od srca do srca

Lik dobrega očeta

Prav ljub mi je sveti Jožef. Sem že tudi pisala o tem, zakaj mi je všeč.
V petek, 19. je bil v koledarju - in sin mi je povedal, da so v šoli rekli, da če je na svetega Jožefa sončno vreme, da bo potem tudi.

Slikca ni od letos! Še kakšen mesec, pa bodo takele cvetoče vejice krasile Šentjakob!

Sobota po tem dnevu je zbrala skupino staršev in otrok iz družin Aninega sklada.
V Šentjakobu pri Ljubljani smo skupaj preživeli zelo lep dan - sestre in animatorke so poskrbele za telesno hrano in za zadovoljstvo otrok - delavnice, nekaj so barvali, imeli so kuharski krožek, kjer so naredili kokosove kroglice (zelo dobre so bile!), igrali so nogomet ... v veselje mi je bilo videti kljub hladnejšemu vremenu rdeča lička otrok!
Poleg sester usmiljenk je staršem svoj čas podaril mlad duhovnik Leopold, ki je kaplan v Šentjakobu - on je zrasel v Franciji in šele kot odrasel prišel v Slovenijo - in sedaj tukaj živi. Njegova družina doma je bila večja in poleg domačih petih otrok so imeli stalno rejence.
Tako od blizu pozna mnogo družinskih problemov, vsakovrstnih. Tako na temo vzgoje, bolezni, pravičnosti ...
Za osnovno temo je izbral svetega Jožefa, Jezusovega krušnega očeta. Primerjal je vse tri Jožefe, ki so omenjani v Svetem pismu, Egiptovskega, tistega iz Arimateje in Marijinega moža. Najdejo se zanimive vzporednice!
Ime Jožef pomeni "naj Bog doda ... ali odvzame" ... vse, kar potrebujemo ali kaj je odveč ...
V nekaj urah se je med nami razvilo veliko lepega, tudi zaupanja. Sploh ko smo razmišljali vsak o svojem očetu in si potem del svojih misli zaupali.
Kako bogate izkušnje smo si podarili!
Naše izkušnje, naše zgodbe, nam govorijo o naših koreninah, o vplivu tega, kar se je zgodilo v preteklosti, na sedanjost, na bodoče rodove.
Pa vendar ... naj Bog doda vse, kar potrebujemo na naših poteh, in naj odvzame vpliv slabega.
Verjamem, kako verjamem, da naj bi težke izkušnje, ki jih imamo, pomenile predvsem šolo, včasih je učenje izredno naporno ... Srčno upam, da bomo znali na novo videti in na novo sprejeti razne stvari, ki so nas ranile, ki nas morda še vedno bolijo ...
Odkar mi je prišlo še in še do živega to, da je bila Marija navsezadnje skoraj nezakonska mati - če bi Jožef ne poslušal glasu Boga v sanjah, bi jo skrivaj "odslovil", saj Marija ni zanosila z njim, svojim zaročencem.
Torej: če bi Jožef ne bil dojemljiv za slišanje Božjega glasu in za odločitev, da bo naredil, kot pravi ta Glas ... potem bi Marija bila neporočena mati ...
Zdaj, ko razmišljam, se mi zdi, da je tukaj tako zelo poudarjeno, kako zelo potrebuje otrok oba starša: očeta in mamo.
In čeprav je bil Jožef samo krušni oče, je gotovo svojo vlogo v polnosti živel.
Ni bistveno - sem gotova - da je otrok genetsko moj (seveda ne govorim o varanju, skakanju čez plot, temveč preprosto samo o tem, da so krušni starši lahko zelo dobri starši!) - bistveno je, da je sprejet v ljubezni in zaupanju.
Zanimivo se mi zdi, kolikokrat sem že imela občutek, kako je otrok podoben staršu - potem pa zvedela, da sploh ni njegov!
Prav neverjetno ...
Spominjam se simpatične zgodbice, ki sem jo nekje prebrala, približno takole gre:
Neka mlada mama, ki je bila sicer posvojenka, je rodila otroka in čudijo se barvi las, kako je mogoče, da ima rdeče lase, ko pa jih nima nobeden od staršev ...
Pa pravi stara mama, da njej se pa ne zdi čudno, saj je ona rdečelaska.
Pa pravi hči posvojenka: Pa saj sem jaz posvojena, ne dedujem po tebi!
Njena mati pa pravi: Čisto sem pozabila, da te nisem rodila!

Meni je zgodbica ljuba. Govori o tem, kar tudi sama čutim: če ljubim otroka, ni najbolj bistveno to, ali sem ga rodila ... bistvena pa je ljubezen, s katero ga obdajam tukaj in zdaj!
Ob spominjanju tega srečanja v Šentjakobu: Naj Bog da vse, kar potrebujemo ... naj blagoslovi vse naše korenine, misli, besede, delo ... Naj nas spremlja blagoslov dobrega, kar je bilo v preteklih rodovih ... in naj znamo prekiniti s slabim, ki sega do nas od prednikov.

Hvala vsem za čudovit dan!

Copyright © 2010 Odsrcadosrca

Čemu trpljenje

Čemu trpljenje?

Lahko je vreči ta ugovor v obraz nebesom,

manj lahko pa Človeku, ki visi na križu.


(Alojz Rebula)

Velikokrat težko razumemo, zakaj je toliko trpljenja - če govori o sprejemanju hudega nekdo, ki se nam zdi, da še nikoli ni trpel, potem nas ne nagovori, ne prepriča ...
Tudi z menoj je tako.
Posebej me prepričajo starši, ki imajo bolne ali prizadete otroke ... in z veliko ljubeznijo skrbijo zanje.
Prepričajo me ljudje, ki predano delajo za druge.
Ljudje, ki dajejo od malega, kar imajo, drugim ...
Ki z veliko zvestobo izpolnjujejo svoje dolžnosti.
Ki mirno sprejemajo svoje težke bolezni, invalidnosti.
Včasih jamram, potem me je pa sram, ko vidim, da nekdo ob meni nosi morda dosti večje preizkušnje - in morda z več nasmeha kot jaz ...
Lahko se jezimo na Boga, ki ga pravzaprav morda ne doživljamo od blizu, kot nekoga otipljivega, nekoga, ki je z nami ..., češ da ga ni ... če bi bil, bi ne bilo toliko trpljenja ...
A če se živo zavemo Jezusove resničnosti in njegove ljubezni do nas, zaradi katere je sprejel tudi smrt na križu ... potem pa, ja, potem pa mnogi ostanemo brez besed ... presunjeni ... in hvaležni za ta velik dar.

Copyright © 2010 Odsrcadosrca

"Imeti" otroke

 ... "imeti" otroke?
Nihče od nas jih pravzaprav nima – niso lastnina.
In za nikogar ne moremo reči vnaprej, da bo idealen starš.
Šele življenje samo potem pokaže veličino človeka - ali pa je ne, ker je ni.
Otroci so dar – a čisto nepredvidljiv dar.
Ljudje si mnogokrat želijo otroka na "gumb" – kot kavo na avtomatu, ko vse določiš, sladkor da/ne, mleko da/ne …
A otrok ni to. Otrok ni na gumb. Otrok je skrivnost. Bi moral biti.

Ni mi blizu to, da bi človek lahko kaj dosti vplival na lastnosti bodočega otroka - vsaj ne s stališča dednosti.

Praviloma ne vemo, kaj vse bo del njega že od začetka. Poleg tega bo počasi postajal vse bolj "svoje" bitje. In to je edino prav. Tako mora biti. Moj otrok nisem jaz.
In tukaj se pokaže, kakšni starši sploh smo.
Zmoremo sprejeti otroka, ki ni zdrav, "pameten", spreten …?

Pred kratkim sem se seznanila z mamo, katere otrok ima težko invalidnost in poleg tega se je pojavila še neka druga bolezen, zaradi katere otrok dobesedno propada … Mama je s taaaako toplino govorila o svojem najstniku.

Ob posvajanju nehote pomislim na neko posvojiteljico, vem, da je imela srčno rada otroka – kakor ga je nabolje vedela in znala, toda – videla sem – kako je mali že v predšolski dobi mamo izsiljeval. Zdelo se mi je, kot da se mati opravičuje, ker ni njegova mama. Oja, lahko je bil to le moj občutek …
Vsekakor sem jo slišala, ko je mali izsiljeval neke sladkarije in se ob tem metal po tleh, ona pa je le rekla: "Oprosti, sine, ampak mami nima denarčka!"

Otroci, ki so za v posvojitev, so gotovo potrebni najboljših staršev, saj so bili verjetno zelo prikrajšani za ljubezen na začetku (seveda pa to ni nujno).
Kdo so najboljši starši? Ne vem. Vnaprej ne vemo, po moje. Šele potem se vidi. Vsaka družina je pravzaprav poskus. Vedno nov poskus sožitja.

Mislim, da "idealen" starš živo spremlja svojega otroka in skuša oblikovati njegovo življenje le toliko, da bi se iz njega oblikovalo bitje, ki bi živelo polno življenje.

A popolnoma idealnih staršev ni ... vsak od nas dela tudi napake. Poleg tega enaki pristopi niso pravi za vse otroke.

Če je otrok v družini več, se vsak od staršev po svoje trudi za enakost, za pravičnost, pa vendar se marsikdaj zgodi, da se otrokom ne zdi vse pravično ... Pa je bila želja, velika želja ...

Morda otrokom starši nismo samo tisti, ki smo uradno njihovi starši, zdi se mi, da so po malem včasih tudi učitelji, kdaj tudi kakšna soseda, babica ... Ne čisto konkretno seveda, a v pomenu, da lahko nudi marsikdo otroku tisto, delček tistega, česar mu mogoče ne morejo dati starši ...

Pri verouku se včasih pride kakšen otrok enostavno stisnit k meni ... Mi kdo šepne kakšno skrivnost na uho. Ja, tisti trenutek morem jaz dati nekaj lepega otroku, ki mu nisem mama ...

Mati in dete

Ob rojstvu male N.!

dete mirno diha
v naročju svoje mame

mama se zazre 
v njegove nebeške oči 
in ve 
da v njih odsev
večne ljubezni 
žari 

pestuje
svoje majhno dete
tiha misel v srcu ji snuje
in v polnosti veselja
se ji izoblikuje
spokojna beseda
hvala

Copyright © 2010 Odsrcadosrca

O praznosti nemira, če ...

Vsak nemir je prazen,

če se ne skuša spremeniti v red.

(Henrie Daniel-Rops)

Aha.
Nemir ... nemir zaradi slabe vesti ... zaradi osebne prizadetosti, zaradi žalosti ...
Nemir tudi zaradi neizpolnjenih želja ... nemir čakanja ... hrepenenje ...
Nemir je - del življenja, nujni del.
A ni samo to del življenja.
Kako lepo in polno je življenje, ko začutimo spet trdna tla ... A brez tistega prej morda ne bi spoznali prave vrednosti tistega, kar smo prejeli, dočakali, dohrepeneli.

Nemirno je moje srce, dokler se ne umiri v tebi, Gospod.

(sv. Avguštin)

Veliko moraš pretrpeti

Veliko moraš pretrpeti,
da to spoznanje pridobiš:
Kdor hoče ljubiti, živeti,
ta mora poljubiti križ.

(Srečko Kosovel)

Ta pesem se je udomačila v meni že pred desetletji! Vedno me je nagovarjala. Zvenela v meni.
Seveda križ v tem pomenu lahko nima zveze s krščanstvom, lahko pomeni sprejemanje tudi težjega dela življenja.
Sprejeti križ.

Čigavo je, moje, tvoje, od vseh?

Že ko sem bila majhna punčka, so me doma učili, kaj je naše in kaj ni naše. Živeli smo precej na samoti, imeli smo samo enega soseda čisto zraven, potem pa naokrog še druge sosede.
A kmalu sem vedela, kje so meje. Vedela sem, do kje kosimo mi in do kje sosedje.
Še ko smo bili malo večji in smo začeli gobariti, sem šla ponavadi le v domači gozd ... in kar v strahu sem kdaj pokukala čez mejo, čeprav sem vedela, da tisti sosedje ne nabirajo gob.
Isto je veljalo za nabiranje kostanja, izjemoma sem pokukala čez mejo.
Prav tako pri nabiranju borovnic.
Čeprav menda velja nekakšno ljudsko pravo, da če pobereš jabolko pod drevesom, sploh pa če gre za sadeže, ki zrastejo sami, tako gobe, gozdne jagode, kostanj ..., da pač sme človek vzeti ...
No, pri nas doma smo meje zelo spoštovali, mnogo bolj kot kakšni drugi ljudje, ki sem jih poznala v svojem otroštvu. Ali pa ki sem jih spoznala kasneje.
Tudi sedaj spoštujem meje ... spoštujem, kaj je čigavo ...
Ne grem v tuj sadovnjak po jabolka. Pa četudi ni ograj.
Vem, kaj je moje, naše. In vem, kaj ni moje, kaj ni naše.

Kaj pa meje na internetu? Kaj je moje, kaj je tvoje, kaj je njegovo, kaj je naše - od vseh?
Jaz se zvesto držim, da če napišem misel od nekoga drugega ali če citiram del kakšnega prispevka ali pa včasih omenjam kakšen blog ... da vedno povem, kdo je tisto rekel ... In tako se mi zdi edino prav. Včasih tudi povem, da ne vem avtorja, kar seveda pomeni, da ni misel moja.
Pa čeprav ne piše pri njegovem prispevku, da je avtorsko zaščiten ali kaj podobnega, ga vseeno ne objavljam brez imena tistega avtorja in ponavadi tudi ne brez linka.
In prav to pričakujem tudi od drugih v obnašanju do mene.
Seveda sem vesela, če kdo bere moje prispevke in sploh, če so komu všeč, toda ne zdi se mi prav, da moj prispevek skopira in ga da na svoj blog - in ne pove, da je tisto skopiral pri meni! (Ali tebi ali kjerkoli.)

Kar želiš, da drugi stori tebi, stori ti njemu!
(iz Svetega pisma)

Nekateri smo našli zadnje dni več naših prispevkov na nekem portalu. Jaz sem našla dva svoja. In čeprav smo opozorili, se nihče ne opraviči. Tudi nihče  po opozorilu ni dodal linka ali česarkoli podobnega.
Na to temo pišejo samo, da je avtorica (se nanaša name) lahko vesela in ponosna, da kdo kopira njene prispevke.
Na tistem portalu žalijo nas, ki smo opozorili njih, naj tega ne počnejo. Zaenkrat enostavno ne morem razumeti, da je tako sploh možno. Pričakovala bi njihovo opravičilo, ne pa žaljenje.
Sem vesela, če se širijo lepe (moje!) misli, toda ... zamalo se mi zdi, da ne napišejo, da sem tisto napisala jaz. (Ali pač kdorkoli ...)
Kaj če nekoč izdam knjigo ... in nekdo bere, pa reče, saj to sem pa bral na tistem portalu! In bi potem mene obdolžili literarne kraje?
(Verjamem sicer, da niso mislili hudega. Le veselo objavljajo.)
Kako se spominjam urednika Kmečkega glasa, ki me je štirinajstletno vprašal, če vse prispevke napišem sama (tedaj sem veliko pisala v literarno prilogo Kmečkega glasa) ali kaj morda prepišem od koga drugega. Kako sem ga debelo pogledala, še pomislila nisem na to, da bi lahko kaj prepisala - pod svojim imenom. Tedaj sem prvič slišala, da obstaja pojem "literarna kraja".

Internet nas je razvadil. Zastonj dobimo polno vsega. Tudi mnogo lepega. Mnogi nimajo občutka, da ni vse od vsakogar.
Prav tako tudi v naravi marsikdo nima občutka, da ne more hoditi po katerem koli vrtu, nabirati sadja kjerkoli, potacati trave pred košnjo na nenjegovi kmetiji ...

Kaj pa vi mislite o tem? Sploh o kopiranju na internetu?

P.S.: Zaenkrat ne bom dala linka njihovega portala, a morda dodam.

Copyright © 2010 Ana Kos

Bonboni

Otroci prihajajo v učilnico, pride tudi svetlolasa  deklica, vsa vesela je in v rokah drži škatlo bonbonov: "Rojstni dan imam! Bom delila bonbone! Vsakemu bom dala en bonbon, tudi ti boš dobila enega!"
Hana ji poda roko, ji vošči, deklica jo gleda v oči in se zahvali.
Hana ganjena pomisli, kako je lep takle otroški pogled!
Deklici zapojejo pesem in potem deli bonbone.
Hana otroke povabi, da delajo skupni plakat naprej. Na vrsti je pomlad. Strižejo listke za rožice, zlagajo cvetke trobentic pa zvončkov ... Pred njimi zazeleni trava, mlada pomladna travica ...
Praznujoča deklica deli po en bonbon, potem ugotovi, da lahko da vsakemu dva ...
Otroci zavzeto sodelujejo pri plakatu, pogovarjajo se o rožah, o lepoti pomladi, katere rože imajo radi in zakaj ... Praznovalka in še ena deklica pa imata še vedno opravka z bonboni.
"Glej, tukaj nalepi trobentico!" pravi Hana dečku, ki zavzeto striže rumen papir in ga lepo zaokroži s škarjami. Deček je spreten, vidi se, da rad oblikuje ...
Tudi drugi otroci so polno zaposleni.
Pred njimi nastaja pomlad, prava pomlad!
Tedaj prideta tisti dve deklici, ki sta delili bonbone.
Praznujoča deklica pravi: "Rada bi razdelila pravično, a ne morem, zdaj sta ostala dva bonbona. Ne morem ju razdeliti med vse. Pa mislim, da bo najbolj pravično, če ju dam tebi!"

Hani je toplo pri srcu! Koliko lepega je danes prišlo od otrok do nje! Pozornost sedemletne deklice je pravi biser.

Copyright © 2010 Ana Kos

Moj stari zvezek 3

Kaj bi rekel župnik iz tistih časov, če bi videl (zdaj) moj zvezek? Zapisovala sem si tudi njegove ubesedene misli! Včasih sem si zapisovala celo pri pridigi! Tisti župnik takrat je imel rad astronomijo, jaz pa tudi, marsikaj je bilo takega, kar je mene čisto prevzelo!

*Prijateljstvo med dvema traja, dokler se oba trudita za iskrenost, resničnost, pravičnost.
*Vera se brani z resnico. Resnici se bližamo s pomočjo vere. Brez resnice tudi vere ni.
*Narava nam tiho govori, da je Bog. Ljudje smo bitja z razumom, torej smo sposobni to govorico slišati. Imamo duše.
*Cuderman: Nerad zapuščam sonce, cvetje, a verujem, da bom gledal še lepše Sonce, Cvet.
*Materija je zunanji dokaz za Božje bivanje.
*Če Boga ni - zakaj se potem borimo proti Niču?
*Ne bojmo se porazov. Priznajmo, da nismo uspeli, vendar ne izgubimo poguma. *Iščimo Resnico, ji sledimo! Hrepenimo po Luči!
*Sprejeti dobroto, ljubezen, pravičnost ..., pomeni: sprejeti Svetega Duha. Sveti Duh je duša krščanskega življenja.
*Šele ob spoznanju greha lahko spoznamo tudi dobro.
*Vera je oseben odnos do Boga. Vsi iščemo isti cilj -.Boga. Svet ne bo nikoli tak, da bi vsi hodili po isti poti na nek cilj.
*Ne meči vsega v en koš! Vsi ljudje niso enaki. Vsi komunisti niso dobri niti niso vsi slabi. Prav tako niso vsi kristjani dobri - kot tudi ne slabi ...
*Relativna slučajnost : absolutna slučajnost? Dajmo v vrečo vse črke ene knjige! *Koliko možnosti je, da dobimo en sam smiselen stavek? Če je življenje nastalo slučajno po neskončnih milijonih let, kako je potem možno, da se obnavlja? Spet po naključju?
*Poklanjamo se junakom ... Zakaj se ne bi poklonili Kristusu, velikemu junaku? Ne le poklonimo, pokleknimo predenj!

Moj stari zvezek! 1
Moj stari zvezek 2

Copyright © 2010 Ana Kos

Moj stari zvezek 2

In tegale pisma se še vedno spominjam! Prepisala sem ga iz nekega časopisa ... morda iz Družine?
Oja, ideali, ideali mlade punce!



Odprto pismo moškemu

Ženska sem.
Jaz sem vaša žena, nevesta, vaša mati, vaša hči, vaša prijateljica.
Potrebna mi je vaša pomoč.
Bog me je ustvaril, da bi ljudem podarila nežnost, razumevanje, čistost, lepoto in ljubezen.
Zdaj pa mi je vedno težavneje spolnjevati to mojo življenjsko nalogo.
Mnogo ljudi - v oglasih, v filmih, na televiziji, v tisku, na javnih mestih - popolnoma spregleduje te moje notranje prvine. Vedno me izkoriščajo kot simbol za seks.
To me ponižuje. To mi ruši dostojanstvo.
To me ovira, da bi bila to, kar vi sami želite, namreč - žena, nosilec lepote,
ljubezni do otrok,
ljubezni do moža, do Boga in svoje domovine.
Neobhodno potrebujem vašo pomoč, da bi si znova mogla pridobiti človeško dostojanstvo in da bi mogla spolniti naloge, za katere sem rojena.
Vem, da mi vi lahko pomagate.
Vem, da boste našli pravi način.

Kako vidim to pismo danes, po več kot 30 letih?
Živo čutim, kar sem čutila tedaj ob tem pismu!
Sedaj sicer ne vidim nujno ženske tako soodvisne od moških, toda vendar mislim, da najbolj polno živimo, če drug v drugem budimo najlepše reči ... tisto, kar človeka izpolni, dopolni ... Verjamem, da s tem, kar delamo, kar govorimo, kar smo ..., moremo drug drugemu kakšen odločilen trenutek pomagati, da bi vsak izmed nas živel svoje življenje čim bolj polno ...

Prav tako bi lahko moški napisali pismo ženskam!
Morda sploh ne bi bilo zelo drugačno od ženskega pisma!

Copyright © 2010 Ana Kos

Cena maturantskega plesa - in še kaj!

Hči pove, da moramo zdaj plačati za maturantski ples!
"Koliko?"
"42 € na osebo."
"Kaaaj!?"
Ja, 42 €.
In kaj dobim za 42 €? En večer, ki ga preživim z dijaki, profesorji in svojci gimnazije svoje hčere. Oddelkov v gimanziji je 5. Torej je kakšnih 150 dijakov.
Aja, seveda bo program, ki ga precej oblikujejo dijaki in profesorji sami.
Po izkušnjah sodeč bo morda še kakšna plesna točka, ki je ne bodo izvedli dijaki. In morda bo kakšen humorist. Po možnosti kaohumorist - vsaj meni se zdijo  kakšni humoristi "kr neki". Sploh če iste stvari vidiš večkrat!
In ja, en kup hrane bo, pripeljali jo bodo na sredo prostora ... in potem odpeljali polovico.
Morda malo pretiravam. Toda enostavno jezi me!
42 € - pa to je za marsikoga ogromno denarja!
Kako trapasto je šparati denar za en večer v življenju!!!
Obleka ... ja, vsakemu ali vsaj skoraj vsakemu mlademu človeku ni vseeno, kako bo oblečen.
A meni so tako všeč preprosto oblečeni ljudje, lahko so preprosto in hkrati zelo lepo!
Rada se spomnim ene deklice, hčerke svoje prijateljice, ki je prišla na maturantski ples v dolgi, a zelo preprosto krojeni obleki, in na nogah je imela olstarke.
Pa res, naši mladinci so se udeležili poroke, kjer je bil ženin obut v olstarke! Pa so ga moji otroci pohvalili!
Meni se zdijo nemogoče in uboge punce, ki se majajo na polmetrskih petah! Le za koga to potrebujejo! Zase??
Ko jih kličejo po imenu, da pridejo pred občinstvo, nekatere komaj hodijo ...  Čisto nenaravne so, ko hodijo, včasih imam občutek, da se bo katera enostavno prelomila ali pa padla na nos! Le zakaj pomeni biti fin in lep imeti trapasto obleko, ki ponavadi nikoli več ni uporabna, in kakšne nemogoče čevlje?

Na zrelost naše mladine!

Ja, vse to pišem kot izkušena mama! Sama sicer nisem bila niti na svoji valeti niti na maturantskem plesu.
A zdaj grem na maturantski ples svojega 5. otroka. In potem junija na valeto svojega 7. otroka.

Pred 10 leti so na naši osnovni šoli imeli še valeto kar v šoli. Mlajši učenci, tudi moja tavelika hči, so stregli tistim odhajajočim! Meni se je zdelo to zelo lepo! A potem so ugotovili, da tako ne gre, kdo bo pa šolo pospravil, pa mora biti bolj "nobl" in so pogruntali "uglednejšo" lokacijo. A s tem ne govorim le o naši šoli. Vem za neko vaško šolo, kjer so se na valeto peljali najmanj 20 km daleč! Jaz grem na našo valeto peš in celo na skoraj vse maturantske plese grem peš.
V teh časih, ko veliko ljudi pazi na vsak evro, še manj razumem take stvari ...
Kot da je spomin na maturantski ples lep samo, če je drago in afnasto.

Copyright © 2010 Ana Kos

Moj stari zvezek! :-) (1)

Na tole vijolico sem bila tako ponosna! (Tempera)





Ilustracija k pesmi:

Cvet - luč

Veš, rada bi ti dala cvet;
bel, čist, droban,
ves nedolžen še;
rada bi ti dala sonce v njem,
svetlo luč,
ki bi svetila ti na tvoji poti.

...

(Avtor? Hmmm ...)







Moje sanje: iti na Madagaskar kot laična misijonarka!

Copyright © 2010 Ana Kos

Knjige, moje ljube knjige! :-)

Prepospravila sem polico knjig ob svoji postelji ... In enostavno začutila, kako mi je lepo - tudi zato, ker imam take dobre knjige!

No ja, steno so okrasili otroci ... :-)

Za nekatere sem že pozabila, da jih imam, za nekatere, da so tam.
Usta so se mi razširila v nasmeh, ko sem odpirala eno za drugo. Nekaterih res že dolgo nisem odprla. Nekatere sem prinesla k svoji postelji, da bi bile čim prej na vrsti ... Pa sem kljub tako dobremu namenu na nekatere enostavno - pozabila!
Med njimi so tudi nekatere knjige, ki so prišle k nam kot darila, potem so nekatere, ki posebej vlečejo zaradi teme, ki je v njih. Vedno imam nekaj leposlovnih in nekaj poučnih pri roki!
V nekaterih knjigah so posvetila, nekatera so posebno topla. Nekatera bolj slutim kot vidim, ker so napisana tako narahlo. V nekaterih knjigah najdem pisma, kartice, osebno pošto. Pa kakšno otroško risbico tudi.
V bližini so vedno tudi knjige, ki jih berem otrokom. Vedno vsaj enih par ... Koliko knjig smo že prebrali skupaj, marsikatero v nadaljevanjih. Zdaj beremo Londonovega Belega očnjaka. Ne morem verjeti, kako zvesto poslušata predvsem najmlajša dva. Tudi Mali, ki še ni šolar, zelo zbrano posluša in le kdaj pa kdaj vpraša, če česa ne razume ...
Tudi če internet propade, tudi če se računalnik pokvari (pa upam, da se vsaj zaenkrat še ne bo to zgodilo), imam mnogo lepega kar doma v najbližjih policah!

Copyright © 2010 Ana Kos

SPIS: Zakaj se ne razumemo?

Razumeti se nam lahko pomeni precej različne vsebine. Enemu pomeni to sprejemati, biti sprejet, drugemu pomeni morda predvsem toleriranje drugačnega gledanja.
Imam bližnje ljudi, ki so politično čisto drugje kot jaz, pa smo se vedno veseli, ko se vidimo in imamo si marsikaj povedati. In tudi o "sporni" temi se lahko pogovarjamo, ne da bi se kregali.

Za medsebojno razumevanje je gotovo potrebna toleranca, da drugi misli svoje. Lahko si pomagamo razjasniti nejasnosti. A je nujno pustiti človeka do besede in ga poslušati. In nujno je povedati iskreno, kot čutimo. Prikrivanje dejstev razumevanje slabi.
Če obe strani ne delata za to, da bi bili v dobrih odnosih, ni možno pravo medsebojno razumevanje.
Včasih kaže, kako je vse lepo v odnosih, pa se ne ve, ne vidi, da morda ena stran sploh ne pride do besede - ne želi ali ne more.
Pravi odnosi so tudi v globini.
Zunanji smehljaji niso vedno odraz srca.
K medsebojnemu razumevanju spada tudi odpuščanje, če je šlo kdaj čez "mero". Ali če je kdo mislil, da je bilo tako.

Ali je mene težko razumeti?
Na blogu kaže, da me je.
A jaz si prav tako, kot tudi drugi, želim svobodo pri izražanju tega, kar razmišljam oz. kar vem.
So internetne strani, ki jih ne odprem, zaradi vsebin. Nikoli ne berem pornografskih strani. Tudi vicev skoraj nikoli ne berem. Tudi tekstov, ki so v zelo slabem jeziku, skoraj ne pogledam. Prav tako ne berem skoraj nič o športu, ker me pač ne zanima.
Toda ali grem tja pisat, da nimajo prav!?
Toda ali komu govorim, kako naj piše?
Izjemoma komu omenim, kako bi bilo morda bolje. Izjemoma opozorim na npr. slovnične napake, ki se ponavljajo (nekateri so hvaležni za opozorilo, mi to povejo), nekomu sem napisala celo, da škoda, ker ima težko razumljiv tekst - saj ima zanimive vsebine.
A to je bila nabrž najhujša moja kritika nekega pisanja!

Do mene pa prihajajo tudi vsebine, kako sem vsiljiva, kako prepričujem, kako bi morala drugače pisati ... Retorična vprašanja, če jaz ljubim tako kot piše v Svetem pismu, če jaz sprejmem svoj križ ... Zgražanje nad menoj.
Tudi to v smislu " piši kot pišem jaz" je že prišlo v mojo pošto.
Kako se slišijo takile stavki: "Ti preveč siliš ljudi, kakšni bi morali biti! Zakaj ne pišeš tako, kot pišem jaz? Jaz pišem tako, da ljudje lažje sprejmejo ... Ne odbijam ..." Ali ni to vsiljivo do mene - me hoče narediti po kopitu drugih ljudi? Zakaj bi jaz morala pisati, kot pišejo drugi?
Jaz sem jaz ... in pišem tako, kot jaz čutim.
Pazim, da se ne spotikam ob ljudi, marsikaj preslišim, marsikaj požrem.
In pogosto pomislim na to, da želim, da je napisano samo to, kar smejo brati tudi otroci, pa ne le moji.
Želim si pisati v svobodi ... Kot si želijo tudi drugi ljudje.
Nimam pravice do svobode?
Kdo je torej tisti, ki nečesa ne "razume"?
Jaz, ki pišem po svoje in ne "razumem" opozoril, kaj vse ni v redu pri meni?

Še ena zgodba iz RL: Neka gospa mi je precejkrat povedala, kako me eni ljudje ne sprejemajo, ker imam toliko otrok. In kako se zdim nekaterim neodgovorna.
Precej sva se pogovarjali, večkrat sva se srečali ... in potem enkrat mi je rekla: "Veš, kako sem te jaz včasih obsojala, ker imaš toliko otrok. A zdaj te sprejemam."
Preblisnilo me je, da je bila ona "tisti ljudje, ki me ne sprejemajo"!
Nasmehnila sem se ji in potem sva se objeli.

Vem, da je marsikomu težko sprejeti mene. Že zato, ker imam veliko družino in ker hodim v cerkev.
(Ali hodim v cerkev ali ne, ne bi smela biti ovira v medsebojnem sprejemanju, saj nikogar ne silim, da gre z menoj!)
A tudi meni je težko razumeti kakšne stvari.
Posebno težko razumem, kadar ljudje nočejo odnosov urediti. Težko razumem, da kdo od bližnjih omalovažuje resnico.
Težko razumem, da imajo ljudje rajši površen mir kot resničnega!
In težko razumem, da ljudje raje poslušajo vice, kot uredijo neurejenosti med seboj.
Kljub vsemu mislim, da je razumevanje vedno možno - če je iskrenost in želja na obeh straneh. In spoštovanje tudi.

P.S.: Opazila sem včasih, kaj naj bi jaz rekla ali mislila. Marsikaj od tistega ni res. Govorim in pišem o svojem načinu življenja - a ne govorim, da mora kdo tako živeti. Verjamem pa v kakšne skupne vrednote ...

Spis vodi Radirka.

Copyright © 2010 Ana Kos

Dva volka v vsakem od nas

Nekega dne je dedek plemena Cherokee pripovedoval svojemu vnučku o bitki, ki se dogaja znotraj nas.

Rekel je:
"Ta bitka je med dvema volkovoma in poteka stalno znotraj vsakega od nas.
Eden je hudoben, jezen, nevoščljiv, ljubosumen, žalosten, pohlepen, aroganten, zamerljiv, laže, ima občutek manjvrednosti, ima občutek večvrednosti, je egoističen, lažno ponosen.
Drugi pa je dober, vesel, miren, pomirjujoč, upajoč, ljubeč, spokojen, usmiljen, prijazen, dobronameren, sočuten, radodaren, resnicoljuben, zaupljiv."
Vnuček je o tem razmišljal in potem dedka vprašal: "Kateri volk pa zmaga?"
Dedek je preprosto odgovoril: "Tisti, ki ga hraniš!"

(Zapis po spominu in skrajšan - nekje sem jo prebrala.)

Copyright © 2010 Ana Kos

Kruh, ki ga delimo

Kruh, ki ga delimo z drugimi,

ima okus brez primere.

Igra z ogledalom

Otroci se igrajo,
drug drugemu v ogledalu
se smehljajo ...

Copyright © 2010 Ana Kos

Napis na grobu

Ne želim milosti kakor Pavel,

ne želim odpuščanja kakor Peter.

Tako kakor si na križu osrečil razbojnika,

pomagaj tudi meni, Gospod!


(Nikolaj Kopernik: napis za na lastni grob)

Kaj neki bi si želela, da bi pisalo na mojem grobu? Če sploh kaj seveda.

Napisi na nagrobnikih - šaljivo.

Copyright © 2010 Ana Kos

Križev pot, 10. postaja - slečejo ga

10. postaja:

Jezusa slečejo in mu dajo piti kis, pomešan z žolčem.



Jezus doseže kraj, ki je določen za križanje. Slečejo ga.

Tudi mene kdaj slačijo, ljudje zlohotno grebejo po meni. Moje besede sprevračajo. Mi kaj podtikajo. Nimajo občutka za moje sveto.
Počasi se učim, da je to, kar je zame sveto, sveto tudi, če kdo to omalovažuje. Učim se, da morem ohraniti ponos tudi, če me kdo zaničuje. Četudi vedo o meni stvari, ki bi jih človek zaupal le prijateljem, sem vendar svobodna.
Kot si želim spoštovanja do sebe, želim spoštovati tudi druge. Ali to vedo? Ali pa imajo drugačen občutek, občutek, da jih ne cenim?

Moj Jezus, usmiljenje!

Copyright © 2010 Ana Kos

Križev pot, 9. postaja - spet padec

9. postaja:

Jezus pade tretjič pod križem.



Jezusa breme spet premaga. Čeprav je duh močan, telo ne zmore. Pade pod križem. A zanj ni počitka. Mora vstati in nadaljevati pot.

Včasih kljub močni volji padem. Kljub temu, da vem, kaj želim, kljub temu, da nočem narediti napake. Enostavno preveč je vsega.
Želim si, da s svojim padcem ne ranim bližnjih. Želim si, da bi padec lahko sprejela le kot del svoje poti - in zbrala moči za naprej.
Padci včasih pomenijo tudi oddih na težki poti, morda lahko sekundo, dve, dan, dva ... malo počakam, da na novo osmislim svojo pot.
Najtežje je, kadar se izgubi smisel poti ...

Moj Jezus, usmiljenje!