Moj eDnevnik

Gospodek telefonira

Nekega dne se je Gospodek pogovarjal po telefonu (namišljenjem seveda) s svojim prijateljčkom (ki pa ni namišljen, ampak čisto resničen fantek, malo mlajši od Gospodeka - nobeden od njiju pa še ni napolnil 3 let)).

Gospodek razlaga prijateljčku: "Posplavlama, da bos plisel na obisk!

Malo tišine.

Nato se Gospodek spet oglasi: "Aja...diplomo pišeš...aja...

P.S. Tale Gospodekova prigoda je prešvinglana od Gospodekove mame. Ampak je tako prisrčna, da sem jo morala delit.

Gospodek modruje

Gospodekova nedavna izjava:

"Moja mama je calica (carica), moja mama je supel. Les (res) plava (prava) koza!"

P.S. Nisem bila zraven, zato je možno, da je bilo povedano za odtenek drugače. A zadnji stavek je original!

Zgodbica za lahko noč... po uradniško (ali Ko odpovedo vsi blefsikoni iskanja zaposlitve)

Nekega dne je v 'hišo pod soncem' prišel majhen škrat. Stopil je na prste, pomolil nos čez pult in dahnil: "Teta, jaz bi pa delal!" In je teta odgovorila: "Ja, kaj bi pa ti delal!" Škrat je skomignil z rameni: "ne vem. Nekaj kar znam. Kopal jarke, rove, rudo, zaklade...Pač kar se najde!" "Prav, škratek, bomo našli nekaj zate!"

In je škratek čakal, pa čakal, pa čakal. In ker ni dočakal, je šel nazaj v 'hišo pod soncem', da bi povprašal če bo kej al nič. In je rekla teta tam za pultom: "Ko bo, vas bomo poklicali!"

Čez nekaj dni so ga res poklicali. "Imamo delo za vas v rudniku!" Jeeeej, škratka je skoraj razneslo od sreče.

Ker so bile lih počitnice, so mu rekli, da ga pokličejo ko bodo spet delali.

In so ga. Na mizo so mu djali tri pogodbe... evo preberi si, in podpiši. Ker škratek ni priplaval po juhi, je vse dobro prebral. Kup sankcij, če škratek prekrši pogodbo, pa nobene sankcije za drugo stran. Ah, škratek se pa res ni sekiral. Sej to je državna zadeva, a ne? Če se podpiše potem velja?

Ojej... kako se je motil mali škratek. še preden je pomolil nos v rudnik, je "druga stran" prekršila pogodbo". Ker so pozabili neka prebrati. Kao. Je rekla teta za pultom: "Joj, malo smo zaštrikali, vrnite pogodbe, vas pokličemo, ko bomo sestavili druge!" Žalosten je škratek odhlačal domov.

In spet čakal in čakal in čakal...

In nič dočakal. Pa se je odločil spet malo povprašatai v 'hiši pod soncem' kako kaj kaže z novo pogodbo.

"Oh, se že spomnim. Ja, a še nismo podpisali nove pogodbe?"

Škratek je odkimal.

"Aha." Teta za pultom je brskala po papirjih.

"Pa a ste čist ziher, da še niste podpisali pogodbe?"

ŠKratek je debelo pogledal in še bolj odkimal. Morda je res zmedenko, ampak prosim lepo, to bi si pa res zapomnil, če bi podpisal pogodbo, ne?

"Aha!" Teta je še malo brskala po papirjih.

"Pojdite domov, pa vas pokličem, ko izvem kje so pogodbe, ok?"

Ja, kaj je mogel mali škratek? Obrnil se je in šel.

In so ga klicali. Da ne vedo, kje so pogodbe. Mogoče so že v rudniku. Ampak jim ni jasno zakaj bi bile tam, če jih mora podpisati škratek, ne pa delovodja v rudniku. Ampak nč skrbet, mi bomo že zrihtali.

Uf! Kako tolažilno so delovale te besede na škratka. NOT!!!

In od tega dne naprej mali škratek verjame v slabo karmo... vsaj kar se uradnikov in njihovih zadev tiče!

Male kuharske skrivnosti velikega kuharskega škrata

Danes je post.

In sem se odločila, da bo za kosilo samo cvetačna juha, pa zraven kos kruha. No, ob gledanju receptov na kulinariki, se mi je zaluštalo še bučk. Prav, bom pa spekla še bučke.

Ker je na receptu pisalo, da jih moram zalit s sladko smetano, sem preverila doma, če je v hladilniku tudi smetana. Je. Torej - no problemos.

Umijem in narežem bučke, jih zložim na pratfon (joj, kk se to pravilno napiše - aja pekač). V 2 dcl smetane vbijem jajce, malo solim in razžvrkljam. Vse skupaj polijem preko bučk in čez naribam še sir. In dam pečti v pečico.

V vodo vržem še cvetačo in postavim na vročo plato. In pustim da vre.

Čez kakšnih 10 minut moja neučakanost pošpega, če so bučke že mehke. Itak da še niso. Zapečena smetana in sir me premamita, da odškrnem en delček in ga (popihanega seveda) nesem v usta.

Mmm... okus je..... em.... SLADEK. Če sem natančna, sladko slan.  Sladek??? Ok, sej je sladka smetana... ampak takooo sladka? Hitro grem preverit v hladilnik. Na embalaži piše: SLADKANA!

AAAAaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaaa!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!!! A bi lahko jaz kdaj pustila, da še kdo drug napravi kakšno neumnost??? Moram res vse sama???

Pladen z bučkami je po hitrem postopku romal iz pečice. Bučke so bile deležne posebne obravnave (beri - strganja smetane in sira iz njih), zamenjala sem peki papir in... jovo na novo. Bučke zložila na pekač, nastrgala sir (veliko sira), smetano iz varnostnih razlogov izpustila in vse skupaj spet postavila v pečico.

V končni fazi je bilo kosilo precej dobro.

Od zdaj naprej, bom kosilo kuhala 2 uri - eno uro bom porabila zato, da bom prebrala vse možne embalaže, eno uro bom pa kuhala!

Gospodek sprašuje!

"Boš ti tuža, teta?"

Vprašanje me je doletelo ne ravno nepričakovano. Pravzaprav, je bil to eden redkih trenutkov, ko sem se izogibala Gospodeka.

Vse se je začelo z vprašanjem: "Gospodek, povej, kaj boš ti za pusta?"

Z žarečimi očmi je rekel: "Stlojevodja bom jes za pusta!"

"Kaj bo pa ati za pusta?"

"Vadon (vagon)!"

"Kaj bo pa mama?"

"Tudi vadon!"

Tu se je zaslišal medklic dedija: "Ati pravi, da ne bo vagon, ker ga ne zna naredit. Pa je prišel Gospodek, do mene in me vprašal, če znam narediti vagon. Ko sem rekel, da bo treba premislit, pa bo mogoče šlo, je brž tekel nazaj k atiju, vriskajoč: "Ati, dedi zna, a veš, dedi pa zna!"

No, nadaljevalo se je z mojim vprašanjem: "Gospodek, a veš kaj bom pa jaz za pusta?"

"Nem (ne vem)!" je povedal Gospodek.

"Kuža bom. Tak kot je bila pa Kala (naša pokojna psička). bela, pa črna."

Gospodek je odobravajoče pokimal.

"Se ti bom prišla pokazat, a velja?"

"Ja, ola!"

Po kratkem premisleku je dodal: "Lajala boš ti?"

"Ja, tud bom lajala!"

"V moji sobi lajala boš?"

Smeh ta druge tete in njena izjava: "Zdej si pa pečena!"

"Teta, tuža boš ti?"

"Ja, Gospodek, kuža bom za pusta!"

"Ja, lajala boš ti. Jes bom ena dlugega tužana prižgal, a veš!"

debelo sem pogledala: "Drugega kužana boš prižgal?" Po glavi se mi je podila slika gorečega psa in Gospodeka z vžigalnikom. Ojej.....

"Ja, dugi tuža lajal bo, veš teta!"

"Ajaaaa.... unga kužana na baterije boš prižgal?"

"Ja, tužana na batelije!"

Uf... Sem si kar oddahnila.

Debata z ostalimi družinskimi člani se je obrnila v povsem drugo stran. Gospodek je odšel med svoje igrače.

Nenadoma je pritekel k meni: "Teta, boš ti tuža?" zdaj smo se že vsi smejali Gospodekovemu navdušenju.

"Ja, kuža bom!"

"Tuža je tak, bel in cln!" je pametno dodal in že ga nibilo več.

Pa ne za dolgo. "Teta, boš ti tuža?" je bil kmalu spet pri meni.

Rahlo naveličana istega vpraššanja in istih odgovorov, sem globoko zavzdihnila. Ja, Gospodek, bom kuža.

Ko je naslednjič prišel z istim vprašanjem, sem mu odgovorila (spet!!!), nato pa se tiho izmuznila nadstropje višje. A glej no glej, še 10 minut ni minilo, ko sem že zaslišala na stopnicah:

"Kam pa greš, Gospodek?"

"Teto molem plasat neki!"

"Ja, ka pa jo moreš vprašat?"

"Tuža bo ona za pusta?"

Noč ima svojo moč

Današnja noč je bila še ena tistih, ki ti ostanejo v slabem spominu.

Zvečer sem delala. In ker sem ravno "prišla v formo", nisem šla spat takrat kot vsi ostali (normalni ) ljudje, ampak sem potegnila do enih. To je bil vedno moj najbolj ustvarjalen in produktiven čas. Nočni ptič, pač. Pozabila pa sem, da ko moji možgani zalavfajo, da jih je težko ugasnit. In ko sem ugasnila luči, so moji možgani še kar delali 100/h. Po pol ure premetavanja po postelji in iskanja primernega položaja, sem nekako uspela zadremat. Ampak res samo zadremat. Kmalu sem spet zijala v temo in se prepričevala, da bi bilo dobro zaspati. Ko mi je bilo končno dovolj iskanja in čakanja, da se g. Spanec končno privleče iz najbolj skritega kota v bajti, sem prižgala luč. Za take primere imam na nočni omarici knjigo, ki sem jo dobila za rojstni dan. Kurja juhica za krščansko dušo. Različne zgodbe, včasih že prav obupno pocukrane, prav pašejo v tišino noči brez spanca. Med branjem se mi je zazdelo, da se po hiši plazi nek čudenj vonj. Kot vonj, ko likaš sveže oprane cunje. "Eh, mogoče se mi samo zdi!" sem se tolažila. Ampak vonj je bil vedno intenzivnejši.

Kaj bi se lahko žgalo? Kruhomat? Ne, kruh drugače diši. A je kdo uporabljal likalnik? Hm, tudi ne. Pojma nisem imela kaj naj sploh preverjam. No, v končni fazi mi niti ni bilo treba  - ker sem (ko sem se usedla) opazila, da sem nehote vzglavnik naslonila na nočno lučko. Ki se je seveda segrela in segrevala tudi prevleko za vzglavnik. Jao, bejba, kje maš pamet?

Branje pomagalo(zgodbe znam že na pamet - ker pač vedno ko ne morem spati berem to knjigo). Zaspala sem. In upala, da bom tako do jutra.

Toda... naenkrat globoko v snu nekje v ozadju zaslišim bobnenje. Bobnenje je bilo vedno glasnejše. Začutila sem, da postelja drhti. POTRES!!!!!! Butnila sem na kolena in pričakovala, da se bo zdaj zdaj hiša sesula v prah. V trenutku med skokom in prižigom luči mi je v zavest prišla misel, da zunaj sneži in da PLUŽIJO CESTO. Še na pol v snu sem glasno zabemtila: "Pa ti si pa taka budala!" Moja domišljija res nima meja. Pa ravno jaz sem morala dobiti porcijo nenadkriljive domišljije. Tisti Nekdo tam zgoraj ima hud smisel za humor.

Srce mi je nabijalo, roke so drhtele, od samega strahu pa mi je postalo slabo. S spancem naslednjo uro seveda SPET ni bilo nič in spet sem se poglabljala v globoko sporočilo "krščanske juhice".

Skoraj bi laho dala naslov...

...: prisrčne iz družinskega dnevnika. Le da tokrat ne bo govora o otrocih (no, ok, al pa tud, če predpostavljamo, da smo otroci, dokler imamo starše).

Švester izjavi pri kosilu: Oooo, a veste, da je v torek že peplnična sreda!"

Preveri kakšna so PRAVILA, preden se greš dobrodelnost!

(slika: net)

Ko bom jamrala in tožila kako je življenje težko...

... me, lepo prosim, spomnite na TOLE sporočilo!

Koliko vsega (dobrega) je sposoben človek, in kako malo, malo, malo izkoristi svoje potenciale.

Drugačno vabilo

Prišlo je vabilo. Vabilo na kosilo. Na tisto kosilo, ki je bilo mišljeno kot prvojanuarsko kosilo. Pa se je udalo v usodo, ko je ugotovilo, da posilvestrski želodćki nimajo niti prostora niti volje še kaj dati v sebe.

Pa se je kosilo skrilo v skrinjo in odspalo par kitic zimskega spanja. Ko se je zbudilo, je zakričalo: V soboto ob 13.00.

Ker so se želodčki strinjali, smo se podali na pot.

12:45 - štart

12:55 - zazvoni telefon (Ojej, ojej, spet zamujamo. Mah, zdaj je kar je, saj smo že skoraj tu).

13:02 - stopimo iz avta in se napotimo proti hiši

13:03 - pritisnemo na gumb in po hiši se zasliši predirljivo zvonenje

13:04 - vrata se odpro, pokaže se glava gostitelja: "Hvala, sam res ne bi kaj kupil!" In vrata se spet zapro

13:05 - "K.... vaaaa?" Usta ostanejo odprta, možgani so od šoka nehali delovati. Vrata se spet odpro. Ne, ne, saj sem se samo hecal! kar stopita naprej!"

13:06 - izbruh neustavljivega smeha

KJE SEM? (640)

Z malo zamude... prinašam plamen, da razsvetli Slovenijo

TUKAJ sem si priborila štafeto, ki jo z veseljem nesem naprej.

Na temle NASLOVU si lahko preberete pravila.

Tukaj pa je moja fotografija:

Zanima me predvsem KAM GLEDAM, če pa kdo ugotovi še KJE SEM, pa toliko bolje!

Pa še slikca, ki sem jo hotela najprej prilepit, ampak bi bilo to čisto preveč očitno!

Kaj imata skupnega bik in zadnja plat?

"Učiteljica, učiteljica, saj, a veste, jaz sem pa že pil RITBULL!"  

(slika: net)

Otroci ulice

Da ni dobro posredovati v otroških prepirih in ravsih, je izkusila moja teta (sicer zelo blaga in nežna dušca), ko je skušala 'vzgajati' "naše ulične otroke" (beri: otroke, ki so (in še) stanujejo v naši ulici in so večino časa preživeli na ulici - jah kako je bilo včasih lepo). Nekega dne je zgolj po slučajnosti bila prisotna, ko je soseda (7 let) primazala klofuto sosedu (kakšno leto mlajši). "Joj, tega pa res ne smeš početi. Zakaj si pa udarila fanta?" Tamala je samozavestno odgovorila: "Zato, ker on mene nazaj!" in mirno odkorakala proč.

Naša ulica je bila pred leti pravo malo zbirališče otrok. Poleg vseh "domorodcev" (beri: otrok iz naše ulice) so radi sem zahajali tudi "priseljenci" (otroci iz drugih ulic v naši vasi). Točno se je vedelo pri katerem sosedu se lahko igrajo, na katero zelenico ne smejo niti stopiti, kje lahko s kredo čečkajo po asfaltu in kje ne. In so se tega dne namestili pločniku pred eno izmed hiš. Poleg vsega otroškega živžava, so ozračje napolnjevale tudi kletvice. Take - ta prave holcarske. Sosedi, ki je v kuhinji (pri odprtem oknu) nehote poslušala vse to, je bilo kmalu zadosti. Stopila je na ulico, da bi "zmanirala" otroke: "Nič nimam proti, da se igrate tu in se pogovarjate. Ampak preklinjat pa ne pustim. ker je grdo, zelo grdo!" Pa vstane "domorodka" in reče: "A ne, preklinjat se ne sme. Jaz ne preklinjam, jaz rečem samo pi*** mat*****!"

Zakaj ni dobro piti piva

Me je tema od Shees (Krožniki pokajo) in komentarji na njej spomnili na dva dogodka. Ki pa se nista zgodila v zavetju domačega ognjišča (Hm, a ne bi bilo bolj smiselno reči v zavetju domačega radiatorja? Ali pa v zavetju domače indukcijske plošče?).

En dan se odpravim do najboljšega soseda. Po stvari za kosilo (al je bila večerja? Kaj pa vem, pač po stvari za javno dobro). Ne vem zakaj, ampak v tej trgovini sem razvila prav poseben način nakupovanja. Vedno grem po isti poti. Skoraj no. In ta 'pot' me nazadnje popelje med policami s pijačo. In tam zagledam enega gospoda. Srednjih let, bi rekla. Nekaj mi ni dalo miru, pa sem pogledala malo bolje. Pod njegovimi nogami se je vedno bolj večala lužica, njegov prst (na roki, palec če smo natančni) pa je tičal v pločevinki piva. Zagozden. Iz luknje je seveda teklo pivo. Mož je zagledal moj jako začuden izraz: "Sem samo prijel paket (sixpack) pa je prst kar vdrl! Zdaj ga pa ne dobim ven!" (prst se ni zagozdil na vrhu - tam kjer naj bi se pivo pilo, ampak na sredi pločevinke) Uuuu, Jankovičevi naslednjiki so izumili 'mišelovke' za pivce piva. Hudoooo.

Drugi dogodek se je zgodil v isti trgovini, na skoraj identičnem mestu. Le da sem tokrat bila jaz glavna igralka.

V eni roki sem imela polno košaro, z drugo sem hotela prijeti  ne-vem-ketero-pijačo-že. Pač, žejna sem bila. Poleg te ne-vem-katere-pijače-že pa so bile naložene pločevinke redbula. In to v nadstropje. Kljub mojemu hudemu trudu (verjemite, res sem se trudila), da ne bi, mi je ratalo prevrnit vse tri vrhnje pločevinke. Dve sem še uspela uloviti, ta tretja pa je pikirala direkt na tla. Tam pa je odplesala svoj divji ples. Dobesedno eksplodirala je na 3 koncih (spet ne tam, kjer bi človek pričakoval - kjer je mehanizem (to se sliši kot bi bil cel stroj), da lahko človek pije, ampak spet na sredi nekje). Nekaj časa se je vrtela v krogu (curki so ustvarili prav neverjeten "ognjemet"), ko pa se je zadeva umirila, je pa iz nje le žalostno curljala sladka tekočina.

Dragi kadilci...

...vsaka vam čast! Ampak čisto resno.

Nikoli nisem kadila in (vsaj glede na izkušnje) tudi nikoli ne bom. Pravzaprav tudi nikoli nisem razumela zakaj bi človek kadil in kaj sploh ima od tega. Resnici na ljubo, pa vsakem žuru v lokalu, ali pa samo čveku ob pijački v drugem lokalu, sem bemtila čez vas. Jasno, smrdela sem po dimu še cel dan. Če se nisem total preobleka in si oprala glave, seveda.

Z veseljem sem pozdravila nov protikadilski zakon. In ga še vedno. Ok, zdaj ni več nov, se pa še vsi kristalno čisto spominjamo ta "zakajenih časov".

In zdaj gledam ljudi. Ni važno a je ura 8.00 zjutraj ali 10.00 zvečer - pred lokali sedi (ali stoji) folk, zadekan v bunde, na njihovih brkih in laseh se delajo ledeni kristali od samega mraza, v roki pa čik in vleče dim. Včasih sicer kdo izjavi: "Mater, dans je pa res mrzlo!", a očitno jih ne gane preveč. Sam da je čik, pa ni važno vse ostalo.

Res, vsaka vam čast, jaz za svoje razvade ne bi bila pripravljena toliko žrtvovati. Res ne.

Ekologija, ozaveščenost, bla bla bla

Zadnje čase veliko razmišljam o odpadkih, onesnaževanju narave in podobnih scenah.

Priznam, nisem nek hud naravovarstvenik. me pa vsake toliko zagrabi "ta zeleni val".

Prekletstvo plastičnih trgovinskih vrečk me je že minilo. Seveda vrečke, ki sem jih vzela vsakič po nakupih v trgovini niso izginile. In še dolgo ne bodo. Kraljujejo v dveh predalih v kuhinji. In ja, predala kar pokata po šivih. Sedaj sem se navadila, da hodim v trgovino z reklamno vrečko iz blaga. Včasih požanjem kak čuden izraz na obrazu trgovke, ko zavrnem plastiko. "Aja, imate svojo?"

Pred časom sem dobila mejl o nevarnih plastenkah. "ne uporabljate plastenk, ki imajo napis ta-pa-ta, ker se izločajo neke strupene snovi in..." Tako je pisalo. Zgrožena sem ugotovila, da na plastenki iz katere sem pravkar pila kraljuje napista-pa-ta. U, šit! pa lih tako flašo sem morala kupit! Naslednjič v trgovini sem naredila celo raziskavo med naloženimi pijačami. Ampak ugante kaj sem ugotovila. Na vseh flaša je napis ta-pa-ta. Teorija zarote? Načrtno zastrupljanje ljudi? Le antipropaganda? Jao, slabo se nam piše. Kakorkoli že. Mi navadni smrtniki i teh plastenkah itak ne bomo izvedeli resnice. Mogoče je pa še bolje, kaj pa vem.

Še vedno pa ostanejo plastenke. Kupe plastenk. Ker kadarkoli si na terenu in si žejen - ti ne preostane drugega, kot da kupiš pijačo v plastenki. In se nabere. Za celo goro tega. Pa si človek misli: "Eh, pa saj jaz ne onesnažujem narave!" Malomorgen, ja...

Ko sem se zamislila glede uporabe plastenk, sem čisto mimogrede prišla na sistematsko raziskavo potrošniškega trga. Vsak izdelek posebej. Kruh - če človek kupuje v Lidlu ali Hoferju, kupi kruh v plastični vrečki. Mleko - tile tetrapaki sicer (kao) niso plastični, ampak o naravnih materialih jaz močno dvomim.

Čokolada - nekoč v papir in tisto folijo zavita reč ima sedaj novo embalažo. Fensi šmensi, moderno, praktično in sploh uporabno - a plastično. Riž - četudi zapakiran v kartonske škatle, je pri nekaterih prozivajalcih zavit še v plastično vrečko. Kao, higienski minimum. Sol, sladkor - v plastiki. Čokolino, muesli, cornflakes - plastika. Jogurti - ne samo, da so plastični lončki, za lepši izgled okrog lončka ovijejo še eno plastiko. Hm, zakaj že?

Higienske potrebščine: deodoranti - večina v plastiki, zobne kreme - skoraj vse plastika, zobne ščetke - a je že kdo videl neplastično zobno ščetko? Kreme - skoraj vse v plastiki. Šamponi, mila - plastika. Vložki - sama plastika, plenice za otroke (za enkratno uporabo) - plastika.

Zdaj pa vi men povejte, kako naj človek živi in deluje ekološko in naravovarstveno?

Štrikam...

Pred časom je beseda nanesla na dodatne dejavnosti v šolah (včasih smo temu rekli krožek). Da so ostale samo še plačljive fensi bensi zadevce  (jezikovni tečaji, tečaj karateja...). da včasih smo imeli pa še kaj preprostega. Kot recimo štrikanje. Dejansko je na naši šoli v času mojega obiskovanja le-te obstajal štrikarski krožek. pardon, krožek pletenja.

(slika: net)

Verjetno mi ni treba povedati, da smo bile same babe na kupu?! Učiteljica se je z nami res zelo trudila in nas želela naučiti kaj bolj zapletenega od levih desnih pentelj. A mi se nismo dale. Uro pletenja smo pridno izkoristile - za čvekanje. Nad eno sošolko je učiteljica že kmalu obupala in ji čisto odkrito svetovala, da naj si izbere kak drug krožek. Punca je v 10 urah zaštrikala res samo 3 vrstice svojega "puloverja".

Seveda pa nismo začele kar s puloverjem. Najbolj simpl zadevšna za štrikat je definitivno šal. Tega smo še vse (bolj ali manj uspešno) dokončale. Moj je spominjal na zelo razburkano morje.

Po prvem uspešnem preizkusu smo se lotile puloverja. Spomnim se, da sem izbrala bleščeče svetlo vijolično volno z bleščicami. Pletla sem in pletla. Bolj doma, kot na urah pletenja. tam je bila naša poglavitna dejavnost še vedno čvek. Ko mi je motivacija pošla, je pomagala mama. Ampak večino sem sama napletla. Kar nekaj časa sem vsa ponosna nosila svoj prvi (in edini) pulover. Vse dokler, da se niso rokavi raztegnili do kolen, glavni del, pa se je skrčil tam nekje do popka.

S tem pa se je moja štrikarska kariera končala (na babičino žalost - ona nam je vsako zimo zaštrikala ta prave volnene štumfe, puloverje, šale rokavice). Danes mi je od vsega znanja ostalo samo dvoje - leva in desna pentlja. vse ostalo se je izgubilo v zgodovini odraščanja.

100 000

Ne da se mi. Res se mi ne da.

Obračat besed in jih pilit do onemoglosti. In popolne opilke zapisovati na blog.

Malo zaradi tega, kar se mi zadnje čase mota po glavi. Da je internet ena lažna identiteta, eno lažno življenje, ki pa kljub svoji lažnosti lahko v tvojem realnem življenju zaseje cel kaos, če naletiš na napačne ljudi (oz. če oni naletijo nate in te vzamejo pod drobnogled). Da je net neprecenljivo darilo in hkrati največje prekletstvo. Niham med tema dvema skrajnostima in se nikakor ne morem odločit kaj prevlada.

Ne da se mi. Tudi zarad tega, ker se ne morem odločit ali bi  še pisala blog ali ne. Koji klinac pa koga zanima kaj jaz pišem? Saj pišem zase (ob tem se mi rodi pomisliek, da če bi pisala zase, da bi imela zaprt blog za javnost - ki ga pa očitno nimam). Res pišem zase? Zakaj bi pisala za druge?

Začela sem ga z namenom, da bom VSAJ KAJ pisala. Neki časa sem res. Zdej se mi pa ne da. Pa bi bilo fajn, da bi še...

Ne, da se mi pa še iz enega razloga. Ker so otroci vdrli v moj peskovnik in se hočejo igrati z mojo lopatko! Moj blog je moj peskovnik. In tu veljajo moja pravila. Če ne bom postavila vejice, me ne bo konec, ne? Pa če bo miljavžnt pravopisnih napak, se tud ne bo svet sesul. Ja, ja, saj vem, da bo kmal pisalo dipl. uni. karkol že. Briga me. Ko bom pisala knjigo in ko jo bom hotela izdati -  se bom ubadala s takimi zadevcami. Tu pa... jah tu bom pa delala točno take gradove kot bom želela, jedla bom pesek če bom želela ali pa ga nosila v hlačah domov (in ga razsula po vrtu -  če zamošim bano ali pa WC je čist preveč dela s tem).

Hm... mogoče, pa bi bilo bolje, da tudi danes ne pišem nič - vsaj glede na to da me daje PMPMS

Zabavno - Gospodek

Gospodek se rad pogovarja po telefonu. Tudi če ni priklopljen. Le, da se ima s kom pogovarjati.

To zgleda takole:

"Mama, pokliči mene!" Mama seveda pridno sodeluje: "Halo halo!" "Alo!" odgovori Gospodek.

Mama: "Halo, kdo pa je?"

Gospodek je tiho.

Mama: "Halo, kdo kliče?"

Gospodek: "Jes!"

Mama: "Ja, kdo jz?"

Gospodek: "Jes, jes vi ken!"

( Tega dne je mama Gospodeku oblekla majčko s slikco Bob-a the builderja iz risanke. V risanki pa mende pojejo: "Bob the builder. Yes we can!" in je Gospodek že navsezgodaj zjutraj, ko je teto podil iz tople postelje razlagal o Bobu-de-bilderju, pa se teti seveda ni sanjalo o čem govori in je moral Gospodek vse natančno razložiti.)

Istega dne je bil Gospodek povabljen k teti na kosilo. No, pravzaprav so bili povabljeni kar vsi iz Gospodekove familije. Tud dedi pa bica po drugi strani. Na Gospodekovo veliko srečo je ( polovico kosila) kuhala teta. In kaj je bolj dobrega od testenin z bolonjsko omako, a? Gospodek kar ni mogel dočakati "paštetov". Testenine (prosim, poudarek na prvi e in na i) so pač zakon. Mende se je čist po teti vrgel. Ta druga teta se je javila za sladico. Sadna kupa s sladoledom. Njamsi.

"Ej, dedi, digne mene, gledo bom jes!" In sta gledala kako so prazne skodelice postajale vedno bolj polne. Uh, uh... kako težko je Gospodek čakal na sladico. Motal se je teti pod nogami in kar ni hotel iti iz kuhinje. Ziher je le zihe. Nadzor mora biti. Ampak... hudo. Mama ga je le uspela zvabit proč od sladkih dobrot. In, ne boste verjeli. V tem času so sadne kupe izginile iz kuhinsjega pulta. IZGINILE! "Ej, teta, kje maš sladoled?" "Ni već!" se je navihano smejala ta druga teta, ta prva pa je dodala: "Teta Eca je vse pojedla!"

"Oooooo..." obupan Gospodekov vzdih. "Teta, vse pojedla" Ni več sladice!" je hitel vsem razlagati. Le zakaj ga nihče resno ne jemlje?

V tem trenutku so na mizo priromali "pašteti" in Gospodek ni imel več časa razmišljati o izginulih šalčkah. Mende je le bilo dobro, saj Gospodek ni utegnil niti besedice spregovoriti med tem, ko je s krožnika pobiral svoje ljube testenine. "Tonc!" je oznanil, ko je od sebe odrinil prazen krožnik. Že si je hotel strgati slinček z vratu in se zapoditi med igrače, ko mu je mama namignila, da še neki prihaja. "Neki plihaja?" se je vprašujoče ozrl v teto Eco. "Na, pojdi pomagat teti na mizo nanosit!" Gospodek je bil takoj za. Stekel je do hladilnika. Po sobi se je razlegel glasen krik: "O! Teta... sladoled! Nisi vsega pojedla! Nisi vsega pojedla!" Njegove svetleče očke so izžarevale  radost ob tem spoznanju. No, pa le ni tak požeruh ta teta. Ni vsega sama pojedla.

Meni še umret ne bo uspelo

Začelo se je že pred samim začetkom. Začetkom mojega življenja namreč. Tisti tam zgoraj, ki je odgovoren za razdeljevanje otrok, je namreč izgubil en dokument. In mu je na koncu ostalo eno dete preveč Ni se kaj dosti sekiral. Dete je (seveda tako da ni nihče videl) podtaknil v košaro, kjer je že kraljevalo drugo dete. Mislil je, da je s tem stvar rešena. Ha, kako se je zmotil. Štorklja, ki je dobila dobavni list (kjer je seveda pisalo, da je v košari eno vekajoče bitje) se je pritožila. najprej nadrejenemu. Potem, ko ni ničesar dosegla, je šla do nadrejenega od nadrejenega. Hodila je od POncija do Pilata pa ni nič dosegla. Na koncu se je dokopala celo do samega Tistega, ki je odgovoren za razdeljevanje otrok. Razložila mu je problem dveh vekajočih bitjec, pa je rekel Tisti tam zgoraj: "Uh... ja. Očitno je prišlo do napake. Hm... ampak zdaj tk ne moremo kaj. saj boš zmogla dvojno breme nosit?" In kaj naj bi rekla štorklja? Seveda lahko nese dvojno breme, to sploh ni vprašanje. Resnični problem je pa nekje drugje, ampak to nadrejenih niti približno ne zanima.

In je nesla. To dvojno breme. In ko je ekipa v porodni sobi že mislila, da bo lahko mirno odšla domov, so dojeli, da temu ni tako. Ja tudi njim so pozabili poslati dopis o dvojnem paketu. Ali pa so ga poslali, pa se je zgubil nekje na poti. Ali pa se ni izgubil, le prebrali ga niso. Ali pa so ga prebrali, pa samo na hitro in zelo površno. No, nima veze. Dvojni paket je vse presenetil. Ampak ok, ni panike, se je vse uredilo. Takrat.

na zunaj se je zdelo vse ok. ves čas. Pod površjem pa je tlelo in žuborelo. In usekalo na plano. Ko je bilo treba diplomirat je najprej se izgubil en list, pa so vis zatrjevali da je najden in da je v obdelavi. Pa so po enem mesecu ugotovili, da v bistvu ga ni. In da ni v obdelčavi. Ampak smola, to so ugotovili šele takrat, ko sem jaz prišla zatežit kdaj bom prejela odgovor. Potem ko so končno našli tisti pildek, so ugotovili, da se je izgubil zapis iz prvega letnika. A bejž ga no strat. No, končno so pa še ugotovili, da tud ena ocena manjka. Ah dej... a lahk še kej manjka.

Pa, ok, si rečeš... sam da je konc, nema veze.

Ahahaha.... o ti presveta naivnost. Dobiš obljubo o pogodbi a ne. Si misliš, super, zdaj pa bo. Ahahaha... še ena naivnost. Čakaš na dejanski papir. Pa še kr čakaš. No, pa dočakaš. Pa ga podpišeš. pa si misliš... mater, zdej sem pa na konju. Aja... a bejž? Pa si v bistvu že skor "radni narode crne gore", pa ti povejo, da so Oni tam poslali dopis, da.... In potem so Ta drugi študirali, pa poslali dva dopisa da.... In potem smo s skupnimi očmi ugotovili, da sta se tista dva dopisa ali izgubila, ali zataknila, ali sta pa prišla in ju ni nihče prebral. In ko raziščete sceno a ne, ugotovite, da se dopisa nista niti izgubila, niti zataknila. Dopisa sta prišla, pa so ju prebrali na en ok in to je bilo to. No in zarad tega "en ok", potem se Oni poserjejo na tvojo pogodbo pa rečejo, da morš prit po drugo pogodbo. Povejo ti tud kdaj bo druga pogodba, pa si misliš: "Ja, mogoče v naslednjem tisočletju!" Pa še to samo če bo sreča.

No, in če bo sreča, bom na svoji poti v nebesa (halo, to sploh ni vprašanje) ugotovila, da je sv. Peter izgubil dopis o mojem prihodu oz. se je dopis izgubil, zataknil, ali pa prispel in bil pozabljen tam v kotu sobe, ali pa je bil prebran na "en ok". In bo rekel striček z brado: "Ja, halo, kaj pa delaš tu? Še ni tvoj čas!" In bom šla nazaj na Zemljo. Pa me bojo spet čudno gledali, ker vendar oni so poslali dopis, in mislim, halo kaj se pa gredo v nebesih. Mater pa taka papirologija, pa nihče nič ne ve. In med tem, ko se bodo oni pričkali levo desno kaj naj z mano naredijo in kam spadam, bom jaz lepo prosto se sprehajala po Zemlji in ugotavljala, kako neumna sem bila, ker nisem že prej postala svetovni popotnik in, da je ful lepo pešačiti po skorji naše ljube Matere zemlje. Vsako jutro bom gledala sončni vzhod, vsak večer sončni zahod. Vmesni čas pa bom sedela ali hodila med žitnimi polji in nasadi sončnic. Vsake toliko bom prišla obiskat domače gore in se navohala svežega gorskega zraka. Pozimi bom odpotoval v toplejše kraje, in se spomladi spet vrnila. Uživala bom življenje .... vse do konca večnosti. Ki pa itak ne obstaja. Ampak hej ni panike. Saj dopisi tudi ne!