sem danes po dooolgem času sedela na kavi s sestrično. in po ene dveurnem čveku se nama je pridružil starejši mladenič, s katerim sva nekoč zelo na grobo trenirala skupaj. in vsakič me je namlatil, ko hudič! je bil eden tistih prepotentnežev, ki je mislil, da lahko vse svoje frustracije o ljudeh znese na treningu na ljudi. in ko sem komaj prišla do sape, se je opravičujoče nasmehnil: "ee, pa sej maš ščitnik!" ja, jebemti, imam ga za joške, ne za trebušne, kozel jedni!!!
ni treba posebej poudarit, da je 20 let starejši, da ima ene 30 kilogramove več od mene in da je velik 190cm? da ima potemtakem v rokah res moč in me spluži po telovadnici hitreje, kot jaz spijem pir??? ok. samo preverjam.
no, pa mi je vseeno postavil nekaj vprašanj, katerih odgovora ne poznam...
sem previsoka ali presramežljiva, da na nekatere provokacije ne želim odgovarjat?
je v moji naturi, se raje nasmehnem in pogledam stran, ali je to le igra, ki sogovornika še spodbuja...
kako daleč mora, da mu razkrijem, kaj si želim?
je vzrok za zategnjenost strah pred novim ali le samovšečnost, ki mi ne dovoljuje stika s komerkoli?
ma me je napičil ene dvakrat, da bi ga na gobec, pa sem se zaradi mimosedečih zadržala. ne izzivaj, ne drezaj in ne praskaj, kjer ne srbi!
na koncu pa sem se mu, kljub volji in želji, da nama plača še ene 10 rund, vljudno zahvalila, brcnila z nogo pod mizo frendico in odpeketali sva proti domu.
izvedel ni nič, česar ni iz vaških čenč vedel že prej, ni mu uspelo me napiti in s psihološkimi igricami me ni uspel podreti!
zelo sem zadovoljna s sabo. prav jim je, klinčevi fakerji, naj se malo potrudijo. naj kdo izmed njih končno spozna, zakaj so sami.
zagotovo vem, zakaj do nadaljnega jaz ostajam sama. ker vas mam dovolj kretenov, ki vas skrbi, kakšen bo vaš novi avto, katero cunjo boste navlekli nase in kam se boste šli pokazat. ne, jaz odslej skrbim le in zgolj za svojo rit. in tej, verjemite, trenutno prav nič ne manjka!
Trenutno stanje duha: blo je pa zabavno, ga mal vrtet... tak, k je on poskusil mene...