Tommyknocker vs Sunbeam - Twisted World McLaren Mercedes F1 Reklama - Alonso, Hamilton & Hakkinen
The Venus Project (svet brez denarja sploh možen?) - 28. 06. 2010, 16:55
No, ravno pred tremi urami sem končno odpisal zadnji izpit v junijskem roku, tako da sem si ob prihodu nazaj v stanovanje privoščil relaksacijo ob TV zaslonu in mrzlim pivom v roki. Ob nestrpnem čakanju na tekmo med Nizozemsko in Slovaško sem preklopil na nek program, kjer je g. Jacque Fresco, socialni inženir in futurist, govoril o svobodnem svetu ljudi v prihodnosti, ki bi na našo trenutno družbo gledali kot na nekaj primitivnega, zaostalega.
Vse, kar bo napisano spodaj, je produkt razmišljanja in idej g. Jacque Fresca.
Torej, g. Fresco globoko zaničuje trenutni monetarni sistem, ki je, po njegovem mnenju, največja blokada tehnološkemu razvoju, ki bi človeštvu prinesel svodobo in ga rešil pred suženjstvom. Ljudje, ki mislijo, da so politiki tisti, ki spreminjajo svet in ki nadzirajo tehnološki razvoj, so v veliki zmoti. Kajti, vodilo našega sveta je, kot že ptički zunaj čivkajo, denar; torej ljudje živimo v monetarnem sistemu. Največ denarja trenutno imajo borzne hiše in korporacije, ki ustvarjajo nenormalne dobičke in se dobesedno požvižgajo na moralo in dostojno vedenje človeka. Tako uničujejo naše okolje z odlaganjem odpadkov v morje (ker je to pač poceni), odpuščajo delavce in jih zamenjujejo s stroji, itd. Ljudje so tako v monetarnem sistemu primorani delati nenormalne delavnike in monotone službe za preživetje, oz. za papirnati denar, s katerim si lahko privoščijo hrano, bencin in ostale osnovne potrebe življenja.
G. Fresco nas opominja, da je tehnologija trenutno dovolj razvita, da bi lahko brez problema opustili nafto in ostale vire energije, ki onesnažujejo okolje, ter se skoncentrirali na alternativne vire (veter, valovi, sončne celice, in še nekaj v zvezi s toploto Zemlje, s katero bi bilo pokritih 50% svetovne porabe naslednjih 4.000 let, saj je obnovljiv vir). Vendar pa, ker nafta trenutno prinaša korporacijam še vedno dovolj velik dobiček, seveda korporacije take ureditve ne bodo dopustile.
Fresco si nadalje zamišlja svet v prihodnosti, kjer bi 90% današnjih služb bilo opuščenih, saj bi jih nadomestili stroji. Svet bi bil brez zakonov in brez denarja, saj bi bilo dovolj energetskih virov in življenskih potrebščin za vse, tako da bi bilo nesmiselno plačevati za njih (kot je danes recimo nesmiselno plačevati za vdihavanje zraka). Izobrazba ljudi bi bila zelo splošna in bi temeljila bolj na splošni razgledanosti človeka kot pa na specifičnem izobraževanju, kot ga poznamo danes (recimo razne specializacije in podobno). Tudi transport ne bi bil več problem; za avte že tako ali tako poznamo alternativni vir energije (električni avtomobili, ki z današnjo tehnologijo lahko z enim polnjenjem komot prevozijo čez 300 km), letala bi se pa opustila in nadomestila bi jih MagLev železnica (magnetic levitation, več o tem tukaj), ki temelji na magnetnem polju in tirih brez frikcije (MagLev trenutno poznajo na Japonskem, najvišja hitrost pa doseže cca 580 km/h. Z razvojem tehnologije bi MagLev lahko potovala čez 6.800 km/h, kar bi omogočilo potovanje iz ZDA na Kitajsko v le 2 urah!).
Tako si Fresco predstavlja svet v prihodnosti; vsi bi imeli dostop do vsega, denar bi se popolnoma opustil, ljudje bi pa delovali v dobrobit celotnega človeštva. Zamisel se mi sicer zdi enkratna (komu se pa ne?), vendar pa me bolj skrbi, ali ljudje niso že preveč koruptivni ter ali bi se kaj takega lahko realiziralo v naslednjih 100, 200 letih? Ste mogoče mnenja, da je tudi g. Fresco še ena žrtev monetarnega sistema, ki s takšnim reklamiranjem svojega projekta hoče do več denarja?
Drugače si pa lahko več o tem projektu pogledate na njihovi spletni strani tukaj.
SP 2010 - Ima slovenija sploh možnosti? - 13. 06. 2010, 22:01
No, pa se je le začelo svetovno prvenstvo v nogometu. Čeprav sam nisem ravno veliki navdušenec za nogomet, pa si vseeno vsako leto vzamem dovolj časa za ogled najbolj zanimivih tekem in seveda slovenskih, če se slučajno uvrstijo naprej. Vendar pa to, kar so naši fantje danes pokazali na zelenicah pa ne vem, če bi imenoval nogomet. Večina podaj je končala izven igrišča oz. med nogami nasprotnikovih igralcev, sami sreči pa se lahko zahvalimo, da smo dobili tiste tri točke. Že kot so kolegi rekli, "the Algerian goalkeeper performed a Green!"
Slovenci zelo radi sanjamo o uspehu in nekih pravljicah s srečnim koncem. Dejstvo pa je, da igra, ki jo igra slovenska ekipa, ne more konkurirati boljšim ekipam kot sta recimo Anglija in ZDA. Našim fantom manjka agresivnost in natančnost, sploh kar se tiče zaključnih strelov. Po drugi strani pa upam, da se bo Kek v prihodnjih dneh skoncentriral na sprejemanje podaj in piljenje taktike. Če kdo trenutno spremlja tekmo med Nemčijo in Avstralijo bo vedel, o čem govorim.
No ja, drugače pa slovencem želim veliko sreče na SP. Če še kdo nima doma televizorja oz. mu nagajajo kanali, si lahko tekme ogleduje v živo na tej strani.
Kot študent, ki ne dobiva nobene štipendije, saj družina presega cenzus le za nekaj evrov, sem seveda zaposlen preko študentskega servisa. Trenutno imam tri službe, s katerimi si lahko pokrijem stroške bivanja in tako živim neko normalno življenje, ob tem pa imam več kot dovolj časa za študij, izvenšolske aktivnosti in posvečanju blogu. Kaj pa bo ob koncu leta, ko bo predvidoma sprejet novi zakon o malem delu, pa ne vem.
Zakon o malem delu postavi mejo študentu, da na teden lahko dela največ 14 ur na teden oz. 56 ur na mesec. Najnižja urna postavka je lahko €3,50, najvišja pa €8,00. Pa dajmo malo preračunat:
Stroški študija v Ljubljani:
- €150 najemnina (predvidevamo, da smo od prestolnice oddaljeni cca 40 kilometrov in tako neupravičeni do študentskega doma) - €50 stroški stanovanja (elektrika, voda, itd.) - €50 boni - €100 sprotna poraba za hrano (normalen zajtrk in večerja) - €50 za knjige (predvidevamo, da imamo željo uspešno končati študij) - €15 mobitel (predvidevamo, da imamo ITAK Džabest)
Skupni stroški torej znašajo dobrih €415. V to seveda niso vključena nobena druženja s sošolci in prijatelji, potni stroški do svojega domačega kraja za čez vikend, ali kakšna koli druga "razvajanja", temveč le osnova.
Po novem zakonu o malem delu bi pri najnižji urni postavki na mesec zaslužili slabih €196, pri najvišji pa €448, vendar pa se vsi zelo dobro zavedamo, da bo najvišjo postavko deležnih kakih 1% študentov, nič več. Tudi štipendije niso nič kaj rožnate; Zoisova štipendija (ki bi naj kao veljala za nadarjene učence) je za leto 2009 znašala nekaj manj kot €200 za študenta.
Seveda vlada obljublja, da se bodo štipendije na podlagi zakona zvišale in da študentje s tem zakonom ne bodo nikakor potegnili ta krajšo. Pri tem se seveda pojavljajo naslednja vprašanja:
- v vrednosti koliko evrov se bodo sploh povišale štipendije? - kdo točno bo upravičenec do nje? - koliko bodo znašale te štipendije? Bo dovolj za pokritje vseh stroškov? - že zdaj imajo probleme z denarjem za upokojence; kako smo lahko sigurni, da čez 50 let ne bo še hujše in bo zakon še enkrat spremenjen? Kdo nam garantira, da bo delo, ki ga opravljamo v svojih mladih, študentskih letih, dejansko všteto v pokojninsko blagajno? - smo res pripravljeni žrtvovati svoja mlada leta, v katerih bi delali kot sužnji za minimalne postavke (kot se recimo to že dogaja pri redno zaposlenih v gradbeništvu in drugod), da bi kot upokojenci imeli nekaj €10 več na mesec?? Konec koncev smo zdaj na vrhuncu svojih moči.
Ta zakon, kot mnogi drugi, je napaka. 56 ur na mesec je premalo za preživetje, sploh pa so urne postavke pri toliko urah smešno nizke. Namesto, da bi nad ljudi, ki izkoriščajo status oz. napotnice dajejo starejšim ljudem, ki potem preko njih delajo, poslali inšpekcije in jih korektno sankcionirali, so se spravili kar nad celotno študentsko populacijo. Seveda tipično za slovenske politike, saj lahko oni z njihovo plačo brez problema vzdržujejo po dva šoloobvezna otroka.
Naša država se čedalje bolj vrača nazaj v stare čase kmeta in gospoda. V današnjem času "demokracije" in "uspešni poti male države" se meni zdi nedopustno, da država čedalje bolj izničuje pravice vseh ljudi, jih čedalje bolj postavlja na rob preživetja oz. na nek minimum, prodaja državne institucije (in je tako vse več odvisna od davkov državljanov) in se nasploh posmehuje malemu človeku. Po drugi strani pa se mi zdi skrajno nesramno, da se ljudje spravljajo nad študente, češ da jim ti kradejo delo, namesto da bi se zgražali nad državnimi institucijami, saj so le-ta (posredno ali neposredno) odgovorna za pomanjkanje delovnih mest na domačih tleh (dober primer je recimo nepremišljena posojila bank podjetjem in posledično likvidacija le-tega).
Slovenija bo "na poti uspeha" komaj takrat, ko se bo rešila svojih starih in nesposobnih voditeljev, ki jim je denar očitno že zameglil možgane, in bodo namesto njih prišli mladi in strokovno usposobljeni ljudje, ki jim je mar tako za državo, kakor tudi za malega človeka. Do takrat bomo pa seveda priča višanju davkov, manjšanju pravic, in seveda s skupnimi očmi nemočno opazovali razpad naše države, kamor jo naši "geniji" od politikov tudi vodijo.
Korupcija edini problem v Sloveniji? - 11. 03. 2010, 10:29
Ni ga človeka, ki ne bi slišal včerajšnje izjave poslanca Jelinčiča, ko je na vprašanje o pritisku na ministra odgovoril le, da to delajo vsi poslanci. Po moje je vsakega človeka, ki razmišlja s svojo glavo in mu je, kljub brezglavemu in nesposobnemu političnemu krogu, lepo živeti v deželi pod Alpami, ob tem stavku vrglo naravnost do stropa.
Da je korupcija v državi, vemo že od leta osamosvojitve. Raznorazni ukrepi, ki so bili sprejeti in razne afere, ki jih je Slovenija v svojih dveh desetletjih obstoja že doživela, vedno znova dvignejo vprašanje, ali je sploh še smiselno živeti tukaj? Se mar ne bi bilo boljše odpraviti v tujino, kjer si plačan več ali manj korektno za opravljeno delo in kjer veliko bolj cenijo izobražen kader? Konec koncev, če se bodo te afere nadaljevale, davkoplačevalski denar pa še kar naprej pritekal v žepe individualcev, države sploh več ne bo! Prodaja oz. propad domačih podjetij in profitnih objektov pa čedalje bolj nakazuje na to, da država vse bolj tone in z vsakim propadom podjetja izgublja boj za obstanek.
V demokratični državi bi naj vsak bil obravnavan enako. Pa je to tako? Navadni državljani plačujemo nenormalno visoke davke, da lahko določene skupine in ljudje lagodneje živijo. V svojem domačem kraju, recimo, smo še pred kratkim imeli problematiko z romi. Delavec v Muri je recimo dobil plačo v višini 200, 300 evrov, za 10 in še več ur dela, medtem ko je rom dobival socialno pomoč v skorajda istem znesku, imel zgrajeno hišo na "črno", otroci pa so se izogibali šole kot kuge! Še zdaj se spomnim svojega odhoda iz osnovne šole, ko je sošolec s prvega razreda še vedno obiskoval četrtega, ker se mu pač ni ljubilo zgodaj zjutraj vstajati. In ne, sploh nimam namena blatiti ali kakorkoli užaliti rome, saj niti nimam razloga. Svinjsko se mi zdi le nepremišljeno zapravljanje davkoplačevalskega denarja države, medtem ko pa jemljejo povsod drugje - nižajo plače, reformirajo študentsko delo na nek 50 urni maximum (kar je za študijske potrebe drobiž!), višajo davke, itd. Skratka, obup!
Ob tem pa še imajo naši poslanci, kljub že visoki plači za slovensko povprečje, "dovolilnico" za korupcijske posle. Konec koncev, kaj ima letalski muzej v Prekmurju sploh VEZE z interpelacijo kmetijskega ministra (razen dejstva, da mu le-ta lahko priskrbi želeno ozemlje)? A ni bil osnovni razlog interpelacije ministra domnevno nesposobno vodenje kadra in pritisk na komisijo v aferi z bulmastifi? Če bi do tega prišlo kje v tujini, majkemi da ga ne bi le odstavili, temveč še močno sankcionirali. Pri nas pa.... no ja, saj poznamo naš sodni sistem, kajne?...
Če je korupcija v Sloveniji res že na takem nivoju, kot trdi Jelinčič, bi po moje bila potrebna konkretna reformacija delovanja parlamenta, proti vsem ministrom pa sprožiti postopek o domnevnem korupcijskem delovanju. Žal pa seveda ne bo tako, kajti kot smo že vajeni iz preteklosti, bo tudi ta afera čez nekaj mesecev izginila v pozabo in politiki bodo še naprej iskali razloge za uvedbo novih davkov. Mogoče €1,173 / L izdihanega CO2?
Novi zakon o posvojitvi otrok: strpnost ali osebnostna rast? - 7. 03. 2010, 22:00
Predno oddate komentar oz. predno se sploh lotite branja tega prispevka, vedite, da nisem na strani ne enih, ne drugih, in da so spodaj napisane besede plod mojih mislih in razmišljanja, ne glede na "pravilnost" le-teh v vaših pogledih.
V Sloveniji se čedalje bolj ubadamo s problematiko zakona o istospolnih ljudeh, ki bi želeli posvojiti otroka. Eni ta zakon pozdravljajo z nasmeškom na obrazu, češ da predstavlja korak bližje strpni in demokratični družbi 21. stoletja. Spet drugi ga zaradi takšnih ali drugačnih razlogov zavračajo, saj naj bi taki starši negativno vplivali na osebnostno rast otroka. Kdo ima torej prav?
Pa poglejmo nekaj dejstev. V preteklosti so za večino negativnih dejanj otrok in mladoletnikov bili odgovorni starši, saj naj bi le-ti, posredno ali neposredno, vplivali na ta njihova dejanja. "Otrok je zrcalo svojih staršev", je bil preveč pogost slišan stavek v raznoraznih družbenih krogih, in dostikrat je tudi prišlo do tega, da je otrok zaradi nasilja ali pijančevanja v družini razvil takšne ali drugačne motnje, ki so za vedno zaznamovale njegovo življenje. Ali morda v tem primeru tudi potem ne gre trditi, da bi otrok v primeru odraščanja v takšni družini, razvil določene "nagone", ki bi tako ali drugače vplivala na njegovo življenje? Saj kot so že dokazale nekatere študije, človek lahko skozi čas spremeni svoja nagnjenja.
Prav tako mi vedno znova gre na bruhanje, ko nekateri za sprejetje zakona uporabljajo besedi "pravica do". Mene osebno sploh ne zanima, kakšna nagnjenja ima nek človek, saj se to tiče le njega in njegovega partnerja. Vendar pa, ko govorimo o tako krhkih zadevah kot so to otroci... Ljudje božji, tukaj pa se vaše "pravice" končajo. Otroci niso blago, s katerim lahko prosto trgujete. Otrok v večini primerov v svojih starših vidi vzornika, in čeprav mu je mati narava dodelila hetero gene, vseeno obstaja večja verjetnost, da bo v istospolni družini v procesu odraščanja zaradi domače socializacije spreobrnil svoja nagnjenja, kot pa v družini z očetom in mater.
Tako da ni problem v tem, da slovenska družba ne bi bila sposobna sprejemati istospolne pare. Po moje nobenega ne zanima, kakšno spolno usmerjenost ima njegov sosed, saj je to popolnoma njegova stvar in stvar njegovega partnerja. Vendar pa, kar se pa tiče posvojitve otrok, bi pa družba vseeno morala svoje misli odmakniti od vsakodnevnih ponavljajočih se stavkov tipa "Imam pravico do tega in tega" in vsaj z otrokom ravnati človeško, če je že nesposobna tako ravnati s svojim vrstnikom.
Financiranje: Športnikov ali Direktorjev? - 6. 03. 2010, 18:32
Pred leti, ko sem se odpravljal na študij, sem dobil en zelo koristen nasvet; vse se konča pri denarju. Vsa tesna prijateljstva... spoštovanja..... življenja. S tem nasvetom sem se tudi brez težav ognil raznim prepirom in nevšečnostim, ki bi zaradi tega papirja lahko nastala. Vendar pa v kapitalizmu obstaja vse več strok, v katerih se tem neljubim situacijam enostavno ne da izogniti, med njimi tudi (žal) športne zveze.
Med Olimpijskimi igrami v Vancouvru sem se tudi sam razvajal na smučanju v Avstriji, kjer smo v večernih urah spremljali olimpijce vseh držav in skupaj s kolegi avstrijci, madžari, slovaki in drugimi tudi navijali za njih. V tisti sobi enostavno ni bilo pomembno, s katere države športnik prihaja, kajti vsi smo se preveč dobro zavedali, da so za nastop na teh igrah porabili ogromno ogromno časa, energije in živcev. Tako smo tudi močno navijali za slovenske športnike in pohvale za bronasto Petro Majdič in srebrno Tino Maze so kar deževale. Življenje za te atlete ne bi moglo biti boljše in človeku so se ob pogledu na njihovo veselje kar nabrale solze v očeh.
Seveda pa se vse enkrat konča. Ob prihodu nazaj v domovino Slovenijo, kjer se zadnje čase kar precej ubadamo s pomanjkljivostjo denarja, so tudi ti športniki padli nazaj na realna tla. Te kolajne, ki so športnikom bolj v ponos, da so osvojili tako visoko mesto med najboljšimi na svetu, vseeno delujejo kot dvorezni meč; kar vsi "ugledni" politiki in funkcionarji bi se kar naenkrat radi slikali z našimi prvaki in jih tudi javno hvalijo in se smejijo. Iz njihovih ust je moč slišati take sladke in pocukrane besede, da bi se človek od sramu najraje pogreznil v tla. Ko pa športnik kar naenkrat omeni, da bi potreboval malo več denarja za še več takšnih vrhunskih rezultatov, pa se zgodi točno to, kar sem že prej omenil - VSE se konča pri denarju. Posledica? Priča smo raznim besednim dvobojem in emocionalnim izbruhom razočaranj, ki bodo po naših medijih verjetno še krožili kakšen mesec ali dva. Seveda pa vedno najbolj nasrka mali človek, v tem primeru športnik sam.
V naši državi očitno velja pravilo, da direktor pobere večji kos pogače kot tisti, zaradi katerega ima sploh službo (v tem primeru športnik). Iz zanesljivih virov (in ker sem dogodkom že neštetokrat bil tudi sam priča) sem namreč izvedel, da mesečna bruto plača direktorja SZS, Matjaža Šarabona, sploh ni tako majhna, pa čeprav na zvezi na veliko jokajo o ogromni pomanjkljivosti denarja. Tako ima (oz. je imela) njegova spremljevalka vgravirane lepe diamantke v nohtih, sin se s kolegi vozi v popolnoma novem avtu znamke AUDI, o drugih rečeh pa rajši ne bi, saj so za moje pojme preveč sočne za javno razpravo. Dvomim, da ima naša Tina dovolj denarja, da bi svojemu morebitnemu sinu kar tako za brezveze podarila nov avto v vrednosti več kot €40.000, saj je denar treba investirati v treninge za dosego vrhunskih rezultatov. Da o ostalih naših trenutnih in bodočih prvakih ne govorim.
V mojih očeh je Slovenija, vsaj kar se tiče talentiranih ljudi (pa naj se gre za šport, znanje, itd.) na samem dnu. Noben ni pripravljen financirati naprednejše treninge za dosego najboljših rezultatov, noben ni pripravljen financirati športnika samega že na začetku svoje kariere (vse dokler se le-temu ne posreči dobiti kakšno kolajno ali dve, pa še takrat se zaplete v mrežo birokratskih svinjarij), vendar bi se pa vsak rad slikal z dobitnikom brona, srebra oz. zlata za naslovnico časopisa. Seveda, saj se gre za pridobivanje zelo dragocenih političnih točk. Tako me sploh ne čudi, da (vsaj po govoricah sodeč) Tina premišljuje o tekmovanju pod drugo zastavo. Le kater normalen človek, ki ga lastna športna zveza tako vleče za nos, pa ne bi...?
Hitrost NI krivec za nesreče na smučiščih - 2. 03. 2010, 13:47
Zima se bliža koncu, s tem pa tudi smučarska sezona, ki je letos bila naravnost enkratna. Toliko snega, kot ga je bilo letos na smučiščih, ga nismo imeli že dolgo in prav zabavno je bilo se spustiti po belih strminah v dolino, kjer smo bili deležni vročega čaja in kuhanega vina. Vendar pa ta sezona ni bila taka kot ostale, kajti veliko je bilo brati o incidentih in zlomih, ki so bili posledica neprevidnosti smučarjev in neupoštevanja FIS pravil, sploh kar se tiče razdalje med smučarji. Zaradi tega so tudi poostrili nadzor na slovenskih smučiščih in tako pričeli meriti hitrost smučarjev s snežnimi radarji. Pa je to način?
Pred nekaj dnevi sem se vrnil z dolgega zimskega dopusta v Avstriji, kjer smo v roku nekaj dni bili deležni vseh vrst vremena; od močnega naliva in sneženja, do prelepega sonca, ki je smučišče še dodatno olepšalo. Prav zaradi slednjega je bilo moč opaziti ogromno ljudi na progah, ki so s svojim načinom smučanja in obnašanjem tako ali drugače ogrožali varnost ne samo sebe, temveč tudi drugih ljudi. Kaj so torej najpogostejši krivci za nesreče?
MP3
Verjamete ali ne, veliko smučarjev ima med smuko slušalke v ušesih, med prehitevanjem pa lahko razločno slišiš zvrst glasbe, ki jo posluša. Sam se vedno odpravim na progo brez kakršnegakoli elektronskega aparata (razen mobitela seveda), da bi smuka bila čimbolj varna in uživantska. Dejstvo je tudi, da že ob majhnem vetru smučar težko sliši, ali kdo smuča za njim, kaj šele, če med spustom po hribu posluša razne rock in podobne zvrsti. Nesreče so tako ob majhni napaki neizogibne, lahko tudi usodne.
Črne proge
Moč je bilo tudi opaziti razne "začetnike" na črnih oz. FIS progah. Črne proge praviloma veljajo za najtežje in so ponavadi tudi ledene, tako da so namenjene le in izključno za izkušene smučarje, ki vejo, kaj delajo. Tako pa je bilo moč opaziti družine z majhnimi otroci in razne skupine najstnikov, ki so si kar na lepem rezervirali celotno progo po širini in s počasnim pluženjem od skrajne leve do skrajne desne onemogočali normalno smučanje tistim, ki progo obvladajo. Tako je prišlo do majhnih incidentov, kjer so nekateri odleteli z začrtane proge in se znašli v globokem snegu, nekateri pa so se zaradi nenadnega zavijanja začetnikov pred njimi in tako posledično sunkovitega zaviranja po ledeni progi do doline pripeljali kar po ta-zadnji. Zlomov, upam, da ni bilo.
Mentaliteta Smučarjev
Mentaliteta smučarjev je najpogostejši krivec za razne pripetljaje na smučiščih. Ne glede na to, ali je smučar začetnik ali pa ima že dolgoletne izkušnje s strminami - če je njegova mentaliteta na dnu, kot je to pri določenih osebkih v urbanih okoljih, kjer ljudje dlje od svojega nosu enostavno ne vidijo, ogroža ostale smučarje in to je dejstvo. Ljudje pozabljajo, da niso sami na smučiščih in da je včasih vseeno potrebno odstopiti prednost drugemu, pa najsibo začetnik ali napredni smučar. Vendar pa se vseeno najdejo osebe, večinoma stare med 14 in 30 let, ki smučajo le nekaj centimetrov od drugih, kričijo naj se jim vsi umaknejo, se ne znajo prilagoditi razmeram na progi, itd. Tako potem pride do raznih nevšečnosti in nepotrebnih nesreč, ki se lahko končajo z zlomom ali zvinom noge, ob slabi vidljivosti pa tudi s smrtjo.
Smučanje je vedno veljalo za aktivnost, kjer se smučarji ob lepem vremenu in svežem zraku sprostijo in naberejo energijo za nove podvige v življenju. Tako pa nadzorniki z raznimi snežnimi radarji in drugimi brezveznimi "ukrepi" uničujejo smisel smučanja in v smučarju vzbujajo občutek nadzora, ki ga je že tako ali tako deležen na vsakem koraku. To se recimo lahko primerja tudi z ukrepi v cestnem prometu, kjer naši genialci vedno jočejo nad neprilagojeno hitrostjo, medtem ko je glavni dejavnik lahko alkoholiziranost, neizkušenost, neprilagodljivost vremenskim razmeram, ali pa celo bahanje pred prijatelji.
Glavno, da v državno blagajno prihaja vedno več denarja, varnost pa nikoli ni bila in nikoli ne bo prioriteta naših kravatarjev.
Temna stran McDonald'sa in (ne)kvaliteta hrane - 16. 02. 2010, 11:22
No, pa je le prišel čas, ko nisem več finančno odvisen od ameriške megakorporacije na slovenskih tleh. Ker mi je pred dobrim mesecem dni le uspelo najti delo, s katerim lahko odplačam vse stroške, povezane s študijem, sem lahko brez problema in skrbi odkorakal z restavracije in končno spet vdihnil svež zrak, na katerega sem skoraj že pozabil. Ker ne pomnim, da ne bi smel razkriti procedure dela v največji restavraciji hitre prehrane pri nas, jo bom kar objavil na svojem blogu. Pa poglejmo, če veste, kaj vam McDonald's prodaja.
Rok uporabe
Rok uporabe je datum, katerega določi proizvajalec, da prepreči zastrupitev s hrano. Logično je, da ko rok uporabe enkrat preteče, se produkt zavrže. Pa se tega v naši restavraciji držijo? Seveda.... ko je prisoten inšpektor, kar je cca 2x na mesec po nekaj ur. Vseh drugih 28 dni se tega ne dela.
Spodaj imate na levi strani tabele roke uporabe, ki jih priporočajo proizvajalci. Na desni strani pa je McDonald'sovo "upoštevanje" teh rokov.
Ime produkta
Rok uporabe
Presežen čas
Omake
2 dni
3 dni
Kumarice
2 uri
12 ur
Dehidrirana čebula
4 ure
12 ur
Sveža čebula
2 uri
12 ur
Big Mac solata
2 uri
48 ur
Paradižnik
2 uri
14 ur
Sir
2 uri
6 ur
Slanina
16 ur
30 ur
Mešana solata
8 ur
48 ur
Krof
12 ur
Čokoladni biskvit
24 ur
72 ur
Pomfrit
7 minut
60 minut
Chicken meso
10 minut
120 minut
CCH Nuggets
20 minut
120 minut
Fish meso
10 minut
240 minut
Krompirjev polpet
10 minut
60 minut
Pite
1 ura 30 minut
6 ur
Narejeni sendviči
10 minut
120 minut
Po moje bi prva reakcija večine vas bila, "Pa kaj.. saj to se dogaja povsod." Vendar pa je hrana popolnoma drugačna. Dvomim, da bi v navadni restavraciji že po enem kosilu vase spravli vsaj približno enako količino maščob, kot tukaj. Zraven tega pa vam za tistih ušivih €5 postrežejo še s potečeno hrano, tako da tudi če je vaš sendvič svež, ker ste ga naročili brez kumaric, obstaja velika verjetnost, da bodo vse ostale sestavine pretečene.
Sestavine za sendviče se polnijo po potrebi (se pravi, ko enkrat zmanjka, se samo dolije, s čimer pa se pomeša z že potečenimi sestavinami na mizi), nalepke pod solatami enostavno odlepijo in prilepijo nove ter tako "podaljšajo" rok uporabe (isto je pri čokoladnih biskvitih). Pretečene Big Mac solate si vodilni spravijo v pisarno (v primeru prihoda inšpekcije, da v hladilniku ne bi našla pretečenih produktov) ter ko jo je treba spet napolniti, jih enostavno vzamejo iz svojih predalov, kjer je bila na sobni temperaturi +20 stopinj tudi po več ur, namesto v hladilniku pri 4 stopinjah max. Čeprav je pomfrit treba zavržt po sedmih minutah zaradi njegove strukture (poglejte si SuperSize Me in vse vam bo jasno), seveda tudi tukaj ni tako. Pomfrit lahko stoji tudi do 60 minut, piščančjega mesa kljub nevarnosti zastrupitve s salmonelo ne zavržejo, kot jim to predlagajo proizvajalci, pite pa se enostavno previjejo iz ene škatlice v drugo in tako podaljšajo rok uporabe za naslednjo uro in pol.
Higiena
McDonald's se ponaša s tem, da imajo higieno na najvišji ravni. Po kuhinji se jim nabirajo ščurki, nad postajo pri Fishu se nabira mast (ki tu pa tam tudi pade na kakšen kruhek), če pa katera stvar pade na mastna tla (od raznih klešč in lopatic, do ostalih naprav), se jo spere le z vodo in vrne na svoj položaj... ker vodilni zaradi prevelikih stroškov šparajo s čistili.
Zato vam tudi odsvetujem nakup sladoleda oz. shakea, ker če se čiščenja loti nesposoben in skopušen manager (kar se v 90% tudi zgodi), naprave ne očisti tako, kot jo je treba. Se pravi, da lahko v vašem slastnem sladoledu dobite bakterije, ki so se nabirale tudi po več tednov.
Čeprav bi si delavci, ki delajo s hrano, morali roke umivati na pol ure in tako še dodatno preprečili širjenje raznih bolezni, se tudi tu kršijo pravila. V praksi si delavec v kuhinji roke umiva na 2 - 4 ure, v primeru gužve pa sploh ne. Blagajna je pa zgodba zase.
Delo
Delo v McDonald'su samo po sebi niti ni tako napačno. Sodelavci so enkratni in zaradi tega tudi hitro mine čas. Vendar pa se vodilni v večini primerov do njih obnašajo kot do sužnjev. Zahtevana je brezpogojna poslušnost svojega nadrejenega (pa čeprav ti ta zabiča, da potopi roko v olje), prisotne so tudi žalitve na podlagi let in spola, tako da vas naj ne čudi, če vas delavec na blagajni ne sprejme z nasmeškom. Pred kratkim se je tudi zgodilo, da so delavca odpustili, ker si na blagajni ni želel slečti pulovra, pa čeprav je zaradi odprtega okna v kuhinji bil močan prepih. Toliko o tem.
McDonald's je, in vedno bo, kričal po mlajših in naivnih. Kvalitete ni, možnost za zastrupitev s hrano je (vsaj po praksi sklepajoč) ogromna, vendar pa zaradi svoje velikosti žal noben ne podvomi v samo proceduro dela. Če se preko študentskih servisov odločate za delo, vam tega močno močno odsvetujem, kajti zaradi totalitarističnega režima v njihovem sistemu obstaja velika verjetnost, da boste po dobrem tednu dni postali zamorjeni, depresivni, v hujših primerih imeli tudi daljša obdobja nespečnosti in hudih bolečin v hrbtu.
Zagreb, U2, in najboljši koncert daleč naokrog - 13. 08. 2009, 02:30
Čeprav nisem ravno več veliki navdušenec nad skupino U2 sta me punca in njena sestra nekako prepričali, da gremo na ta koncert. Konec koncev bi bilo skrajno nesramno, če bi se nekega dne na lepem potepali po Zagrebu, jaz reva pa 10 ur gnil za pultom v McDonald'su.
Z Dolgega mostu smo odkrenili ob približno 11h dopoldne, da bi se izognili gneči tako na cesti, kot na meji. Prvi postanek je bil na neki bencinski črpalki, kjer so (na presenečenje vsakega) ustavili kar vsi od 20+ avtobusov Eventima in Vstopnice.com. Mislim, da mi ni treba ravno izgublat besed, kakšne gneče so bile za sanitarije ter osvežilne pijače...
Po tem neprijetnem dogodku smo se le odpravili proti hrvaški meji, kjer so se tako naši kot hrvaški možje v modrem vkrcali na direkt vsak avtobus in podrobno pregledali vse in vsakogar na njih. Zamuda? 15 minut... +/- 10. Človek si je lahko samo mislil VAU.. kakšna varnost.. in to vse zaradi tega koncerta! .... saj ne, da je potem enemu tipu uspelo pretihotapiti baklo na stadion, ampak OK, pustmo to.
V Zagreb smo prispeli okrog 3h popoldne, nakar smo se nemudoma odpravili proti stadionu Maksimir, kakšnih 20 minut severno od parkirišča... s tramvajem seveda. Čeprav naši politiki hočejo opisati hrvate kot nazadnjaški narod, ki samo krade, laže, ter napada slovensko populacijo, je to daleč od tega. Javni promet imajo zelo dobro zrihtan (LPP se lahko samo skrije pred tem), ljudje so zelo prijazni in radi pomagajo, če vidijo, da si malce zbegan. Zdaj pa če pač spadaš med take osebke, kateremu je nuja, da se vsepovsod v tujini na ves glas dere "Slovenija!!!!111" in poje že 1000x slišane pijandurske pesmi ala "žalostno dekle", sploh v glavnem mestu države, s katero si ni ravno v dobrem odnosu... potem pa drugega kot nesramnosti ni lih za pričakovati.
Na stadion smo prispeli okrog pol štirih. Naši "gigantski" športni kompleksi proti temu nimajo za burek. :)
In glede na to, da bi naj bil uradni začetek koncerta čez dobre 3 ure, smo pač navalili na stojnice in se malo razgledali po stadionu.
The Hours so ob 18.30 končno prijeli za instrumente in koncert se je uradno začel!
Uro kasneje so na oder prišli Snow Patrol (še najbolj znani po komadu Chasing Cars).
21.15 je čas, ko smo končno zagledali Larrya, člana skupine U2, kako počasi, a ponosno koraka do svojih bobnov na odru. Sledila sta mu še Adam in The Edge, s prihodom Bonota pa je množica enostavno ponorela.. končno smo le lahko uživali ob glasbi U2jev v živo. :)
Čeprav sem U2je nazadnje poslušal z izidom albuma All That You Can't Leave Behind [2000], so komadi kot Beautiful Day in Stuck in a Moment še vseeno priklicali nazaj spomine. Solze so bile neizogibne...
Res mi je žal, da je to njihova zadnja turneja, kajti fantje znajo narediti takšen spektakularen šov kot malokdo. Ampak vse se nekje konča, vsak enkrat doseže svojo mejo... a le redko kdo pride med legende. U2jem je to definitivno uspelo.
Mladi in (ne)recikliranje odpadkov - 22. 11. 2008, 12:26
Včeraj sem po dolgem času spet sedel na vlak ter se podal na 4 urno vožnjo proti domu. Seveda mi je bilo kar lepo ob misli, da bom čez nekaj ur spet videl domače, se malo spočil od napornega meseca ter se pripravil na naslednjega. A po tem, ko sem iz sosednje kabine opazil "zanimivo" početje dveh človeških izmečkov, me je minilo prav vse.
V današnjem času nas je večina pozorna na čisto okolje; da odpadke vržemo v koš, jih sortiramo, itd. Nekaterim je pa očitno vseeno, kaj se bo čez nekaj let zgodilo z njihovim planetom, in to prav gotovo velja za dve 19/20 letnici, zaradi katerih se mi je včeraj dvignilo kosilo. Na vlaku iz Ljubljane proti Murski Soboti sta od Celja naprej svoje odpadke reciklirale na svoj način; plastika, cigareti, pločevinke od piv in podobne reči, sta kar brezbrižno odmetavale v naravo ter na parcele ob železnici, ob tem pa se očitno lepo zabavali.
Spomnim se nekaj tednov nazaj, ko sem na troli v centru Ljubljane opazoval starejšega moškega, ki je kljub zdravstvenim težavam z nogami svojo vrečo smeti nesel kakih 100 metrov stran, da bi odpadke sortiral, pa čeprav je imel črno kanto postavljeno direkt pred stanovanjem. Že takrat sem se malenkost zamislil, kake lenobe smo v bisvtu mladi, ki se nam ne da sprehoditi niti tistih nekaj metrov do kante, da bi sortirali svoje smeti. V hujših primerih (večinoma pri 12 - 18 letnih šmrkavcih) pa se celo zgodi, da odpadki niti ne pristanejo v kantah (oddaljenih kak meter stran od njih), temveč na lepi, sveže pokošeni zeleni trati.
Je nerecikliranje odpadkov postalo res tako "in"? Je odmetavanje smeti v naravo res tista vstopnica v najbolj "kul" skupine po šolah? Glede na to, da našemu planetu trenutno grozi globalno segrevanje, bi se vseeno lahko malo zamislili ter se sprehodili do tiste kante tudi po 10-krat na dan, če je treba. Konec koncev drugega planeta, na katerem bi človek lahko živel, trenutno ni.
Zelenkin Blog
Na prvo stran eDnevnika
