Zadnjič sem se prvič popeljal po Ljubljani z *bicikeljnom. Vse od
prve prijave do naslednjih izposoj deluje 100%. Kolesa so sicer malo
okorna, saj s svojim starim diamantom laže premagujem manjše klance, ki
so me v Ljubljani pač zadihali. Jih pač nimam 30, ampak dvakrat toliko.
Ampak z mojim starim kolesom gre le bolje.
Malo je bila nerodna prva registracija, kjer sem moral 12 številčno kodo vpisati kar dvakrat (tudi drugi so se pritoževali nad to nerodnostjo), potem pa sta osebna številka in pin koda delovali in si danes lahko izposodim kolo povsem normalno.
Nekaj pa me le moti pri vsem tem. Usluga je namenjena pravzaprav samo Ljubljančanom. Prva prijava je prek interneta, potem moraš imeti kreditno kartico (ki jo ima sicer res lahko kdorkoli) in obvezno moraš imeti Urbano. Z njo se potem prijavljaš po prvi registraciji. Hmmmm… za tujce kajpak skrajno neprijazno, oz. nemogoče. Si ne predstavljam, da bi se nekdo prijavljal prek interneta, četudi nosi notebook s seboj, samo zaradi prijave na *bicikelj (mislim, da je tujca celo nemogoče to storiti). Torej tujcem ta kolesa niso namenjena. Sam sem si v tujini, recimo v Köbenhavnu, izposodil kolo s pomočjo kreditne kartice, ki je zagotavljala mojo resnost pri izposoji, seveda pa sem moral vsako uro plačati. Pri nas je za domačine prva ura brezplačna, saj stane letna ‘naročnina’ le 3€, kar je zelo ugodno.
Na žalost pa kolesa niso na voljo na mestnih vpadnicah, torej tam, kjer naj bi pustili svoje jeklene konjičke tisti, ki v Ljubljano prihajamo. Ni jih ne na Viču, ne na Rudniku, so sicer blizu novega stadiona v Stožicah, ni jih na koncu Most itd. Torej moramo še vedno bodisi parkirati nekje v mestu in plačati mastno parkirnino ter se potem voziti s kolesi naokoli, ali pa pustiti kolo na obrobju in z Urbano priti v mesto, kar pa je tudi strošek. Janković pač zasluži v obeh primerih, saj imamo menda najdražje parkirne hiše v Evropi (v centru Madrida sem lani plačal za 12 ur parkiranja 12€ prek dneva, da ne bo nesporazuma, v Parizu sem našel brezplačni parkirni prostor itd ).
Kot je bilo že treba pripomniti pri uvedni Urbane, ki je nekaj korakov za podobnimi evropskimi rešitvami, smo tudi tukaj že ob uvedbi nečesa pametnega in novega takoj izbrali manj prijazno in slabšo rešitev.
Tolikokrat slišimo, da se vozijo naši župani po Evropi gledat, kako imajo kaj tam urejeo. Pa so to, se zdi, le izleti, ničesar se jih ne ‘prime’.
Z izrazom 'začelo se je' sem že nekoliko zamudil, ampak moj zadnji pogled na spletno stran časopisne hiše Dnevnik me je postavil na realna tla, da se vse plača. Nisem sicer pregledal vseh časopisnih slovenskih ponudb na spletu, ampak za zdaj edino DELO še ponuja branje celotnega časopisa na spletu. Za arhivske izvode moraš biti na DELU naročnik tiskane izdaje in potem lahko celo za nekaj let nazaj pregleduješ članke. Dnevnik pa ne dovoli niti 'današnjih' novic prebrati v celoti, enako Primorske novice, mariborski Večer (arhiv samo za plačnike), Primorski dnevnik, Dolenjski list itd.
Kaže, da časopisnim hišam teče voda v grlo, saj si s tiskanimi izdajami ne pokrijejo stroškov, vse bolj pa prodira tudi branje časopisa na iPadu oz. na elektronski PLAČLJIV način, kar so uvedli tudi v svetu. Dostop do spleta je vse bolj poceni, njegove razsežnosti so vse manj dostopne - razen za denar. Nekateri 'vestičkarski' portali kot 24ur so že pred časom navadno vest, povezano z lastnim programom, uvrstile na plačini seznam. Spet je tu izjema RTV SLO, kjer si je zaenkrat moč ogledati ali poslušati radijske in TV oddaje iz arhiva brezplačno, seveda pa tudi sproti, vsak dan. Tega brezplačnega 'sproti vsak dan' torej ni več na Dnevniku, Večeru, Primorskih novicah itd. in na 24ur.
Marsikdo bo dejal, da je tako prav, posebno tisti, ki imajo dovolj denarja, da vse te 'usluge' plačajo. Tako zbledijo tako imenovani brezplačni ali komercialni mediji (Kanal A, PROPLUS z vsemi svojimi pod-programi, TV3 in še kdo), kjer nas z množico reklam posiljujejo vsak dan v vsaki oddaji, pred, vmes in na koncu oddaj in sporeda, trdijo, da naročnine ne pobirajo, zato so pa njihove spletne usluge postale plačljive.
Sprenevedanje, prodajanje sumljive kakovosti in zavajanje javnosti. Zaenkrat lahko še napišem tole svoje razmišljanje na spletu zastonj. Se bo tudi to spremenilo?


Akademik prof. dr. Jože Toporišič mi je nekoč dejal, da novi izrazi, ki prodirajo v slovenščino (kot mega, ful, kul itd.) niso nič nevarnega, saj je jezik strog sodnik, je pripomnil, in bo pospravil z navlako, ostalo pa bo le tisto, kar bo dobro ostalo in se bo 'prijelo'. Priznam, da sem bil presenečen nad takim mnenjem, potem pa sem mu dal prav, ker je zgodovina našega jezika potrdila, da smo sprejeli ne-slovenske izraze, ki jih danes čutimo povsem kot svoje, npr. župnik (namesto fajmošter), ki je povsem hrvaškega izvora, pa je danes nihče ne čuti kot tujko. Konec koncev mnenje človeka, ki je dodobra uredil slovensko slovnico, tudi šteje. - Mimogrede, njegova zanimiva 'poved', ki mu jo mnogi očitajo kot nekakšno spakedranko, je prof. Toporošič našel pri Marku Pohlinu in jo ustrezno uporabil v moderni slovenščini! Resda bi profesorju lahko častitljiva starost sodbo o jeziku nekoliko konzervativno zameglila, a mož se drži odlično!
Pač pa bi bil žalosten - danes sem jezen, da je kaj! - ker vse bolj prodira "poslovenjena" hrvaška beseda "nadimak" v naš jezik in dobiva obliko "nadimek" (slovenski končaj kot Koper - Kopar)!! Kot bi ne poznali lepe slovenske besede "vzdevek" ("poved" je zaradi novega pomena nadomestila besedo "stavek" z več pomeni, torej ni nadomestek, ampak nova-stara beseda). Slovenščina pozna z osnovo "nadim-" le "nadimati" = zastarelo za napenjati, dvigati, gl. SSKJ, Slovenski pravopis pa omenja še besedo "nadimenka" kot jezikoslovni izraz.
Nimamo Slovenci, draga Tjaša Železnik, voditeljica nedeljskega NLP,
in z vami še mnogi "napovedovalci" naših radijskih in TV sporedov,
nobenega "*nadimka". Da, zvezdico * potrebuje ta izraz, če ga navajamo,
uporabljati kot nadomestek za nekaj, ker že imamo, pa je popolnoma"
suženjsko", torej v hlapčevski maniri, kot radi "uvažamo" npr. hrvaško
pop sceno in podobno, z njo pa tudi spačenko"*nadimek".
Se mi je duh nadimal, ko sem vas to nedeljo poslušal!
Ko ‘odjemalca’ danes zanese na splet, da bi si npr. ogledal 24ur, medtem ko ostali člani družine takrat gledajo kaj drugega, ga že nekaj časa preseneti drugačnost. Zdaj je treba ta ogled plačati, €5 na mesec, ali nekaj takega. Ne moreš si ogledati niti kake starejše oddaje, recimo As ti tud not padu ali Preverjeno! Treba je plačati!
Pa smo tam. Se zavedate? Ne gre za globalno finančno krizo, ne za slabšanje medijskega prostora v naši deželi. Gre preprosto za nadaljnjo pogoltnost komercialnih medijev, prevsem mislim na POPTV, oz. Pro Plus ali Američane, ki stoje zadaj z naperjenimi samokresi: al’ boš kaj zaslužu, al’ pa te odpihnemo! Pro Plus se nenehno hvali, da ima najbolj gledane programe, najbolj brano spletno stran 24ur.com. Mimogrede, vsi SLOVENSKI mediji (razen Večera, se mi zdi), imajo končnico si, 24ur ima pač com. Saj veste, da com pomeni komercialno, ne? Tako že od vsega začetka. 15 let in več nam POP ‘prodaja’ svojo brezplačnost, zato nas obremenjuje z reklamami, rumeno obravnavo vsakodnevnih dogodkov in nas v športni rubriki informativne oddaje 24ur vabi, da si ogledamo v živo kaj takega, kar nam bodo zaračunali. Tudi iz arhiva. Ne sprotnena včerajšnjega Popina si ne morem ogledati na spletu, ne da bi ga plačal!
Ne pišem tega, da bi primerjal nacionalko ali komercialne TV med seboj. Nacionalka še vedno omogoča ogled (poslušanja-radio) arhiva za nekaj let nazaj! Bravo, bom dejal, koliko časa še? Nam bodo tudi oni začeli zaračunavati dostop? Bojim se, da kmalu.
POP se pač obrača na nas v smislu, tole vam ponujamo, nič nam ne plačujete, zato vas zasipavamo z reklamami, saj moramo preživeti, naročnine ne pobiramo. Glede denarja, ki ga dobe od reklam ali donacij ali od kogarkoli in česarkoli, imam tudi pomisleke, saj je zaposlenih na ProPlusu le nekaj odstotkov ljudi, ostali so tam na pogodbi. Pro Plusu ni treba zanje plačevati ne bolniške, ne dopusta, ne dajati regresa, ne plačevati porodniške. To je komercialnost tega medija, ki si je 99% odstokov svojih strokovnjakov ustvaril s selitvijo od nacionalke (v začetku) in drugih medijev. Svojih niso, razen Tamare Vonta, vzgojili nobenega! In zdaj že leto dni vabijo, naj se jim pridružijo mladi, perspektivni kadri, izobraževala jih bo POP akademija! Halo??? Akademija? Se sploh zavedajo, kaj akademija pomeni? In kdo bo tam strokovnjak, ki bo kalil nove Matjaže Tanke, Darje Zgonc ali Alene Arko? Si te 3 omenjene spomnite, da so imeli svoj status že na nacionalki, pa jih je privabil denar. Prav so imeli, saj so (bili) dobri. – Mimogrede, meni se Tanko kar smili ob zaključkih 24ur, ko mora duhovičiti ob strokovnih izjavah voditeljic popina, da se informativna oddaja po vseh truplih in naslajanju nad krvjo in znojem konča v lahkotnem duhu profesionalnega obvladovanja medija. – Tomaž Perovič, ki stoji za vsem tem zadaj, kakor siva eminenca lomasti po popovskem medijskem prostoru in uveljavlja svoje znanje, ki je sicer primerno, a medijsko še vedno nezrelo. Kar spomnite se, kakšna lutka je bil kot predsednik uprave Dela! Hitro se je vrnil v motne vode TV, kjer je laže kaliti nepreglednost, saj se vse skriva za aktualnostjo rumenega poročanja.
In za vse to naj bi po novem PLAČEVALI?
Upam, da bo spregledal še kdo.
Meni gre že na bruhanje, saj je ProPlus s svojim načinom ‘gospodovanja’ v medijskem prostoru zastrupil že veliko drugih, tudi nacionalko, ki vedno bolj pluje med Scilo in Karibdo dnevne politike in prikrite komercialnosti.
Na ta referendum bom še šel, na lokalne volitve najbrž tudi, na državnozborske pa šele takrat, ko se bodo sedanji politiki zamenjali. DOST VAS MAM!
Saj ne vem, a bi tudi jaz kaj napisal o arbitraži. Namreč, VSI pišejo o njej, mnenja so tako različna, naj bo moj zapis kratek, najkrajši: na žalost se volivci odločamo o tem, kateri politični opciji verjamemo, ne pa kakšni so argumenti. Se vam zdi to prav? Spet glasujemo za politiko in ne za splošne in skupne interese.
Naša politika živi za to, da posamezna stranka razglaša sebe za najboljšo, druge pa za najslabše.
Na ta referendum bom še šel, na lokalne volitve najbrž tudi, na državnozborske pa šele takrat, ko se bodo sedanji politiki zamenjali. DOST VAS MAM!
Z velikim pričakovanjem sem šel na premiero Tita Andronika v ljubljanski Drami. Prvič v Sloveniji, so povsod zapisali, najbolj okrutna Shekespearova tragedija, z množico mrtvih na odru, kar je bilo posebej v času velikega dramatika in 16. stoletja nekaj povsem običajnega, saj so ljudje takrat z veseljem prisostvovali usmrtitvam in javnim poniževanjem. Pozneje naj bi ta tragedija celo izginila z odrskih desk in se danes, z nedvomnim namigovanjem na današnje razmere, vrnila na odre. Zasledil sem, da so v preteklosti posneli tudi film z zelo prominentnimi igralci kot npr. Jessica Lange in Anthony Hopkins. Zanimiv se mi je zdel tudi podatek, da sta v Angliji na odru slovela v tej tragediji Laurence Olivier in Vivian Leigh.
Vse to me je navdajalo z neizmerno radovednostjo, kako bo ljubljanska Drama postavila to ’sporno’ predstavo na današnje deske in v današnji čas. Režiser Diego de Brea je dobil v obdelavo mladostni vrh ljubljanske osrednje ustanove, vso svojo moč sta, recimo, pokazala Jernej Šugman in Saša Pavček, ter presenetljivo dober Andrej Nahtigal ter vedno odličen Alojz Svete. Skratka, igralsko človek nima takorekoč nobene pripombe.
Bilo pa je mnogo hrupa za - nič. Ozadje staroveškega Rima je bilo postavljeno v današnji Rim, ne čisto današnji, recimo v 20. stoletje, saj niso uporabljali mobilcev ali namigovali na internet, ampak sodobna oblačila, frizure in tudi posodobljen prevod Srečka Fišerja. Streljali so s slepimi nabolji pravih pištol, grmelo je in odmevalo po dvorani, a to je bil hrup, ki je bil točno tak, kot ga pričara tudi Kolosej s svojimi efekti ob filmih, kjer tako ali tako poka in grmi ves čas. Ta namen - aluzija na današnji čas - je bil s tem dosežen. A ta hrup vendar ni prinesel nič. Sodobnost ni nič jasnejša, hrupnost ni povedala ničesar takega, česar že ne bi vedeli. Ali slišali. Skratka, Shakespeare je sicer naš sodobnik, a nič pretresljivega nam ni povedala njegova posodobitev.
Vsa krivda za hrupno, nerazumljivo in nepotrebo predstavo pade na režijo. Takoj pojasnim. Igralci so govorili mnogokrat aparte, torej mnogokrat v dno odra, včasih je bila glasba tako glasna, da besed ni bilo slišati, spet drugič so igralci tako kričali, da besede niso bile razumljive. Včasih so si tako šepetali med seboj, da je morda 1. vrsta parterja še kaj slišala, ostali nič.
Po odru so se pretakale različne tekočine, od polivanja z vodo, od krvavenja oblek in nošnje odsekanih glav pod kuto, od potapljanja glav v čebre z vodo - vse z namenom učinka, ki pa je bil edino zunanji. Zato ni bila nobena, ampak prav nobena poanta bolj razumljiva. Hlastanje in basanje s hrano, razumljivo, zakaj, a na odru so ležali ostanki hrane in delali oder nemaren, kot je nemarno okolje, v katerem se dogaja Tit Andronik. Skratka, vse skupaj je bilo namenoma nemarno, prenasito, umazano, krvavo z namenom dokazati, kako je bil Shakespeare sodoben in je še denas med nami taka renesansa, v kateri se ubija, davi, seka roke, glave in ubija vsevprek. In tako bi nekdo celo lahko dejal, da je Drama dosegla svoj namen, da nam je pokazala današnji čas na shekesperjanski način.
Mar res? Žalostno. Kot rečeno, nič novega, obilo hrupa, 2 uri predstave v enem kosu, ‘po predstavi pojdite lepo domov’, osvestite se, da še danes živimo v času, ko je krvi, ubojev in utapljanj veliko in preveč. Nakazovanja rešitve, katarze, ni bilo. Nobenega očiščenja. Morda so se očistile snažilke, ki so po predstavi morale pomesti in pomiti oder.
(Tak prijem režije bi, po mojem, imel boljši učinek, če bi se dogajal v zgodovinskem okolju starega Rima in bi seveda mi vsi razumeli, da se do danes svet ni kaj prida spremenil. Zato ga je tudi angleški dramatik sploh napisal in tudi za 16. stoletje je bil čas starega Rima preteklost, ki opozarja.)
Razočaran sem, da se tudi na odrskih deskah sodobnega gledališče uporablja Shakespearea za opozarjanje na nekaj, kar poznamo iz vsakodnevnega žalostnega spoznavanja sveta. In to opozarjanje je bil le hrup in nič drugega. Še eno mrcvarjenje, a tokrat našega duha.
Škoda.
Podeljevanje Viktorjev je prava parada slovenske nesposobnosti zabavne komercialne televizije POPTV (oz. Pro Plus), ki z leti skuša nagraditi svoje “ustvarjanje”. Posebne obravnave bi verjetno morala biti deležna tako imenovana akademija Viktor - karkoli to že je -, saj javnosti niso sporočili, kdo tam odloča in na podlagi kakšnih kriterijev.
Moja kritika te pripreditve gre v dve smeri: zabavnost ali humornost same prireditve in veličina dobitnikov Viktorjev.
Najprej o zabavnosti. Slon in Sadež sta dovolj uspešna glasbenika, tudi duhovitosti jima na trenutke ne zmanjka, besedišče, ki se zateka v opolzkost in neinventivnost pri iskanju poudarkov, pa presega meje dobrega okusa. Tako nizkega besedišča nisem v Cankarjevem domu slišal menda nikoli. Seveda prav vsa zabavnost ni bila na nizkem nivoju Slona in Sadeža, nekatere glasbene točke in režija sama sta bili dovolj profesionalni. Pripomba gre le dolgotrajnemu prihajanju na oder zaradi dolge poti po belih stopnicah do mikrofona, ko preneha celo navdušenje ploskanja in trajanje udarjanja dlani ob dlani. To moro duhovičenja sem trpel 2 uri in pol! Še filmi na POPTV so v zadnjem času presekani le z enim sklopom reklam, da skoraj nisem mogel verjeti svojim očem, da lahko 3/4 filma gledam v celoti!
“Reklama” POPTV pa je dosegla vrhunec z dobitniki Viktorjev, kjer so nagradili v največji možni meri “delavce” Pro Plusa, oz. POP TV v samem ozadju. Povsem priznam, da je nacionalka v zadnjem času postala mnogo manj zabavna zaradi uredniške politike, ki ji lahko sledimo iz dneva v dan (pripomba, če se pokrižaš pred TV sprejemnikom in se vključi nacionalka, je bila najboljša šala večera), vendar je to še vedno televizija, ki ponuja takorekoč vsem plastem prebilvalstva oddaje, ki jih ne najdejo nikjer drugje. Ko se nacionalka poskuša v zabavnosti in skuša konkurirati komercialkam, nažalost (ali po pravici) pogori. Celo 24 ur, ki je že nekajkrat zaporedoma nagrajevana informativna oddaja, je nažalost zbirka afer in rumenega novinarstva, ki Slovencem seveda godi, mnogo predolgo so se vse druge TV izogibale tovrstnemu poročanju. Že nekaj časa gledam redno oddajo SVET na Kanalu A, kjer sta ljubezenski par Lili - Marko prejela vsak svojo nagrado za površnost, malomarnost, izzivanje, nekorektnost in senzacionalizem. Ja, kam gre slovensko novinarstvo, če dobi SVET nagrado za svoja dva voditelja, ki sta osebno gledano zelo simpatična in prijetna, njun jezik, izražanje, predvsem pa odnos do tematike in gostov, ki jih nagovarjata, pa so diletantski in pritlehni. Prav smili se mi lepotica, ki nam dnevno razkazuje svoje mikavne bluze, ki poudarjajo njene čare, make-up pa je tako “večeren”, kakor da gre dnevno na podelitev Viktorjev, seveda v družbi svojega Marka, ki bi se že lahko naučil, če nič drugega, vsaj pravilne slovenščine.
Preveč bi bilo pisanja o vseh neumnostih, ki so jih zagrešili letošnji Viktorji, najslabša pa je bila predstava podeljevalcev, ki so v vseh primerih (razen morda Plestenjaka in Hudečka) skušali zabavati s plehkostjo, nizkimi insinuacijami in nepovezanostjo z delom, ki ga opravljajo na svoji sceni ali tokrat, pri Viktorjih (npr. Furlanič!).
Če je to naša slovenska podelitev Oscarjev, pardon, Viktorjev, potem mi ni žal, da bom večino časa pred TV preživel v gledanju drugih TV postaj, vsekakor pa ne POPTV ali Kanala A. Naslednjih Viktorjev zagotovo ne bom več gledal, saj vam izid že zdaj lahko napovem. Ti, moj bralec, samo malo truda vloži in tvoji zmagovalci bodo tudi zmagovalci Pro Plusa, pardon, akademije Viktor (sancta simplicitas!).
Kakšni pritlehni prijemi! Kot bi se jih nalezli od naših politikov. Tako se obnaša POPTV (tudi nezakonsko dete te televizije KANAL A), točneje povedano 24 ur (oziroma Svet). Da ne bo nesporazuma, daleč od tega, da bi navijal za nacionalko kar tako napamet, srh me spreletava, kako si POPTV s sestrico pridobiva gledalce in potem veselo objavlja ankete javnega mnenja, v katerih je POPTV vedno najbolj gledana. Najbrž je tudi res najbolj gledana, saj je ‘rumena’ POPTV, podobno kot Slovenske novice, še vedno najbolj zanimiva od te ‘dolgočasne nacionalke, ki ob sredah zvečer predvaja neke nerazumljive evropske dolgočasne filme, ki jih nihče ne gleda’ <– tole je prepisano iz enega od blogov, ki sem ga bral pred kratkim. Ja, res grozno.
POPTV namreč svoje popoldanske novice začenja 5 minut pred 17.uro, ko ima, seveda, svoja poročila in Slovensko kroniko nacionalka. Posebno Slovenska kronika je zelo gledana oddaja, saj se novice iz malih krajev le redkokdaj znajdejo ob Ruplovih modrovanjih, kako bomo v naslednjem tisočletju ravnali s Hrvaško. In če gledate ta POPTV poročila natančno, boste opazili, da je najbolj udarna novica vedno na sporedu kako minuto pred 17. uro, da bi človek pač pozabil preklopiti na nacionalko, na primer. Tako ostane ‘zvest’ popoldanskim zvezdam POPTV.
Že pred nekaj časa sem omenjal, da tako POPTV počne že kar nekaj časa tudi z začetkom svojih 24 ur, saj jih začenja 15 sekund pred 19. uro, torej, če je kdo slučajno hotel svojo večerno odločitev, katera poročila bo gledal, opredeliti na podlagi kratkega napovednika pred začetkom oddaje, je POPTV seveda prehitel nacionalko za 15 sekund.
Tisti, ki ni nikoli štel, koliko je pravzaprav 15 sekund, si bo mislil, da ‘nekaj bluzim’. Vsaka natipkana vrstica s približno 65 znaki v vrstici se prebere v 5 sekundah, torej gre za tri vrstice, to na TV ni malo!
Taki so torej triki velike komercialne TV, ki takrat, ko ji ne gre s kakovostjo premagovati konkurentov, vzame v roke trike in potegavščine.
Ne pozabite, da najbrž prisluškujejo na POPTV tudi policiji in še kakšnim ‘valovom’, saj ni malo primerov, ko se znajdejo na prizorišču celo pred varuhi miru. To ni seveda nič posebnega, saj je možno v trgovini za mali denar kupiti tak radijski sprejemnik, ki lovi področja policije, gasilcev, civilne zaščite itd. A to sodi že v moralne kvalitete komercialne TV.
Taka je ta naša POPTV z ‘zvezdami’, ki so se zgradile s pomočjo ameriškega kapitala in ameriškega načina. Ne pozabite, da so menda razen Tamare Vonta vse svoje kadre ‘odvlekli’ tako ali drugače z nacionalke, sami pa v 15 letih obstajanja niso na medijskem področju novinarstva vzgojili niti enega novinarja. Da ne bo pomote - nisem v službi naRTV, če je kdo mislil. Tudi tam je nekaj zgodb, ki jih je moč opaziti in analizirati, pa o tem kdaj drugič. Le opazovati je treba!
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |