviči sošolcu? Ne. Ni potrebno, pomisli.
Ne more si pa misliti, da je bilo Janijevi mami bistveno, da filmčka na FB ni več - kaj pa misli o tem, kaj dela njen sin med poukom?
No ja, saj ne ve, kako pa sicer izgleda pogovor med njima ...

Zasebna sporočila, etika in še kaj

Spodnji prispevek sem napisala pred časom (še pred Simetom in Nervuško), ga pustila v osnutku ... Potem sem še precej časa pustila le osnutek, po malem obklesala, toda nekaj le želim povedati javno:

Razmišljala sem, koliko zasebnih sporočil sem že poslala Edijevcem. In koliko mailov sem že napisala Edijevcem in drugim. Po moje ogromno.
Napisala in dobila sem morda 2000, 3000, 4000 zasebnih sporočil (preko bloga).
Koliko lepega je bilo v teh sporočilih, s koliko ljudmi sem navezala stik, koliko lepih besed je potovalo na obe strani, krožila pa so tudi čisto običajna obvestila, elektronski naslovi, telefonske številke ...
Razmišljam, če je bila kdaj zelo neprijetna vsebina. Mislim, da ne. Bilo pa je tudi nekaj malega razčiščevanja. (Oz. vsebina ni bila boleča v zvezi z menoj, sem pa "poslušala" zelo žalostne ljudi, ki so jih boleli odnosi na blogu!)
Mislim, da naj bi tako tudi bilo. Zakaj pa potem so zasebna sporočila, če ne zato, da ne bi vsi "poslušali", če kaj urejamo, a ne? (Res je, da če je moja ZS kdo bral in jih obsodil, da celo dvomim, da je videl izvirna. Navsezadnje pa so neke vrste zasebna sporočila vse, kar počnemo zasebno, tudi telefonski pogovori in še kaj.)
Etika narekuje, da zasebna pošta ostaja zasebna. Razen morda izjemoma (morda ob kakšnih zlorabah). A o izjemah zdajle ne bi. Tudi omenjati je ni potrebno, sploh pa ne z grožnjo, da bo objavljena! To je izsiljevanje. -
Glede na to, da je nekdo omenil moja zasebna sporočila in maile kot nekaj slabega ... nimam pravega izraza ... vsaj zanj slabega - me je poimenoval in potem se je pridružil še nekdo v podobnem tonu - in s ponudbo, da objavita ta zasebna sporočila -, me je zamikalo, da bi objavila to svojo strašno pošto, ki sem jo jaz poslala njima!
Obtožiti je zelo lahko. (No, kakor komu.) In namigovati.
Sploh pa, če druga stran nima možnosti povedati svoje plati.
Dejstvo je, da je v zasebni pošti na splošno kaj res zasebnega. Samo zelo grd človek bi kršil zaupnost.
Mnogo je pa bolj splošnega. Kar ni tako zasebno.
Ker sem na e-Dnevniku že večkrat zasledila, kako jaz prosim za komentarje, bi rada pojasnila zasebna sporočila, mislim, da dve sporočili (ki imata najbrž zvezo s prosjačenjem, česar me nekateri obtožujejo), dvema blogerjema:
Bilo je tam nekje maja ali junija 08. A ni to že nekam daleč? (Kdo torej pogreva stare stvari?)

Izhajala sem iz tega, da sem slišala zelo veliko o prijazni edijevski skupnosti in sem verjela, da je tako - in se "naselila" tu - sicer bi se lahko kje drugje. Počasi sem sicer videla marsikaj, kar ni ravno zagovarjalo te lepe ocene, pa vendar sem dolgo delala za to, da bi bili odnosi med nami blogerji lepi.
In prve blogerje, ki so me prišli pozdravit, sem zvesto spremljala. Ja, naivna pač.
A počasi sem videla, da se eden od dveh skoraj nikoli ne oglasi pri meni, drugi me pa spregleda tudi na svojem blogu, ko sem komentirala - pa sem razmišljala, ali je kaj narobe. In zato sem oba zasebno to vprašala. In od obeh dobila odgovor, da ni nič narobe. Meni je bilo to lepo slišati, poslej sem si mislila, da smo si pač različni, sem potem tudi sama manj hodila k njima. Oz. sem hodila, če me je potegnila tema. (No, to je o tistih zloglasnih ZS!)
Potem so tukaj spisi, kjer sem jaz delala tako, kot delajo tudi nekateri drugi: oglašala sem se pri vseh piscih. Ker sem doživljala spis kot nekaj skupnega - in kot tak se mi je zdel posebno lep. Velikokrat sem doživela, kako so spisi krasna celota - polno stvari smo napisali, ki so nudile nekaj lepega.
No, (tudi) jaz ne komentiram več vsem. Medčloveški odnosi zahtevajo več kot to, kar je tukaj. Težko se poslavljam od misli, da na Ediju nasplošno ni lepo. A vsak od nas lahko vpliva na lepe odnose. Jih gradi ... pa uničuje.
Vedno se mi je zdelo grozno, če je kdo želel biti kje del skupnosti, pa so ga ljudje izločili. Tega sem kar dosti videla. Na sebi doživela pa ne prav veliko.  Verjetno tudi zato, ker sem dostikrat sama prišla naproti. (Kar mi pa nekateri očitajo.)
Tako, tista zasebna sporočila so pomenila to, da sem pač mnogokrat skušala urediti odnose - velikokrat sem videla, da gre za malenkosti, ki nas ločujejo. Ki bi jih lahko prebrodili, če bi ljudje želeli.
Počasi sem prišla do tega, da sem določene ljudi pustila pri miru.
Zakaj mi bi torej očitali ena stara zasebna sporočila? V njih ni nič prav posebnega. Le želja, da bi uredili, če je kaj potrebno.
In za prav to je šlo v zadnjih zasebnih sporočilih oz. mailih - torej v teh, ki niso stara. Nekateri blogerji so sami pisali: Urejajte zasebno. Pisala sem, bila odklonjena - in to je to.

A če ljudje tega tako ne vidijo, potem pač ne vidijo.

Ne razumem pa, zakaj očitajo mojo pošto (izpred recimo meseca dni) s poskusi sprave za nekaj slabega ...
Nekateri ljudje ne marajo sprave.
Zase vem, da ne sovražim (čeprav je bilo precej grdega do mene) ...

Naj se megle razkadijo ...
P.S.: Moram dodati, da tista številka ne more držati, vsaj kar se tiče samih ZS. Hvala, Ines in Tedi! Sicer pa so zasebna pošta tudi maili.

Mali junak

mali junak 

pesek nalaga

na tovornjak

koplje rove

dela ceste

zida gradove

a fantek

hitro rase

zdaj zdaj bo

prerasel

samega

igranja

čase

še malo

in bo mali junak

v šolo odkorakal

a njegov tovornjak

ga bo v pesku čakal