od srca do srca

Junak

Junak je tisti,

ki obvlada sivino vsakdanjika.

(Fjodor Dostojevski)

Lahko je biti dober, pameten, sočuten, empatičen ..., kadar gre vse gladko - ko "sije sonce", ki prežene sivino ali celo hudo neurje, ko je prijetno toplo, ko nimamo sovražnikov.
Zares se pa izkaže, kdo smo, ko se zgrinjajo na nas preizkušnje ... Ko so dnevi enolično sivi, pusti ali pa strašno temni in utesnjujoči.
 
Opis slikce: Metulju z zgornje slikce, ki si ni znal pomagati iz "sivine" neke barake, sem pomagala v svobodo ...

Sonce na modrem nebu

rojstvo življenja
sonce na modrem nebu
dan pleše k noči

Pred nekaj dnevi ... Ja, kakšnen januar.
Včasih je vse pusto in sivo. A ko sončni žarek zadene list, en sam listek, tako zažari. In ko podarja sonce svojo svetlobo prej opusteli pokrajini, vse žari!
Kako zelo potrebujemo sonce!
Predvsem pa tisto v srcu!

Strupi v olupkih agrumov - res samo v olupkih?

Kolikokrat sem v trgovinah obstala ob policah s pomarančami, mandarinami, limonami, grenivkami ... in "sprejela na znanje", da pač olupek ni užiten. A veliko se temu nisem posvečala, saj itak olupkov ne jem/o, no ja, limonino lupinico sem že kdaj pa kdaj uporabila (res je, da pri nas nikoli ni bilo teh sadežev na ostajanje), potem je pa pač nisem več ...
A ostajala je misel: Je tisto, zaradi česar olupek ni užiten, samo v olupku, zaradi olupka samega ali zaradi tistega od ljudi dodanega, zaradi dodanega strupa? Kakšnega strupa? Katerega, kakšnega pesticida, konservansa?

In potem se je zgodilo, da sem nekega dne prav obstala, ko sem brala: obdelano s sredstvi imazalil, ortofenilfenol (in še nekaj drugih imen) ..., olupek ni užiten. (V Sparu so tako dobri, da to vsaj napišejo! Pohvala Sparu!)

Brala sem vse po vrsti, bila so meni popolnoma neznana imena, ob končnicah sem pomislila na kemijo, kjer smo se učili marsikaj o teh snoveh na - ol in še čem.
Potem sem si pa poiskala dodatne vire. In našla in bila zgrožena.

Ugotovila sem:
Citrusi niso le kupček vitaminov, so tudi kupček strupov.  Žal so strupi tudi znotraj sadeža.
Torej ni neužiten (beri: strupen) samo olupek, temveč je vprašljive vrednosti tudi tisto znotraj ...

Raziskave so pokazale, da dve od treh pomaranč vsebujeta pesticide.
"Leta 1998 so v evropskih državah pregledali 1361 vzorcev pomaranč in ugotovili, da jih je le 32 % brez ostankov pesticidov. Povedano manj znanstveno, ostanke pesticidov so našli v dveh od treh pomaranč.
Leta 2002 so pregledali 2144 vzorcev pomaranč in mandarin ter ugotovili, da je stanje še slabše. Le 18 % pregledanih sadežev je bilo čistih, 82 % pa je vsebovalo ostanke pesticidov, med njim so v 4 % izmerjene količine pesticidov presegale zgornje dovoljene meje (MRL).
Pri kontroli se zelo trudijo, kar je rahlo popravilo sliko leta 2005, ko so med 1598 vzorci ugotovili, da je brez ostankov pesticidov le vsak četrti. Na žalost pa se je povečalo število tistih s količino nad zgornjo dovoljeno mejo – na 4 %."
Torej če nismo pozorni, bomo mislili, kako zdravo jemo, v resnici pa bomo pojedli tudi dodatne snovi, ki jih ne pričakujemo v sadežu in ki škodujejo zdravju, morda celo bolj škodujejo, kot vitamini pomagajo.

Na prvih treh slikcah je naša pomarančka, na žalost nam je eno zimo preminila.

Katere snovi so našli v citrusih?
"V citrusih so identificirali koktajl različnih pesticidov. Najpogosteje uporabljajo imazalil (sistemski fungicid, zelo toksičen in kancerogen), čigar ostanke so našli v 75 % testiranih mandarin in 68 % testiranih pomaranč. Sledi chlorpyriphos, ki so ga našli v 50 % testiranih mandarin in 28 % pomaranč. Thiabendazole (kancerogen in toksičen) so našli v 39 % testiranih mandarin in 33 % testiranih pomaranč. Benomyl (toksičen za reproduktivne organe, potencialni hormonski motilec) so našli v 19 % mandarin in 14 % pomaranč. Methidathion je bil v 14 % mandarin in 11 % pomaranč. Dicofol (akutno toksičen, potencialno kancerogen, potencialno hormonski motilec) so našli v 13 % mandarin. Malathion pa so našli le v pomarančah, in sicer v 12 % vzorcev.
Če se pozabavate s seštevanjem, boste hitro izračunali, da večina sadežev, ki vsebujejo ostanke pesticidov, v resnici vsebuje koktajl pesticidov. Četudi ste pripravljeni verjeti znanosti pri izračunih dovoljenih ostankov posameznih pesticidov, se vsa znanstvena računica sesuje pri zaužitju več pesticidov skupaj.
Raziskave so že pokazale, da npr. kombinacije dveh manj problematičnih pesticidov v telesu učinkujejo tudi do 100-krat bolj toksično, kot če bi v tej količini zaužili le enega.
Zdaj, ko so koktajli že v vsakem sadežu, in če upoštevate, da boste temu koktajlu dodali še kakšnega z drugimi živili, kozmetiko, čistili …, imate precej razlogov za skrb."
Kakšne posledice se bodo pokazale čez leta, desetletja?

Mandarince so seveda iz trgovine.

Umijete sadje pred uporabo? Umivali naj bi z vročo vodo! (Ali pa z naravnim sredstvom za umivanje sadja in zelenjave - tega pa ne poznam.)
"Sadje lupite tako, da se ne dotikate notranje strani sadeža z roko, s katero ste se dotaknili zunanjega dela lupine. Ko sadje olupite, si umijte roke, preden ga zaužijete."
Varneje je seveda kupovati ekološko sadje. To je res boljša izbira.
Poskušajmo čim pogosteje kupovati ekološko pridelana živila. Ekološko pridelane citruse prodajajo tudi v hipermarketih.
"So dražji, vendar se računica izide. Praviloma so ekološko pridelani citrusi sočnejši, vsebujejo vsaj 30 % več vitaminov, lupino pa lahko shranite za peciva ali odišavljenje prostorov. In za povrh ne boste zaužili kopice že omenjenih strupov."
Seveda se postavlja vprašanje, če lahko zaupamo ekološkim limonam in pomarančam.
"Revija ÖKO TEST je večkrat testirala ekološko pridelane citruse. Testi so pokazali zelo visoko čistost. V limonah in pomarančah niso našli pesticidov. V sledovih so jih zaznali le pri 2 % testiranih ekoloških grenivk. Opozarjam vas le, da jih takoj spravite v hladilnik ali mrzel prostor. Če ste navajeni konvencionalnih sadežev, ki so »konzervirani«, da zdržijo mesece, vas mogoče neprijetno presenetijo ekološko pridelani, ki te zaščite nimajo in zato niso tako obstojni. Sprejmite to omejitev narave in uživajte v zdravi vsebini."

Zeleni poševni tisk kopirano iz spodaj navedenega vira.
Na spletu sem prebrala več virov, glavni je pa tale:
Citrusi - vitamini in strupi hkrati

Drugi svet

Na svetu je toliko vsega

Na svetu je toliko vsega

za vse nas,

če le imamo oči, da vidimo,

srce, da vzljubimo,

in roke, da si vse to naberemo ...

(Lucy Maud Montgomery)

Ja, vsega je, veliko. Samo videti ... vzljubiti, znati vzeti ... In tudi drugim ponuditi! Privoščiti drugim!
Se ne bati, da zame zmanjka, če dam drugemu ...

Vedno se najde osa

Vedno se najde osa,

ki piči objokan obraz.

(Japonski pregovor)

Ne ustavljaj se, da bi nabral cvetje

Ne ustavljaj se,
da bi nabral cvetje
in ga nesel s seboj.
Stopaj naprej,
saj bodo rože
ves čas cvetele
ob tvoji poti.

(Rabindranath Tagore)

Že sicer se meni zdi, da je najbolj prav pustiti rože rasti in cveteti ... zakaj bi jih trgala, zakaj jim ne bi dala možnosti, da v miru opravijo svoje "poslanstvo" do kraja?
In po drugi strani ... najbrž nam ni potrebno naložiti naročja cvetja za "potem", da nam ne bi bilo preveč pusto v življenju ... v resnici se odpirajo novi in novi cvetovi ... In "rože" od včeraj so morda že ovenele in so lahko samo breme ...
Zakaj ne bi hodili raje manj obremenjeni, z manj vsega v rokah in "na grbi"?

Ko iz šole zvem, da moj otrok zna računati do 20! ;-)

Dobimo obvestilo o opisnih ocenah prvega polletja.  Tri polne A4 strani!
Mojemu drugarčku v smehu rečem, da bom potrebovala tri dni, da vse preberem, ko toliko piše!
Potem berem.
Take stvarne stvari. O govornem sporočanju, o pisnem sporočanju (smo pri slovenščini), o osnovnih pojmih iz geometrije in merjenj, potem o logiki in jeziku in obdelavi podatkov (ja, še vedno smo pri matematiki, kdo bi si mislil!) in potem o naravnih številih in številu nič (tokrat je menda čisto jasno, da smo pri matematiki).
Pri četrti od petih alineji piše: "Računske operacije - pravilno sešteva in odšteva v množici naravnih števil do 20 (prehod preko desetice)."
Zamislim se.
Res potem preberem še o likovnih pojmih in likovnem izražanju, doživljajskih naravnanostih, glasbenem izvajanju, glasbenem ustvarjanju, poslušanju glasbe, povezavi glasbenih dejavnosti ... no, zdaj sem na 3/4 druge strani. "Šla" sem "že" skozi tri predmete. Potem sta še spoznavanje okolje in športna vzgoja.
Obstanem. Na treh straneh piše, kaj moj sedemletnik zna "po šolsko".
Razmišljam, koliko enih pojmov je v "spričevalu", ali je sodobna šola res tako drugačna od šole včasih, ali današnji otroci znajo kaj več več kot mi včasih - ali je le spričevalo nekam zapleteno ... Ali ne bi bilo veliko bolj preprosto, če bi pisalo: matematika 5, slovenščina 5 ... Sicer pa po tem, kar berem, sploh nisem gotova, če to pomeni petico!
Če piše: otrok zna brati to in to (gladko, počasi ...), mora starš natančno vedeti, kaj in koliko bi moral otrok znati pri svoji starosti, da bi starš vedel, koliko otrok zna glede na to, kaj naj bi znal in kakšna bi bila številčna ocena ... Ja, meni bi bila številčna ocena bolj všeč. Je stvarna, objektivna.
Misli se mi pa kar vračajo k matematiki, k alineji, ki sem jo izpostavila tam zgoraj: "Računske operacije - pravilno sešteva in odšteva v množici naravnih števil do 20 (prehod preko desetice)."
Kaj pa če moj otrok zna računati do več kot do 20? Aja, če zna več, se to ne zapiše, saj to ne spada v ta okvir? In kaj če zna otrok množiti, deliti? Tega se ne napiše, saj sedemletnikom še ni potrebno to znati.
Ali ni to morda nekakšno nazadovanje?
Pa res, včasih je izgledalo, da bo naš otrok matematik ... in ja, saj vem, saj JE matematik in logik, samo v šoli tega ni videti!
Nekaj dokazov, da je (že) pred leti računal do več kot do 20:
Mali in matematika 1
Mali in matematika 2
Mali in matematika 3
Mali in matematika 4
In ravno danes mi je rekel, da ni bilo pravično, ker so ljudem s tiste ladje, ki se je pred kratkim prevrnila ob italijanski obali, dali samo 11.000 odškodnine. Ima kar dober občutek za številke. (Mislim, da boljšega od mene!)
Če bi bilo spričevalo s številčnimi ocenami, bi najbrž pisalo, da ima matematiko 5 - in jasno bi bilo, da bi bila 5 največ v vsakem primeru, čeprav Mali šteje do milijona, milijarde ... in več in čeprav pozna osnove množenja, deljenja, ulomkov in čeprav je pred kratkim sodeloval z bratom, ki je v 6. razredu in eno njegovo nalogo hitro sam izračunal, 5 je pač najvišja številka. In tako se mi zdi čisto v redu.
A ob opisnem ocenjevanju me čudi, da piše samo v okviru tega, kar naj bi drugarček znal. Ali ni to morda nekakšno nazadovanje? Vsekakor ni to nobena spodbuda za otroka.
Čudni zakoni, predpisi ... Ali pa jaz nimam pojma ... Ali ima učenec ali kdo drug kaj od dolgega opisnega ocenjevanja? Ali pa le jaz nimam dosti občutka za vse skupaj?

Drugi svet

Šola odpuščanja 2 - Marjeta Kasijska - zgodba o odpuščanju

O odpuščanju sem pisala že večkrat (veliko zadetkov na to temo je na mojem blogu), pa ne s stališča, kako jaz lepo in lahko odpuščam, temveč s stališča, kako zelo sem prepričana, da je odpuščati nujno. Z odpuščanjem delamo dobro tako sebi, ko naredimo v sebi spet prostor za nove stvari (da ni več starih zamer) kot tistemu, ki smo mu odpustili (tudi on lažje za-diha spet) in - verjamem - na ta način delamo svet lepši, srečnejši.
O odpuščanju kot izzivu zame sem pisala v zadnjem spisu.
V spominu nosim zgodbo ene srčne ženske. Res srčne.
Naj nikogar ne moti, da je "uradno" svetnica in da je bila nuna.
Njeno zgodbo sem slišala pred nekaj meseci (gledala sem film) in me je globoko pretresla.
Ja, prav z odpuščanjem.

Pieta (Stična)

Marjeta (Rita) se je rodila pred kakšnimi 600 leti (okrog l. 1380 ali 81) v Umbriji. Poročila se je v pomembno družino, v mestu Casci (morda v Cascii?) sta bili le dve družini res pomembni, in ti dve družini sta imeli pravico do krvne osvete.
Marjeta se je zelo borila, da bi njen mož opustil željo po maščevanju drugi družini, in počasi se je mož res spreminjal. A vendar je bil umorjen, zabodel ga je nekdo iz sovražne družine.
Marjeta je našla umirajočega moža na polju; preden je umrl, ji je povedal, kdo ga je zabodel, prosil jo je, naj se varuje pred njim, in povedal ji je tudi, da ni on ubijal. Marjeti je bilo kljub izgubi ljubljenega moža v edino tolažbo dejstvo, da ni njen mož ubijal - to ji je povedal, preden je umrl.
Potem ob mrtvem možu, ko so se hodili ljudje poslavjat od pokojnega, je opazila med ljudmi tudi človeka, ki je ubil njenega moža.
Nikomur ni izdala, da ve, kdo je ubijalec, je pa glasno rekla vpričo vseh ljudi, da odpušča ubijalcu. Ni hotela, da se sovraštvo širi naprej.
Ostala je sama s svojim odraščajočima sinovoma, dvojčkoma Pavlom in Antonom, učila ju je, s Svetim pismom v rokah, v besedi in dejanjih, naj se ne maščujeta za očetovo smrt, saj bi se sicer sovraštvo še naprej širilo. Predvsem je pa želela ustaviti maščevanje prav zaradi sinov, da se ne bi potem še njima kaj zgodilo. Da bi ju obvarovala ponovnega maščevanja nad njima.
Toda moževa družina ni sprejela njene želje, moški so ji odpeljali (skorajda ugrabili) sinova in ju urili v bojevanju. Ju učili, kako morata maščevati očetovo smrt. Njej niso pustili priti do sinov, ni smela niti vstopiti v njihovo hišo, tako da je ostala čisto sama. Strašno je trpela.
Potem je mesto zajela epidemija kuge, in ona ni mogla do sinov, ni vedela niti, kje sta, nikjer ju ni našla, tudi v svakovi hiši ne. Po dolgem času ju je našla v neki bolnišnici med umirajočimi in v njenih rokah sta oba izdihnila.
V edino tolažbo ji je bilo, ker je vedela, da nista ubijala.
A izguba ljubljenih moža in sinov (tedaj je bila stara 34 let) jo je tako strašno prizadela, da ni več vedela, kaj bi. Ni se več znašla v svetu. Zdelo se ji je, da umre vse, kar ona ljubi.
Prosila je svojo prijateljico, ki je bila prednica v samostanu, da jo vzamejo v samostan (že kot dekle je želela biti nuna, a se je poročila na željo svojih staršev). Toda prednica jo je zavrnila, čeprav jo je imela rada. Rekla ji je, da samostan ni zatočišče zanjo, ki je nesrečna. Da samostan ne sme biti beg, umik. (Menda so tedaj veljala tudi pravila, da vdova ne more v samostan.)
Marjeta je odtlej tavala okrog, po mestu, vaseh, gozdovih, zapuščena, umazana, raztrgana, neurejena ... prosila je kje za hrano, živela je kot beračica. Spala je zunaj ... v gozdu, v votlinah.
Prijateljici v samostanu in še komu ni bilo vseeno zanjo, toda eni so se bali, da če jo le vzamejo v samostan, da se s tem zamerijo družinam s krvno osveto in bi potem samostan doživel maščevanje, nekdo je pa bil mnenja, da mora sama iztrpeti svoj duhovni boj.
Potem je Marjeta neke noči tavala po mestu. Naenkrat je zaslišala klice na pomoč. To jo je prebudilo iz njene otopelosti, priklicalo jo je iz teme, iz njenega strašnega trpljenja, ko je imela občutek, da vse, kar ona ljubi, umre.
Vstopila je v hišo, od kjer je slišala krike. Našla rojevajočo ženo. Tedaj se je v njej prebudila ženska od prej, ženska, ki je znala pomagati, ženska, ki se je spoznala na zelišča, na zdravilne rastline, ženska, ki je znala pomagati bolnikom.
Pomagala je ženi pri porodu, še potem poskrbela zanjo.
Potem je prišla do nje ena ženska, prosila jo je, naj pomaga njenemu sinu, ki ima hudo rano na nogi. Marjeta se ni upala ... se je še bala, da vse umre, kar gre skozi njene roke. Poleg tega je bil ta sin iz družine, ki je ubila njenega moža.
A slednjič se je odločila in prišla in resnično znala pomagati, rešila je nogo mlademu fantu.
Tako je spet oživela in klicali so jo marsikam. Znala je pomagati in rada je pomagala.
Vendar je njena družina, družina njenega moža, še vedno ni sprejela. Prav tako so jo zavračali moški "sovražne" družine.
A ona je počasi spoznala svoje poslanstvo: nekaj narediti za mesto Casco! Združiti sovražni dve družini. Zdaj je končno videla svoj cilj. In usmerila vsa prizadevanja v to, kar je pravzaprav čutila in za to tudi delala že vsa leta od poroke dalje: delo, da bi se ustavilo sovraštvo.
Govorila je s posamezniki, toda nikjer ni bilo pravega uspeha, ki bi zares kaj spremenil.
Nekega dne je "ujela" nekje, da se moževa družina odpravlja, da ubije nekoga iz sovražne družine. Tekla je obvestit to družino, naj se pazijo. Tako je tedaj bilo obvarovano eno življenje. In tedaj se je odtalil delček srca te družine. Kar niso mogli razumeti, da je mogla to narediti zanje - rešiti pred smrtjo nekoga iz dužine, ki je ubila njenega moža.
Brat njenega pokojnega moža, ki je sedaj veljal nekako za glavnega v družini, pa je ostajal neizprosno trd. Kljub vsem njenim poskusom. Ni hotel, ni mogel odpustiti.
Dokler ... Dokler ni kuga zadela tudi njega. Ko je družina videla znake bolezni, barvne spremembe na koži vratu, je zbežala. Vsi so ga zapustili, vsi njegovi.
A Marjeta je prišla in ga negovala. Kljub tveganju, da zboli tudi sama.
Malokdo je preživel kugo, a ta moški jo je.
In tedaj se je nekaj spremenilo tudi v njegovem srcu. Vsi njegovi, ki jih je ljubil, so ga v bolezni zapustili, Marjeta, ki ji je naredil toliko hudega, je pa prišla in ga s svojo milino pozorno negovala.
In potem je prišel trenutek, ko sta si predstavnika mogočnih družin, ki sta imeli pravico do krvne osvete, podala roki. Spravo med družinama sta potrdila tudi slovesno pred škofom in prebivalci mesta.
In ko je bilo zagotovljeno, da je sovraštvo prekinjeno, je končno dosegla tudi Marjeta svoj mir, sprejela je boleče izgube svojih najdražjih, uspela je videti na ljubezen tudi drugače ... ne več samo, da vse, kar ona ljubi, umre ...
Zdaj je res šla v samostan in postala nuna - ko je dokončala neko drugo zelo pomembno delo. V samostanu je bila bolniška negovalka. Umrla je 22. maja leta 1447.
O kolikokrat sem premišljevala o Marjeti Kasijski. Kolikokrat se mi je zdelo, da je edino ta pot možna. Odpustiti. Sprejeti, objeti. Četudi se tudi meni večkrat zdi, da vse, kar ljubim, umre. (Ne mislim tokrat na ljudi.) Morda se pa samo skozi umiranje (odrekanje) rojeva življenje ...?

Možno je, da kaj ni bilo tako, kot sem zapisala, pisala sem po spominu in malo brala tudi vire na spletu in knjigo Leto svetnikov. Naj je bilo natančno tako ali malo drugače, je bistvena zgodba o odpuščanju in ljubezni, naj zaživi v nas ...

Šola odpuščanja 1

(Samo) zgodovinska izjava?

"Proračun mora biti usklajen, zakladnica ponovno napolnjena, javni dolg je treba zmanjšati, aroganco uradnikov nujno obrzdati in pomoč tujim deželam znižati, sicer bo Rim bankrotiral.
Ljudje se morajo spet naučiti delati namesto živeti od državne podpore."

(Cicero, 55 pr. n. š.)

Kako se vse ponavlja. Kako smo vedno znova v "enakih" časih ...

Misel mi je posredoval Turdus, z dodatkom, da je bilo to napisano "2010 let pred Turdusom".

SPIS: Moj izziv

Izzivi ... Z marsikaterim sem se srečala v življenju, že kot otrok. Premagati strah ali pa ne in kot otrok iti ob 4h zjutraj od doma na samotno pot, delno skozi gozdove, hoditi sama ponoči dve uri ...
Iti v šolo, čeprav ni pogojev, in jo končati. Tudi študij ob delu in ob otrocih, diplomirala sem tik pred rojstvom petega otroka.
Poročiti se in sprejeti moža in otroke ... a nekatere stvari so bile resnično veliki izzivi, veliko selitev, bolezni, neozdravljive, spontani splavi ...

Tavžentroža (pozdravi tavžent bolezni?)

A vedno je nekako šlo. Ker sem imela vero ... ne le v Boga (tista je včasih na nitki), temveč tudi, ker sem imela vero v ljudi. Vero v dobro ljudi. Zaupala sem. Morda sem po naravi preveč zaupljiva.
S kakršno mero merite, s tako vam bo odmerjeno.
Kar želiš, da drugi tebi storijo, stori ti njim.
In jaz sem zaupala, ponavadi sem uspela najti dobro tudi v ljudeh, ki so me prizadeli. Vsaj toliko dobrega, da jih nisem ostro zavrnila. Odklonila za vedno. Da sem vedno puščala, dopuščala možnost, da če kdo spet hoče priti k meni, lahko pride.
Razumela sem in ne odklonila nekega človeka, ki je enega mojih bližnjih skušal ubiti. Sprejela sem žalostne zgodbe mojih prednikov, ki so bili pobiti med vojno in po njej, ker niso bili na "pravi" strani. Se učila odpuščati, dan za dnem.
Kolikokrat sem (dobesedno) stiskala zobe (imam resnično posledično bruksizem), da sem preživela. In spet vstala. Po vsakem padcu, po razočaranjih. Čeprav sem nekatere stvari zelo zelo dolgo prebolevala. Kolikokrat sem si govorila: "Gospod je moj Bog, kaj mi more storiti človek." (psalm 118) In kolikokrat sem našla svojo vrednost, čeprav sem se čutila nekako zavrženo od ljudi. (Kamen, ki so ga zidarju zavrgli.)

Pa vendar ... najbolj boli, kadar prizadene prijatelj. Ko prijatelj zlorabi zaupanje. Ko mi govori o prijateljstvu, jaz pa zaupam ... v resnici pa dela za mojim hrbtom proti meni. Ja, tudi to sem doživela. In to, da so prijatelji zlorabili moje zaupanje, tega pa še vedno ne morem sprejeti. Oz. morem nekako razumeti, včasih tudi za silo sprejmem ... a še vedno je bolečina zelo močna in še vedno se včasih čutim popolnoma zapuščena na tem svetu.
In vem, če hočem kvalitetno živeti naprej, moram odpustiti. Ja, moram. Ampak srcu se ne da zapovedovati. Ljubezni se ne da (za)ukazati. Prav tako se ne da (za)ukazati odpuščanja.
Pa ne da nočem odpustiti. Samo boli še vse preveč. Tako podlo in pritlehno je v obraz govoriti besede, ki so laž.
Ja, hočem odpustiti. Delam na tem. Prosim za milost.
Želim kvalitetnega življenja tudi mojim "ubijalcem" (saj ravno ubiti me niso nameravali, to vem), vendar si želim, morda celo zahtevam zase, da me spoštujejo v tem, kakor doživljam vse skupaj, in mi dovolijo, da sploh mislim tako, kot zmorem. Je to preveč?

Oja, rekla sem že marsikaj, napisala sem marsikatero  besedo, ki je morda zame samozakol. Govori proti meni. Govorila sem o odpuščanju (na mojem blogu je veliko zadetkov v zvezi z odpušanjem) in še vedno govorim prav o tem. Še vedno verjamem, da je odpuščanje nujno. Sama pa resnično zadnje mesece čutim veliko stisko tudi ali pa prav na tem področju.
Govorila sem o sprejemanju križa, ja, celo o objemanju križa. Sama sem skušala objeti tudi ta križ izdajstva svojih prijateljev. Imeti prijatelje še vedno rada. Jih sprejeti v njih nemoči, ranjenosti (ne morem sprejeti, da so me hote izdali), toda ta križ ni gladek, ta križ je poln trnov, trščic ... ko objamem, je včasih čutiti srce ... včasih pa samo bodice, ki se ponovno zarivajo vame. Ja, še križ bi rada izbirala, nezadovoljna sem s tem, ki mi je dan. 

Vem, spremeni se odnos, nikoli več ne bo tak, kot je bil ... (Ko sem pisala tale prispevek, si nisem mislila, kako se bom sama znašla v podobni vlogi, ko ne bom vedela, kako in kaj ..., ko se bom borila med voljo in bolečino, med ljubeznijo in skrajnim besom, ko se bom odločala za nov odnos ljubezni) ... in ob tem mi je zelo težko ... ta nikoli več me uklene in dela žalostno ...  La Vida je pred kratkim nekje napisala, da nikoli ne bo več tako, ampak lepše ... Morda pa res ... nekoč ... A do tedaj bom morala še garati. Najbrž.
Ampak enkrat bo zasijala luč, luč življenja sredi teme ...

P.S.: Kar sem napisala, sem zato, ker paše pod naslov "izziv", in ne, ker bi iskala nasvete. No, kakšna prijazna beseda pa ponavadi res dobro dene.

Zaznavati z vsemi čuti

Zaznavati z vsemi čuti

pomeni spoštovati življenjsko moč

in se je veseliti

in uživati v vsem, kar počnemo,

od ljubezenskih prizadevanj

do lomljenja kruha.

(Phyl Garland)

Preden "zastara" tale račun ...

Račun dobila po mailu.

Pravzaprav ne poznam kaj dosti cen sokov in kav in vsega tega, ker sama  praviloma nikjer ne "kofetkam" ali "sokcam". A vendar, zdi se mi, da je Danika plačala precej več (in meni prizanesla) ... (Oj, Danika, morda morava zaviti drugič kar v parlament?)
Ni čudno, da moj Mali razmišlja o poslanskih plačah in o tem, kako so ubogi in kako težko preživijo ....
Kaj smemo tja "v parlament" tudi navadni smrtniki?
V vseh časih, se zdi, vse od rodovne ureditve naprej, so bili eni bolj enaki kot drugi.
Ni čudno, da je bila meni kot šolarki vedno rodovna ureditev najbolj všeč. Pa blagovna menjava in živi ogenj pred votlinami ...

Psalm 51 - molitev grešnika

Psalm 51 je verjetno napisal kralj David, ki je spoznal svoj greh (ko si je "vzel" ženo svojega soseda in zato poslal njenega moža v prve bojne vrste).
Posebej zanimiva je ugotovitev, da pri Izraelcih kralj ostaja človek, celo grešen človek, medtem ko so okoliški narodi kralju pripisovali božansko prednost in izjemnost. Ambrož: "David je grešil, kar delajo tudi kralji. Vendar je delal tudi pokoro, jokal je in bridko obžaloval, česar navadno ne delajo kralji." (Heinrich Gross in Heinz Reinelt: Psalmi)
Ne glede na "zgodovino" je meni psalm blizu.
Res morda besedilo ni ravno sodobno, vendar se mi zdi, da ga močno čutim in razumem.
"V grehu me je spočela moja mati ..." Ja, vsak od nas prihaja v grešen svet. In vsak os nas ima možnost biti čist, čistega srca ... "Čisto srce, o Bog, mi ustvari ..."
Če pomislim, da je nastal psalm kakšnih 1000 let pred našim štetjem, sem posebej pozorna tudi na verz 18, ki govori, da Bog nima veselja nad klavno in žgalno daritvijo, pač pa je daritev Bogu "skrušen duh", daritev samega sebe.

Izkaži mi milost, o Bog, po svoji dobroti,
po obilnosti svojega usmiljenja izbriši moje pregrehe!
Popolnoma me operi moje krivde,
mojega greha me očisti!
Zakaj svoje pregrehe priznavam,
moj greh je vedno pred mano.
Glej, v krivdi sem bil rojen,
v grehu me je spočela moja mati.
Očisti me greha s hizopom, da postanem čist,
operi me, da postanem bel bolj kot sneg.
Čisto srce, o Bog, mi ustvari,
stanovitnega duha obnovi v moji notranjosti.
Gospod, odpri moje ustnice,
in moja usta bodo oznanjala tvojo hvalo.
Zakaj nad klavno daritvijo nimaš veselja,
če bi ti namenil žgalno daritev, bi je ne maral.
Moja daritev Bogu je potrt duh,
potrtega in pobitega srca, o Bog, ne preziraš.

(posamezni verzi iz psalma 51)

Hizop - grmičasta rastlina z dišečimi listi, pripisovali so mu očiščujočo moč.
Be Merciful, O Lord (Psalm 51)
Sons of Korah Psalms 51
Prayer of Confession
Repentance
Responsorial Psalm - Psalm 51 "Prayer of Repentance - The Miserere"
Prayer for Forgiveness and Renewal - Psalm 51
Psalms 51 (Christian Music Video)
Ucini mi Boze cisto srce-Sasa Andjelkovic i Dragan Djordjevic
Cisto srce

Odgovori na najresnejša vprašanja

S Peggy sva dolgo raziskovala Medicinski slovar,
njeno najljubšo knjigo.
Jaz sem iskal besede, ki me zanimajo:
"življenje", "smrt", "vera", "Bog".
Če verjameš ali ne, jih v slovarju ni!
... to dokazuje, da življenje, smrt, vera in ti
niste bolezni, kar je dobra novica.
Ampak v tako resni knjigi
bi morali biti tudi odgovori
na najresnejša vprašanja, mar ne?

(Eric - Emmanuel Schmitt)
(iz pisma Bogu - iz knjige Oskar in gospa v rožnatem)

Delam poti

Delam poti
na vse strani,
iz tihe osame
do ljudi.

Do svojih ljudi,
do bližnjih sosedov,
da jih povabim
h gostiji luči.

(Tone Kuntner)

Čas za srečo užiti ...

Ljudje pogrešajo svoj košček sreče,

pa ne zato, ker je nikoli ne bi našli,

ampak zato,

ker se niso ustavili,

da bi jo užili.


(William Feather)

Imeti čas biti srečen ...
Imeti čas za to, biti hvaležen za to, kar se nam podarja.
Dajati sebe.

Stara legenda o človekovih božanskih močeh

Stara hindujska legenda pravi, da so bili pred davnimi časi tudi ljudje bogovi. Toda zlorabili so svoje božanske moči in vrhovni bog Brahma se je odločil, da jim moči vzame ter skrije nekam, kjer jih bo nemogoče najti. Potrebno je bilo samo še najti tak kraj.
Tudi nižji bogovi so bili poklicani na zbor, kjer so razpravljali o tej temi. Predlagali so naslednje: ''Zakaj ne bi zakopali teh moči v zemljo ?''
Na to je Brahma odvrnil: ''Ne, to ni dobro, kajti ljudje bi globoko kopali in našli svoje moči.''
Pa so bogovi rekli: ''Če je tako, bomo skrili njihovo božanskost na dnu najbolj globokega morja.''
Toda Brahma se zopet ni strinjal: ''Slej ko prej bi človek raziskal tudi globine morij in gotovo bi jih našel in prinesel nazaj na površje.''
Nižji bogovi so predlagali: ''Če niti kopno niti morje nista varni skrivališči, potem res ne vemo, kam bi skrili človekove božanske moči.''
Takrat je Brahma vzkliknil: ''Vem, kam jih bomo skrili! Globoko v človeka samega, kajti to je edino mesto, kamor se ne bo spomnil pogledati.''
Od takrat naprej, tako pravi legenda, je človek preiskal cel svet; raziskoval je, plezal, se potapljal, kopal v iskanju tega, kar je že ves čas skrito v njem samem.

(Eric Butterworth, Odkrij moč v sebi)

Sveto je doma tukaj na zemlji

Sveto ni nekaj, kar je na nebu,

ni nekaj onostranskega, abstraktnega,

ampak je doma tukaj na zemlji

v običajnih bivališčih našega življenja,

na vrtovih, v kuhinjah in spalnicah.

Oskar in gospa v rožnatem

Tokratno knjigo predstavljam predvsem zato, ker razmišljam o tem, kako se počuti zelo bolan otrok. Kako mu bližnji moremo olajšati njegove strahove ... Čeprav smo morda tudi sami polni strahov.

Oskar je 10-letni fant, ki ima levkemijo in se zdravi v bolnišnici. Pravi, da je bolnišnica mega simpatičen kraj, je zakon, če si tak bolnik, da si drugim v veselje.
On pa, žal, drugim ni več v veselje. Od kar so mu presadili kostni mozeg, opaža, da je zdravnika Düsseldorfa razočaral. Na viziti zdravnik Oskarja opazuje molče in Oskarju se zdi, kot da je naredil kaj narobe.
Spoznal sem, da sem postal slab bolnik, tak, ki ljudem ne da verjeti, da je medicina nekaj krasnega. Vse osebje se zdaj ob Oskarju kislo drži.
Na srečo pa k Oskarju prihaja mamka Roza, ona je edina, ki je do njega enaka, kot je bila pred operacijo. Mamka Roza je prostovoljka, ki obiskuje otroke v bolnišnici, Oskarju pripoveduje rokoborske zgodbice, kar je Oskarju zelo všeč. Oskar jo izzove, hoče vedeti, če se ne bo tudi ona sprenevedala:
"Mamka Roza, kot kaže, mi nihče noče povedati, da bom umrl."
"Zakaj bi rad, da ti povejo, če že sam veš, Oskar?"
"Zdi se mi, mamka Roza, da so si tu izmislili drugačno bolnišnico, kot je v resnici. Delajo se, kot da prideš sem samo zato, da bi ozdravel. Ampak ljudje prihajajo v bolnišnico tudi umret."
Mamka Roza Oskarja povabi, da bi pisal Bogu.

"Joj, ne, ne še vi, mamka Roza! /.../ Sem mislil, da vsaj vi ne lažete!"
"Saj ti ne lažem!"
"Zakaj pa mi potem govorite o Bogu? Že z Božičkom so me naplahtali. Enkrat je bilo dovolj."
"Oskar, Bog nima nikakršne zveze z Božičkom."
"Pač. Ista stvar. Pranje glav in podobno!"
"Mar misliš, da bi jaz, stara rokoborka, sto šestdeset zmag v sto petinšestdesetih dvobojih /.../ lahko za sekundo verjela v Božička?"
"Ne!"
"No vidiš, v Božička ne verjamem, v Boga pa. Tako."
"In čemu naj bi pisal Bogu?"
"Da bi se počutil manj samega."
"Manj samega z nekom, ki ga sploh ni?"
"Naredi, da bo. /.../ Vsakokrat, ko boš verjel vanj, ga bo nekoliko več. Če boš vztrajal, bo obstajal v celoti. ..."

Oskarjeva starša sta živela daleč stran, zato sta ga lahko obiskala le redko. Nekega dne, ko ni bil dan za obisk, ju je zalotil, ko sta bila na pogovoru pri zdravniku. Oskar je prisluškoval pogovoru za zaprtimi vrati zdravnikove sobe. Slišal je mamin jok in očetove besede, da je prepričan, da so za Oskarja naredili vse, kar so lahko.
Potem je zdravnik vprašal, če želijo iti Oskarja objet.
"Saj ne bom zbrala poguma," je rekla moja mama.
"Ne sme naju videti takih," je dodal moj oče.
Takrat sem zaznal, da sta moja starša strahopetca. Še huje: strahopetca, ki me štejeta za strahopetca!

Kasneje je rekel mamki Rozi: "Sovražim svoja starša."
"Torej ju sovraži na vso moč."
"Maš prav slišim, mamka Roza?"
"Ja. Sovraži ju iz vsega srca. Tako boš imel kost za glodanje. Ko jo boš oglodal, boš videl, da ni bilo vredno. Vse povej Bogu in v svojem pismu ga prosi, naj te vendar pride obiskat."
"Ali hodi naokrog?"
"Po svoje. Ne pogosto. Celo zelo poredko, bi rekla."
"Zakaj? Je tudi on bolan?"
Iz vzdiha mamke Roze sem razbral, da mi noče priznati, kako si tudi ti, Bog, v slabem stanju. /.../
"Ne. Obišče te na prav poseben način. Obišče te v mislih. V tvojem duhu."
To mi je bilo pa všeč. Zdelo se mi je silno prebrisano.

Vsakodnevni odkriti pogovori z mamko Rozo so Oskarju pomagali, da je lažje prenašal in sprejemal svojo težko bolezen. Mamka Roza mu je pomagala odkriti mnogo resnic življenja, tudi tiste glede odnosov in odraščanja, saj sta se šla igro, da v enem dnevu preživi 10 let.
Z mamko Rozo se pogovarjata spet o njegovih starših:
"Če sta res taka bedaka, da mislita, da ju bom imel rad ... /.../"
"Kaj natanko jima očitaš?"
"Bojita se me. Ne drzneta si pogovarjati se z mano. In manj ko si upata, bolj dobivam vtis, da sem pošast. Zakaj ju navdajam z grozo? Mar sem res tako grd? Mar smrdim? Sem postal idiot, ne da bi se tega zavedal?"
"Ne bojita se tebe, Oskar, ampak tvoje bolezni."
"Moja bolezen je del mene. Samo zato, ker sem bolan, jima ne bi bilo treba spremeniti svojega obnašanja. Potemtakem imata lahko Oskarja rada samo, če je zdrav?"
"Ljubita te, Oskar. /.../ Zelo mi zavidata, ker se tako dobro razumeva. Ne, nista ljubosumna, žalostna sta. Žalostna, ker se njima to ne posreči. /.../ Veš, Oskar, nekega dne boš umrl. Ampak tudi tvoja starša bosta umrla."
/.../ Nikoli prej nisem pomislil na to. "Ja, tudi onadva bosta umrla. Popolnoma sama. S strahotnimi očitki vesti, ker se jima ni posrečilo spraviti se z njunim edinim otrokom, Oskarjem, ki sta ga oboževala."
"Nikar ne govorite tako, mamka Roza, srat me prime."
"Pomisli nanju, Oskar. Spoznal si, da boš umrl, ker si zelo pameten fant. Nisi pa doumel, da ne boš umrl le ti. Vsi ljudje umrejo. Nekega dne bosta umrla tvoja starša. In jaz."
"Ja. Ampak jaz bom vendarle prvi."
"To drži. Ti boš prvi. Pa imaš zato, ker boš prvi, več pravic kot drugi? In pravico, da pozabljaš na druge?"
"Saj razumem, mamka Roza. Pokličite ju."
/.../ Ko sta prišla, sem jima rekel: "Oprostita, pozabil sem, da bosta enkrat tudi vidva umrla."
Ne vem, zakaj ju je ta stavek sprostil, ampak potem sta se mi zdela taka kot prej ...

Eric - Emmanuel Schmitt: Oskar in gospa v rožnatem, Vale-Novak 2005

Grintavec (2558 m n.m.)

Prejšnja sobota.
Ne, nisem bila jaz tam gor (žal), bila pa sta Turdus in naš enajstletnik. In naš pes. Ki je toliko preteke(a)l, da je (vsaj po kilometrih poti) najvišji vrh Kamniških alp osvojil več kot samo enkrat ...
In imeli so dobro žensko družbo, našo prijateljico.
Pravijo, da je bilo krasno (to povejo tudi fotografije), le strašno mrzlo da je bilo (zato tudi manj fotk) in pihalo je.
Tako da si je Maks grel svoje tačke na ljudeh. Na vsake toliko se je pa vkopal kar v sneg, pameten pes, a ne.

Jaz pa tedaj še nisem imela planinskih čevljev (stari so žal razpadli), tako da ... sva z Malim tisti dan osvojila samo Rožnik. Ampak zdaj pa imam nove planinske čevlje ... in tudi meni bo kakšen malo višji "hrib", upam, spet dosegljiv.
Tudi izkušenj s hojo po gorskem snegu nimam, enkrat samkrat v življenju sem uporabljala cepin (ali morda bajlo) - v druge namene, kot se ga uporablja recimo v gozdu pri podiranju dreves ... Pa še tedaj, ko sem edinkrat "plezala" po nekem ozebniku in se "zabivala" v trd sneg, sem se nesmrtno zaljubila (kar je vidno še danes!).
Zdaj pa čakam, čevlji so pripravljeni ...