Na prvo stran eDnevnika
Moj eDnevnik | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Kako pride dojenček na svet - po Gospodekovo
22:46, 1. 09. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 3 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Počasi pa Gospodek začenja odštevat dneve svojega edinstva. Ja, ja... malo dete že trka na vrata. Pravzaprav je Gospodek postal že pravi profesionalec v biologiji človeka. Ko je njegova mama šla na pregled, ni mogel zraven (sej, a ne, on je bil čist srečen, da je lahko bil z dedijem), ampak ni hudega. Jo je vse izprašal, kar pa ni utegnil vprašati, mu je pa mama razložila. In zdaj veliko Gospodek hodi po svetu in razlaga ljudem, kako se bo rodil njihov dojenček. "A veš, " pravi, "tu je dlava (glava)!" pri tem pokaže na zgornji del maminega trebuščka. "Tu pa so node (noge)". Male ročice pokažejo spodnji del trebuha. "Če se bo dojenčet (dojenček) obrnil, pa bo dlava tule, " spet pokaže spodnji del trebuha, "pol bo dojenčet plilezel tile veeen!" (pokaže na zgornji del maminih nog). "Če pa se dojenčet ne bo obrnil, pa bojo zdlavniki plelezali tuleee (pokaže na mamin trebuh), pa bo dojenčet tu plišel ven!" Ko je to razložil ta drugemu dediju, mu je le ta dal nasvet: "A veš Gospodek, moraš zdej feejst molit, da se bo dojenček obrnil, pa ne bo treba zdravnikom nič rezat!" Ko je naslednjič (drugi ljudje, druga situacija) nanesla na rojstvo dojenčka, je Gospodek pridno ponovil celo lekcijo, na koncu pa dodal: "Ja, če bomo dovolj molili, pa se bo dojenček rodil tam spodaj, če ne bojo pa rezali!" Albanija 2010 - 3.del Razgled je bil res prekrasen in v enem trenutku smo se ustavili kar sredi ceste od samega navdušenja. Zanimivo, stričko, ki je vozil za nami se sploh ni sekiral. Mirno je obvozil naš avto in odpeljal naprej. Na enem redkih izogibališč smo se ustavili in si pretegnili noge. Fotoaparati so skoraj pregoreli od lepote okoli nas. S skupino iz drugega kombija smo si izmenjali najnovejše novičke in odšli naprej. Bolj kot smo se bližali črnogorsko-albanski meji, bolj sem se čudila. Cesti namreč. Bilo je, kot da se vozimo po neki stranski cesti. V bistvu pa smo se vozili po glavni cesti, ki je vodila, do precej pomebnega mejnega prehoda. In na tej cesti smo srečali tudi kravo. Čisto ta pravo kravo. Pa ne samo eno. Ok, samo ena je stala sredi ceste, vse ostale so hodile ob robu. V primerjavi s cesto, je bil mejni prehod približno v evropskih normativih. Ko smo odhajali v Albanijo, so nas podučili: "V Albaniji je glavni moški, ženske nimajo besede. In ženske tudi niso upoštevane. Nujno mora vozit kombi moški. Ženske, odpadete." Jaz sem mislila, da grem v tahuj muslimansko deželo, kjer me bodo v sekundi pokrili od glave do pet. No, s 4 Špankami v sosednjem avtomobilu se ni zgodilo nič kaj takega (pa je ženska vozila). Lepo so prifurale v Albanijo, mi pa tudi. Iz pripovedovanj o Albaniji sem si najmočneje zapomnila kakšna je beda, da so vse hiše porušene, da je povsod polno smeti. revšična je vidna že od daleč. Pa vsaka hiša ima vsaj en zid okoli , če ne dva ali tri. Pa povsod je polno bunkerjev. Malo presenečena sem gledala naokoli, ko smo se vozili proti Shkodru. Ni bilo bunkerjev, hiše - težko bi tem zgradba rekel hiše - bile so vile, kot jih v Sloveniji ne vidiš, Obzidja okoli hiš? Ne duha ne sluha o čem takem. Bunkerji? Kaj je že to? No, smeti so pa bile. Na vsake toliko časa. Kasneje smo ugotovili, da smo vsi začeli razmišljati zakaj sploh gremo mi k njim? Zakaj nesemo denar? Oblačila? Pa dajte no, ti ljudje pa res ne rabijo nič od nas. Živijo v vilah, vozijo se s huuuudimi avtomobili. Moje razmišljanje je tu in tam (iskreno povedano, kar pogosto) zmotil Matejin krik: "Pravljicna, konji! Sliiikaj!!!" Saj ne, da sem do Shkodra naredila vsaj 50 slik konjev. Bolj ali manj shiranih. Pa ugotovila sem, da po Albaniji pa res ne bi nikoli pešačila. Ker se je na vsake toliko na travniku pasel en sam, samcat bik. Al pa je bila krava. Ampak res - ogromen travnik, na sredi njega pa shirana krava. Pokrajina pa je bila.... leeeepaaaa. če bi ne vedela v kateri državi sem, bi kar spakirala rukzak na rame, pa bi šla peške malo naokoli. Bilo je tako fajn ravno (gore so bile v ozadju le kot kulisa), pa vse tako lepooooo. Neskončni travniki in tu in tam kak neskončen vinograd. Nekje so imeli trte nasajene kar v krožišču, na tisti okorgli zaplati zemlje. Ziher je vino zelo! žlahtno. Albanija 2010 - 2.del Da imajo bosanski policaji raje zmedene Slovence, ki ne razumejo njihovega jezika, kot pa stare mačke (sicer tudi Slovence) na bosanskih cestah, se je pokazalo že kar kmalu. Tokrat so ustavili drugi kombi. Tomaž (veliko izkušenj z vožnjo po Bosni) je plačal kar po standardni tarifi - 20€ (denar je seveda pristal v žepu policaja). Do Bosansko - Črnogorske meje je vse potekalo gladko. Postanki za popravit vodostaj, pa malica in telovadba. Ko smo prispeli do meje, je vse zgledalo normalno. No, v bistvu, bilo je normalno. Ustavili smo se ob dveh carinikih. Eden je pobral naše potne liste in jih odnesel v kabino, drugi pa je zahteval zeleno karto. Ker je ugotovil, da je vse OK, nam jo je vrnil in nam zaželel "sretan put". In mi smo se odpeljali. Šele čez čas, ko je Jerica zahetvala svoj potni list nazaj, smo ugotovili, da ga ni. Najprej je pozelenela Jerica. Čez čas, ko smo pa ugotovili, da pravzaprav sploh nobenega našega potnega lista ni, smo pozeleneli še vsi ostali. Waaaaaa.... Gremo hitro nazaj. Toda kako? Cesta je bila ozka, levo se je strmo dvigalo skalnato pobočje, desno pa je pobočje strmo padalo. Po nekaj prevoženih kilometrih, ko smo iskali izogibališče, pa ga ne našli, smo sklenili: "Tako, zdaj pa dovolj! Gremo nazaj. Takoj zdaj!" Med obračanjem so se za nami pripeljali Nemci v osebnem avtu. Je gospod prijazno odprl okno in vprašal: "A vi ste tisti Slovenci, ki so pozabili potne liste?" Uf, hitro smo postali slavni. Ampak vsaj imamo biti zakaj. Prebeg petih oseb čez mejo, v velikem kombiju, pri belem dnevu - priznajte, nismo mi kar tako. Pa še carinikom smo polepšali dan. "Jao, pa Slovenci, pa pozabite VSE potne liste tu! Cccc..." Črna gora nas je popolnoma očarala. Tisoč tunelov na tisti cesti, urezani v skalnato steno, čudovita soteska in še bolj čudovita reka. razgled, ki zbudi tudi največje zaspance.  Albanija 2010 - 1.delVse se je začelo nekega dne, pred ulala leti, ko se je mladina odločila, da je treba nekaj narediti. Sami dijaki so bili, pa mogoče kak študent vmes, brez denarja, brez službe in rednih dohodkov. Pa so se vprašali: "Kaj res ne moremo nič storiti za dobro soljudi, ki so v stiski? Kaj znamo? Znamo peti. Med drugim."Pa je padla ideja, zakaj pa ne bi peli na ulicah? Na ulicah domačega mesta? Na-a, to pa že ne. Pa so šli. V tujino. Pa vedno več jih je bilo. Pa vedno novi izzivi so prihajali. Pa so se odločili, da ne bodo pomagali samo finančno, ampak bodo odšli tja, kjer jih potrebujejo - v sirotišnico v Albanijo. In so šli in se vrnili polni lepih (pa tudi trpkih) doživetij. Minila so 3 leta in spet se je skupina ljudi odločila, da bi bilo fajn se spet malo podati izzven meja naše deželice. In tu vstopim v zgodbo jaz. Priprave so se začele že januarja. Najprej spoznavanje udeležencev. pa prošnje za sponzorstvo, pa spoznavanje Albanije (na daljavo seveda), pa učenje albanščine (jah, priznam, to je bila moja šibka točka). In skoraj prehitro je prišel 16. julij, ko smo vse naložili v kombi (oz. v dva kombija) in šli Albaniji na proti. Našo skupino je razveselilo dejstvo, da naš kombi še ni slišal za klimo, pa tuti tega ne ve kaj je CD oz. DVD predvajalnik. Jeeeej. Sploh za klimo. Tolažilo nas je dejstvo, da se bomo vozili ponoči. V Celju smo še pobali tri punce, ki bodo (podobno kot mi) preživele del poletja v Albaniji. In se je začelo zares. Še preden pa smo sploh zapustili rodno zemljico, so nas poučili o vožnji in pravilih v Bosni. "Nikar ne imej vsega denarja v denarnici. Čez Bosno ne prideš, ne da bi te štopali policaji. In če jim zadiši denar, ti raje plačaj! Normalna "postavka" je 20€." Pa smo (nevajeni tega režima) debelo gledali in na veliko kimali. Vožnja po Sloveniji in Hrvaški je minila brez posebnosti. V Bosni pa se je začelo. Ene parkrat je kar zmanjkalo ceste (in to na AVTOCESTI!!!) - pa smo malo vijugali (nič nevarnega), pa smo povozili en tisti betonski "razdelilec" ceste, pa je naredilo bum. Pa smo se malo prestrašeno gledali in povedali par krepkih čez bosanske ceste in njihovo ordnungo. Pa smo poslušali, če kaj sumljivo ropota na podvozju, pa se nam je enim par zdelo, da ja, drugim pa da ne. Potem smo se ustavili na bencinski (glavni razlog WC), pa smo iskali WC in pristali na polju za bencinsko, pa ugotovili, da to ni pametna ideja, ker ni samo nas ravno tu tiščalo na WC, pa sem uspela zabroditi v en tak izvržek in sem potrebovala pol ure, da sem si v mokri travi sčistila čevlje. Bljak. No, v glavnem. na koncu smo ugotavljali zakaj naš kombi visi (seveda pod vtisom tistega BUM). Končni sklep je bil, da prestavimo avto na bolj ravno podlago. In čudež - kombi naenkrat ni več visel. V nadaljevanju so Bosanski avtocestarji še enkrat pokazali svojo nenadkriljivo inteligenco, ko se je avtocesta skoraj brez oznak naenkrat zožala in ostro (res ostro) zavila zaradi nekih popravil. Zdaj ni nič naredilo BUM, ampak vseeno smo pošteno zavili z očmi. Kdor pravi, da se skozi Bosno ne moreš peljati, ne da bi te vsaj enkrat ustavili policaji, ima prav. Ker smo bili z dvema kombijema, smo pazili, da smo se vozili vsaj približno skupaj. In je Klemen (voznik našega kombija) na ravni cesti, brez prometa v nasprotni smeri želeč izkoristiti priliko in je pospešil in prehiteval počasneta pred nami. A glej ga zlomka, v tem trenutku se je pred nami pokazala rdeča mahajoča luč. "Joj, policaji!" nam je ušel vzdih. Zapeljali smo na rob ceste in Klemen, vajen slovenskega režima, je počakal na svojem mestu, misleč, da bo policaj prišel h kombiju. A to se ni zgodilo. No, se je. Po parih minutah čakanja, ko se je policaj, že vidno besen, primajal do nas in zabrusil: "Mi te čakamo, ti pa sediš tu in se pogovarjaš!!?" (ker je moja bosanščina na nezavidljivo nizki ravni, vsaj kar se pisanja tiče, bom ostala kar pri slovenščini). Preden se je odpravil nazaj k svojemu avtu, je še izdavil: "Storil si velik prekršek. Moraš plačati 300€!" Ob tej cifri se nam je globoko zaletelo. 300€? Punce smo ostale same, Klemen pa je šel na pogovor z gospodi v uniformah. Bil je vidno živčen, saj ne zna bosansko. ker ga dolgo ni bilo nazaj, se je še nas lotila panika. kaj pa če gre ema od naju, ko razume bosansko tja, pa se zmeni? No, še preden smo uspele povedat argumente za ali proti, je pritekel Klemen. "Kje je zemljevid, hoče vedet kam gremo!" Pa smo mu v roke potisnile zemljevid, pa še sprinatna navodila za pot. Pa ga spet ni bilo precej časa. Vmes je prišel gospod policaj in si ogledal (ampak res ogledal) svojo bero. Še vedno je gledal grdo in hudo resno. Ko je prišel do kombija, se je naslonil na vrata in skozi odprto okno dejal: "Cure, Klemenc vam je pune grešan. Pune grešan. Mora platiti kaznu 300€. Mora sa nama na policiskoj postaju." Jerica se je opogumila in zinila: "Pa se ne bi dalo kako drugače zmeniti?" odgovor je bil jasen: "Vse kar bi bilo drugače, bi bila korupcija!" V tem se je prikazal Klemen z zemljevidom v roki. Policaj se mu je umaknil, da se je lahko vsedel v kombi. Nam še vedno ni bilo čisto nič jasno. "Znate, cure. Ja volim redbull!" Seveda je videl redbul na armaturki, ki je bil pripravljen za vsak slučaj. S svetlobno hitrostjo je redbull našel novega lastnika (policaja seveda). "Cure znate, tudi moj kolega voli redbull!" ha, ko bi vi vidli hitrost s katero smo po celem kombiju iskali še en redbull. Ampak ga nismo našli. Policaj se pa tudi ni preveč sekiral. Na široko se je nasmejal Klemnu in nam voščil: "Sretan put. Prijatno!" In to je bilo to. Punce smo se še kar debelo gledale, Klemen pa je v smehu pripovedoval kako je potekal pogovor med njim in policajem. Gospodek se poroči
22:44, 12. 08. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
"Teta, teta, plidi, boma mela plvi piknik!" priteče Gospodek k meni. Poslušno mu sledim v dnevno sobo in se vsedem na sedežno. Nekaj časa se preklada po sedežni, nato vstane in me prime za roko. "Teta, a plides na mojo ohcet?" "O, Gospodek, a poročis se? Ja s kom se pa poročiš?" Mali sramežljivo dahne: "Z atijem!" Ko ga začudeno pogledam, hitro spremeni odgovor: "Ne, ne... z gotijem! A veš, jaz sem nevesta, on je pa ženin!"  Gospodek in policaji
18:12, 10. 08. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Po dolgem času, ko je teta spet našla domov, in ko je Gospodek imel čas za obisk, je sedela za mizo zbrana druščina. Teta se je vživela v obujanje spominov na daljne, vroče kraje. Ravno je razlagala, kako so s kombiji potovali po Bosni in jih je ustavila policija, ko je Gospodek vzkliknil: "Ojeeeeej!" in se z ročico prijel za glavico. Teta je utihnila od presenečenja, Gospodekova mama pa je sprva hotela bit kar malo huda: "No, Gospodek, poslušaj teto, ko govori!" A mali se ni pustil motiti, teatralno je nadaljeval s svojo predstavo. Odkimaval je z glavo in mežikal z očmi: "Pozabil sem, a veš teta!" "Ja, kaj pa si pozabil, Gospodek?" "Na na moj lacunalnik, ta mali, napiiiiisat...!" "Kaj si pozabil napisat?" je zdaj že Gospodekovo mamo matral firbec. "Sem pozabil, napisat, da je tam policiiiijaaa. Oplosti teta!"     Gospodek reševalec
23:48, 13. 07. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 3 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Ko je bil Gospodek nazadnje na obisku pri teti, je bila le-ta hudo zaposlena. Pletla je venec ( uh, kako se to starinsko sliši) za prijateljico, ki se je poročila.Vseeno je uspel jo zvabiti proč od pletenja. Naravnost v borovnice. Tiste, debele, velike, plave... Ameriške pač. Ko je teta pobegnila nazaj med vrvi in zelenje, je pricapljal do nje: "Teta, plidi, glema jest clnice!" In kaj je ostalo teti drugega kot da je dvignila rit in se pridružila Gospodeku pri "člnicah". Ko se je naveličal modre barve, je odšel malo še k sosedom pokukat (beri: k malinam), pa takoj spet nazaj v modro. "Jutl, ko plidem, boma ša spet šla jest!" je še uspel povedati, preden je izginil za ovinkom s svojo mamo. "Ja, Gospodek, ko prideš naslednjič, boš pa lahko po mili volji jedel črnice." Niti Gospodek in niti teta pa nista vedela, da se bo s črnicami nekaj zgodilo. Nekaj hudega. Kar čez noč so se posušile. Ja, ja, prav ste prebrali. Bobike, lepe okorgle plave, so ostale na svojem mestu (beri: na vejah), samo...Skrčile so se. Vse. In ko je danes prišel Gospodek spet na obisk je samo žalostno gledal. Nato pa se je spomnil genialne ideje. REŠIL BO ČRNICE. Tekal je po vrtu sem in tja in prenašal svoje igrače iz enega konca na drugega (sicer nihče ni vedel čemu je to namenjeno, ampak Gospodeki pa mende ja vedo kako se stvarem streže a ne?). Bil je polno zaposlen, moral je pojesti celo skledico sladoleda, popiti dva kozarca soka.... Uh uh... kar naporno za malega Gospodeka. Ampak ni panike... je priskočil na pomoč Gospodekov ati, ki je naredil, da je "potoček tk faj tekel" pod borovnicami (beri: vrtno cev je potegnil do borovnic in prižgal vodo). "To bom naslednjič plisel na obisk, pa bojo modoce člnice že se poplajle, pa jih bom lahko jedel!" je zagotovil Gospodek, preden se je dokončno poslovil. Gospodekove domislice
17:32, 3. 07. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 4 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Če še nisem omenila, ima Gospodek enega strica. In ko je mali začenjal govoriti, je ugotovil, da so nekatere besede presneto težke za izpljunit. Res. najbolj so ga jezile tiste z R, K in G. In tale Gospodekov stric ima pač to smolo, da so mu starši nadeli R-ime. In Gospodek že kar ni in ni mogel izpljuniti njegovega imena. Pa se je spomnil stric in en dan dejal: "A veš kaj, Gospodek. Ti mi kar Car reči!" Ohja, seveda je tudi ta beseda R-beseda. Ampak če je Gospodek od navdušenja zavpil: "Caaaaa!!", so vsi vedeli na koga misli. In tako je stric ostal Car.In stric Car ima sila zabavne ideje. Vedno si kaj izmisli in Gospodeku ne ostane drugega, kot pa da je navdušen. Ko jima skupaj uspe kakšna potegavščina, vedno vzklikneta: "To mi deli, stari!" No, Gospodeku je ta vzklik tako všeč, da ga je zadnjič serviral dediju, ko je bil navdušen nad njegovim ravnanjem. "To mi deli stari!" je v dedijevih ušesih malo manj zabavno zvenelo kot v Gospodekovih in Carjevih. Ampak, ker je vnukom dovoljeno marsikaj, se je tako dedi samo nasmehnil. Gospodeku so všeč tudi reklame (ob primerni vzpodbudi strica Carja seveda). Najbolj mu je pri srcu tale: "ŠPAR - DOBRO ZAME!" Vse lepo in prav. Ampak nekaj je pa preskočil Gospodek v vsem svojem navdušenju. Da konkurenca ne mara tuje reklame na svojem ozemlju. In je tako zadnjič stal Gospodek sredi Mercatorja in na ves glas vzklikal: " ŠPAL - DOBLO ZAME!" In se pri tem smejal do ušes. Malo manj se je smejala njegova mama. Za katero upravičeno sumim, da še nekaj časa ne bo stopila k najboljšemu sosedu. 147507 ojrov mesečno?Le kdo bi se branil 147507€ bruto na mesec. Jaz že ne.Sicer, bilo bi še bolje, če bi govorili o netu znesko,a ne? Ampak - hej - kdo bi se oziral na take malenkosti? Sprašujete kdo ima takšno plačo? Učitelj v podaljšanem bivanju na eni OŠ v Sloveniji? Nemogoče? Eh... kje pa... vse je mogoče. Sam nekak se mi zdi, da bo rahla gneča pri borbi za to delovno mesto. Zdaj pa mi oprostite, se grem komolčit in se borit za službo. Nekje daaaaleč na dnu mojega razuma dopuščam možnost, da so se na zavodu za zaposlovanje rahlo zatipkali in končni znesek bruto plače vendarle ni tako blazno lep. Ah... pa vendar je tako lepo sanjati.... Gospodek kuje maščevanje
16:45, 2. 07. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
Bilo je tako. Teta Eca je od nekod privlekla hrčka. Majhnega luškanega hrčka. V katerega se je Gospodek na prvi pogled zaljubil. Ob vsaki priložnosti je ( v dedijevem spremstvu, seveda) pokukal še k "miš Bobiju" (prosto po Gospodeku). Pa sta ga hranila, pa občudovala. Seveda ni ostalo samo pri občudovanju. Gospodek je hotel hrčka božat. In dedi je njegovi želji seveda ugodil. In sta z miš-Bobijem postala prav prijatelja. Miš-Bobi se je vdano pustil vlačiti po rokah in mrcvariti na nedolžen otroški način, Gospodek pa je s ponosom "božal" ubogega hrčka. Ko je teta prvič videla kako to prijateljstvo izgleda se je prijela za glavo in jela ponavljati: "Ježeš, tale hrček je pa res blaaaaaaaznooooo potrpežljiv." Potem je raje zapustila prizorišče, ker bi jo sicer še kap od skrbi za bogega Miš-Bobija. No, to prijateljstvo pa je trajalo samo do današnjega dopoldneva. Dedi in Gospodek sta se spet odpravila na obisk k Miš-Bobiju in ptičkam. Miš-Bobi je potrpežljivo prenašal muhe malega junaka, Gospodek pa je poleg Miš-Bobija, občudoval še ptice. Nenadoma se je po hiši zaslišal glasen jok. Gospodekov jok. Ko sta dedi in jokajoči mali mož prilezla do kopalnice, je teta zagledala sledove krvi in Gospodekov prst, zavit v robček. "Ja, kaj pa se je zgodilo?" "Miš-Bobi me je udliznu!" je z najbolj žalostnim glasom izdahnil Gospodek. In potočil še ene par krokodiljih solz. "Ugriznil? ja, kako pa to?" "Sem bil malo nelodeeeen!" je zavil in spet spustil par solz. Jejžeš, jejžeš! Hitro je stekla akcija prve pomoči - gaza, razkužilo (ja, uganili ste, Gospodek je potočil še malo solzic, takih ta velikih), hanzaplast. pa je bilo. Gospodekov prst se je sijal v vsej svoji belini. "Dedi!" je začel Gospodek, ko so se solze na njegovem obrazu že posušile. "Dedi, a boma rekla teti Eci?" "Kaj boma rekla teti, Gospodek?" "Boma rekla, da se zmeni z Miš-Bobijem!"  Dedi (ki je komaj zadrževal smeh) je odgovoril: "Ja, sam Gospodek, a veš, Miš-Bobi pa ja ne zna govorit, pa ne razume, a veš!" Gospodek sicer ni razumel, a se je nekako sprijaznil z razlago. Ko se je na vratih pokazala Gospodekova mama, je seveda kaj hitro opazila poviti prstek. Gospodek je poročal o atentatu na njegov prst. Zaključil je z besedami: "Taj (kaj) pa če bi jaz udliznil Miš-Bobija?" Pogledal je še teto Eco: "Teta, taj boš odnesla Miš-Bobija?" "Kam ga bom odnesla?" je začudeno pogledala teta. "Ventaaaa." je zavil mali. "Da me ne bo vec udliznil!" "Veš Gospodek, Miš-Bobi bo kar lepo ostal kjer je, samo ti ga ne boš več vzel iz kletke in ga nosil naokoli!" Športnik pa tak! ali Misterij sponkicTek je nevaren. Zelo! Tako nevaren, da si jaz "priborim" poškodbo preden sploh obujem tekaške čevlje. Ups, pardon. Hotela sem napisati: še preden sploh oblečem tekaške hlače.Pa naj začnem na začetku (mislila sem, da je bilo to na DM-ovem teku, sam sem ugotovila da najbrž ni bilo, ker tam nisem potrebovala sponkic za pripet štartne številke - Jah, kaj čem, staram se. In spomin je temu primeren - ko sirova luknjica) Pač bilo je na enem od tekov. Tam sem, poleg ogromne vreče z raznovrstnimi stvarmi, dobila tudi čip, štartno številko in sponkice za pripet št. številko. In so na poti do prizorišča sponkice čudežno zginile. Kar ni jih bilo (to se mi sicer v vsakdanjem življenju tudi pogosto dogaja - namreč, da stvari kar zginjajo in jih kar ni, ampak pustimo to). Kakorkoli. Iskala sem sponkice, ki jih ni bilo. Sposodila sem si jih od prijateljic. (Bajdemim, že vem, bil je Ljubljanski maraton, ja!). In sem tekla. In bila srečna. Pozabila sem na misterij sponkic in sploh vse. Potem pa celo zimo nisem tekla. Pa tud celo pomlad ne. Potem sem se udeležila DM-teka. In ga preživela. In si sveto obljubila, da začnem tečt. In seveda nisem. Včeraj pa sem (očitno) imela napad slabosti in sem iz dna omare privlekla tekaške hlače. Ponosno sem jih navlekla nase. No, SKORAJ sem jih navlekla nase. Ponos je pa minil ob prvi bolečini. Nekaj ostrega je podrgnilo po nogi. Hm... okeej? Od kdaj pa tekaške hlače grizejo? Dokler sem spravila hlače spet nazaj dol, se je na nogi že poznala tanka rdeča črta. Podrobna preiskava je pokazala, da ... da sem našla izginule sponkice iz LM 2009. Na precej boleč način. A mi res še nihče ni povedal, da se takih stvari ne daje v žep? Tekla sem. Pa tekla še bom. Pa sponkic nikoli več ne bom dala v žep! No kakorkoli Prepovedano sekiranje
19:34, 21. 06. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 0 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
"Podlej, podlej (poglej) ta (kaj) mam!" priteče Gospodek k meni. "Ja, kaj pa imaš?" radovedno vprašam. "Olodje! Ko sma z dedijom delava, a veš!" "O, a res! A kr celo hišo sta zgradila?" Gospodek ne sliši več. Je že v svojem svetu. Čez nekaj časa se spet prikaže: "Podlej, to mam setiro (sekiro)! Pa lahko setilam (sekiram)!" Nasmejem se: "Koga pa sekiraš?" "Ja... dlevoooo!" zavije z očmi. Gospodek navijač
11:41, 20. 06. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 2 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
"A boma navijala?" vpraša dedi Gospodeka. Dedi sedi pred prižgano televizijo, na ekranu pa nogometaši preganjajo žogo po igrišču. Tekma Slovenija proti Ameriki. "Ja!" strumno odgovori Gospodek. Pa se vmeša teta: "Ja, za koga boš pa navijal?" "Reci, da za naše!" prišepne dedi Gospodeku na uho pravilen odgovor. "Za naše!" ponovi Gospodek in se veselo smeji. V tem pokuka iz svojega brloga tudi ta druga teta: "O, fuzbal gledate! Gospodek, za koga navijaš? Za Slovenijo al za Ameriko?" "Em..." je zmeden Gospodek. Teta hoče pomagati: "Za Slovenijo a ne da?!" Pa se zgrozi Gospodek: "O, ne, neee.... Za NAŠE!" Gospodek dobi dojenčka
19:32, 18. 06. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 1 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
"A veš... moja mama ma dojencka v trebuhu!" je ves ponosen povedal Gospodek. "Ja, vem! Bo mama dobila dojenčka, a ne? Pa ati tudi, pa ti tudi!" "O, ne!" se je našopiril Gospodek. "Jaz ga ne bom dobil, jaz sem se samo najedel!" Prijazni Gospodek
22:17, 17. 06. 2010
.. Objavljeno v Gospodek
.. 2 komentarji
.. Stalna povezava .. Obvesti prijatelja o tem sporočilu
"A veš, dedi, jaz sem plijazen fantek, samo včasih ga malo polomim!" je izjavil Gospodek danes. Res je naj najprijaznejši fantek, ki pa je nedaleč nazaj prestopil magično mejo 3 let in za nagrado dobil obisk tete trme osebno. In se ga drži in drži. In se ga je držala tudi včeraj, ko se je Gospodek povabil na kosilo k dediju pa bici. Pripovedoval je teti o doživljajih minulega dopoldneva in jo prijazno žgečkal po roki, ko ga je kar naenkrat objela teta trma in ga ni izpustila iz rok. Njegova roka je kar sama poletela po zraku in zadela tetino roko. Teta (ki sicer zeeelooo veliko tolerira - in Gospodek to z veseljem izkorišča) je začela grdo gledat. Pa je ignorirala, ker ve, da se takšni gospodeki velikokrat zmotijo.No, ampak ko je roka udarila malo večkrat, ko samo enkrat, pa se je teta naredila, da je huda. Madoniš, no, Gospodek. Tako pa res ne gre. Pa sta bila bitko. Mala trma in teta. "Ne!" je bilo vse, kar je uspel Gospodek izustit. Ko se je naveličal poslušat tetin ukazovalni glas, je dvignil roke k atiju: "Atiiii..." No, ati ni bil ničkajbolj prizanesljiv kot teta in je Gospodeka po par minutah pregovarjanja poslal na stolček za premislek. Uporniški NE, se je kmalu spremenil v solzice. Gospodek je še enkrat poskusil: "Dediiiiiii....!" Dedi sicer ni odšel na misijo "reševanje malega Gospodeka", je pa zabrundal sebi v brado nekaj o mučenju otrok in kako to sploh ni prav in je sploh grozno. Resnici na ljubo se je še teti milo storilo ob Gospodekovih krokodiljih solzah (ob tem, da teta zelo rada gleda Male vragce in zraven blazno pametuje kako bi morali vzgajat mulce). No, Gospodekov ati je že malo bolj izkušenj in je mirno gledal na uro in se kasneje pogovoril z Gospodekom. V končni fazi se je mali Gospodek opravičil, pritisnil teti poljubček in vse je bilo vredu in sploh super. In če so včeraj drugi vzgajali Gospodeka, pa se je danes Gospodek odločil, da bo tudi on vzgojil - teto. Spet se je namreč povabil na kosilo in med jedjo veselo klepetal. O tem in onem. In o ničemer. Pač splošne skrivnosti vesolja. Ko je dedi vprašal Gospodekovega atija in mamo, če bosta kaj pila, je mali hitro pristavil piskerček: "Soteca bi. Ldecega!" Pa je prinesel dedi vode, pa sokeca. Pa pivo zase. In se je teti zluštalo piva. Nalila si je pivo iz dedijeve pločevinke in ga srknila. Gospodek je začuden izustil: "No, no, a tete pijejo piiiiil?????" Mali... neki pa le maš po bici. Antialkoholno miselnost (ampak deluje nekam selektivno!). Gospodek - kmetDa bo Gospodek kmet, je bilo že kmalu jasno. vse od takrat, ko je za svojo družbo izbral dedija.pa sta kmetovala na njunem kotičku tam pod bregom. Potem pa - krivica vseh krivic - prišla je ekipa strojev (ki jo Gospodek sicer obožuje) - in uničila travnik in njuno gredo. Si morete mislit. kar tako. brez vprašanja. Samo kopati s začeli. Pa je bil Gospodek žalosten. Žalost je z njim delil tudi dedi. Pa sta gruntala in tuhtala.... Pa sta iztuhtala. Kaj pa, če bi imela midva njivo na Gospodekovi parceli, ha? resnici na ljubo, parcela sicer ni (povsem) Gospodekova, ampak komu mar?! Pa je dovolil (stari) ata, abica rekla je seveda, se je strinjal zbor tet.... No ja, Gospodekova starša sta se strinjala in na parceli je začela rasti ...greda. najprej je bilo treba prekopati zadevšne, da bo solata lahko rastla. Pa je sklenil Gospodek, da tako pač ne gre, da bi delal samo dedi. Tudi on hoče imeti lopato. No, dedi mu je res kupil lopatko. S katero pa ni šlo tako kopati kot s tapravo, veliko dedijevo lopato. Pa se je dedi spomnil in Gospodeku pomagal. Potem sta se domislila, da bosta postavila tunel na gredo. In je dedi šel in kupil tunel. Da bo paradajz na varnem. pa parika, pa kumare, pa feferoni... In sta nekega dopoldneva postavljala šotor. Najprej je dedi na plano potegnil kovinske palice. Nato še plastično prevleko. Pa se je čudil Gospodek: "Ja dedi, te pa je tuneeel?" Dedi ga je jel prepričevati, da je to tunel, pa Gospodek ni verjel. Na-a, to pa že ni tunel. Saj Gospodek ve kak je tunel. tak lep, polokorgel in bel. To pa sploh ni podobno tunelo. samo neke palice in neka plastika. Kako se je šele čudil Gospodek, ko je iz tistih palic in plastike zrastel pravi pravcati tunel. "Supel,tuneeeel!" je vriskal mali in skakal naokoli. zdaj manjkajo le še stoli, da bosta z dedijem lahko počivala po napornem delu. Težka je bila borba med Gospodekom in dedijem v bližnji trgovini. Gospodek je navijal ZA stole. Dedi pa PROTI njim. Uganite, kdo je zmagal. :-D Poletje, sonce, tek pa take foreI'm back!Skor no. Vsaj diši (čisto čisto malo) po teku. Ker nisem mogla iti v Radence, sem se odločila, da se udeležim DM teka. Kao, da bom vsaj tekla. Pa niiisem. No, pardon, sem. Namreč, z DM tekom sem otvorila letošnjo tekaško sezono. A to pomeni, da bom celo leto lavfala naličena naokoli špa v visokih petkah? :-D No, tek je pokazal mojo (ne)kondicijo, kolki pa so naslednji dan pokazali, da se še vedno spomnijo lanskega poletja (beri: boleli so me tako, da je bilo prav zabavno hodit po stopnicah). Ampak, ker jaz nisem kar tako, sem v nedeljo šla razmigat kolke (pa še kaj drugega - zabavno je, ko dobim jaz zemljevid v roke, pa sem vodič haha). Danes, ko so bolečine ponehale, sem se odločila, da skrajni čas, da začnem tečt. Po premisleku sem sklenila, da še nisem za v javnost. pa sem odtekla kr na orbitreku. Pol ure. Resnici na ljubo, sem nehala po 18 minutah, ker sem bila utrujena. pa mi ponos ni dal, da bi omagala tako hitro, pa sem rekla, da moram tečt 45 minut. Hahaha... Optimist! No, ko so mi po 30 minutah odpovedale noge, sem odnehala. je so časi, ko sem tekla eno uro strnjeno? Mislim, da je čas, da naredim kakšen sklep. Ala zaobljuba. Kot Che Gueara in njegov kolega, ki se je zaobljubil, da bo do 30. rojstnega dne prepotoval južno Ameriko. Al pa Julia, ki se je odločila, da v 2 letih skuha vse iz knjige, ki jo je spisala Juliett. preveč, če A bo preveč, če rečem, da bi rada na letošnjem Ljubljanskem maratonu pretekla polovičko? Referendum, poročila in ostale oslarijeVčeraj sem si upala izustiti stavek: "Zakaj že moramo glasovati v soboto?! Za ali proti?"Požela sem kopico zgroženih pogledov, še bolj zgrožen: "Če boš že šla volit, bi se pa lahko prej pozanimala, kako in kaj! in še malo odkimavanja z glavo. Ko sem hotela od navzočih slišati kaj je sploh bistvo referenduma, pa sem dobila odgovor: "Če jaz prav razumem...". Na koncu pa še dodatek: "Ampak nisem čisto ziher da je temu tako!" Pa me je minila slaba vest, ker ne gledam/poslušam dnevnih informativnih oddaj in se posledično ne "izobražujem" o najsodobnejših domislicah naših politikov. Če ljudje, ki redno spremljajo stvari, ne vedo kaj je bistvo tega referenduma - zakaj bi potem sploh poslušali poročila in podobno sranje? In ko smo že ravno pri referendumu. Kaj je smisel tega referenduma? A se ne bi morali boriti za NAŠE ozemlje? Za NAŠE pravice? Kaj nismo vsi Slovenci? Bolj ko poslušam naše politike, bolj se mi zdi, da smo (nehote in nevede) vpleteni v vojno dveh (ali več - saj pravim pojma nimam o teh zadevah) strank. Ali bolje, dveh ali treh ljudi, ki imajo blazni radi svojo rit. In se jim gladko j... za Slovenijo, Slovence in slovensko ozemlje. Kaj je novega v deželi Gospodekovi?!Dežela Gospodekova še vedno stoji. In Gospodek veselo raziskuje ta naš mali svet in življenje na njem.Le teta Bunkica bije bitko...hudo bitko z lenobo. Hm... v pravljicah ponavadi lenoba ne živi, sam klinc, ko pa teta Bunkica ne živi v pravljici. Aja... najbrž vas zanima zakaj kar naenkrat "teta Bunkica". No, s tem je bilo pa takolele. Kar en dan (bila je nedelja, če že ravno koga zanima) se je Gospodekovi teti pod pazduho naredila bunkica. Taka... ta boleča. Fejst boleča. In to kar tako, na en dva tri. In je teto malo zaskrbelo. Bunkice pač niso nekaj, česar bi se lahko razveselili, a ne? In je teta malo povprašala naokoli, če kdo kaj ve o teh bunkicah. Z odgovorom, da so najbrž vnete žleze, se pač ni zadovoljila. Teta je namreč ekspert v črnih scenarijih. No, nekako kljub zaskrbljenosti ni uspela privohljat do dohtarjev. Pa se je presneta bunkica spet ponovila. Spet an en dva tri in spet blazno boleča. Tokrat je teta najavila, da zdej pa res gre k dohtarju. Ziher je le ziher. No, občinstvo se ni strinjalo - ker namreč, hoditi k dohtarju zaradi take malenkosti, pa res ni način. Toda teta je bila vztrajna - halo, bunkica je bunkica in bunkice so lahko nevarne. Gre k dohtarju pa basta. Občinstvo se je ob tetinem govoru neizmerno zabavalo in tetino predavanje o bunkicah zaključilo z besedami: "Od zdaj naprej te bomo klicali Bunkica!" Po premisleku teta ni imela nič proti. Prvič - zato, ker Bunkica lepo opiše sedanjo stanje (tisto na tehtnici). In drugič - ker bo končno lahko ločila 3 tete v pripovedih o Gospodeku. No, kakorkoli... V času, ko se je Gospodekova teta Bunkica polenila do onemoglosti, se je zgodilo marsikaj. Gospodek je praznoval 3. rojstni dan. Seveda je dobil veliko daril. Rojstni dan pa je imel tudi Gospodekov dedi. Tak... ta okrogli. Veličastnih 60. Gospodek se je dolgo veselil praznovanja. Pravzaprav piknika. Pa torte seveda. In je bil neizmerno začuden, ko torte kar ni hotelo biti. Saj, a ne... boglač je super. Pa čapča so tud supel. Pa klompilčet tud. Sam... kaj pa torta? Ko je dediju izročil darilo in mu zlezel v naročje in ga polubčkal, se kar ni mogel zadržati in je vprašal (na ves glas, jasno!): "Dedi, te pa je tolta????" Vsi navzoči (verjemite, bilo jih je veliko) so bruhnili v smeh. In ker torte ni bilo, je bila bica malo v zadregi. Ampak ne za dolgo. Svečke je zapičila kar v kup peciva, ki je čakalo, da ga pojedo. Gospodeka to ni prav nič motilo. Samo, da sta lahko z dedijem upihnila svečke. Gospodek je dolgo živel v prepričanju, da sta z dedijem dvojčka. Ker, namreč, imata rojstni dan istega meseca. Jah, če sta že Gospodekov oče in Gospodekova teta dvojčka, zakaj pa ne bi mogla bit še dedi pa Gospodek? Na pikniku je Gospodek posvojil celo kolono avtekov. Ki jih je sicer na piknik prinesel Gospodekov prijatelj Rok, ampak to ni nikogar motilo. No, Roka je vsake toliko.Pa je bilo malo hude krvi. Iz obeh strani - Rokove in Gospodekove. Pa je bilo potrebno posredovanje. Tete Bunkice pa Rokove mame. Ampak načeloma so bili vsi zadovoljni. Teto Bunkico (pa še marsikoga drugega) je zaskrbelo le, ko je Gospodek pospravil avtke v "dalazo" (beri: pod avto - tak resničen, velik avto). Pa so potem vsi vsem povedali, da prosim lepo naj pazijo, ko se bodo odpravljali domov, ker pod avtomobili kraljujejo - avtomobilčki. Gospodek in avtomobiliVsake toliko se Gospodek oglasi na obisk pri svoji teti.Tako je bilo tudi danes. Najprej se je povabil na kosilo, nato pa je hitro vse navzoče. . "Teta, boma risala?" Teta ni imela kaj proti. Pa sta se vlegla na tla in razsula barvice in risala. Kmalu je pritekel Gospodek k meni: "Znaš ti narisat avtomobil?" "Hmmm... ne vem a znam?" "Ja, znaš. Samo enega poskusi...!", je bil pokroviteljski mali. Izpod mojih rok je res počasi nastajal avto - škatla s kolesi. Gospodek je bil zadovoljen in smela sem se vrniti k svojemu delu. S ta drugo teto pa sta ustvarjala naprej. Cesta, avtomobili, hiše, dimniki... Ma, ni da ni. Naenkrat zaslišim: "Gospodek, kak avto pa imaš ti?" Gospodek ponosno odgovori: "FIONO!" " Fiono? Kak avto pa je to, Gospodek?" "Ja, FIONO!" se ne da mali. Teta poizveduje naprej: "No, kak avto je to? A misliš fiata?" "Ja, FIONO!" pokima mali in se mirno igra naprej. { Prejšnja stran } { Stran 1 od 17 } { Naslednja stran } |
Na kratko o meni pravljicna.eDnevnik.si
Na prvo stran mojega eDnevnika Osebna stran Arhiv sporočil Sporočila, ki so jih napisali moji prijatelji Moj foto album KategorijeGospodekPot PROSTI SPISI Tek Najnovejša sporočilaKako pride dojenček na svet - po GospodekovoAlbanija 2010 - 3.del Albanija 2010 - 2.del Albanija 2010 - 1.del Gospodek se poroči Moji prijateljidiabetesalenkar Pikabu1 lusi odsrcadosrca pajo ulica Zanimive strani
Število zadetkov: 147593 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-10 eDnevnik |