<h1>eDnevnik, slovenski blog</h1>

Moj eDnevnik

ROMANIN POSAVSKI KROG



    Tudi Romana se je odločila in prehodila Posavskih-24.

Start si je izbrala ob 3 h zjutraj, tako smo imeli samo dobro uro teme.Da ji ni bilo dolg čas , sva jo spremljala, Stane in jaz. Na Zabukovju nas je Slavica pogostila z bogatim zajtrkom in opremo.Romana je zamenjala copate, saj je občutila že prve žulje . Dobro okrepčani smo s potjo na Lisco opravili kot za šalo .Lepo vreme nas je spremljalo tudi na Veliko Kozje. V Zidanem mostu, nas zopet razveseli Slavica. Tako, da smo s polno močjo  zakorakali na Kum. Malo pred Kumom Stanislav odhiti naprej, da naroči pijačo. Tako,se  na vrhu nismo zadrževali. Proti Brunku, smo dele poti,ki vodijo navzdol rahlo pretekli. V Boštanju nas Slavica še enkrat pogosti z odlično osvežilno grško solato.Tudi na Veliki Trn smo nekaj pretekli. Romana je bila zelo motivirana in je hotela še več .... Bilo je še rezerve...
V 21 h in 23 minutah smo prišli v cilj.
 Tako je Romana postala prva ženska ki je prehodila  Posavski krog K24


POSAVSKI KROG---24



         Že nekaj let je od tega, ko sem na forumu prebral, o Posavskem krogu. Seveda sem začutil,da je to nekaj podobnega K-24 in ,da bi bilo to  zame.Prebral sem, da pot ni označena in sem jo zato, tudi kmalu pozabil.
Na podelitvi priznanj K-24 srečava z Romano Stanislava Kranjca, domačina Posavskega kroga, vnetega pohodnika,tudi tekača, ki je tisto leto prehodil tudi K-24. Nama ponudi svojo pomoč pri podvigu. Takrat si nisem niti prestavljal, kako resen je glede tega Stanislav, s svojo družino. 
Lansko leto ,ko sva Z Urošem hodila po Karavankah sva prišla s pogovorom tudi na Posavski krog. Obema je bil izziv, Urošu v tekaški izvedbi,meni pohodniški. Uroš je letos zgodaj začel z ogledovanjem poti. Oba  sva imela svoja " aduta v v rokavih" . 
Poklical sem Stanislava in se dogovoril za ogledne ture.S celo družino mi je bil v velikansko pomoč v vseh pogledih.Imela sva prijetno bivanje , dobro družbo in dobrote Slavičine kuhinje.Izvrstna gostitelja!
 Čeprav je imel v načrtu tudi sam ultra zadevo, mi je obljubil udeležbo vsaj v nočnih urah .  Takšnega spremstva nisem želel izpustit iz rok pa čeprav sem točno tisti dan dopolnil  60 let, čeprav je bilo napovedano nekaj dežja, čeprav.......
        Tako sva se z Romano že tretji vikend, peljala v Sevnico, k Stanislavu. Dogovorjeni smo bili, da v petek zvečer začnemo s hojo. 
 Ob 21 h sva z Stanetom bila na Krožišču v Krškem, tu sva začela 110 Km, in 5000 M višincev, po Posavskem krogu. Na Grmado je šlo vse po maslu tudi spust v Brestanico je nama lepo uspel. V Senovo jo mahneva po cesti, padat začnejo prve dežne kaplje, čisto počasi,kot da naju lepo navadi na mokro noč. Čez pol ure začne močneje, tako, da oblečeva palerini. Ko hodiva mimo druge točke ,Ravni log sva že premočena do kože. Po Bohorju se še privleče megla, tu mi veliko pomeni Stanetova prisotnost, saj je orientacija otežena. Zaradi dežja je tudi na debelo blata na poti. Na veliki Javornik prispeva ravno ob 1. in 5. minut, ob tem času sem pa  ravno , napolnil 60 let. Na vzponu na Lisco pa sem to omenil tudi Stanetu. Na Bukovju sva imela prvo dogovorjeno pomoč, z strani Slavice in  Romane, najedla sva se enolončnice , jaz sem se  v celoti preoblekel, ker je dež pred kratkim ponehal, zamenjal sem tudi obutev. Spustila sva se v dolino, po na novo razriti vlaki, dobro, da je bila tema, da nisva videla količino blata. Pri vzponu na Lisco ponovno začne deževati  in dež naju spremlja preko Lovrenca, Velikega kozja, tukaj se tudi zdani, tako, da je spust k Gašperjevi koči lažji., na železniškem prehodu naju zadržuje vlak. V zidanem mostu pri Savi naju čakata Slavica in Romana. Zopet se preoblečem v suho, dežuje še samo zelo rahlo , podobno je bolj rosenju. Tukaj se Stane poslovi njegovo mesto zasede Romana. Pogumno zastaviva korak proti Kumu. Dež poneha počasi se pokaže sonce, midva, pa po prej prehojeni poti prispeva na Kum .Pojeva jabolčni zavitek in popijeva čaj. Za dokaz doseženega cilja, se  slikam na vrhu, potem se spustiva v dolino, pa zopet dvigujeva.Pot do Brunka , ki je obvezna točka se kar vleče.  Tukaj še naju zadnjič počaka Slavica in sin z dobrotami, jaz se seveda preoblečem in preobujem. Nadaljujeva na Boštanj in ob Savi nadaljujeva do Staneta, ki naju čaka, da gremo skupaj na Veliki trn. Tu Romana veselo in odločno nastavi korak, saj ji tetiva ne nagaja premočno.Pred nami je še spust v krožišče v Krškem in avantura se zaključi uspešno. Krog po sebi ni  tako naporen, lahko pa postane težak, če hočeš preko svojih zmogljivosti, ali prepogosto pogledovanje na uro.
    Za dosežen cilj gre velika zahvala Stanetu in njegovi družini, prav tako tudi Romani za podporo na oglednih turah in prehojeni polovico poti. Poskusila se bo tudi sama na  celotnem krogu. 
 Lp. Janez sledijo tudi slike, kot dokazno gradivo. 


HOJA PO KARAVANKAH, OD TRBIŽA DO SLOVENJ GRADCA



   Na željo Uroša, ki si je to pot želel prehoditi,obenem se povzpeti na sto tri vrhove, sem se mu jaz priključil. Nekaj oglednih tur sva opravila skupaj.
                    ČETRTEK 30.06.


Začela sva 30.6. zjutraj ob 4-ti uri. Prvi najin vrh je bil Tromeja bela Peč. Spust na prelaz Podkoren, na drugi strani strmo v hrib. Tako sva s hojo po mejnih kamnih pridno nabirala vrhove. Pridružil se je tudi Miha z oskrbo vode in jedi. Hodil je z nama do planine Rosca.Samo je nas pričakal pri Ana bivaku, zopet z pijačo in hrano. Nato je sledil ,najtežji vzpon ta dan ,na Kepo. Bilo je zelo vroče in strma pot na vrh,sem opravil z nekaj počitki do vrha. Prvi,dan je Uroš iskal strme in najkrajše poti do posameznih vrhov. Na Rosci je nas počakal , mislim,da Igor, z obilico pijače in hrane. Z Urošem sva sama nadaljevala pot do Male golice. Tukaj sta naju čakale Anita in Maruša. Prinesli sta nama svežo obleko in potrebščine za naslednji dan. Za večerjo sem popil liter mleka, zakaj več, pa mi ni bilo.Saj me je mrazilo od dnevne vročine.Prespala sva v koči.

                      PETEK    01.07.

     Tudi to jutro sva začela v temi, hodila sva po visoki mokri travi in obiskala zamišljene vrhove. Med potjo se je Uroš pri padcu poškodoval ,kar mu je pustilo bolečine za naslednje dni. Do Stola sva hitro napredovala, ker ni bili vrhov,na katere bi morala plezat. Na koči se najeva in dokupiva pijačo. Do Vrtače sva obiskala kar nekaj zahtevnih vrhov, ki so nama uzeli,kar nekaj časa. Tudi sestop čez malo glavo in kasneje Zelenjak, Palec in Vzhodni Možic, niso bili enostavni. Pred tema vrhovoma je na sedlo naju pričakala Polona z popolno oskrbo. Pridružil se je nama tudi Igor,z oskrbo in skupaj smo se podali preko Ljubeljščice na Stari Ljubelj. Varjanta spanja je bila tukaj ali planina Korošica. Uroš je izbral tretjo varjanto pri njemu doma.

                     SOBOTA 02.07.

          Malo po četrti uri se že trudiva z višinci,najin prvi vrh,  to jutro je, Rjava Peč, Grunt. Potem strma Košutica. Sledil je dolgi greben Košute. Na Škrbini naju čaka Marjan z polnim nahrbtniku,razdeliva si stvari in odidemo naprej. Marjan naju spremlja do Zgornje njive. Seveda je bilo škoda  višinskih metrov za sestop na Zgornjo nivo. Tukaj naju zopet pričakajo ,Janez z ženo potem,gospa z bogatim Kosilom. Toda midva pred kosilom še greva na debelo košuto in potem na malo. Sledi dobro kosili nato na Plešivec, Pečovnik. Pri karavli naju pričaka Iztok z bogato ponudbo. Po znani trasi odideva na Virnikov  Grintovec, izbrala sva strmo težko pot.  Pri sestopu naju pričaka Anita malo pozneje Igor,ki prehodi z nama kos poti. Spotoma greva čez Roblekov vrh potem večji del po cesti na Pristovški Storžič. Tudi naju pričaka Klemen z ščerko. Skupaj odidemo na Jezerski vrh. Tu se najina sobotna tura konča. Prespala sva v Hostlu.

                     Nedelja 03.07

     S hojo začneva na Jezerskem vrhu , hitro začne deževati, tako,da je nam v pomoč dežnik. sestopiva v belo potem mimo Pavliča po stari cesti na Pavličevo sedlo. Tukaj naju spremljajo pogledi Avstrijske vojske. Anita nama razdeli potrebno opremo. Midva pa s kislima obrazoma v mokro visoko travo. Tudi tukaj sem poznal pot z ogledne ture. Prvi vrh sva osvojila direktno gor po mejnih kamnih. Bila sva mokra do riti. Sledil je enako strm sestop in takoj strmi vzpon na novi hrib. S teka sestopiva nekako bolj proti severu, Pazit sva morala na mokra spolzka tla. Sledil, je dokaj raven dolg greben proti Olševi. Počasi naju začne, zaradi vetra, zebsti. Na sedlo sv. Duh, Uroš  spremeni smer na kmetijo Roger, tu se preoblečeva v izposojena suha oblačila preskrbljena sva tudi s hrano in toplimi napitki. Pridruži se nama Rolando, ki je prinesel oskrbo in bi naju počakal pri Potočki zijalki.. Najina obleka je bila na sušenju v sušilcu. Stežka smo zapustili toplo zavetje. Na Olševo smo šli mimo jame, potem na Obel kamen, Govco in spust na zadnji travnik. Pri koritu pa ob mejnih kamnih na nekaj vrhov, Snežnik ,Mozganov vrh Intd. Zopet smo bili premočeni . Sestopili smo ob mejnih kamnih na planino sp, Luža. Tukaj je nas z bogato ponudbo pričakal Nejc. Prinesel je tudi suha oblačila in obuju. Skleniva sva ,da se današnji dan tukaj konča spat smo odšli k Kumru. Nejc je Rolanda odpeljal v dolino. 

                      Ponedeljek   04.07.

   V lepem sončnem jutro, po zajtrku zapustiva domačijo Kumer. Ura je bila 7. Ubrala sva jo po cesti, na planino Zg. Luža. Veška kopa je bila najin cilj, potem so sledili vrhovi na grebenu Pece, Bistriška pica, Križnik ,Kočnikov Vrh, Debela glava, Kordeževa glava in mala Peca.Sestopila sva k Matjažu ,tukaj sva naročila kosilo in nadaljevala v Mušenik. Žerjav Jazbina Uršlja gora, Mali vrh, Veška kopa  do poštarskega doma, kjer se je najina pustolovščina končala.










POŠKODOVANO ZAPESTJE PREPREČILO HOJO PO E- 6 2016 PO FINSKI



               Hoja 2016 po E- 6  Finska, prestavljena na 2017


MARIBOR,POHORJE,DRAVOGRAD,KOŠENJAK,KOZJAK,MARIBOR:



                                                               PREHOJENA POT JE BILA V SPOMIN NA IVANA DRVARIČA-TEK V SNEGU.

                  Na pobudo Zvoneta, se je nas v soboto,ob peti uri zbralo, pod Pohorjem, 10 pohodnikov-tekačev. Štirje so imeli čas samo do Peska in so se preko Lovrenca vrnili v Maribor. Po Pohorju je nas pral dež , za pestrost je poskrbela toča. Imeli smo kar navit tempo,vsaj za mene, ker se ne štejem med tekače. V Dravogradu so odšli  domov še štirje. Na Košenjak sva odšla z Zvonetom sama. Na vrh sva prišla še po svetlem. Na lovski koči sva prižgala luški in nadaljevala na cesto. Po cesti do Pernic,kjer sva se pridružila pikniku, pošteno so naju brez plačno postregli. Spust je nam hitro minil v Bistriški jarek. Vzpon na sveti Primož, sva nekoliko opravila po svoje.  Sledi prijetna ravnina mimo Glavarja (do litje vode).  Najslabši del poti  je Spust s ceste na lovsko kočo Radlje in naprej v graben,slabo raspoleženje malo popravi nova brv čez potok. Pri Žoharju si vzameva nekaj minut za počitek. Na Kapunar sledi blatna vlaka, po cesti se nadaljevanje pokaže za boljše. Že nekaj časa hodiva po svetlem. Tudi na Kapunarju si vzameva počitek. Od tu naprej hodiva po Avstrijski strani. Tukaj jaz postanem zaspan in po 10 minutah postanka, postanem " nov" človek.  Na Avstrijski strani izkoristiva gostilno, tako je nadaljevanje bilo zopet lažje. Na zgornji Kapli si malo pogledava noge, moje so v dobrem stanju, Zvone že nekaj časa tarna, da ima žulje.  Sonce naju prijetno greje po lepi grebenski poti,povsod okrog naju se pase živina, razgledi na vse strani. Pri gostilni se ustaviva in zopet okrepčana greva dalje. Moram pa priznat ,da se ta grebenska pot, ob meji zelo vleče in je dosti daljša, od tiste po dolini. Proti Ostrem vrhu začne rahlo deževati jaz si pomagam z odprtim dežnikom. Tu Zvone pove svoj načrt, da prenehava s hojo na Ostrem vrhu. seveda se jaz ne strinjam. Na Ostrem vrhu na kmečkem turizmu pojeva kosilo ,obenem prepričam Zvoneta , da nadaljujeva proti  Žavcarjevem  vrhu. Zopet sledi moker spust po grabnu. sedaj tudi jaz čutim rahle bolečine na mezincih ,na nogah. Sledi vzpon po cesti  na Žavcarjev vrh, na razpotju izbereva pot za, Tojzlov vrh. Sledi spust mimo dveh kmetij v dolino, nazaj na vrh. potem v vas Gaj,od tu pa proti Mariboru. tako je bila prehojena pot na spomin na Ivana.

   Za krog dolg 160 Km , sva potrebovala 36 ur hoje.











E-6 PEŠ POT 2015 FINSKA od KILPIŠJÄRVIJA do POLOJOENSUU (4 dni) 150 Km.



        Prvi dnevi na Finskem, niso prijetni ,saj nenehno dežuje v presledkih, sama narava-naseljenost ni ravno v prid za pohodništvo,kod ga imava midva v načrtu in ga tudi aktivno uresničujeva. V Kilpišjärviju sva zastonj iskala markirano pot E- 6 . Tudi na recepcijah ,kjer sva spraševala nama niso vedeli nič povedat o tem. Zato bova tudi drugo leto dopust, namenila hoji s severa, proti jugo Finske. Najina pot bo potekala po manj prometnih in kolesarskih cestah, ki si jo bova sama začrtala, tako se bova izognila, neprijetnostim,kot so:

                                                     Prehranjevanje
                                                    Prenočevanje
                                                   Iskanje poti
                                                   Vzdrževanje pohodniških poti

     Sama tla v Skandinaviji so itak zelo močvirna z dosti vode- jezer-potoki in če ni dobro urejena in označena pot, hitro zaideš v težave.





              30.07.2015     Četrtek    od KIlpišjärvija   do bližine Ropinalmija  54  Km.

     Vstaneva pospraviva, zunaj dežuje. Odideva na bogato založen zajtrk. V skrbeh sva zaradi denarja, Romana pokliče v Avstrijo na svojo banko. Dobo odgovor, da z njihove strani vse pravilno deluje.  Odideva  do hotela in naselja Kilpišjärvi, do sem je skoraj 10 Km. Tu Nama uspe priti gotovine samo si vzamejo gospodje 5 % provizije, tako nama" ukradejo" 50 evrov . Kljub temu sva zadovoljna in mirna ena velika skrb manj.Tu si tudi kupiva novi palerini, in še nekaj hrane za slabe čase. Potem sledi hoja ves dan . Enolična dolgočasna pokrajina, če stopiš s ceste si v vodi. Močvirno okolje ne prizanese tudi cesti, ta se na več odsekih pogreza in jo sproti obnavljajo. Tako hodiva do 22 ure. Dež je  padal ves dan v presledkih, ko Romana postane utrujena, postaviva šotor, še nisva gotova zopet dežuje.

                 31.07.2015   Petek     --------- do kampa  Maunu     44 Km.

   Počakava, da preneha deževati, nato na hitro pospraviva. V rahlem rosenjo se odpraviva naprej. Po dobri uri hoje prideva do mesta,kjer sva mislila sinoči prespat. Tukaj sta dve ženski res nudili jesti in sobe za prenočevanje. Bil je dobro urejen kamp. Dobro naložena se odpraviva naprej. Vreme je še vedno deževno. Popoldan se za kratek čas zjasni,midva prideva do nekaj hiš. Ob eni se na terasi sezujeva in odpočijeva pol ure. Hiše so seveda prazne.Zvečer Romano ,kar na enkrat začne boleti pod kostnica, to tako močno ,da sva morala počivat vsakih sto metrov . Na srečo nisva bila daleč od kampa, ko sva videla tablo, ki je objavljala kamp sem odšel pogledat naprej, kako daleč je še do kampa. Obenem sem se vrnil brez svojega nahrbtnika in potem odnesel del poti Romaninega. Najela sva hiško za 50 Evrov. Oskrbnica je nama prodala dva sendviča in kokakolo. Tako sva lahko pozabila na Romanino bolečo nogo ,jaz sem obesil na sušenje mokro opremo, skuhala sva si tudi večerjo. V bližini najine hiške sta bila v ograji zaprta dva mlada jelena, ki sta zelo rada pojedla brezovo listje.

                 01.08.2015    Sobota od kampa Mauno  do Kaaresuvanta   13 Km.

     Danes pozno vstaneva saj je Romano strah, da bi jo zopet bolela noga. Počasi pripravi zajtrk, jaz pospravim opremo,ki se je sušila. Že po prvih Km. začne deževati,nato preneha,ko prideva do kampa Markina, kjer so odkrili ostanke naselbine, izkoristiva recepcijo kampa kjer sva si naročila zajtrk in še nekaj hrane za v nahrbtnik. Tukaj malo posediva, se dogovoriva o nadaljevanju poti. Pazit morava,ker avtobus odpelje dvakrat na dan do Rovaniemija in midva morava biti v ponedeljek zvečer v mestu, v torek zjutraj poletiva za Helsinki.Odločiva se da sedaj ne bova pretiravala s hojo. Opoldne prideva v majhno mesto. prvo izbereva lokal s hrano, nato greva na hrib v hotel, ki je na žalost poln. Vrneva se nazaj in v zastarelem kampu kupiva hiško. Hiška smrdi po plesnobi, iz gleda ,da sva letos prva gosta pri njej. Tako lenariva v sobi zunaj seveda v presledkih dežuje. Zvečer se vrneva v mesto nakupiva si stvari za večerjo in zajtrk. popijeva kavo kokakolo in pojeva nekaj peciva.  Zaradi slabega vremena že težko čakava zadnji dan hoje.

                 02.08.2015    Nedelja  od Kaaresuvanta do Palojoensuua     37 Km.

   Tih deževen dan se je lepo začel. Na vse zgodaj se je met hišami pasel jelen, midva sva hodila za njim in ga slikala. Nato se odpraviva v najino smer, met hojo si prepevava razne pesmi in zbijeva šale, takoj se opazi najina dobra volja, kljub dežju. Današnji dan nisva videla nobene oskrbovalne točke ob poti, razen dve starejši ženski sta se trudili, z reklamo privabit čim več gostov v svoj "lokal". Dalo se je dobiti tudi nekaj Finske- Laponske hrane in pijače. Imeli pa sta veliko prodajo raznih spominkov. Dež večkrat preide v rosenje in še to večkrat preneha. Po 20 Km postaja Romana utrujena jaz pa rahlo naveličan enolične poti.  Tolaživa se,da v Palojoensuu ni daleč, da bova v kampu najela boljše prenočišče kot sinoči.  Daleč pred krajem se začne kolesarska steza. Nestrpno si ogledujeva in iščeva tablo, ki bi označevala kamp. Na koncu ugotoviva, da kamp ne obstaja več. Usedeva se pred cvetličarno, se malo od dahneva pojeva nekaj sladkarij. Vprašava domačina o kampu, pove, da tukaj ni prenočišč, ponudi nama svoje dvorišče, da postaviva šotor. Nakar nama svetuje, da greva po cesti naprej do poslopja kjer so včasih bile na oddajo sobe. Ko sva prišla do te hiše, je naju že čakala gospa ,ki jo je po telefonu obvestil "sosed". Pove nama, da lahko prenočiva v hiši, žal pa so razbite okne in ostalo, seveda Romane ne bi spravil niti mrtve v tako razdejanje. Prijazna  ženska naju povabi v svoje stanovanje, išče nama prenočišče. Na koncu se dogovorimo, da naju odpelje v Muonio 50 Km. daleč. Tam so bili na razpolago hoteli in kamp. Prijazni domačinki dam 50 Evrov. Romana ji pokloni svoje uhane, ker jih je prej že dvakrat pohvalila. Tudi tukaj je bil hotel zaseden , v kampu kupiva veliko hiško  (90 Evrov). Gospa je dodala nekaj popusta. Bila sva zadovoljna, v čisti lepi sobi,kjer sva imela na razpolago tudi savno, ki pa jo na Finskem nisva izkoristila.

                    03.08.2015   Ponedeljek

      Hoja je zaključena sedaj čakava na 13 uro, ko odpelje avtobus v Rovaniemi, tam pa z letalom domov.  Med vožnjo na avtobusu nestrpno štejeva, hotele ali bilo kaj podobnega, kar bo nama naslednjo leto prišlo prav.V Levijo,kjer poteka tekma svetovnega pokala,se avtobus ustavi za nekaj časa. Tukaj bi bilo možno najeti nočitev in hrano. Videla sva do Rovaniemija zelo malo koristnih objektov. V Rovaniemijo ne smeva ostati ponoči na letališču, zato naju taxi odpelje spat v vas kjer domuje Božiček. Celotna vas in soba je bilo večinoma v rdeči barvi. Zjutraj naju taksi odpelje na Letališče imela sva polet 5.40 h. za  Helsinki,Munchen, Dunaj,Celovec. Drugo leto naju čaka naporna etapa. V drugi polovici dopusta pa že tudi nekaj nočne teme. Saj tukaj poteka polarni pas in se stemni za eno uro.




                ZARADI POŠKODBE, ZAPESTJA JE HOJA 2016. PO FINSKI VPRAŠLJIVA ?
     
                ZARADI POŠKODB, SVA LETOS  IZ PUSTILA HOJO PO E-6 PEŠ POTI.









E-6 PEŠ POT 2015 NORVEŠKA od NORDKAPPA do KILPISJARVIJA 600 km.



             Letos je nama uspelo, to kar sva imela v planu že lansko leto. Z letalom z nekaj prestopi sva odletela v Alto, tam prespala v hotelu,za večerjo pojedla pico in vse skupaj zasoljeno plačala. Naslednji dan zajtrk dobiva v vrečki za na pot, z zelo ohlapno vsebino. To pa zato,ker sva imela zgodaj avtobus proti Nordkappu.   Odpeljeva se z enim prestopom, na najbolj severno turistično točko Evrope. Zakaj turistične?. Resnično najbolj severni del Evrope je, malo bolj na zahodni strani. Do tega rta, pa je potrebno 9 km. hoje v eno smer. Seveda za naju to ni bil nikakršen problem, saj sva imela, tri tedne dopusta, da od Nordkappa hodiva proti jugo, v bližino  tromejo Norveška, Švedska, Finska.

         Še prej pa bom, nekaj napisal o Skandinaviji. Seveda sem veliko prebral o Skandinaviji tudi na Forumu,kako so potovali, kako so se imeli, kaj so potrebovali. Seveda potovati s prevozom od destinacije do destinacije ki jo lepo opisujejo katalogi. Slike v teh katalogih so posnete v najlepši "luči". Čisto drugačno  je bilo  najino doživljanje Skandinavije, ko sva "morala" z nahrbtniki premagovati  razdalje met temi točkami peš. Nekatere točke so bile med sabo oddaljene tudi 80 km. ponekod še kakšen km več, med njimi ni bilo ničesar kar bi nama koristilo. Na Norveškem je veliko skalnate podlage, tako , da na nekaterih mestih lahko odpočiješ v naravi. Ne da se sekati kakšnih bližnjic, ker prej ko slej naletiš na močvirje, jezero ali potok ,ki ga ne moreš prečit. Sedaj ,ko sva videla celotno sliko, ne vem, če bi pohvalil ta severni del Evrope. Lahko še prištejem komarje, deževno, hladno vreme in še bi lahko našteval. 

                   15.07.2015  Sreda od   NORDKAPPA  na   ( rt)  do  Kampa na križišču  30 Km.

        Po  poldnevni vožnji z enim presedom  sva le prišla na sever Evrope. Na hitro poslikava se posloviva od  Sare, ki sva jo spoznala na poti.Začne se najina hoja proti jugo. Seveda je prej potrebno poiskat rokavice in nataknit kapuco.  Po nekaj km. hoje zavijeva na pot, ki vodi na resnično najsevernejši del Evrope. Pot je dolga 9 km. in se vije med  potokom ,malimi jezerci, na več mestih je precej blatna, ima tudi en resnejši vzpon pri povratku. Že čisto na rtu je potrebno biti previden, zaradi spolzkih skal. Srečala sva kar nekaj pohodnikov na poti. Ko sva prišla do konca sva  se obrnila  , pred nama je bila dolga 17. dnevna pot proti jugu. Pokrajina tukaj je poraščena samo z lišaji brez trave in dreves, tudi izrazitih vrhov ni okoli naju.. Cesta je trasirana čimbolj po trdem terenu med malimi vzpetinami, zato pa si nabere dosti ovinkastih Km. Proti večeru se ustaviva na križišču, kjer stoji kamp, ki ponuja prenočišče in hrano.

                      16.07.2015    Četrtek Od kampa na križišču do zaliva Käfjord    44 Km.

         Prva noč na poti  je bila prespana kot sva si lahko, le želela. Zjutraj še postrežen  zajtrk. Nato na cesto ,ki se vije okoli vzpetin, rahlo navzgor, navzdol, skratka veliko hoje napredovanje na jug, pa počasno. Pri spustu v kamp Skipfjord. Srečava pohodnika, ki gre v nasprotno smer. Preden, da ga uspeva midva ogovoriti, je že on naju prehitel. Veselo pozdravi. Pride na najino stran ceste, začnemo pogovor v Nemščini. Izkaže se, da smo se našli pravi ljudje na pravem mesto. On pove svojo zgodbo, ki se bo na Nordkappu končala, prehodil bo celo E-6. Gospod občudovanja vreden je iz Gradca. V hladnem vremenu je bil brez rokavic,tudi nahrbtnik ni imel pretirane vsebine. Skušali smo si v kratkem času čim več povedat. Po izmenjanih naslovih se poslovimo. Tik pred kampu, ko sekava cesto preplašiva na pol belega zajca. Honningsvägu se tokrat izogneva,malo smo si ga ogledali z Saro, ko smo čakali na avtobus. kar se kasneje izkaže za slabo potezo, ko sta se nama oglasila želodca ni bilo ,kje kaj za kupit in tudi tekočine je  zmanjkovalo. Sreča, da je bilo še nekaj zalog.Pred nama je 4,4 Km. dolg tunel. Tu predori niso obdelani razen na mestu,kjer je bila slaba sestavina hriba, ali, da je preveč vdirala voda. Poiščeva lučki, ki sva ju potrebovala samo v predorih, saj druge teme tam zgoraj na severu v tem času ni. Na nekaj mestih bi potrebovala dežnik. Zanimivo je bilo na več mestih videti led. Naslednji tunel najdaljši,ki je tudi 200 metrov pod morsko gladino, ko sva že pripravljena, da ga prehodiva nama na štop ustavi mercedes in se peljeva skoz ta 7 km. dolg tunel. Na drugi strani vidiva tudi smerne table za E-1 peš pot. Hodiva še nekaj km. brez  kosila in odvečne vode. Ko napraviva velik log in spust na obalo, v zalivu postaviva šotor, sledi skromna večerja, lokacija se izkaže za slabo, celo noč poslušava valove.

                      17.07.2015   Petek Od zaliva do zaliva    45 km.

         Zjutraj pojeva iz nahrbtnika, kar sva imela pripravljeno za zajtrk v njem. Potem  po vijugasti cesti Km. za Km. ki zaradi pomanjkanje  kave in pijače počasi minevajo. Po 22 km. hoje, sedeva za mizo in naročiva hrano in pijačo. Po zaužitju nama gre hoja bolje od nog. Hodiva ob obali, skozi dva kratka tunela .Ob obali vidiva zelo daleč,ob številnimi zalivi, pa se hoja še poveča. Proti večeru v zalivu postaviva šotor, tu je tudi počivališče in je kar nekaj avtodomov. Večerja je iz nahrbtnika.

                    18.08.2015  Sobota  od zaliva do Skaidija   49 Km.

       Zanimivo tukaj na Norveškem sva večinoma ob obali in vsako juter, na šotoru ni niti  malo  vlage, tako, da pri pospravljanju ni težav. Ob 7 h sva že veselo na poti. Takoj sva pred 2850 m dolgim tunelom. V tunelu zopet močno "dežuje" Na vsaki 10 Km. malo postaneva se sezujeva in se s čim posladkava. Na cesti večkrat jeleni povzročajo zmedo, avtomobilov se sploh ne bojijo, zbežijo šele, ko se midva približava. V sončnem vremenu ob 13 h. se ustaviva na razpotju, (sedaj bova hodila po E-6 cesti). Naročiva si hrano in pijačo, kavo in sladico in po urnem postanku, nadaljujeva rahlo v hrib na planoto, po planoti sva hodila, kar nekaj časa . Cesto je tudi prečkala E-1 peš pot. Tu so naju obdajali hribi. Zvečer sva utrujena prišla v "mesto" Skaidi, v hoteli kupiva sobo ,večerjo. Spanec je bil slab zaradi ropota kompresorja. Večerja stane 30 e je pa postrežna.

                       19.07.2015    Nedelja   od Skaidija do sedla  45 Km.

          Ves dan hodiva skoraj navzgor ob Repprfjorddalnu, nekje se vzpneva visoko nad reko ,ponekod se ji čisto približava. ob poti je postavljeno veliko počitniških hišic, tudi potočki tečejo s hriba na vsakih 50 metrov, seveda ne manjka posameznih veliki brzic. Manjka pa ob cesti klopi, kjer bi se lahko kvalitetno odpočila. Dan so popestrili jeleni na cesti. Zvečer sva postavila šotor v bližini Nomadov.

                      20.07.2015        Ponedeljek Od sedla do Alte    44 Km.

           Zjutraj vstaneva v hladnem, meglenem jutro, prespala sva precej nad morsko gladino. Oblečeva  bundo, rokavice in pospraviva šotor. Dobra stran mraza je, da ni komarjev. Cesta sedaj naju vodi navzdol. Sledila je neskončna ravnina, zatem rahla dolga vzpetina. Ko sva prišla v skalnat kanjon so naju preganjali beli jastrebi, seveda vsak par na svojem ozemlju, nekateri se je pogumno spustil proti nama, malo pred nama se zopet dvignil in pripravil za nov "napad". No še ena zanimivost, več dni sva namreč slišala Kukavico. Popoldan je postalo ob sončni pripeki že prevroče za hojo. Današnji cilj je bila Alta  obnova zalog in prenočišče.V nekaj kampih bi lahko dobila prenočišče brez hrane, zato sva nadaljevala v center, se v restavraciji najedla, v istem hotelu pa prespala.

                     21.07.2015   Torek  od Alte do Isnestoftena   42 Km.   

           Tokrat sva  zajtrk izkoristila maksimalno,zunaj  hladno jutro, potem  vijuganje po cesti v daljavi skoraj ves dan še vidiva Alto. Na cesti greva mimo gradbišč, tukaj cesto na veliko obnavljajo in širijo . Na mestih kjer grozijo pozimi plazovi, vrtajo predore, dosti jih je že zgrajenih. Skozi en predor, ki je prepovedan za kolesarje in pešce se z avto štopom zapeljeva. Na drugi strani stoji lepo na novo zgrajen most. Talviku naju preseneti črpalka,trgovina in celo sobe so oddajali, tega na karti ni bilo označeno. Cesta pelje, nad obalo se zopet  spušča k obali.  Zopet so na cesti aktivni jeleni, vidiva tudi konje v ogradi. Zvečer na koncu rta postaviva šotor. ponoči naju obišče čreda jelenov. Na obali vidiva tudi nekaj bunkerjev, verjetno iz druge svetovne vojne.

                    22.07.2015   Sreda  od  Isnestoftena do kampa Langfjordbotn    32Km.

           Vstaneva ob 6 uri, jutro je toplo brez komarjev, tako, da v miru pospraviva in pojeva nekaj hrane iz prtljage, hodiva ves dan ob zalivo. Družbo delajo  potočki ki se valijo  po hribu navzdol. Srečava veliko jelenov, občasno tudi kakšnega, ki ni preživel srečanja z avtom. Pred večerom prideva do kampa, ki je imel to slabost, da je bil slabo založen s hrano. kupiva hiško in se stuširava, opereva potrebno, pranja opremo. Začne se malo daljše počivanje. Kave in raznega peciva v izobilju. Seveda ni šlo brez obvezne Kokakole.

                  23.07.2015  Četrtek od kampa do  Sörstraumena   41 km.

            Po dolgem počitku, se prebudiva v sončnem jutru. Čeprav še ura ni šest je sonce zelo visoko.Odpraviva se na pot nahrbtnik je sedaj nekoliko lažji, manjka v njem "zajtrk". Narava je skoraj enaka včerajšnjemu dnevu. Samu danes na koncu zaliva naletiva na črpalko s hrano. Naročiva si drugi meni, obvezno kokakolo, nato še kavo in pecivo. Danes je najlepši dan do sedaj, upam, da tako ostane še naprej. Pojedla sva ribo in prilogo. po obedu sva se začela vzpenjati nekaj km. V jezeru sva videla Losa, na nekaj mestih se reka spremeni v brzice. Na vrhu prelaza stoji antena. Cesta se začne spuščati v dolino- k obali. Prehodiva velik polkrog okrog zaliva nato čez most, v trgovini nakupiva hrane in se greva utaborit v avto kamp. Večer postane vetroven tako, da dobro privežem šotor.

                   24.07.2015    Petek   Od kampa do Sadnesa    41 Km.

             Jutro precej hladno, ampak nič več vetrovno, niti komarjev ni bilo. Počasi pospravljava nato pojeva ,kar sva imela pripravljeno za zajtrk. Pred sabo imava rahel vzpon, potem spust. Po uri hoje se začne vzpon na najvišjo točko ceste E-6  400 m n. v Bere se malo, toda za naše razmere je to višina okrog 2500 m. Cesta doseže nekje do 20% strmine,v dolžini 5 km. Na vrhu prelaza polno ljudi, možnosti prehrane spanja. Tudi midva se dobro najeva, napijeva in malo posušiva. Tu okrog je še veliko ostankov snega. Seveda sedaj sledi spuščanje nazaj k obali. Najprej prideva do velikega jezera nato do kampa, tukaj pojeva Palečinke, popijeva kavo. Za seboj kupiva kokakolo. V kraju Sandelva ni kampa, ne trgovine, zato nadaljujeva okrog rta ob obali. Na karti sta označena dva kampa,živi še samo eden, dovolj za naju. Kupiva hiško za 800 NOK. Hrano pa v recepciji, izbire ni veliko. Bova že nekaj skuhala.

               25.07.2015  Sobota  od kampa do  Djupvika    43 km.

           Sinoči ko spiva se je ulil dež. dobro je namočil. Vstaneva pred 6 uro skuhava kavo in čaj , pojeva sendviče. Sonce je sijalo, kot za stavo  na drugi strani morja, so se gore opirale v megli. Sinoči niti nisva slutila, da so okrog naju tako visoki vrhovi pokriti s snegom. Hodila sva namreč pod meglenim pokrovom, pred sedmo sva že na poti, ki sva jo že včeraj prehodila, potem sva se zaradi prenočišča vrnila. tudi danes pot ni čisto ravna, v smislu višincev. V Storsletu nakupiva nekaj zalog, v hotelu se še najeva, potem veselo naprej, vreme postane zelo oblačno, bojiva se dežja. Še dobro, da sva se najedla pot se je kar dobro vzpela, tako, da sva rabila precej moči, do spusta na drugo stran. V bodoče bo tu promet potekaj skozi tunel, ki je že skopan. Proti večeru prideva v Djupvik. Tukaj kamp ne obstaja več zato malo iščeva in  tudi najdeva kabino kjer prenočiva. Dan je bil meglen in hladen.

                26.07.2015  Nedelja   od Djupvika do  Olderdalna  20 km.

       Malo pozajtrkujeva pogled na ledenik je enkraten, oba sva slabo spala. Danes ni kave ne marmelade, zato sva bolj slabe volje, met hojo opazujeva, če bi sinoči nadaljevala, ali bi naletela na kakšno prenočišče. Ni ga bilo. Pred nama je nebo vedno bolj oblačno. Hoja nama ni stekla, kot po navadi, zato sva v Olderdalnu sklenila, da se odpočijeva. Kupila sva v hotelu sobo in kosilo in poležavala ves popoldan. Obleko sva dala na pranje. Trgovina je bila zaprta, tako sva vse  usluge porabila v hotelu. Deževati je začelo ponoči.

                27.07.2015  Ponedeljek od Olderdalna do  Lokvollena  33 km.

         Deževno,vetrovno jutro. Zaradi slabega vremena in zajtrka ob pol osmi uri, nisva preveč hitela. Tako sva se kar pred zajtrkom oblekla za dež in poklapana odšla na pot, ko sva enkrat zunaj ,ni bilo več tako hudo.  Okrog enajste ure je prenehalo deževati, pa je bilo veliko lažje.V Istarsletu se ustaviva in pojeva pecivo z dosti kave. Nadaljevanje poteka skozi dva predora. Za pešce in kolesarje prepovedano, zato nadaljujeva po stari cesti. Ta je speljana okrog obale. Med potjo občudujeva velike brzice in manjše potoke. V  Lökvollenu, kupiva hiško, ki je dosti prevelika za najine potrebe. Romana izkoristi bližino trgovine in pripravi dobro večerjo. Najemnina je 1250 NOK. Met hojo  naju priganjal dež, ki pa ni resno padal.

                 28.07.2015    Torek  od  Lökvollana do Velikega slapa   60 Km.

       Tudi zjutraj izkoristiva kuhinjo v  kampu, Romana pripravi bogati zajtrk, Kave v izobilju.Ob pol sedmih sva veselo na cesti, ki pelje okrog velikega Rta.Hoja je trajala do dveh popoldan, speljana je bila ob obali. Na cesti so naju pozdravljali šoferji tovornjakov,ki so vozili izkopano  skalovje iz predora.Srečali smo se naj man desetkrat. V Skibotno sva v kampu se najedla,"poslovila" od morja in zavila proti Finski. Cesta se je  počasi vzpenjala. Ob šestih greva mimo kampa, na zemljevidu je bil vrisan še eden, na koncu sva ugotovila, da ne obstaja več. Začelo je nama primanjkovati vode, zaradi na novo izgradnje ceste, je nisva mogla,kar tako  nekje doliti, tudi za šotor nisva  videla primernega mesta. ko se je novogradnja končala sva si še ogledala ogromen slap,ki se spuščal pod cesto. Ura se je bližala triindvajseti, ko sva midva postavila šotor na cesto, ki je vodila v gozd. Takrat nisva vedela, da je to bil zadnji suhi dan na potepanju.

                 29.07.2015   Sreda    od -------- do  Kilpisjärvi   Finska      26  Km.

      Zjutraj se zmotim, pri pogledu na uro, ko sem izpustil zrak iz blazine, ugotovim, da sem dve uri prehiter. Potem zdržim na taki blazini eno uro. Pospraviva nekaj malega pojeva in greva naprej. tudi danes se cesta še vedno vzpenja, vidiva še zadnje "flike" snega.Hodiva utrjena in slabe volje, cesta se vleče ob potoku, ki se na več mestih spremeni v jezero. Povzpela sva se na višino 520 metrov. Večkrat se ustaviva in se spočijeva, seveda se prej namaževa in po pršiva proti komarjem, ki so zelo "nasilni" .Vreme postaja vedno bolj oblačno. Končno sva na Norveški- Finski meji, malo poslikava, zaradi dežja, ki začne padat se tudi preoblečeva. Potem še imava precej poti pred sabo, cesta se je začela rahlo spuščati. Prestopiva carinsko območje. Na parkirišču zagledava oglasno desko, radovedno  iščeva kakšen podatek o E-6---Ničesar. Končno prideva v Kilpišjärvi. Zaradi dežja se odločiva ustavit. V Hostlu poiščeva, sobo in hrano, vse dobiva samo najini bančni  kartici zatajita, zato plačava z gotovino. Ves popoldan dežuje, pa naju to ne moti, midva sva na toplem in na suhem Naslednji dan nama uspe dvignit gotovino z mastno provizijo. 

   Tako sva midva prehodila, v svoji režiji Od Nordkappa do Kilpišjärvija na svojo pest. Že pred leti sva si dejala, da bo prej ko slej E-6 peš pot,   se začela na Nordkappu. No  letos sva zasledila, da se že omenja Nordkapp,  imela sva prav.

          



















DRAVOGRAD, KOŠENJAK, KOZJAK, MARIBOR, POHORJE, DRAVOGRAD



          Romana, Uroš in jaz smo 29-30.04.2014 prehodili to pot.

  Začeli smo zjutraj ob četrti uri na avtobusni postaji v Dravogradu. Pot nas je vodila na Košenjak. Na vrhu smo lahko pospravili luči. Pri spustu v Bistriški jarek je nas prvič namočil dež. Tako, ko smo se dvigali na Sv. Jernej, smo bili mokri od potu  in dežja. Po Kozjaku smo večji del poti hodili po Avstrijski strani. Na nekdanjem mejnem prehodu Kapla smo tudi povedrili. Na mejnem prehodu Gradišče smo dobili okrepčila iz avta. Na Žavcarjevemu domu smo se nadejali toplega čaja (zaman) dež je nas spremljal večji del poti. Smo pa zato v Brestanici bili deležni večerje in suhih oblačil,za kar sta bila zaslužna Franci in Aleš, tako, da je nam pot na Pohorje lažje minila. Nad slapom Šumik je nas  zopet namočilo. Od Peska naprej  nismo rabili luči.  Naprej so bila tla dobro namočena in komaj smo se izogibali lužam. Na Ribniški koči nas zopet počaka Aleš z zajtrkom. Na Kremžerci je sledilo okrepčilo, nato po Šisernikovi  poti v Dravograd. Pod kmetijo Ošlovnik  Uroša podre Prikolica za prevoz živine, tako, da je odšepal do Dravograda. 

   Za pot smo porabili 34 h in 30 ' Prehodili smo 154 Km. Nabrali smo 6300 višinskih metrov.









ZARADI ZLOMA GLJEŽNA ODPADE LETOŠNJA HOJA PO E6



         Na Loški planinski poti, pri sestopu z Malenskega vrha, je Romani spodrsnilo, rezoltat zdrsa je bil zlomjen gleženj. Zaradi poka, ki ga je slišala Romana je sama pravilno ocenila  poškodbo. Teden dni po poškodbi je sledila operacija, dodali so nekaj "železja" in sedaj poteka zdravljenje, ki bo trajalo nekaj mesecev. Odjavila sva polet in vse ostalo, kar sva pač imela planirano za letošnji pohod z Nord kapa proti tromeji Norveška, Švedska, Finska. Na Finskem se tudi uradno začne delno označena E-6 peš pot. Za hojo sva imela na razpolago tri tedne.  Sedaj pač vse prestaviva za eno leto naprej in upava, da takrat se zares,   "spopadeva" s severom.  Lp.


KOROŠKA PLANINSKA POT PREHOJENA V ENEM ZAMAHU

       KOROŠKA PLANINSKA POT PREHOJENA V ENEM ZAMAHU.

            12.06.2013. Sem  zjutraj ob 04 h na Poštarskem domu začel  tridnevno hojo po KPP. Seveda sem predhodno, meni nepoznane detalje poti še enkrat prehodil. Tudi naštudiral, koliko se pač da, kje me bi naj zajela noč , kateri del poti prehodit najprej, dokler sem še dovolj močan in motiviran,-itd. Odšel sem v smeri Uršlje gore in prehodil najprej , meni dobro poznano pot ( K 24). Na gori sem se vpisal, izpil čaj in odšel proti Slemenu. Pri Andrejevem domu sem napravil  fotko in odšel proti Smrekovcu. Tu sem pojedel enolončnico in nadaljeval proti Loki. Tudi tu  mi je dišala hrana iz koče, grozeči oblaki nad Raduhu, mi niso dali časa, da se ustavim. Suh od dežja, ne pa od znoja sem prečil Raduho, sem pa zato na Grohuto izbral čas za malico. Med tem pade nekaj kapljic dežja. Po obedu ,preko spodnjega in zgornjega Slemena odidem na Olševo, tu me priganja vročina. Spust proti Kumru je bil lažji. Tu me prvič počaka Aleš z avtom, oskrbim se s stvarmi, ki jih bom rabil v nočnem prečenju Pece .Vrh Pece dosežem ob 23 h. Nato sledi spust do Karavle, tu me že čaka Aleš. Znebim se nepotrebnih stvari in odidem po cesti do Šteng ,nato po stezi do koče na Pikovem. Vrnem se del poti, nato zavijem v smeri Mežica. Še v trdi temi prečkam Mežo in zopet nabiram višince proti Volinjaku. Na sam vrh seveda ne grem, moja pot me vodi do dveh cerkva  in mimo kmetije Pristov na Leše. Tukaj je teme za današnjo noč dovolj. Ko se zopet začnem vzpenjat proti Kotu že hodim brez lučke. Sedaj mi je pot hitreje minila, kot na ogledni turi, ponekod se tudi vidi, da so bili markecisti  med tem časom prisotni.  Na Naravskih Ledinah izpijem kavo,  coca colo in nekaj malega pojem. Potem se vrnem del poti in hodim po lepi od sonca obsijani stezi, ki se kmalu konča in jaz ob potoku, ki teče tudi po vlaki , sestopm pri mostu na cesto. Od tu naprej večinoma hodim po cesti do Prežiha.  Čez Preški vrh moram biti kar pozoren na pomanjkajoče markacije. Na Javorniku izkoristim sinovo stanovanje za tuširanje in obnovo energije. Proti Šteharskem vrhu postaja pošteno vroče. Boljše je na severni strani dokler sem v gozdu. Dobrava in Dravograd sta hitro zamenoj. Pri negdanjem sadjarju še izpijem coca colo. Čez Goriški vrh se mi že pozna, da že imam nekaj km. v nogah, tudi toplo je precej, tako da večkrat pomislim na hladen izvir vode  pred Knezom. Tukaj ni "žive duše". Še sreča, da se tudi ne obremenjujem z žigi. Odidem proti Bistriškim jarku, pri zadnji kmetiji se mi je zopet postavil na pot grozeč pes, malo počakam, da se pojavijo domačini, če ne bom tudi jaz pokazal psu, da znam biti hud. Res se pojavi gospodinja, nekaj spregovoriva, jaz pa tehtam, ali naj povem o svoji nameri, v zvezi s psom, njegovo obnašanje ni za na cesto ampak ga je treba privezat ali zapret v boks. Nazadnje tudi spremenit potek poti. Pri spustu z grenkim nasmehu spremljam višince na drevesih, ko bom prečkal Bistrico, bom si jih moral prigarati nazaj. Pri vsakem prečkanju potoka si umijem obraz. pri kmetiji ob novem korito se pošteno umijem in napijem vode, kar me kar potisne na sv. Jernej.Na tej planoti ni dosti odiha, saj sem že v nasljednem grabnu,kasneje pri kmetiji Odernik je bolše. Sedaj  imam tudi čas, da med hojo pokličem Romano, ki mi odvrne, da sta v Dravogradu. Dogovorimo se za srečanje pri Glavarju. Tako od Glavarja ne hodim več sam. Iz avta nabereva potrebne stvari se posloviva od Aleša. Hodiva po cesti in oprezava za odcep "lovska koča," nisva bila sigurnah kateri kmetiji gre del poti, potem pa je odcep. Nekaj sva iskala pod cesto v koprivah( dve stari markaciji). nato se odločiva in odideva okrog po cesti do lovske koče. Tu sva že na ogledni turi iskala in iskala , ta del bi morali markicisti, pošteno obnovit- Žohar- prehod čez potok-lovska koča do kmetije in izhod na cesto, da je vidno in varno tudi ponoči. Zelo slabe volje se ustaviva pri Žoharju se očediva, in se oločiva za hojo po cesti do Kapunarja. Sedaj je nočna hoja veliko lažja, ker poteka po dobrih poteh in cestah. Za nama je hitro tudi Remšnig kasneje nekaj kmetij in nazadnje tudi Sršenov vrh.Prečudovit sončni vzhod. Seveda sedaj o noči ni več sledu. Midva pa po strmem spustu prideva do Morija in po cesti do Ožbalta. Med hojo pa že razmišljeva o zajtrku na avtobusmi postaji. Poraja se vprašanje v kakšnem stanju je danes ta objekt. No za zajtrk se je dalo še uredit in tudi kave je bilo dovolj.  Kava je opravila svoje, zato sva se hitro znašla na cesti proti Glančniku. Tukaj izpijeva kupljeno pijačo , pri spustu pa se dogovoriva  z Alešem, da naju počaka pri Orezelu. Po preobutvi in še nekaj drobnarijah se odpraviva n Ribnico na Pohurju, tukaj jaz poližem Ježka. Sedaj se spopadeva z malo rešpekta  s strmino na Ribniško Pohorje. Pa ni prestavljalo kakšnih težav. Pri Pisniku sva mislila nekaj pojest, pa ni bili zalog, zato izpijeva 1 L radenske in nadaljujeva, sedaj ne več sama, spremlja naju roj sitnih muh. Ustaviva se samo pri izviru, nato pa v koči na pasulju, kavi in coca coli.Sedaj pa sva na domačem terenu in se nama  ni potrebno toliko ozirat na oznake na poti. Na določenih mestih se vidi celotna moja prehojena pot. Ko sem delal načrt sem si mislil, da bise na tem delu poti lahko začele pojavljati kakšne težave, na srčo se to ni dogajalo. Pod Veliko Kopo, mimo Partizanke na progo Kaštivnik, na sedlo in po vlaki na Planinca, kasneje nazaj na sedlo in mimo Mačkovega križa na Kremžerjev vrh. Sedaj je za mano zadnja resna vzpetina. Na koči pojeva in poklepetava in stem pustiva 1 h časa. Spust v SG, bi lahko opravila z zavezanimi očmi. Nekaj težav pa nama naredi odseg stari trg - Gostilna na klancu, kjer se tudi tretjič stemni. Pot od Klanca do Saluna v ubupnem stanju , sem pa tu hodil tudi prvič. Da ne bi doživela še kakšno nemarkiranje ali kaj podobnega na poti, sva do Poštarskega doma odšla lepo po cesti.Tukaj pa sva imela dogovorjeno prenočišče.  po 6 h spanca sva se odpravila na zajtrk, kasneje vožnja domov. Tako sem z Romanino pomočjo in šoferja Aleša Prehodil KPP v 67 urah.

 Romana je z mano prehodila 90km.

 25 h od tega 22 h Aktivnih

  Nabrala 4000višincev

https://plus.google.com/107544838473719789418/posts/dsAP36bspWm



DRUGI DEL ŠVEDSKE 27.06.--08.07. 2013 320 km.

                   

                           OD  SMÄLANDSSTENARJA DO MALMÖ

 

                        Tja sva potovala Celovec- Dunaj - Kopenhagen- z letalom.

                        Do Smälandsstenarja sva nadaljevala z vlakom.

                        Nazaj domov Malmö- Kopenhagen z vlakom.

                        Kopenhagen- Dunaj- Celovec z letalom.

 

                 Domače letališče sva izkoristila in večer pred odhodom oddala nahrbtnika na letališču, tako na dan odhoda, nisva imela skrbi z večjo prtljago. Polet do Dunaja je trajal pol ure. Letela sva s "propelerskim" letalom. Polet, Dunaj- Kopenhagen, traja eno uro več. To letalo je bilo večje in tudi bolj polno potnikov. Na letališču se spustiva na Metro in v slabi uri se že voziva proti Halmstadu. Tale vožnja je trajala dve uri. Na vožnjo proti Smälandsstenarju pa sva čakala štiri ure. Tukaj je padla tudi odločitev, da tisti dan ne bova pričela s hojo. Od lanskega leta , nama poznanem mestu , najameva hotelsko sobo. Malo se tudi sprehodiva, za spanje je bilo še prehitro. S hrano napolniva nahrbtnika, ko napoči večer, seveda je še svetlo, midva leževa k počitku, z mislimi kolikokrat bova tako udobno spala.

                                                  Petek 28.06.2013 od Smälandsstenarja do Knallalta 44 km.

 

        V petek se je začelo zares. Vstala sva zgodaj ob 5 uri, se stuširala ( kdaj bo to zopet mogoče?) zajtrk sva si izgovorila za 6 uro. Pri zajtrku poskrbiva za pijačo za na pot. Sedaj je nahrbtnik že dosti težji. S hojo pričneva 6.30h. Pot sva imela naštudirano že lansko leto, zato sva se vrnila kos poti, potem pa čez most reke Nissan in po levem bregu reke. Po nekaj kilometrih se ločimo , kasneje se zopet zbližamo. Tako smo se "družili" okrog 15 km potem pa Nissan nadaljuje svojo pot proti Halmstadu, kjer se izlije v morje. Cesta po kateri sva hodila je bila nekaj časa makadamska vejči, del pa asfaltna toda z zelo malo prometa. Srečevala sva zelo malo hiš določene vasi so sestavljale tri do pet hiš, nekaj jih je bilo tudi zapuščenih, največ pa je bilo kmetij, ki imajo svoje konje. Hodila sva skozi kraje,Baarp, Langaryd, Häknaryd, Sjögarden, Gassbo, Gullanabba, Hallaböke, Femsjo- tukaj so bila edina prenočišča. Od zgoraj napisanih imen so tudi področja krajev skozi katera sva hodila.Prišla sva že naprej, po posvetovanju domačinov sva se vrnila nazaj do Penzijona , kjer bi lahko prenočila, na kraju se je izkazalo, da bova spala v šotoru, večerja pa bo iz nahrbtnika, lastniki so bili namreč na dopustu. Šotor sva postavila na terasi, z vodo pa sva se oskrbela pri sosedih. Da sva šotor postavila pod streho , se je hitro postavila za pravilno saj je pričelo deževati.

                            Sobota 29.06.2013 od Knallalt do Simlängdalena 21 km.

 

       V šotoru sva dobro prespala noč.Ponoči je pogosto deževalo. Zjutraj pri pospravljanju je sijalo sonce. Zajtrk sva izbrskala iz nahrbtnika. Vrneva se na cesto, potem pa kakšen km po že poznani poti. Nebo postaja vse bolj temno, čez kakšno uro ne zdrži , prične deževati midva izkoristiva nastrešek prazne hiše povedriva in se odpočijeva, ker postaja še bolj temno se tudi preoblečeva. Tokrat tudi prvič obujeva škornje. Radovedno začneva s hojo in se sprašujeva kako se počutiva, Romana je vedno bolj navdušena nad visoko obujo. Sedaj hodiva brez skrbi tudi v lužo lahko stopiva. Cesta se vije med gozdovi včasih se prikaže kmetija pa zopet gozd. Ko so gradili cesto , niso delali grobih posegov v naravo , zato je cesta precej valovita tako tudi zanimivejša za hojo. Redko tudi pripelje mimo kakšen avto. V bližini mesta greva po označeni poti Hallandsleden, proti mestu je trasirana po nekdanji železnici in je sedaj uporabna za traktorski prevoz in "jahalno stezo". Sedaj že nekaj časa ne dežuje. po ulicah radovedno pogledujeva za tablo z vilico prekrižanim nožem , pa če zraven naslikana še postelja je toliko bolje. Najdeva hotel, ki je vse to obljubljal. Na žalost pa je lastnica imela velik naval, saj so mesto zasedli sejmisti in športniki. Za silo sva se najedla, na samopostrežen način. Sobe so bile zasedene, je pa poklicala someščana, ki je prišel po naju z avtom in naju odpeljal k sebi domov, saj je imel bungalov, ki ga je oddajal. Imela sva lep pogled na jezero. Popoldan sva se odpeljala s kolesom v mesto po nakupih, tako sva si večerjo in zajtrk pripravila sama. Sonce in dež sta se pogosto menjavala, tudi ponoči ni bilo dosti bolje.

 

                             Nedelja 30.06.2013 Od Simlängdalena do Hishulta 44 km.

 

           Vstaneva pred peto uro. Zunaj rahlo dežuje. tako, da sva pri pripravi zajtrka bolj slabe volje. Romana večkrat zaskrbljeno pogleduje skozi okno. Površina jezera, zaradi dežja izgleda kot sito. Ko mi najino obiranje že gre na živce se spravim na Romano, kaj se tako obira. Pogledava še enkrat po najinem stanovanju in juriš v megleno deževno jutro. Pozitivna stran dežja je bil, da jaz nisem rinil po gozdnih , mokrih stezah, ampak sva zopet hodila po utrjenih sigurnih poteh. Že po cestah je bilo zaradi megle in dežja precej tesnobno, če bi hodila po zaraščenim gozdu in prišla do slabo označenega odcepa ali kaj podobnega se ne bi dobro počutila. Do sedaj še nisva zasledila, da bi tukaj potekala E 6 peš pot. Strojna sečnja lesa tudi tukaj zapusti pravo razdejanje, ko pa se podrast zaraste pa skoraj prekrije stezo. Okrog poldne dežuje le še v presledkih. Redko srečava kakšen avtomobil. Na posamičnih kmetijah so edina živa bitja konji. Dežnik je vedno v bližini roke, saj se ne utegne posušit. Šla sva skozi kraje, Bolhult.Mästocka, Knäred, Käphult, Hishult je manjša vas, ki premore umetniško galerijo, nekaj sob za nočitev, skromno hrano in zasoljeno ceno 1500 kron.

 

                            Ponedeljek 01.07.2013 od Hishulta do Tyringa 57 km.

 

 

           Zjutraj sva pričela pred 7 h. Sonce je obljubljalo lep dan. Lastnik je naju presenetil z zajtrkom, ko pa sva plačevala s kartico pa je prebil 400 kron. Vrneva se na najino cesto in ubereva smer Äsljunga. Tudi to pot nadaljujeva po cesti paziva na levi odcep. Na tem območju je pohodna pot Hallandsleden zelo razgibana, da se izogne "trdi" poti napravi veliko ovinkov in nabere veliko km. Midva pa sva si izbrala ravno nasprotno, ravno trdno pot, da ne bova lazila po mokrem , podrastjo. Postaja vedno bolj vroče, saj sonce sije s vso močjo. Cesta menja podlago , ponekod je ravna skoraj km , drugod polna ovinkov ali malih vzpetin. Pri vstopu v mesto Äsljungo opaziva tablo s " prekrižanem nožem in vilicami ", tudi družina pohodnikov in postelja je na tem znaku za obvestila. Midva odideva naprej, saj sva prepričana, da bo tega na poti še dovolj, žal ni bilo tako. Zato sva pri počitku malo olajšala nahrbtnika. Od tu naprej sem hotel ostati na poti Skäneleden, pa je naju vodila okrog jezera , kasneje še daljšo pot po gozdu zaradi nekaj metrov asfalta, piko na i je dodalo blato. Ob prvi priliki sva zavila na trdo pot in je tisti dan nisva zapustila. Tako sva Lärkesholm obšla po makadamski cesti..Slättsjo premore le nekaj hiš, midva sva pričakovala vsaj majhno vas.Tu sekava velik ovinek v Algustorp- Harastorp, nato pa v kraj Röke. Danes sva se zelo zagnala, prečkava cesto št. 24. Nato pa zopet po svoje Barkhult, Rya v Tyringe. Tyringe je kar veliko mesto, premore pa samo en zdraviliški hotel, sicer za naju dovolj. V tem hotelu sva spoznala hčerko Srbskih priseljencev, ker se vrača na dopust starim staršem v bližino Niša smo se lahko pogovarjali v srbohrvaščini. O Sloveniji ni vedela veliko. Postregla je nama tudi z večerjo. Lepo sva se naspala.

                          Torek 02.07.2013 Od Tyringa do Djurparka 31 km.

 

    Seveda vedno zjutraj naju najbolj zanima vreme, tokrat zopet oblačno. Zajtrk odličen, tako, da dopoldan glede hrane ne bo skrbi. Vrneva se na pravo cesto, ki pelje proti N Rörumu, ko sva na pravi cesti ne hitiva preveč, čas naju ne preganja. Hodiva večji del skozi mešane gozdove, občasno mimo kmetij. Ta dva mesta sta narazen dobrih 20 km. Po treh urar hoje rahlo ulije, povedriva pod mogočnim hrastom , ne moreva se odločit, ali se preoblečeva, odpreva le dežnika, ki pa nista dolgo potrebna. Tudi nebo okoli naju spreminja barve. Ko prideva v N Rörum se izkaže da je to le manjša vas. Dež zopet naju nažene s poti. Tokrat se ustaviva ob trgovini.(Takšne trgovine so bile v Sloveniji okrog 1960 leta) Jaz dobim lučko nekaj peciva Gospa nama na svojo roko skuha kavo. Tako čas izkoristiva za tri koristne stvari, ki so potrebne na najini poti. Na zemljevidu tudi podaljšava najino smer pohoda. Po polurnem počitku nadaljujeva, ozka cesta se vije med gozdovi, pričakujeva levi odcep po njem bova prišla do jezera,Dagstorpssjon, tudi tu ne moreva mimo lepo postavljenih klopi. Sezuta malo izprazniva nahrbtnik. Zopet po gozdni makadamski cesti obdani z listnatimi in iglastimi gozdovi tukaj imajo vsak svojo parcelo. Ko zapustiva gozd naju na križišču oglasna deska, prisili, da spremeniva potek poti, tako sedaj greva po levi prej sva mislila nadaljevati po desni zaradi mladinskega doma. Tabla za levo pot je obljubljala več.Pri neki kmetiji ob cesti opaziva tablo za nočitve, greva pokledat pot se vije malo navzgor kasneje se spusti do potoka tu opaziva veliko hišic za oddajanje, ki so postavljene po grebenu nad potoku. Gospa je s svojimi hiškami zelo draga, ko se ne strinjava spusti ceno , s tem pa tudi sanitarij ni več v hiški. Zaradi zgodnjega sončnega popoldneva se nama ne mudi, zato odideva nazaj na cesto. po hoji nekaj km. prideva do prave "gužve" na cesti, parkiranih je bilo ogromno avtomobilov. Seveda tukaj je bil Djurpark zraven pa še kamp. Midva v kampu najameva hiško, njena zgradba pa naju zelo preseneti. Saj je sprva niti našla nisva. Zgrajena soba je bila v kompleksu šestih sob z sanitarijami, vse skupaj je bilo zgrajeno pod zemljo. Pri nas smo včasih tako gradili blokovska zaklonišča. To je naju s posteljino stalo 550 kron. Večerjo in zajtrk sva imela od najinih zalog.

 

                      Sreda 03.07.2013 Od Djurparka do Osbyholma 21,5 km.

 

     Čudovito jutro ne traja dolgo v dan. Midva pred najino zemljanko počasi zajtrkujeva, dogovoriva se, da ne bova hitela na vso moč, posledica tega bi bila predolgo čakanje na ponedeljek zvečer, ko imava rezerviran polet domov. Računava, da bova ob poti našla kakšno trgovino. Največ možnosti zato bi bilo v Hööru, na zemljevidu je videti večje mesto. Veliko sva iskala zamenjala dve ulici, na koncu pa se na veliko najedla na becinskem servisu. Pot iz mesta sva nadaljevala po kolesarski stezi, ki je ponujala tudi veliko klopi. Za krajem Fulltofta pričakujeva, da bo Skäneleden prečkala cesto, zato sem pozorno spremljal poti, ki so vodile k cesti. Opazil sem le blede nekdanje oznake in Romanino zadovoljstvo, češ pa le ni vse tako lepo označeno. Kasneje ko greva pod cesto št.E 22 in prideva na kolesarsko stezo takoj tudi opazim oranžne premaze skoraj povsod kjer je le mogoče. Zgleda, da so tu potegnili novo traso, ki poteka skozi mesto Hörby. Midva se usmeriva proti jezero Ö Ringsjön. Kolesarska je narejena po trasi nekdanje železnice. Ob jezero je kamp s hotelom, tako, da s spanjem in hrano ne bo težav. Najela sva sobo in udobno prespala.

 

                      Četrtek 04.07.2013 Od Osbyholma do Krankesjöna 32.5 km.

 

      Ob 7 h na zajtrk v hotelu. Rekla sva si, da se bova maščevala za mini večerjo, pa ni bilo preveč bogate izbire, a lačna nisva zapustila hotela. Nadaljeval sva s hojo po trasi nekdanje železnice, pa je postajala vedno bolj zaraščena, speljana pa je ob obali Jezera. Na železnico še spominja pozidava nekdanje postaje in vodni stolp iz časov parnih lokomotiv.Kasneje zapustiva traso železnice, nekaj metrov makadamske ceste, potem pa v poraščen gozd. Še dobro, da se je že malo posušilo.Prečkava cesto št. 17. Čez ograjo in zopet v gozd, tukaj je bilo že slabše, visoka trava in drugo podrastje sta ovirala hojo. Iz gozda prideva na popasen pašnik, tukaj je bila hoja dobra. oražni količki nakažejo smer čez potok, na drugi strani naju čakajo meter in pol visoke koprive steza pa nekje vmes.Romana noče naprej. Pogledava zemljevid, takšno območje traja nekje tri km. ob potoku. Zariševa po zemljevidu novo makadamsko in asfaltno cesto. Vrneva se na cesto št. 17, po njej nekaj časa, nato po podeželjskih makadamskih cestah mimo kmetij in naprej mimo ceste E 22. Skäneleden, bi lahko preprosto potekala takole. V kraju Loberödu se zopet srečava s Skäneleden, do sedaj še nisva videla kakšne posebne oznake za E 6, tako, kot lani. Midva greva po cesti do Harlöse. V trgovini se oskrbiva s hrano na klopi odpočijeva, hotel je še samo žalostni spomin na stare čase. Domačin pove, da daleč na okrog ni nočitev. Odločiva se, da greva do jezera, Krankesjön. Na zemljevidu imava označeno zavetišče za pohodnike. Tudi na tem območju je nekoč potekala železnica sedaj pa spada pod vojaško območje. Slišiva tudi streljanje. Skäneleden naju pripelje do jezera, tukaj je naravni rezervat za opazovanje ptic. Zgrajen je tudi lesen stolp in mostišče na jezeru. Za najine potrebe je bilo postavljeno in preskrbljeno, gril hišica in za spanje pod streho. Tako bi moralo biti povsod na takšnih poteh. Postavila sva šotor povečerjala in počakala še nekaj časa, za spanje je bilo še prehitro. Spanje je bilo mirno in udobno.

 

                    Petek 05.07.2013. Od Krankensjöna do Malmö 49 km.

 

           Prebudiva se v oblačno jutro. Počasi pospravljava, miza nama služi za lažjo delo, ko sta nahrbtnika pripravljena za na pot, še pozajtrkujeva. Pravi zajtrk pa pričakujeva v kakšnem večjem kraju. Tokrat nadaljujeva po "železnici". Pot po vsakem križišču postaja slabša. na koncu že hodiva po visoki travi, ko se pokaže prilika se spustiva po nasipu na cesto, ki vodi na kmetijo in po njej nadaljujeva pod nekdanjo železnico. Skozi Torne-Hällestad hodiva po asfaltni cesti. V tej vasi ne zaslediva kakšne trgovine. Nadaljujeva proti Dalbyu , zaloge vode so nama pošle.Na drugi strani mesta, naletiva na dobro založeno , veliko pekarno. Dobro se najeva in odpočijeva, tako je rešeno kosilo, malica in zajtrk. Tudi nahrbtnik je sedaj težji. Romana je izdelala načrt, da nocoj kampirava v Malmö, zato sva se morala, kar podvizat. Današnje vreme ni najboljše, za hojo,pa tudi ne rabiva preveč sonca. Dalby--Staffanstorp, prehodiva po kolesarski stezi ob cesti št. 11 . Popoldan se tudi vreme zjasni, midva pa mimo kmetijskih površin , posejanih z različnimi kulturami. Hodiva mimo krajev Nordana, St. Bernsforpa, Kirseberga proti centru Malmö. Potem pa dobrih 10 km. okoli zahodne obale Malmö, do kampa. Tja sva prišla malo pred 20 h. Edino prosto je še bilo šotorišče, tako postaviva svoj šotor, ki bo tukaj za spremembo stal tri noči.

 

        Hodila sva osem dni. Prehodila sva 320 km. Seveda pot sva zelo skrajšala, po knjigi od Kinnareda do Malmö je 400 km. Polet iz Kopenhagna imava rezerviran 08.07. ob 17.50 h sedaj bova se malo sprehajala po mestu seveda brez nahrbtnikov. Za konec, bi napisal, da dosledno hodit po Švedskih lokalnih poteh, ki se za vsako ceno izogibajo makadamskih in asfaltnih poti, s tem pa pridobivajo nepotrebne km. se vsaj z najine strani ne splača, če bi poti bile očiščene in oskrbovalna mesta bolj skupaj, potem bi bila, pa že druga pesem. Drugo leto pa greva, čisto na sever.



PEŠPOT E6 ŠVEDSKA PRVI DEL OD 23.06. DO 14.07.2012 OD NORRTÄLJE DO SMÄLANDSSTENARJA ca. 520 km

 

 

 Potovanje tja  : Celovec--- Dunaj - osebni prevoz ,

                         Dunaj --Talin--- Štokholm- Arlanda - z letalom

                         Z letališča Arlanda do Norrtälje z avtobusom.

 Nazaj domov :  Smalandsstenar--Halmstad---Kopenhagen - z vlakom

                         Kopenhagen--- Dunaj - z letalom

                         Dunaj---Celovec- z vlakom .

       O Švedski si lahko vse preberemo z interneta.Ima 51%gozdov,  9% rek in jezer. Veliko zemljišč na južnem delu je močvirnih. To sva midva na svoji koži izkusila, saj letos v presledkih dežuje vsak dan. Prav po takem terenu je trasirana E 6 pešpot. Pravzaprav so njihove vse pohodniške poti, trasirane  samo po gozdnih stezah in travnikih. Verjetno si mislite da je  prav in , da s tem ni nič narobe. Da takoj preidem k bistvu, hudo narobe je , če hodiš po takem močvirju, v deževnih dneh ali v jutranji rosi ,trava pa ti sega tudi do ramen, če,dodam, da na teh poteh leži podrto drevje ispret  nekaj let. Letos je svojo dodalo se to obilno deževje, ki mu se ni videti konca. Švedsko evropsko pešpot E-6 sva nestrpno pričakovala, nekako sva si predstavlja, ob taki Švedski propagandi, da se ne morejo ponoviti lanski slabi deli poti  po Nemčiji. Zgodilo se je ravno to, vsaj za prehojen del lahko z gotovostjo trdiva. Veliko sem  tuhtal, na koncu sem prišel do zaključka, da po taksnih poteh lahko,  hodiš le z organiziranim spremstvom. Nastanitev imaš nekje v hotelu, kjer nudijo  prehrano in prevoz na izhodiščne točke.Težji nahrbtnik ti vozijo, sam hodiš z malo opreme. To sva lani spoznala v bližini Eslarja v Nemčiji.

    Trasa je dobro markirana. Naletela sva tudi na  križišče,kjer  sva iskala. Po mestu in gozdu pa ima vsaka luč in drevo v smeri trase oranžen premaz. Za sigurno hojo bi rabil gumijaste škornje do kolen in dežne hlače. Na nekaterih mestih bi bil najboljši nepromočljiv kombinezon. Po stezi pa bi bilo potrebno odstraniti podrto drevje in postaviti kakšen mostiček. Naj bo dovolj o preprekah, ki za nekoga morda niso, midva pač rajši hodiva po stezah , da nisi do meč v blatu in da se ne plaziva čez ali pod ležečem drevju.

 

                Pešpot E 6 po Švetski  je oznacena po teh Švetskih poteh.

 

         Norrtälje-Štokholm-Danderyd, vodi po ----                            Roslagsleden

         Štokholm/ Nackareservatet-Kvarsebo(-Norrköping)  vodi po Sörmlandsleden

         (Norrköping-)Söderköping-Eksjö.    ----                                Östgötaleden

         Eksjö-Isaberg bei Hestra.--------                                            Höglandsleden

         Isaberg-Kinnared.--                                                                Gislavedsleden

         Kinnared-Växtorp.---                                                             Hallandsleden

         Växtorp-Malmö.  ---                                                              Skäneleden

    

                        SOBOTA 23.06.2012  Prvi dan od Norrtälje do Bedala                              18km

        

             .Okrog 17h prispeva z avtobusom v Norrtälje. Na avtobusni postaji se malo razgledava, izbereva smer in prvi koraki po Švedski so za nama. Za sigurnost se se prepričava pri mimoidočem. Na lučeh hitro najdeva oznake, kmalu za tem pa naletiva na malo prej vprašanega gospoda. Sedaj se ponudi in naju pospremi kos poti po gradbišču ceste v gozd. Pod je bila blatna.Pred tablo Roslagsleden, se zaustavi in nama zaželi srečno pot. Po tej njihovi lokalni poti se začne na Švedskem E 6 (kasneje se ta konca in se E 6 nadaljuje po drugi lokalni poti). Midva nadaljujeva v gozd po speljani stezi. Tukaj je bila precej shojena, vodila je preko skalnih hribčkov. Kmalu se prvič izogneva luži in blatu , po slabe pol ure hoje se pot razcepi. Odcep pelje na obalo najinega prvega jezera Kyrksjön. Zanimalo je naju tudi možnost nočitve. Vrneva se nazaj na stezo. Kasneje prideva na makadamsko cesto, ki je speljana mimo hiš in nekaj kmetij. V eni uri prideva do gradnje plinovoda, tukaj izginejo  oranžni premazi, malo se nadaljujeva po cesti, ker nič ne najdeva se vrneva. Pri hiši vprašava, napotijo naju po trasi plinovoda. Ko sva zopet na makadamski cesti so z nama tudi oznake. Ob cesti so posamezne kmetije, tu in tam stoji hiša. Pri eni vprašava, če lahko postaviva šotor. Z dovolenjem ga postaviva pod košatim javorjem in se pripraviva, da prespiva prvo noč na Švedskem.

 

                      NEDELJA  24.06.2012  Drugi dan  od  Bedala do Dranggsjöna   37km.

 

         Vstaneva ob 5.30h in začneva pospravljati opremo. Paziva, da ne prebudiva domačinov. Nato po cesti nadaljujeva. Kasneje začne deževati. Preoblečeva se , pri odcepu, peš pot skrene v gozd za kratek čas, midva ostaneva na cesti. Tako lahko v trgovini kupiva potrebne stvari, v piceriji pa se najeva. Ob 11 h zopet začne deževati. Zopet se odločiva da bova ostala na cesti, saj je to obenem celo bližnica. Po kolesarski poti napredujeva, ko močneje dežuje, izkoristiva tudi avtobusno postajališče za vedritev. Tudi počitka sva bila potrebna. Popoldne zopet srečava prehrano ob cesti, posluživa se, tokrat ne s pico , Coca Cola in  kava nama vedno paše.Potem se vrneva na markirano pot, s tem si narediva sitnosti. Na najinem zemljevidu in v naravi se ni ujemalo. Izgleda, da so sedaj nekaj cest razširili in dogradili. Spraševala sva se kaj narediti , ker je bila že pozna ura, midva naveličana tega dneva . Poprosiva domačina ,kjer gospa tekoče govori nemško če lahko taboriva na njihovem zemljišču. Postaviva šotor pod streho, ki  je služila za sušenje drv. To se je pokazalo za dober ukrep, se preden se je stemnilo,sva slišala prve dežne kaplje.

 

                    PONEDELJEK  25.06.2012  Tretji dan od Dranggsjöna do Täbya              25km.

 

     Dvojna streha se izkaže za zelo koristno , vso noč je deževalo, tudi sedaj ne kaže, da bo prenehalo. Na suhem zloživa opremo. Ker sinoči nisva s pomočjo domačinov rešila problema s potjo, se odločiva, da se vrneva na glavno cesto in po njej brez problemov prideva v naslednje mesto Akersberga. Ob 10 h sva v mestu. Pri izhodišču iz mesta se zaustaviva pri hitri hrani, slečeva mokra oblačila, Romana naroči hrano, pijačo in kavo, med pa tem preneha deževati. Zapustiva lokal, po kolesarski poti hodiva ob golf igrišču, žal greva predaleč, vrneva se del poti, prečkava cesto in se v vasi Stava vrneva na peš pot. Takoj sva na blatni poti, poraščeni z visoko travo. Sedaj greva pod cesto št.276 na drugi strani v gozd. Povsod se pozna obilno deževje. Po gozdu so na gosto oznake. Steza naju pripelje na novo utrjeno gozdno cesto. Tudi na zemljevidu je tako, če se površno pogleda kot sva midva. Zato sva šla kakšen km. v napačno smer, ker ni bilo oznak tudi na koncu ceste sva se vrnila do prve vidne oznake. Sedaj pozorno gledava, Romana otkrije 100 metrov s poti na jasi,ki je nastala ob vetrolomu, slabo vidno markacijo, na polovici odžaganega debla. Sedaj pozorno gledava kje se steza odcepi od ceste. Tudi to najdeva v porasli travi. Kako pa sva prečkala to jaso, ki je bila porasla z visoko travo in namočena s preveliko količino vode. Nosila sva debla, delala mostove,imela atletsko disciplino skok v daljavo ,skok se kljub prestopu, konča v vodi. Romana mi zopet začne ponavljat, da je s ceste naj ne spravim več. Po premaganih težavah hodiva ob potoku skozi gozd, prideva na cesto, ki sva jo na zemljevidu zamenjala prej. Tukaj naju zemljevid vodi levo. Meni pa ne da miru krajša diagonala na zemljevidu. Na desni strani imava hišo v katero greva povprašat o tej bližnici. Domačinka si obuje škornje in gre do križišča z nama in nama pokaže smer. Začuda hodila sva  po makadamski cesti.Cesta je vodila pod podhodom ceste E 4. Nato pa k velikem jezeru Ullnasjön. Tu morava zapustit makadam, se preko visoke trave približat obali jezera, nato dober km ob obali jezera. Kakšna je to bila pot? Z eno besedo pragozd. Ko sva to preživela je naju zopet namakal dež , slabe , mokre poti se ni bilo konec, čakala je naju se steza pod daljnovodom. Tudi to sva premagala, mokra in blatna sva prišla na asfaltno cesto.Tukaj je manjkala oznaka, ki je v gozdu na vsakem drevesu. Dobro sva prehodila okolico rešitev sva poiskala pri hišah. Tu naprej jo v Täby mahneva po svoje. Po makadamski cesti do jezera, ki meri v dolžino 3 km , v širino niti enega.Zatem lepo ob železnici do mesta, kjer najameva v hotelu  sobo. Danes sva prehodila zelo slabo pot. Odslej bova hodila po utrjenih poteh, ki bodo čim bližje pešpoti.

 

                         TOREK 26.06.2012  četrti dan  od Täbya do Hägerstena            22 km.

 

      Večkrat, ko se ponoči zbudim slišim, da močno dežuje. Dežuje tudi zjutraj. Pospraviva stvari v nahrbtnik in se odpraviva na zajtrk. Pred hotelom naju v smeh spravi divji zajec, ki s tekom sem in tja ne najde varnega zatočišča. Hodiva  vzporedno z železnico,ki pelje v najino smer. Tokrat sva se odločila, da se drživa samo še trdih poti. Največ po poteh, ki so namenjene pešcem in kolesarjem. Nekajkrat prečkava  pot, E 6. Vedno me mika, da jo malo pogledam,  v kakšnem stanju se nahaja steza. Včasih tudi poslikam, dejansko stanje. Oznake so tudi tukaj  skoraj na vsakem drevesu. Malo globje je nekdo nasul velike kupe zemlje na pot. Ko se vrnem Romani, mi tudi ona pokaže oznake na elektrovodo, ki vodijo po visoki travi v gozd. Vreme je že celo jutro aprilsko, menjavata se sonce in dež. Veliko sprašujeva za pravo smer. Najini zemljevidi so 1:100 000 In je znjih težko prebrati podrobnosti. Popoldne prispeva do predmestja Štokholma. Veliko se gradi na cestiščih, da bo večja pretočnost prometa.  Midva po kolesarskih stezah hitro napredujeva. Čez kanal greva preko mostu.  Mimo grede, Štokholm ima 52 mostov. Najdaljši na najini poti meri v dolžino slab km. Pripelje naju na Sodermalm. Štokholm lezi na 14 tih otokih, zato mu pravijo tudi plavajoče mesto. Med hojo naju zmoti dež, malo povedriva, nato čez novi most, ta cesta naju pripelje v mestni predel Aspudden. Pozno popoldan hodiva ob avtocesti E-4 in E-20. Steza je rezervirana za pešce in kolesarje. Med hojo se nama iznenada ponudi hotel. Pogledava in se odločiva, da tam tudi prenočiva. Cena ni pretirano visoka, proti sinočni nočitvi. Današnji dan je minil v znamenju dežja in midva nisva hodila po gozdnih ali travničnih stezah. Na poti sva bila od 7.30h do 18h z vmesnimi počitki.

 

                             SREDA  27.06.2012   peti dan od Hägerstena do Eldtomta                 27km.

 

       Zjutraj se zbudiva v sončnem jutru. Svitat  prične okrog 1h ponoči. Ob pol sedmih sva pri zajtrku. V tem hotelu nočuje veliko delavcev , tako, da je bila zajtrkovalnica precej polna. Po obilnem zajtrku se  vrneva , na stezo za pešce in nadaljujeva po poti, ki sva jo imela namen že včeraj prehoditi, pa je nisva zaradi hotela. V kraju Skärholmen se konča steza za pešce. Opazila nisva kakšnih smernih tabelj, kot so bile do sedaj. Sprašujeva in naletiva na gospo, ki gre v službo. Nikamor se ji ne mudi, povabi naju v svojo pisarno na kavo, obenem pa poišče lokalni zemljevid. Priporoča nama, da greva do obale, nato pa ob obali , češ, da je lepa pot. Meni se to ne zdi dobro, saj je predolga. Zato še na ulici vprašava mimo idočega. Ta nama napiše  vse kraje skozi katere bova hodila. Lepo se drživa njegovih navodil in zemljevida. Hodila sva skozi velik park, s pomočjo mostu prečkava kanal Alby. Potem ob cesti št. 258.sva prišla v kraj Tamba. Nadaljujeva ob cesti št . 226. Dobra dva km. cesta je zgrajena na sami obali jezera Malmsjön. Zatem še po cesti št.225. Nato v kraj mimo jezera Valmsjön. Pred krajem Varsta, nama prečka cesto pešpot E6 Sörmlandsleden, na drugi strani ceste se vzpne v strmino. Do sedaj sva imela sončen dan. Sedaj se je začelo oblačit. Hoditi imava namen do 20h. Na primernem kraju postavit šotor in zaključit današnji dan. Pred nama se prikaže trgovina , malo stran se tabla z napisom sobe. Greva v to smer in najameva apartma. Lastnik pove ceno 350 ŠEK. strinjava se, Romana mi šepne, da to verjetno na osebo. Ko plačujem nalašč naštejem 350 ŠEK. Lastnik seveda pokaže, da ni dovolj. Tudi jaz nejevolno zagodrnjam, kaj je mislil, da bo samo eden spal drugi pa ne. Tako je bilo dovolj 600 ŠEK za oba. Primaknil je se kavo za zajtrk. Apartma je imel sedem postelj in vse kar sva potrebovala.

 

                          ČETRTEK  28.06.2012  šesti dan od  Eldtomta do Silekroga                 26 km.

 

    Zjutraj zgodaj vstaneva, to jutro nisva bila odvisna od serviranega zajtrka. Romana skuha kavo , iz nahrbtnika vzameva žemlje in sir in pršut. Za povrhu se keksi. Dobro se najeva, pospraviva za sabo, ključ , kot smo se dogovorili vrževa v nabiralnik.Lastnika verjetno nista slišala najinega odhoda.Vrneva se na cesto in se obrneva v smeri  Trajekta. Sedaj trdno odločena, da se na pešpot ne vrneva več. Hodila pa bova, čim bližje le te. Ko prehodiva veliko gozdno površino, prideva v Sandviken. Tu pa vozi trajekt , čez ozko ožino. Brezplačna vožnja ni daljša od tristo metrov. Na drugi strani stoji še zaprta picerija. Midva se ne ustavljava razen na mestu, kjer je označena pešpot in zapusti cesto. To je na travniku, preko pašne ograje. Zaradi slabega vremena redko kje vidiva pokošen travnik.Nadaljujeva po trdi podlagi. Peš pot se večkrat približa cesti . Saj na tem podolgovatem otoku tako ni veliko prostora. Še enkrat prehodiva ozko ožino, tu je umetni nasip iz vsake strani, na sredini pa 50 metrski most. Tukaj so se začele njive posejane z žitom. Bila sva že utrujena zato izkoristiva dva stola v bližini nenaseljene hiše. Po počitku nadaljujeva po cesti, poslikam njivo in travnik, ki sta dobila za nekaj časa mlako za družbo. Večjih krajev na poti ni bilo, razen pozno popoldne Vagnharad. Tu si privoščiva obilen obrok in tudi nekaj stvari za v nahrbtnik. Romano že pestijo ožuljki. Pri meni trpi levi mezinec. Iz mesta zopet naletiva na Sörmlandsleden, ki ni na poti E6. Vseeno se spustim malo po poti, da vidim v kakšnem stanju je. No ta je bila za spremembo precej bolj uhojena, videl sem pa nekaj podrtega drevja čez stezo. Vrnil sem se na cesto, dohitel Romano in ji povedal opaženo. Ona mi odvrne, da je nihče več ne spravi s ceste. Prečkala sva še enkrat avtocesto E4, prišla do kraja Silekrog, tu sva ob cesti, videla napis sobe. Pogledava sva si stvar, od bliže in najameva malo brunarico. V njej je bilo vse kar sva potrebovala. Sonce je bilo še visoko zato sva malo posedela pred hiško. Prespala sva mirno, suho noč.

 

                             PETEK  29.06.2012  sedmi dan od  Silekroga  do  Svalsta                     45km.

 

        Zopet naju prebudi sončno jutro. Ob 6h sva že na cesti, ki vodi večinoma po travnikih, na varni razdalji od kmetij. Prevec ne hitiva. Večkrat tudi danes prečka cesto Švedska pohodna pot Sörmlandsleden. Tudi tokrat pogledam malo po poti, kako je urejena in koliko shojena. Najin cilj je danes Nyköping, do tja pa je še precej daleč. Nekaj časa sva na kolesarski stezi v bližini avtoceste E4. Najino prvo jezero danes je Svärvaren. Pri kraju Sättrsta, se od avto ceste precej odmakneva severneje, tako, da prideva do velikega jezera Ludgosjön, Runnviken. Tu naju obdaja rodovitno polje, kasneje  je še samo hribovit gozdni svet.. Zemlja je povsod zelo prepojena z vodo. Mlake stojijo po gozdovih in travnikih. Midva se sedaj drživa ceste št.223, ki naju ob treh popoldan pripelje v Nyköping. Na cesti ni bilo avtobusnih postajališč urejenih s klopmi, tako, da sva morala iskati druga počivališča. V mestu se najeva, dokupiva stvari, ki jih bova potrebovala za na prej. Prehodiva še 10 km. Začnejo se zbirati črni oblaki. Tabla ob cesti naju razveseli, saj kaže , da bova spala v sobi. Žal ta hotel že nekaj let ne obstaja več. Domačinka nama razloži, zgodbo o zaprtem hotelu. Zapelje naju v gozd kjer imajo prostor za zabavo in piknike. Tu si pod streho postaviva šotor. Ponoči slišiva, da dežuje, kar naju ne skrbi. Skrbi naju jutršnji dan.

 

                             SOBOTA 30.06.2012    osmi dan  od  Svalsta do O.Husbya                  30 km.

 

      Zjutraj, ko po navadi vstajava še močno dežuje , zato še ostaneva na suhem v šotoru. Šotor je bil postavljen pod streho in v zavetrju, tako, da nisva imela tesno zaprtega in je ostal suh od znotraj in od zunaj. Nekaj krat pred tem, sva imela zjutraj vlažne stvari. Počasi le preneha deževati pospraviva stvari in se odpraviva dalje.Pred tem se pozajtrkujeva, tako je bil tudi nahrbtnik lažji. Pri prvi hiši poskrbiva, za svežo vodo.Nato se vrneva na cesto in jo veselo mahneva naprej. Pri kraju Tuna, zavijeva levo, prehodiva nekaj polj, seveda tudi gozdne površine ne manjka. Prečkava potok KIlän. Zopet prideva do večjega križišča,tokrat zavijeva desno,v smeri Sättertorpa. V dolžini sedmih km naju v večini obdajajo kmetijske površine. Zopet sva na razcepu poti, tokrat greva ravno. Od tu naprej se začne makadamska cesta. Nekje po petih km. zaslediva, tablo z napisom " kava". To naju spravi, v hitrejše gibanje, skozi menjavajočo se pokrajino, med gozdovi, polji in travniki. Že malo nestrpna prideva do samotne kmetije, ki pa žal že propada. nima več konjev in jahanja kot je bilo razbrati s plakata temveč le se manjše živali. Tudi s kuhanjem kave se ne ukvarjajo več, za naju je mlada gospodinja naredila izjemo in dodala se kos peciva za vsakega. Midva sva bila, že tudi potrebna počitka. Sezuta brez nahrbtnika sva malo posedela, naredila servis okrog stopal. Gospodinja nama se razkaže, zajčke, pujske in druge živali. Z novimi močmi se odpraviva dalje po cesti, ki bo se nekaj časa vodila po gozdu. Nato pa prideva zopet na asfaltno podlago. Na križišču levo, na desni imava manjšo jezero. Tudi teh deset km. asfaltne ceste prehodiva v gozdu, tu in tam je tudi kakšna hiša, ki ni naseljena. Redko naletiva, tudi na kakšen pozabljen travnik. Že nestrpna prideva na obalo, ravno ko so zaceli zapirat picerijo. Naročiva, lastnika nama z dobro voljo , dodata se banane in čokolado za popotnico. Nahrbtnik je zopet postal težji, ko hodiva nekaj km. ob obali, najin cilj pa je trajekt. Trajekt vozi čez  ožino, v kraju Kvarsebo. Nabralo se je nas, kar za poln trajekt. Ogledam si peš pot , ki pripelje do trajekta, kasneje, tudi na drugi strani, kako hitro zapusti cesto in čez travnik pozneje v gozd. Midva se še naprej drživa ceste, ta bo naju pripeljala v  O Husby. To je malo mesto, ki ima gotovo tudi prenočišča. Cesta je zgrajena po kmetijskih zemljiščih .Midva pa sva pogrešala klopce. Pozno popoldne prideva v mesto, najdeva gostinski lokal , a žal brez  prenočišč. Ob prihodu v mesto sva se že malo razgledala in izbrala nogometno igrišče za prenočišče. Tudi nebo ni grozilo s kakšnimi oblaki, sicer je pa danes, bil vroč sončen dan.HURA

 

                               NEDELJA  01.07.2012 deveti dan  od  O.Husbya  do Söderköpinga      22 km.

 

        Ponoči sva se pogosto prebujala in obračala, a vzroka za to početje, pa nisva našla. V šotoru se je čez noč nabralo veliko vlage, tudi zgornjo ponjavo šotora sva zložila mokro. Po pospravljanju sva odšla na cesto in po njej  v smeri Söderköping. Hodila sva v zmernem tempu. Od kmetije do kmetije, ki so bile precej oddaljene od ceste. Polja so bila posejana z žitom. Njive niso imela kakšne pravilne oblike pravokotnika ali kvadrata, temveč obliko, kakšno je pač dopuščala narava, marsikje pa je sredi njive bil otoček gozda ali skal ali pa tudi vode. Tudi konji so bili na paši. Na podeželju se vidijo navade skromnega življenja. Romana celo opazi. da skoraj ne vidi ljudi na kmetijah, pogosto se sprašuje kje so in kaj delajo. V Söderköpingu si že ob treh najameva sobo, danes je ravno nedelja in to naj bo v opravičilo.

 

                         PONEDELJEK   02.07.2012   deseti dan   Od Söderköpinga   do Atvideberga  40 km.

 

     Tokrat je zajtrk bil že ob 7 h. Tako, da sva 7.30h že na cesti, ki se vzpenja in zavije okrog hriba. Cesta ima na zemljevidu vrisano kolesarsko stezo, ki pa ni zgrajena posebej ob cesti. Naju to ne moti, ker je zelo redek promet. Lahko hodiva eden poleg drugega in v pogovoru, čas hitreje mineva. Po treh km, na križišču zavijeva levo. Tu se za nekaj časa oddaljiva od pešpoti. Po nekaj prehojenih km, se prične gozd. V gozdu ob cesti je veliko borovničevja, ampak brez sadeža. Pri močvirnem predelu, zavijeva po desni cesti, ki vodi dobrih pet km. skozi gozd. Gozd je: borov, smreka, breza in topoli. Kakšnih naselij nisva videla le posamezne hiše. Po treh urah hoje, oprezava pri redkih hišah, če so kje postavljene klopi, saj dobro sedet,  pripomore k boljšemu počitku. Pri eni izmed hiš opaziva mizo s stolmi, bi ,ali ne bi, naposled se le usedeva, sezujeva , saj drugače tako nič ne koristi. Ko sediva nekaj minut, pride starejša gospa pogledat na verando, svoje rože. Pozdraviva jo, ona sprva začudena ugutavlja od kje sliši glas, ko naju opazi se nama predruži. Ne pustiva ji do besede, preden ji ne razloživa najine zgodbe. Osupla gospa, vstopi v hišo po osvežitev in prigrizek. Po vrnitvi navdušena sprašuje, saj jo zanima veliko stvari.Celo slika naju, da bo lahko pokazala svojim prijateljicam. Tudi jaz jo slikam . Pri odhodu, ko se obrneva, nama še vedno maha v slovo. Ta vesela gospa, se nama  pogosto vrne v misli. Posebnosti današnjega dneva so se bile : hoja skozi osem križišč, mimo štirinajstih jezer, hodila sva trinajst ur, prehodila 40 km. Vse to pa v sončnem, vročem dnevu. Oba so že močno boleli in pekli najini ožuljeni potplati. Želela sva si že Mesta, računajoč, da imajo prenočišča. Po enem zaprtem hotelu, sva le še  našla enega, ki se živi z občinsko pomočjo. V njem si trenutno služi kruh bolgarski Srb.

 

                               TOREK   03.07.2012  enajsti dan  od Atvidaberga  do  Rimforsa             27km.

 

       Tudi nasljedno jutru poklepetava z nekdanjim sodržavljanom. Pri zajtrku ni prevelika izbira, no za mene je dovolj maslo,  marmelada in kava. Posloviva se, nato poiščeva pravo smer nadaljevanja. Tista smer, ki sem jo imel v mislih sinoči, se sedaj pri sijaju sonca izkaže za nepravilno. Sonce mi more sijati v hrbet. Zaradi sigurnosti se rajši vprašava. Hodiva mimo golf igrišča. Nekaj časa ob železnici. Dvakrat prečka cesto,peš pot Östgötaleden, enkrat vidiva, da je označena po trasi stare ceste. Drugič vodi iz gozda , prečka cesto in  čez travnik vodi dalje. Travnik se ni pokošen in v mokrem te pošteno namoči. Midva po cesti nadaljujeva deset km. Trenutno je cesta makadamska. Hodila sva mimo štirih jezer. Zadnji km. poti proti mestu Rimforsa, so asfaltni. Malo pred samim mestom opaziva tablo, ki nudi kamp in hostel, se odločiva in zavijeva v to smer. V hostelu najameva prenočišče za to noč. Hostel ni bil nekaj posebnega, pogrešal sem kakšen avtomat, za pijačo in kaj podobnega. Je pa znala lastnica nemški jezik in sta z Romano na veliko klepetali. Midva sva imela se čas, oprati nujne stvari in so se na soncu  lepo posušile. Skromna večerja je bila iz nahrbtnika.

 

                             SREDA  04.07.2012  dvanajsti dan   od  Rimforsa  do kampa Pinnarp         30 km.

 

       Tudi tu ni bilo velike izbire zajtrka, pa vseeno dosti bolje, kot nič. V hostelu še napolniva, svoje steklenice z svežo vodo.  Da se ne vračava po isti poti, izbereva stezo, ki vodi čez hribček v mestu. Kmalu ugotovim, da imam le en zemljevid v žepu , verjetno je drugi ostal v hostelu. Ta zemljevid sva že" prehodila." Rabil bi ga še le, za eno uro hoje. Romani rečem , mogoče ga nama pripelje lastnica hostela na kolesu. Čez nekaj minut se to res zgodi. Pripelje ga z avtom, res pa je, da sem jaz pozabil oddati ključ od sobe in je potoval v mojem žepu z nama. Tako smo izmenjali stvari in vsak je dobil svoje.  Prečkava kanal, nato po manjši cesti proti jugu. Ob nama se izmenjujejo gozdovi in travniki. Narava je tukaj tudi precej hribovita. Po 20 prehojenih km. prideva v mesto Kisa. Tu je križišče nekaj cest. Vreme je že ves dan oblačno. Mesto leži ob samem jezero Kisasjön. Tu se dobro najeva in tudi za morebitno večerjo in zajtrk, v naravi ne pozabiva.  V hostelu smo se že pogovarjali o kampu Pinnarp. Sedaj je to najin današnji cilj. Po obroku zavijeva ostro proti zahodu. Po treh km .prideva do jezera Nedre Fölingen. Tudi to jezero  je v celoti dolgo deset km.´,največ široko dva km. Na najbolj ožjem delu, je se dodatno zoženo z umetnim nasipom, zaradi ceste, za pretočnost so zgradili mali most. Sedaj greva proti severu ,jutri se bova vrnila po tej cesti, če se ne bova odločila za prečnico. Med potjo se odločiva, da bova prenočila v sobi, če bo to mogoče. Šotor naj ostane na suhem. V kampu se napotiva proti hotelu. Potrebno je bilo  poklicati oskrbnika. Dokler Romana to ureja ,se jaz malo razgledam, po kateri poti bi jutri zapustila ta kraj. Najdem stezo in nekaj časa hodim po njej. Pot mi prekriža modras Steza me ne prepriča, da bi jutri zjutraj prišla suha  do želene ceste. Najela sva sobo.Ostalo je še toliko časa, da se Romani  izpolni zelja, kopanje v jezeru. V kampu se malo okrepčava. Zajtrk bo postrežen ob 6 h.

 

                             ČETRTEK  05.07.2012 trinajsti dan  od kampa Pinnarp  do  Österbyma      29 km.

 

          Spala sva dobro, tako, da spočita vstaneva, pospraviva in ob 6h sva v jedilnici. Pričaka naju bogata izbira. Zajtrkujeva sama, saj ljudje, ki so na dopustu ležijo dolgo. Vrneva se po isti poti, saj jo že poznava. Potem na križišču desno. Tudi tu je rahlo hribovit svet pokrit  z gozdovi, v ravninskem delo se nahajajo kmetije. Kot ponavadi tudi danes greva mimo več jezer, Valen, Narven, Östersjön, Nastagen, Svarstorposjön in se nekaj manjših mlak.Cesta je speljana večji del po gozdu. Nekaj krat prečkajo pohodniške poti cesto. Vreme vse skozi grozi s temnimi oblaki. Pri pregledu zemljevida vidiva, da je okrog naju precej moker teren. Na južno stran so jezera eno poleg drugega. Kasneje proti Österbyno naju spremlja reka Busjoön. Ob 15 h prideva v mesto. Pogledava za prenočiščem. Najdeva ob poti hotel Ydre Wärdshus in se tu pripraviva za nočitev. Če bi šla naprej , bi prespala v šotoru, saj naslednih nekaj km. ni  večjih krajev.

 

                            PETEK   06.07.2012 štirinajsti dan  od  Österbyma  do  Eksjö                           33 km.

 

           Danes že pred sedmo čakava, pred jedilnico na zajtrk, mogoče bo pa kakšno minuto prej odprto. Lastnica je pa točna, mislim, da tudi vem za vzrok. Cena nočitve, ki sva jo izvedela na turističnih informacijah in cena, ki jo je postavila lastnica hotela, nista bili enaki (vendar je Romana ostala trdna in ni popustila). Toda zjutraj pri zajtrku smo se pozdravili, kot stari prijatelji. Zunaj naju pričaka megleno jutro. Nebo grozi, kot, da bo vsak čas začelo deževati. Odpraviva se na cesto št. 134. ta cesta bo danes najina začetnih 10 km. poti. Nato zavijeva na makadamsko cesto. Tudi po njej hodiva okrog 10 km. Da ni bil prevelik dolg čas je poskrbelo nekaj kmetij. Večinoma pa sva hodila skozi gozdove. Ta makadamska cesta služi za oskrbovanje kmetij in spravilo lesa, grajena je bila brez večjih posegov v naravo. Zato je imela strme vzpone in spuste. Zadnjih 13 km sva zopet hodila po asfaltu. Ta del se je kar vlekel, mogoče tudi zaradi oblačnega vremena. Počivala sva vsega skupaj trikrat. Točno opoldne sva imela kosilo na travi ob cesti, izpraznila sva nahrbtnik. Ohladila tudi pregrete stopale. Sedaj nekaj krat pade tudi kakšna kaplja dežja.Na najino srečo padavin ves dan ni bilo. V mesto sva prišla s severne strani, takoj sva bila pozorna na nočitve. V turistični pisarni sva dobila vse potrebno, saj so imeli tudi lasten hostel. Zajtrk so nama rezervirali v hotelu. Imela sva se nekaj časa in sva si ogledala ožji del mesta.

 

                          SOBOTA  07.07.2012 pettnajstii dan  od Eksjö  do Malmbacka        45 km.

 

            V hostelu sva odlično prespala, v kuhinji Romana skuha kavo, nato se lotiva pospravljanja in na zajtrk. V hotelu se je nabralo veliko ljudi . Izbira jedi je bila pestra. Dobro se najeva, nato plačava, oprtava težka nahrbtnika in se podava na pot. Šla sva na precej prometno cesto, ki  je imela do naselja se ločeno kolesarsko stezo, naprej se samo  ločeno s talno signalizacijo. Po tej cesti sva hodila precej hitro, da bi jo čimprej prehodila. Cesto  št.40, sva morala prehodit okrog 15 km.  V bližini ni bilo druge poti. Hodila sva mimo jezer,Gysjön,Nord Vixen, Sjunnarydssjön. V predmestju Nässju zapustiva to cesto, midva se napotiva v mesto, saj sva ze lačna. Samo mesto ima tri jezera. Naročiva si kosilo, v trgovini se nekaj nakupiva. Po tem opravilu nadaljujeva v smeri Fredriksala. Tu se je Romana imela namen kopat. Tudi prenočila bi, če bi bila kakšna nočitev. Nisva našla nič primernega, zato sva nadaljevala, do  Malmbacka. Tudi tukaj je cesta zgrajena na mokrem območju. Med potjo greva mimo dnevnega kopa šote. Stisjena v brikete je odlična kurjava. Zadnje km. naju priganja dež. Hitiva kolikor moreva, sva pa že pošteno utrujena. Proti dežju se braniva z dežnikoma. Na križišču zavijeva levo za Malmback. Mesto ne premore, nekaj kar bi nama nudilo nočitev. Romana odkrije igralni oder v parku. Na njem si ustvariva pogoje za nočitev. Dež vedno bolj pada, midva imava dve strehi nad sabo in lesena tla pod sabo,  bočni, zaščiti od vetra, kaj boljšega si ne želiva.

 

                            NEDELJA  08.07.2012 šestnajsti dan  od  Majmbacka do Hoka              17 km.

 

              Dež noče prenehat, zato zjutraj odpade zgodnje vstajanje. Korenin pa tudi ne misliva tukaj pognati. Pospravljava lepo počasi. Ko sva gotova si pripraviva zajtrk. Mesto je cisto prazno. Na križišču se drživa desne smeri. Jaz tokrat prvič hodim v sandalih. Močno dežuje. Opažam, da mi ne ležijo najbolje na nogah. Večkrat nastavljam ježke na pasovih. Dež naju spremlja z enako močjo. Romana ima vedno manj obližev na ožuljkih. Moj mezinec postaja vedno bolj boleč. Romanin je se v precej slabšem stanju, zato si ne dovolim jamranja. Kasneje se res, Romanin olupi z vso kožo in z nohtom vred. Pod takimi pogoji nisva imela hitrega tempa. Cesta naju vodi večji del po gozdu, srečujeva samo posamezne kmetije. Nekaj časa sva vzporedno z železnico. Tudi manjša reka teče poleg ceste. Pri prečkanju železniških tirov je  za nama prehojenih 10 km. Tretjič na Švedskem vidiva Losa na paši. Kasneje prideva do jezera Noresjön, ki leži 1 km. pred Hokum. V bližini tega jezera je kamp in bungalovi. Zaradi nenehnega deževanja in bolečih nog se odločiva pogledat v kamp. Tu si za eno noč najameva hiško, ki ima tuš ,kuhinjo in nekaj postelj. Hitro se stuširava opereva mokre stvari, poskrbiva za najine noge. Nato sledi počitek in zapisovanje, pregledovanje zemljevidov. Popoldne celo posije sonce, tako, da lahko posediva na terasi. Prehranjevanje imava iz nahrbtnika, nekaj ločiva, za zajtrk. Nekaj avtomobilov je zapuščalo kamp. Res se je začel teden slabega vremena.

 

                          PONEDELJEK   09.07.2012  sedemnajsti dan   od Hoka   do   Flatensjöna   kampa  30 km.

 

        Zgodaj zjutraj sije sonce, za vstat je se prezgodaj, nato se pooblači, lepo jutru izgine. Vstaneva ob 6h. Pospraviva najine stvari, kar sva oprala sva lahko zopet oblekla. Pospraviva tudi hišo. Vrneva se na cesto, nato pa v Hok. Spotoma opazujeva, kaj bi bilo, če se ne bi odločila včeraj za tisti kamp. Hok je večji kraj, najina pot ne vodi skozi center. Tukaj se začne , kolesarska steza, lepo je speljana ob cesti. Svoje mesto ob cesti še ima železnica. Vse to je bilo zgrajeno na močvirnih tleh.  Hodiva mimo treh jezer pri enem se spočijeva. po prehojenih desetih km. prideva v mesto Vaggeryd. V tem mestu se v slaščičarni najeva, za naju je to zajtrk. Po kolesarski, v bližini železnice zapustiva mesto. Po nekaj km. prečkava cesto E-4, nato hodiva ob njej. Naletiva na golf igrišče. Seveda zraven spada tudi hotel. Za trenutek naju prešine misel, da bi pogledala za prenočiščem. Ura je šele opoldne. V Skillingarydu si naročiva kosilo. Seveda ne pozabiva na nahrbtnik. Na poti so nama turistične informacije, pozanimava se o prenočiščah ob najini poti. Tudi za vozni red vlakov se pozanimava. Nadaljujeva z utrujenimi in ožuljenimi nogami. Jaz sem danes dobil dva nova ožuljka. Skillingaryd zapustiva po glavni cesti, ki ima urejeno kolesarsko stezo. Nato še greva na cesto  št. 152. ta cesta bo naju gostila nekaj časa. Tudi ta cesta je speljana skozi gozdove.  Redko se pokaže kakšna hiša. Proti večeru opaziva tablo. Ta obcestna tabla nudi vse kar midva potrebujeva. Odločiva se, da pogledava v kamp. Skreneva s poti proti kampu. V kampu najameva hiško. Tuš in WC je v bližini hiške. Lepo se nastaniva in pripraviva za spanje. zunaj že močneje dežuje. Midva pa zopet malo večerje pojeva iz nahrbtnika.

 

                           TOREK 10.07.2012  osemnajsti dan  od Flatensjöna do Hillerstorpa               6 km.

 

         Zjutraj poleživa , zunaj močno dežuje, dežju pomaga tudi veter. Sedaj, ko sva se že približno odločila, kje bova stopila na vlak in se odpeljala do Kopenhagna ,naju čas ne preganja. Počasi dež le pojenja. Prav tako počasi tudi midva pospravljava. Posteljnino odneseva na recepcijo. Tu si naročiva kavo, pijačo in nekaj peciva. Kasneje ugotoviva, da bi si lahko naročila zajtrk, za polovično ceno, no bova pa to storila drugič, reče Romana. Odpraviva se nazaj na cesto, ko zopet začne deževati. Malo povedriva pod streho in se preoblečeva .Nato nadaljujeva v dežju. Zdaj se ve, da hodiva še samo po cestah. Kmalu se nama nasproti pripeljeta  kolesarki, ki sta kljub dežju dobre volje. Med hojo še poslikam eno izmed pohodniških poti, ki prečka cesto. Tudi tukaj so se izognili traserji asfalta. Seveda je to pravilno, ampak potrebno je se kaj postoriti na stezi globje v gozdu. Po šestih prehojenih km. prideva v mesto Hillerstorp. Do sem sva imela  v mislih prehoditi že včeraj. Puščoben, deževen sivi dan, nama pomaga do odločitve, ko sva ravno šla mimo hotela, da zavijeva  tja in se pozanimava za prenočitev. Hitro sva stuširana, suho preoblečena v sobi. Nato pregledava, kako so najini nogi.. Zunaj se naprej dežuje. Upava, da bodo še naslednji dnevi suhi. Midva sedaj, že imava  določeno ,kje bova zaključila letošnjo hojo po Švedski.  V sobi imava na pretek časa, da premišljujeva o stvareh, ki so se nama pripetile na poti.

 

                         SREDA  11.07.2012  devetnajsti dan  od  Hillerstorpa  do  Bredaryda            20 km.

 

          Lepo sončno jutro, naju napolni z dobro voljo. Tukaj se zajtrk začne deliti ob deveti uri, pa zato nisva slabe volje. časa imava na pretek. Na zajtrk pride precej okoliških delavcev. Verjetno jim je to že malica. Med zajtrkom se zunaj pooblači in sončnega jutra je konec. No,da bi le tako ostalo. Ob 9.40h pričneva s hojo. Včeraj se mi je v deževnem dnevu, mesto obrnilo na glavo, tako, da sem izgubil orientacijo. Zjutraj sem s pomočjo sonca in železnice določil pravo smer, za sigurnost se vprašam. S počitimi nogami nama km. hitro minevajo. Torestorp prehodiva še po lokalni poti. Nato preideva na cesto št. 152. Kulltorp prehodiva skozi vas, ki nima trgovine.Zatem imava na desni strani jezero Albosjön, ki ima tudi kamp. V kraju Lana  se malo odpočijeva ob popiti kavici in še nekaj drobnarij. Grozeči temni oblaki naju strašijo, a se kljub temu odpraviva dalje. Ob cesti na poljih povsod stoji voda. Ko hodiva po gozdu, vidiva samico losa ki steče z mladičem čez cesto. To pot sva zadnjič videla losa v živo.Malo pred Bredarydu začne padat dež . Pri prvi hiši se preoblečeva v dežno obleko. Romana je že imela dežne hlače na sebi. Na srečo ni bilo močnejšega naliva, tako, da nisva bila premočena do kože. V mestu se ponudi hotel, zopet nisva veliko razmišljala, najela sva sobo in se razskomotila. Ob 16 h sva že bila lepo suho oblečena.Nekaj malega opereva, časa je ostalo tudi za dremanje. Nato večerja, pregled zemljevida. Jutri bo zadnja etape hoje, ki tudi ne bo predolga.

 

                        ČETRTEK  12.07.2012  dvajseti dan  od  Bredaryda  do   Smälandsstenarja     23km.

 

        Jutro se začne, z ne preveč vspobudnim vremenu.  Na trenutke dežuje, vmes posije sonce in to se ponovi nekajkrat. Premišlujeva, da bi s hojo počakala kakšno uro. Dežno opremo si pripraviva na dosego rok. Dežne hlače , kar oblečeva. Napotiva se na zajtrk, med tem časom preneha deževati. Midva pobereva svoje stvari in pot pod noge. Sedaj se drživa ceste št. 153. 10 km. je oddaljeno mesto Reffele, tja je speljana tudi železnica. Na zemljevidu je ta površina pobarvana s modro črtkano barvo. V Raffelo se okrepčava in nadaljujeva. To je nama vzelo dobre pol ure časa. V primeru kasnejšega dežja, bi to bila velika škoda. Danes greva s spremstvom črnih oblakov mimo zadnjega jezera. Na zemljevidu ni napisano njegovo ime. V Smälandsstenar prideva nekaj po 13 uri. Romana je že nekaj časa dobre volje in kar naprej poje refren znane pesmi. Hotel in železniška postaja  sta skupaj. Sobe so proste tako, da se hitro nastaniva. Po osvežitvi se greva najest, nastropje nižje je jedilnica. Nato si malo ogledava mesto tudi železniško postajo. Priredila sva generalko, jutrišnjega odhoda z vlakom. Gredoč se obiščeva trgovino. Ostane nama se časa na pretek, jaz znova pregledam zemljevide, nekaj še zapišem. Zaradi dolg časa pogledava  tv. program. Seveda prva tema so poplave, ki pa so se, za naju danes končale. No ,v tem hotelu še ostane možnost, da še prespiva L. 2013, ko se vrneva nazaj na Švedsko.

 

                        Petek  13.07.2012  enaindvajseti dan  z vlakom  Smälandsstenar-  Halmstad-Köbenhaven.

 

        Zjutraj se nama ne mudi, vlak odpelje ob 11 uri. Tokrat nahrbtnika pripraviva za vožnjo, vse dobro pritrdiva. Odideva na zajtrk. Pri zajtrku srečava gospo, ki pripravlja jedila. Slišala je o najinem potepu po Švedski. Veliko stvari ji lahko razloživa, ker ona zna in razume nemški jezik. Ob 11h le pripelje vlak. Najdeva prosta sedeža. Vse je za nama. Nekje v zavesti me grize vest, da nisva hodila po točno določeni trasi. Kako bi se končalo ,težko rečem .Sigurno je le to, da tako daleč ne bi prišla. Preskrbovanje s hrano, vlaga in neočiščene poti bi bili najini, veliki nasprotniki. Vlak se ustavi na postaji v Halmstadu. Kupiva karti do Kobenhagna in se že peljeva . Nisva si vzela časa in porabila nekaj drobiža ŠEK. Med vožnjo sva imela slabo vreme, pa to naju ne zanima več. Vlak se ustavi v Kobenhagnu, greva nastropje višje in sva na letališču. Zaradi sigurnosti sva si vzela dosti limita, sedaj bova počakala ,nekaj časa na vzlet letala. Odločiva se, da bova počakala, kar na letališču. Sedenja sva itak bila potrebna. Hrano in pijačo sva imela pri roki.

 

                         SOBOTA  14.07.2012 dvaindvajseti dan Köpenhagen-Dunaj--z letalom

 

           Ponoči večkrat zaokrožim po terminalu. Romana večino noči prespi v spalni vreči na klopi. Dosti ljudi spi na letališču, tudi takšni se najdejo, ki spijo na golih tleh. Malo po šesti uri, sva v zraku, na višini 11000 m,zunaj je -53°C. 

        Sledi še vožnja z vlakom Dunaj -Celovec.

 

  Vse vožnje sva dobro prestala in nasvidenje Leta 2013.  Švedske E6 pešpoti nama je se ostalo 400 km.

 

 

 

 



E6 NEMČIJA od Herzberga do Dreisesselberga 925 km.

                  

 

                      DRUGI  DEL NEMČIJE  :OD 18.06.2011  DO   10.07.2011 

                                                           

                                        OD  HERZBERGA DO  DREISESSELBERGA , 925km

                

 

Težko sva pričakovala ,  dan , da bova začela s hojo.        

Z vlakom sva odpotovala, iz Celovca preko, Münchna, Göttingena do Herzberga.  V Herzbergu na postaji ,se mi vrne v spomin na lansko leto. Ko sva lani, naveličana iskanja oznak, sedla po 26 dneh hoje  na vlak in se zadovoljna odpeljala domov. Takoj sva krenila , na, že doma , skoraj do potankosti predelano pot,  za ta večer.Ura je bila 20.30. Zaradi dolgega dne ,sva še imela,  debelo uro zaloge. Tako sva prehodila kar nekaj km. Ko se je stemnilo sva postavila šotor. Čez pol ure, pa so naju pozdravile prve dežne kaplje.

           

            18.06.2011 Sobota  1. dan  od Rhumeguelle do Göttingena  42 km.

 

No, danes pa gre zares. Vstala sva ob 5 uri. Pospraviva in se podava na pot. Nisva se še segrela, ko naju preseneti dež. Oblečeva dežne hlače, ogrneva palerino in nadaljujeva.Ko hodiva skozi Rhumspringe, je prenehalo deževati.V Duderstädtu kupiva nekaj peciva, popijeva kavo in nadaljujeva.V Breitenbergu si prilastim češnjo. Kasneje priteče nasproti zajec , ko naju opazi, se ne more odločit, kaj storiti. Ob 11 uri prideva v Duderstadt. Mesto si ogledujeva, kar med iskanjem markacij. Na trgu se usedeva, obvezna Coca cola in kos peciva. V mestu je veliko ljudi. Po osvežitvi nadaljujeva. Vreme , ni nič kaj obetavno. Padejo že posamezne kaplje dežja. Za mestom naju čakajo, velike površine polj in travnikov. Skozi Nesselröden, pa sonce pokaže svojo moč. Nato  pa zopet velika polja žitaric. Tukaj ni večjih gozdov. Razen, ozki pasovi za zaščito polj proti vetru. Kasneje, pa le greva skozi Desingeroder wald. Pri izstopu iz gozda , prideva v Himmingerode. Tukaj se močno pooblači. Na dosegu roke je bila vas. Tam sva imela namen vedrit. Ni nama uspelo. Pod češnjo, sva oblekla zaščito. V spremstvo dežja sva nadaljevala proti Sattenhausenu. Dež je ponehal. Sedaj si želiva, da pot ne bi bila speljana čez travnik. Povzpela , sva se na Hengsberg 415m. Na drugi strani se po gozdni cesti počasi spuščava. Sedaj imava zopet sončno vreme. Prišla sva do ruševin Feld Sauberg le te obdaja gozdno območje.Kasneje po gozdu, prideva do Bismarckturma. Malu nižje pa še mimo izvira, ki je lepo obzidan s kamnom. Še kratek sprehod po gozdu navzdol pa sva v Göttingenu. Odločiva se,za nočitev v mladinskem domu. Malo je iz poti. S pomočjo domačinov ga hitro najdeva. S tem pa se tudi konča ,današnji dan.

 

             19.06.2011 Nedelja 2.dan  od Göttengena do Mündna. 28km.

 

Vstaneva ob 6h. Zajtrk je ob 7h. Malu tuhtava, ali naj greva po bližnjici, skozi mesto , ali pa se vrneva

delček poti, na E6. To pot poznava. Receptorka nama razloži ,da morava skozi tri nekdanje obrambne nasipe, ki so v preteklosti varovali mesto , pa še nekaj ulic in križišč , doda. Nazadnje se odločiva za naju sigurno varijanto. Vrneva se na sinoči prehojeno pot. Nakar slediva, oznakam skozi mesto. Bilo je dobro označeno. Tako, da sva ga hitro zapustila. Pri stadionu sva kupila jagode in jih med hojo ob jezeru pojedla. V parku je kljub rahlemu dežju,teklo veliko tekačev.Tudi par je naju ogovoril, ko sta videla, za katere oznake se zanimava. Vprašala sta ,če hodiva po E6 , ko pritrdiva  povesta, da večkrat, ko tu tečeta, si obljubita , da se bosta lotila te poti.Čez slabo uro sva že v Rosdorfu. Malo kasneje drugič ulije. Tudi tokrat se pod drevesom oblečeva proti dežju. Pred tem sva prečkala železniško progo. Sedaj se cesto E4. Pod stolpom, pri farmi sva iskala smer poti. Na križišču je manjkala tabla , zato pa je na stolpu, Gaußturmv kosilo sš bolj teknilo. Po kosilu, sva nadaljevala, skozi Hoher Hagen, preveč oznak, izven gozda, pa sva jih morala iskat, po raznih odcepih. To je bilo pred Schedenu. Tokrat je že ulilo, četrtič, danes. Deževalo, bo pa pozno v noč. Do Mündna, se imava dobrih pet km .Večji del poti, vodi  po gozdu. Zaradi gozda in slabega vremena, je že precej temno. Pot  naju pripelje nad  Münden, na razgledno ploščad. Od tu je lep razgled na mesto. Po mestu teče več obrambnih kanalov rek. Sestopiva v mesto, in mimo idoče povprašava, za mladinski dom. Ta se nahaja, kar precej proti severu. Tukaj prvič prečkava reko Werro. S to reko se bova srečala še velikokrat . V zgodnji večerni uri poiščeva prenočišče. Deževati pa tako ne misli prenehat.

 

             20.06.2011 Ponedeljek 3. dan od Mündna do Ludwigsteina    38km

 

Zajtrk, v pozni uri, Dobro se najeva. Natočiva si sveže vode. Jutro je lepo sončno-obetavno. Nisva se vrnila po isti poti, kot sva sinoči prišla.Bila sva preveč južno od železniške postaje. Malo sva spraševala, zanimivo , dobila  tudi različne odgovore na ista vprašanja. Na koncu sva, se le rešila Mündna. Bilo je najino najbolj zahodno mesto. Sedaj se pa vračava, nazaj proti jugovzhodu. Toda vredno je ogleda. Pot naju nekaj časa pelje, ob Werri, ko je pa možno pa se izogne asfalta, in se začne vzpenjat na pobočje hriba. Od tu se ponuja lep pogled na dolino. Tudi obnovljena hiška je lepa, nudila bi kar varno zatočišče. Kasneje se vrneva, v nižino. Ob potoku pa naju odpelje cesta,na poljedeljsko planoto. Tu je kar nekaj kmetij. Ne manjka, tudi pasejočih se konj in živine.Ko prehodiva to planoto , zavijeva v gozd. Steza se rahlo vzpenja, v Brackenberger Holz. To je velika  gozdna planota. Ko se otreseva gozda, prideva Atzenhausen , kasneje prečkava  cesto. Ob travnikih in poljih pa prideva v Mollenfelde. V kraju se ne zadržujeva , saj nameravava še danes priti čim dalje. Ob poti proti gradu , sem si privoščil češnjo, ponujale so se v drevoredu. Že ob poti proti gradu je nekaj zanimivih zgradb. Berlepsch Ellerode, je sezidan na majhnem hribčku. Tu pa naju zmoti dež. Zaščitiva se in se vrneva po isti poti. Dežja pa ni bilo veliko. Čakalo je naju nekaj km, gozda. Gozdna pot je, bila s trdne podlage. Samo, bolj naravnost bi morala biti speljana. Po prihodu iz gozda naju spremlja nekaj kmetijskih površin. Prečkava železnico, reko Werro. V Witzenhausenu, se Romana preobuje, boji se ožuljkov. V marketu dokupiva zaloge. Najina smer poteka skozi mesto, tako da med potjo malo poslikava. Pa tudi mesto je hitro za nama. Imava načrt, da bi nama uspelo prehodit do graščine, Burg Ludwigstein. Na gradu nudijo nočitve. Kar sva tudi izkoristila. Grad je postavljen precej visoko , tako, da je bil naravno varovan. Na gradu je bilo kar nekaj tabornikov. Dodelili so nama sobo v masardi. Imela pa sva še čas, pa sva obhodila grad, pa tudi češnja ni ostala nedotakjena. Na drugem, hribu stoji grad Haistain. Ta gradova,  nista bila v dobrih odnosih. Po drugi svetovni vojni, sta stala, tudi v različnih državah. 

 

              21.06.2011 Torek 4. dan od BurgLudwigstaina do Alte Mühlhauser str.  46km.

 

Ponoči je, kar močno deževalo. Ob misli, da sva na suhem in, da zjutraj ne bo treba pospravljat šotora še mirno zaspim nazaj. Samopostrežen zajtrk sva dobila v veliki grajski jedilnici. Samo veliko staro ognjišče, je ostalo iz starih časov. Lahko pa si zamislim, kako so se vitezi greli, okoli ognjišča v zimskih dneh, pred mnogimi leti. Grad sva zapustila, ogrjena s palerino, v roki dežnik. Obuta pa v Lowa sandale. V dolino sva šla po asfaltni cesti , mimo spomenika žrtvam obeh vojn. Odločila sva se dokler dežuje, če je mogoče, bova hodila, po čimbolj utrjenih poteh. Tudi, tu je bilo nekaj slabih točk, kljub temu, da štejejo stezo, za kolesarsko pot. Deževalo je celo dopoldne. V bližini Bad Soodna Allendorfa, so nekateri sprehajalci, vedrili pod naravnimi zaščitami. Radovedno so naju opazovali. Pot je bila speljana skozi toplice. Nato pod železnico in cesto. Zopet sva prečkala, reko Werro. Obhodila sva nekaj mestnega obzidja. Višje že skoraj na izhodu mesta, pa  je stala pekarna. Posladkala sva se , kava in Coca cola , pa še za na pot, sva dokupila. Lepo osvežena in spočita, se zaženeva naprej. Visoko v daljavi, je viden najin cilj in še več za njim. Do gradu je vodila trdna cesta. Grad Rothestain je bil do tretje ure zaprt. Za njim se malo spustiva, pri priključku nasledne ceste pa zopet malo v strmino. S ceste kreneva na stezo, sedaj pa postane spolzko. Dež je opravil svoje. Hodila sva po urejeni poti. Na njej ni manjkalo stopnic in celo jeklenica je bila potegjena. Prišla sva na Hörne 522 m. Za to višino je bilo potrebno  nekaj kapljic znoja. Pa sva se zopet malo spustila. Nato zopet ponoviva prejšno vajo. Tokrat na, Hohestain 596 m. Od tu imava lep pogled  na prehojeno  turo današnjega dne. Tudi tu, stoji hiška iz lesa. Čez nekaj časa, naju že preganja dež. Hitro se zaščitiva. Med spuščanjem, se nama porodi ideja, da bi nekaj časa šla po cesti. Nižje se cesta tako križa z najino potjo. Romana se pogovori z domačinko.Pove ji, samo po cesti navzdol. Kasneje se pa izkaže, da sva prišla , precej daleč od mesta v dolino. Po kolesarski stezi rešiva nastali problem. Ob številnih, malih jezercih prideva do Eschwege. Verjetno ,gre za nekdanje gramozne jame, ali kaj podobnega. V mestu se oskrbiva z gotovino. Nakup pa odloživa za kasneje, na izhodu iz mesta , tokrat sva se uštela. Nadaljevala sva, rahlo se dvigajoče iz mesta. Prečkava Zelebersbach. V lepem sončnem večeru prideva, do manjšega športnega letališča. Naprej, imava večjo gozdno področje. Po pogovoru z oskrbnikom se odločiva ,da tu postaviva šotor. Malo sva se posedela na soncu.Ko se ohladi, sva že v šotoru. Ponoči malo poškropi dež. Ima pa to področje,svojo ulico.

 

             22:06:2011 Sreda 5. dan od Alte Mühlhauser str. do Nesselrödena  30km.

Zbudiva se v lepem sončnem jutro.Pospraviva, za zajtrk imava eno škatlo keksov. Pred nama je, kar zajeten kos poti, po gozdu in nenaseljenem področju. Hojo začneva ob 6 uri.Po cesti greva proti hribovitem gozdu. V gozdu se steza začne vedno bolj strmo vzpenjat. proti vrhu je  malo shojena, z veliko mokrega listja. Na vrhu stoji tabla z opisom poti, nahaja se 477 m,n,v. Od tukaj, nadaljujeva po gozdni ravnini, po listnatem gozdu. Ker sva hodila tiho, sva pred sabo zagledala, divje svinje z prašički. Nekaj časa sva jih tiho opazovala. Ko se mi razdalja, ni zdela, zadosti varna sva jih opozorila, na najino prisotnost. Tla pod nogami, so se menjavala, od gozdne ceste, do slabo shojene steze. Tudi na tem področju so stale brunarice. Na jasi sva se povzpela na prežo.  Malo pomalicala, shladila noge. Po počitku  nadaljevala. Po dobrem kilometru poti, sem opazil, da je flaša z vodo ostala na preži. Tekel sem ponjo . N.S.G. Graburg, na višini,500 m, pa narediva velik krog, po obrobju hriba. Mislim, da brez potrebe za E6, da vodi po takšnih, delno neočiščenih lokalnih, poteh, ki so namenjene, lokalnim sprehajalcem. Ko skoraj narediva klobaso ,se le odlepiva, od sprehajalne poti. Tu greva mimo lesene skolpture, ki nama privabi smeh na obraz. V Rittmannshausen sva prišla opoldne. Vendar danes zaprto. Dotočiva vodo in naprej. Zopet hodiva po gozdu. Ob 13 uri prideva v Lüderbach, mogoče bova tule imela več sreče. V Lüderbachu, so še na slabšem,  že nekaj let nimajo trgovine. Višje nad mestom, je velika kmetijska planota. Napol zdrelo klasje se je upogibalo v vetru. Najina smer je speljana med njivami, tudi češenj ni manjkalo. V Altefeldu, malo iščeva. Na kratko skozi gozd in že sva v Markershausenu. Tukaj naju domačin  vpraša , če je nama kaj vroče in kam jo mahava. Ko mu poveva , zamahne z roko, češ , slaba 2 km. Ko pa midva kasneje prideva nad vasjo do razcepa cest , pa ne veva kam , ali po kolesarki naprej , ali po poti ki vodi strmo v gozd? Romana išče po kolesarski, jaz po gozdu. Višje v gozdu najdem, markacije. Poklicem Romano in se zapadiva v strmino. Hitro je nama jasno , da tu hodi zelo malo ljudi. Steza postaja vse bolj zaraščena in nemarkirana. Na grebenu nekaj časa iščeva. Ne veva, katera je prava pot , zgornja ali spodnja vlaka?  Kasneje, ugotoviva, da je bila prava spodnja. Tudi dež nama ne prizanese. Midva se začneva spuščat ob potoku. Tu zgoraj, bi naj bile Ruine Brandenfels. Po opisu v knjigi. Nad nama se je verjetno utrgal oblak. Od megle in močnega dežja je postalo kar temno. Počasi napredujeva po koprivah in visoki travi. Premočena le prideva iz gozda v Holzhausen. Dež ne pojenja, pomaga mu silovit veter. Spodaj v dolini zaslediva, tablo z napisom hotel. Poiščeva ga. Nahajal se je v grajski stavbi. Imel je to napako, da je bil za goste, ki ne vejo kam bi z denarjem 260 E !!! nisva, hotela pustiti za eno noč , zato sva se vrnila tri kilometre oddaljen Nesselröden. Toko premočena,  sva se hotela izogniti, nočitvi v šotoru. Do mesta je naju spremljal rahel dež. Videla sva se odprto trgovino in jo pošteno  izpraznila  , saj zjutraj ob najinem odhodu bo prav gotovo še zaprta.  Nato pa poiščeva, naročeno lokacijo, kjer bi naj bila prenočišča. Domačin je bil kar malo začuden najinega obiska. Odkar je Nemčija ,zopet združena nima več, pogostih nočitev.Dogovorili smo se tudi za pranje perila. V čevlje sva trikrat natlačila časopisni papir. Večerja je bila iz nahrbtnika. Gostitelj je bil star 83 let. Občasno mu je hodila pomagat, ženska iz sosetstva. Rad se je pogovarjal. Sedaj živi v pokoju ,včasih se je preživljal od svinjske farme. Midva pa kasneje, se enkrat " premljejeva" popoldansko pot. Ali je potrebno, da nas vodijo, po takšnih poteh.?  Noč ni minila brez dežja.

 

             23.06.2011 Četrtek 6. dan od Nesselrödna do Friedewalda  40 km.

 

Najin gostitelj in Romana sta pripravila bogato obloženo mizo. Vedela sva, da bo takšen zajtrk zadostoval za celo dopoldne. Še bi se lahko pogovarjali, ampak naju je vest priganjala naprej. Ob pol sedmih sva začela s hojo. Najprej sva morala prehodit, nepotrebno pot, okoli tri km. Gradu sva se v velikem loku izognila. Vidno je bilo včerajšno neurje. Za nadaljevanje sva imela, makadamsko cesto. Rahlo se je dvigovala met travnikah. Tudi skozi gozdno planoto je bila speljana. Pri prečkanju asfaltne ceste, se je pa suha zgodba končala. Na drugi strani ceste sva morala čez travnik, na obrobje gozda in tam nadaljevati, vzporedno s cesto, tako, da ne motiva prometa. V suhem vremenu je dobro zamišljeno. Če bi pot ponavljal, bi šel slaba dva km, ob robu ceste. Ko sva se obrnila od ceste in se napotila čez nižjo vzpetino. Sva zopet hodila po cesti. Opoldne, sva prišla, do prave uganke. Pot je bila markirana po cesti, dokler je šlo gladko, pač nisva brala listov, niti gledala skice. Lahko pa bi si skrajšala trud. E6 je namreč že sto metrov, pred področjem , imenovanem "pri treh kostanjih"  zavila na oster priključek ceste pod ostrim kotom in se začela dvigovat čez hrib. Midva pa sva za oznakah , odšla proti mestu. Pred Nentershausenu, sva se obrnila in pri Ruine Tannenbergu iskala manjkajoče oznake. Pa tudi to oviro sva rešila. Pri treh kostanjih pa so se nama pridružili pohodniki, ki sva jih prosila za pomoč. Malo so spremenili smer pohoda, dolžina poti pa jim je ostala enaka. Pospremili so naju po bljižnici, na drugo stran hriba. Skozi Bauhaus, sva šla ob spremstvu , mladega muca, ki naju ni hotel zapustit.Sedaj je pred nama velik gozd. Preden se ga lotiva naju pozdravi rahla ploha. Čez dobro uro prečkava  cesto E 70. Kmalu zatem še železnico. V Hönebachu, obiščeva trgovino. Pa nazaj za nekaj ur v gozd. Pri Nadelohru, naletiva na stare oznake, ki naju zamotijo za nekaj časa. Sedaj je zorana nova cesta in greš enostavno lepo po njej, do Ruine Hammundeseiche. Sledi še nekaj gozdne poti, ko pa sva prišla  iz gozda je sledilo še nekaj kmetijske obdelovalne površine. Ob 21 uri pa prideva v  mesto Friedewald. Takoj pri mestni tabli, sva opazila tablo, prenočišča. Veljalo je pravilo, zgrabi prvo, ker druge morda ne bo. Kljub malo slabi volji Gostiteljice zaradi pozne ure ,se je vse dobro končalo. Dobila sva tudi večerjo in to obilno.

 

          24.06.2011 Petek 7. dan od Friedewalda do Hünfelda 40km.

 

Danes, sva po obilnem zajtrku, začela s hojo ob 7.30h. Trgovine so bile še zaprte,glede na to, da bova danes prehodila, še nekaj krajev se nisva vznemirjala. Pri izhodu iz mesta sva si ogledala grad. Sonce je bilo že precej visoko, kazalo je na lep dan. Oznake naju zvabijo na obrobje gozda , na lokalno razgledno pot, ki se krožno vije okrog kopastega hriba. Po skoraj eno urni hoji na obrobju gozda, se le odcepi čez travnik na cesto. Na cesti manjka kakšna oznaka. Nadaljujeva proti, Hillartshausenu. V tej okolici, se opis ne ujema z dejanskim stanjem na terenu. Izprosiva si vodu in greva naprej. Čez dobro uro, sva pri tabli Schenklengsfeld.Tudi v tem večjem kraju se nisva ustavljala. Oznake, ki so bile, že kar precej zbledele, so naju pripeljale čez cesto. Tu jih je pa zmanjkalo, z iskanjem si nisva dosti pomagala. Nagajat je nama začel dež. Na drugi strani, sva videla staro judovsko pokopolišče, ki ga omenja knjiga. Po popraševanju sva se odločila, da greva po skici, ki je priložena v knjigi. Šla sva čez veliko posestvo. Vprašala sva lastnika, če nama lahko  pomaga. Tu ni bilo nikdar markirano, bova pa višje na planoti, zagledala oznake. Je bil njegov odgovor. Po planoti sva hodila med, žitnimi polji. Ob strani so stale vetrne elektrarne, ki so se vrtele ob močnem vetru. Hodila sva po poljedelski cesti. Ta močan veter, pa je meni odpihnil palerino z nahrbtnika, ki sem jo sušil, obešeno zadaj. Ko sva opazila, da je ni, pa sva hodila že po asfaltni cesti. Odložim nahrbtnik, in jo tečem iskat. Skrbelo me je, da je ni veter kam odpihnil. Rdečo barvo sem že od daleč zagledal, odleglo mi je. Palerino potrebujem, večkrat na dan. Šla sva skozi dva, skoraj enakoimenska kraja, Ufhausen in Unterufhausen. Tule sva zasledila, oznake in stezo, ki se je spuščala z leve strani, po pobočju hriba. Prišla sva na idejo, da je mogoče, nova pot , speljana, čez gozdni hrib, ki ima na vrhu razgledni stolp. Popoldne hodiva po kolesarki stezi, obdana s velikimi polji. Dolini pa sta povezani s cesto. Tu naju malo obišče dež.V Großentaftu, najprej prečkava cesto, nato še železnico. Ko se spustiva s Stellberga, zopet ulije dež. sedaj se odločiva, da v Hünfeld odideva, kar po trasi nekdanje zželeznice. Sedaj jo uporabljajo, kolesarji in pešci. Prečiva velik vijadukt, ki ni imel sreče. Gradili so ga pred drugo vojno.  Po vojni pa so Nemčijo razdelili ,tu v bližini je potekala meja. In ta trasa železnica je samevala. Viadukt pa je zaščiten s Uneskom. Ob pozni uri prideva v Hünfeld. Prenočišče najdeva v lovskem hotelu.

 

              25.06.2011 Sobota 8. dan od Hünfelda do Abstroda 35 km.

 

Ob Pozni uri zapuščava Hünfeld.  Najino izhodišče je bila, velika kmetijska planota z imenom Nüst. Obdajale so naju velike njive in travniki. Ko sva prehodila, obdelovalno površino, sva nadaljevala v gozd. Hodila sva po trdi makadamski cesti. Mühllide 428m.n.v. pa Schlagberg. V gozdu začne tudi deževati . Tokrat tudi jaz obujem sandale. Ker ne veva kako resne bodo padavine, preoblečeva tudi hlače, se ogrneva palerino in naprej skoz gozd. Po kratki slabi stezi prečiva gozd. V kraju Hofbieberu se najeva, napolniva nahrbtnik. Od tu pa se potka, rahlo vzpenja do gradu. Schoß Bieberstein je mogočna zgradba, ki jo sedaj uporablja šolstvo. Najina steza se na drugi strani vijugasto spusti v nižino. Železnica Bieberstein pa nima več železniških tirov. Midva nadaljujeva po nekdanji trasi železnice. Pri križišču s cesto pa ostaneva brez tabelj. Vprašava domačina, ki naju tudi pravilno usmeri, pojasni pa nama, da zaradi popravila ceste ni tabelj. V Schackau, se enkrat vprašava. Nakar se začneva strmo vzpenjat. Najprej po asfaltni , kasneje po makadamski cesti. Čisto na vrh pa je vodila samo steza. Na drugi strani se spustiva v vas, v vasi ni bilo jasno označeno, kako in kaj. Zato sva se povzpela na Whs. Milseburg. To je pa bil v tem dežju in megli, že kar podvig za najine sandale. Na vrhu hriba stoji kapela z nekaj svetniki, razgleda danes ni bilo. Je pa bila v davnini  naselbina. Schutzhüte je bila, kljub slabemu vremenu dobro obiskana. Nekaj začudenih pogledov, se je paslo na nama. Velika nahrbtnika, palerini, kratki majici obuta pa v sandale. V dokaj hladnemu vremenu. V koči se dobro okrepčava. Ko sva bila pripravljena ,za na pot, sva to storila, na nasprotni strani hriba, po kamnitih stopnicah , kratek čas čez travnik zatem v gozd, po dobrem makadamu. Buchepfader Stein 759m.nv. Ni bilo kaj posebno izzrazito. V Grabenhöfchenu prečkava cesto in se po makadamski cesti, zapodiva v Weiherberg. Ko sva hodila po dežju in vetru , se Romana spomni, da je nekje slišala, da bo jutri sončno. Na trenutno stanje, še sama to ni verjela. V Abtsrodi,  se odločiva, da imava za danes dovolj. Poiščeva si nočitev in večerjo, malo sva se pogajala za zajtrk, da bi bil, čim bolj zgodaj.    

 

             26.06.2011 Nedelja 9. dan od Abtsroda do Fladungena 36km.

 

Od Romanine napovedi ni bilo nič. Že ponoči je dobro deževalo. Sedaj pa tudi ni kazalo, da bi prenehalo. Počasi sva ob klepetu s čistilko, ki je nama tudi pripravila zajtrk, zajtrkovala. Trdno odločena, sva zapustila hišo. megla ni dopuščala  kakšnega daljšega pogleda. Ob žičnici sva se vpenjala. Na vrhu planote, je bila leta 1920 Letalska baza.  Sedaj je muzej na prostem, zaradi megle, tudi nisva dosti  videla. Tu okrog je bilo vse označeno, ko pa sva na drugi strani prišla nižje, pa sva, že iskala. Do sedaj sva hodila v megli in dežju. V Gersfeldu sva dotočila vodo in ob potoku nadaljevala, rahlo navzgor. Na planoti Rotes Moor sva prečkala cesto B 278. Pri Sender Heidelsteinu, pa sva se začela rahlo spuščat. Tudi tu prečkava cesto, pa nazaj v gozd. Na Querenbergu naju preseneti kolona kolesarjev. Proti Schvarc Mooru pa preneha deževati. Dež zamenjajo, zelo nadležni obadi. Na velikem parkirišču popijeva kavo, z dodatkom peciva. Sennhütte, samo od daleč spremljava s pogledom. Nižje zopet problemi z oznakami. Na soncu  pojeva sendviče. Daleč pred nama, je več mest, tako na hitro, si izbereva po enega in ga imenujeva Fladungen, to je pa najin ,nocojšnji cilj. Nekaj po 17 h. prideva v mesto. Hitro sva našla kar sva iskala .Na uslugo sva dobila celo masardo. Oprali so nama tudi perilo. Danes sva naveličana dežja in megle, hitro prenehala s hojo, zato lahko, sedaj lepo na soncu, premlevava, deset dnevno doživetje, ki je minilo.      

 

                 27.06.2011 Ponedeljek 10. dan od Fladungena do Hattersdorfa  39km.

 

Zajtrkovati sva začela ob 6.uri. Po zajtrku sva jo mahnila, po kolesarski stezi. Čevlji so se lepo sušili kar na nogi. Nordheimu v.d Rhön, se nisva zaustavljala, saj še ničesar nisva potrebovala. Tudi v Ostheim v.d.Rhön, je bilo enako. Imela sva lepo sončno dopoldne. Na poti je bilo nekaj sprehajalcev, precej več  kolesarjev. Ob 13 uri sva prišla v Mellrichstadt. Na terasi sva naročila kosilo tako, da sva lahko, bila sezuta. Po zaužitju, sva se odpravila naprej. Hodila sva po trdih poteh. Malo po gozdu malo med polji. Za Hedungenu  sva, odšla za dalj časa v gozd. Po gozdu, sva prečkala nekaj cest. Prišla sva tudi, na slabšo razrito stezo. Poraščeno s travo. Do Waltershausena, se nisva rešila gozda. Pa še, od tu naprej je bil. Srečala sva skupino, nordik pohodnic. Aubstadt,Ottelmannshausen, Herbstadt. So bili hitro za nama. Ura pa se je tudi, že pomikala proti večeru. Danes je bil lep dan, tudi sedaj je kazalo na lepo noč. Noč bova prespala v šotoru. Ne prehitro sva hodila rahlo navzgor v hrib. Ozirala sva se po mestu, kje bi postavila šotor. Ker sva imela, časa se dovolj, sva bila kar precej izbirčna. Na koncu sva izbrala planoto, s pogledom na Herbstadt. Obdana sva bila, z žitnimi polji. Se preden sva zaspala, so v bližini počili trije streli z lovske puške, Romana je slišala samo enega.

 

             28.06.2011 Torek 11. dan od Herbstadta do Hattersdorfa 48 km.

 

Zjutraj sva vstala pred šesto uro. Ob 6.15h sva se že spustila, na E6. Taborila sva precej nad cesto. Obetal se je lep dan. Skozi Eyershausen, sva, kar švignila. V Alslebenu, sva se ustavila, obiskala sva pekarno. Najine želje so se izpolnile. Dobre volje sva odšla naprej. Z nama je potovalo nekaj, novih dobrot. Pod nogami sva imela trdo, suho podlago. Čez nekaj časa , sva se začela dvigovat na Stemberg. Tu je stala velika kapela. Na počivališču sva se ustavila, naredila mali servis na podplatih. Kasnejša hoja po mokri travi, je pokvarila ves prejšnji trud , po prihodu iz gozda, naju pozdravi Bayernturm. Seveda sva se povzpela na njega. S turna pa sva prišla v Zimmerau. Tudi tu je bilo potrebno, malo iskati. Dotočila sva vodo. Vročina je dobro pripekala. Maroldswwisach, sva prišla ob pol dveh. Tudi tu sva malo iskala. Kasneje pa sva se dvignila nad mesto. Tu je bil kamnolom , ali celo rudnik- Zeilberg. Steza vodi po obronkih kamnoloma. S hojo po gozdu sva prečkala dve večji cesti. V Altensteinu, sva olajšala malo češnjo. Pa zopet v gozd. Po vedno slabši poti. Prišla sva do nekdanjih naselbin. Zatem pa do Hertasee , to je zelo malo jezero, v temačnem gozdu. Nato pa skozi, Unterelldorf. Ker je lep sončen večer hodiva, do dvajsete ure. šotor sva postavila ob domu ribiške družine. Vse bi bilo idilično, če ne bi v mraku v bližini, navozili gnojevko.

 

               29.06.2011 Sreda 12.dan od Hattersdorfa do Mitwitza  46 km. 

 

Ob 6.30h. Sva že imela nahrbtnik na ramenih in se podala novem dnevu naproti. Sprva, sva opazila zelo lepo, hišo iz okroglega lesa. Stene so bile, samo olupljena drevesa macesna , super sestavljena. Spremljal je naju potok Tambach. Skozi vas, Hergramsdorf. Najlepša, je bila graščina. pot je vodila skozi dvorišče. Za ogradi so se pasli jeleni s kušutami. Pa tudi drugih živali ni manjkalo. Met potjo sva oprezovala, za kakšnim gostiščem. Danes sva bila se tešč. Scheuerfeldu, se nisva ustavljala. V Coburg sva prišla rahlo se spuščojoča. Do prvega križišča je bilo solidno označeno. Tam pa koliko sva iskala, nisva videla oznak. V knjigi je pisalo, da bi se naj z avtobusom, odpeljali na izhodišče, Veste , jaz sem trdil, da je markirano, Romana, da ni. Nato pa sva po svoje, odšla v mesto. Prvo sva se najedla potem pa se pomikala proti parku, ki je bil v znožju gradu, kjer je bil tudi najin cilj. Videla sva delček, Coburga, pa je na naju, naredil zelo pozitiven vtis. Podala sva se na grad, ki je stal na vrhu hriba, kot se za grad spodobi. Tudi tu, sva bila, prijetno presenečena. Po ogledu gradu , sva malo nižje, pri kiosku nalila vodo, izpila pa Coca colo, sedaj jo obožuje tudi Romana. Na kratki razdalji, od naju pa zagledam, najbolj iskano, stvar tega dne. Slediva ji, proti letališču. Lepo ob robu gozda, slediva oznakam, v senci dreves se ve. Nekaj časa je bila steza, pa zopet makadamska cesta. Vse skozi ,pa se je počasi spuščalo. Prečkala sva nedograjeno cesto. Tule sva v dvomih stala , ker sva imela , dve poti markirani, nobena pa ne   jasno. Odločila sva se za staro varijanto, ki je naju pripeljala do jezera. Prečkala sva cesto, in se rahlo dvigovala, po cesti. Višje, pa po stezi ob potoku. Prišla sva do manjšega igrišča. Tu se Romana spomne, da še danes nisva nič počivala. Ponudim ji pol ure, ona pa  jo malo raztegne. Privolim. Uro nosim  tako, samo jaz. Počivala sva, v Spittelsteinu. Kipfendorf, se je nahajal, ob gozdu. V Wellmersdorfu, sva prečkala cesto. Zatem skozi gozd. Od Furth a. Berg stoji se samo en obok in nekaj zidu. V letu 1650 je pa tu stal, mogočen dvorec. V Plestenu ni bilo nočitev, zato sva odšla naprej. Plestener Berg 439m.n.v. Spitzberg in Hassenberg, pa so naju opozarjali, da sva prišla v hribovite predele. Od tu naprej bo potrebna dobra kondicija. Preden sva se spustila v Mitwitz, sva morala, še okrog hriba po, daljši poti, z nekaj višinci. Iz Steinacha do Mitwtza, pa sva jo obrala, po kolesarski stezi. Že ena izmed prvih hiš, nama raztegne obraz v nasmeh. Hotel, in to točno ob poti. Večerja in udobno spanje naredita čudeže. Opozorijo pa najine noge, ki so ves dan tiho, posebno, če se na vsake tri ure spomniva nanje.

 

            30.06.2011 Četrtek 13.dan  od Mitwitza do Nordhalbena 41 km.    

 

Sedaj lahko zapišem, ko je to že za nama. Tri dni bo zelo težka hoja, slabe, mokre, neočiščene poti. Ponavljajoče, si iz doline na hrib na drugi strani nazaj v dolino, vajo pa nekaj krat, ponovimo na dan. Vstaneva, o poglej kako, lije. Boljše,  sedaj, kot pa kasneje, na poti se preoblačit. Pozajtrkujeva, tudi na zajtrku se pozna, da zunaj dežuje. Odpreva dežnik, in po kolesarski stezi naju odpeljejo markacije iz Mitwitza. Po Breitenseeju, se dobro vidi kako močno dežuje. Tudi, na Mühlteichu, špricajo kapljice dežja. Sedaj pa že hodiva po gozdu. Krötenhof, pa Ludwigshohe in Kienberg so že za nama . Sedaj sva prišla, že malo bolj na svetlo. Prečkava železnico in cesto.Sedaj hodiva, ob njivah, tudi travnikov ne manjka. Nad Glosbergu, pa je potrebno kar strmo v breg. 556 m.n.v. Bauersberg. Za steingraben, v katerega se spustiva, ne vem. Opoldne prideva v Gifting. Tu sva načrtovala kosilo. Gostilna danes zaprta, piše pred vrati. Prebereva si nadaljevanje poti, to sva nameravala med jedjo. Ob potoku, okrog 7 km. Zelo romantično. Toda ne v dežju in do kolen segajoči, mokri travi. Jaz hodim prvi in mirim Romano, povem pa, da zna na pamet, tudi grde kletvice. Potok je bil že manjša reka, sreča ,da je imel brvi, saj sva ga najmanj petkrat ,prečkala. Imenoval se je Doberbach. Dež je počasi pojenjal, megla pa se ni hotela, ločit od naju. Pot ob potoku sva skrajšala, tako, da sva šla strmo iz grabna v Effelter. Od tam pa po kolesarski. pazit sva samo morala, ko prideva v gozd, bo E6 prečkala cesto. Ni bilo problema, saj je bila to, makadamska cesta. Kar zajeten kos, poti sva prehodila po njej. Kot pa je običajno, če le obstaja kaksša steza, jo bodo uporabili za pohodniško. Tako je bilo tudi sedaj. Manjkala je tudi, kakšna puščica ali kaj podobnega. Pa nama ne bi bilo potrebno, se vračat in iskat. Oglašal se je tudi želodček, čisto upravičeno. Danes je okusil samo zajtrk. Ob lokalnem smučišču, sva prišla, iz grabna, na planoto, kjer leži Nordhalben. Iz Mitwitza je sinoči poklicala gostiteljica  in izvedela, da v Nordhalbenu je hotel. Ko sva domačina vprašala za hotel, je naju kar pospremil, do tja. Vzbudila sva mu zanimanje, pa je postal radoveden. Hotel Post, pa je nama ponudil, vse potrebno.

 

             01.07.2011 Petek 14.dan  od Nordhalbena do Helmbrechtsa 36 km.

 

Po obilnem zajtrku, se vrneva na izhodišče poti, E6. Hiše ob poti so postale,vedno bolj retke. V gozdu, se je pot začela, strmo spuščat, v graben. Najprej prečkava, železnico, nekaj malega hodiva ob cesti. Potok sva prečkala preko malega jezu. Na levem bregu potoka , pa strmo po stezi, navzgor. Hitro sva prišla na gozdno cesto. Po njej na, Penzelkamm. Lotharheil, Langenau. Vse skozi, sva hodila po gozdu. prečkala sva veliko gozdnih cest. 22 km.sva imela, gozda za prehodit. Lamitztal, schloßberg, grßyater, so se imenovali kraji v gozdu. Thiemitz, Sorge in Meierhof, pa so bili manjši kraji. Romani, take poti, ki potekajo samo v gozdu, niso všeč. Prečkava še dve cesti in prideva v Schwarzenbach. Od tu pa nazaj v gozd.  Povzpneva se na Dröbaberg 794 m.n.v. Pillmersreuth,Whs, Rauhenberg in pa, Kleinschwarzenbach, so bili kraji, ki sva jih morala, prehoditi do Helmbrechtsa. Teh 30 km. poti je bilo v najbolj slabem stanju. Prevec so bile zaraščene, ponekod razrite od delovnega stroja. Ostalo pa je tudi preveč lesa na poti. Zadnjih nekaj km. pa sva po navodilih domačina, odšla lepo, po kolesarski stezi.Pri pogovoru, je začelo deževati. Romana mu razlaga, o slabih poteh, ki sva jih danes prehodila, rezultati so bili vidni, tudi na najinih nogah. Nato, pa on razloži, pojdita po cesti, ki ni prometna, nižje, pa se začne kolesarka steza. Po njej, naravnost v mesto. Mogoče prehodiva km. Ko se pripelje na motorju, za nama gospod. Izroči nama načrt, ki ga je sam narisal. Vseboval je vse od križišča, do krožišča, narisana je bila tudi lokacija prenočitve. Telefonsko je naju, že najavil. Zahvalila sva se mu. Načrt pa je popolno, ustrezal. Dež je popustil, ne pa tudi oblačnost. V Helmbrechtso, sva našla nočitev, za večerja pa sva poskrbela sama.

 

               02.07.2011 Sobota 15.dan od Helmbrechtsa do Fichtelseea 35 km.

 

Kot, sem že omenil, da je bil domačinov načrt, zelo dober, posebno tisti del, da ne hodiva po gozdu in travniku. Sobe sta oddajala starejša zakonca. Tudi pralni stroj je naredil nekaj za naju. Pri zajtrku, smo se pogovarjali, o Romaninem madežu, ki je nastal po ugrizu klopa. Bila je ravno sobota in ambulante zaprte, zato smo se odločili,da met potjo obiščeva bolnišnico v Münchbergu. Ob 7h. sva zapustila, Helmbrechts. Odšla sva ,po kolesarski stezi, da bova, čimbolj čista prišla v bolnišnico. Prečkala sva cesto E6 (A9). Bolnišnico sva hitro našla. Med čakanju Romane v čakalnici, se mi podijo različne misli po glavi. Najslabša je bila ta, da bi naju poslali domov. Debelo uro sem udobno počival. potem se prikaže Romana s škatlo, antibiotikov. Met potjo iz mesta mi razlaga, potrebne ukrepe, če bodo seveda potrebni. Skozi mesto, ne gre vse glatko. Na Kapehenberg, 585 m.n.v. Pa proti, Großlosnilz, Erbsbühl in  Schnackenhof. Za Zellu prečkava cesto, nato  v gozd. Hühnerhohöfen in Torfmoorhölle sta blizu skupaj. Pri Egerquelle, malo predahneva. Kasneje sledi malo dolgočasne hoje, s pogledom na Bischofsgrün. Pri Karchesu prečkava cesto. Na drugi, strani , po strmi cesti navzgor. Obiščeva se drugi izvir, Mainquelle. Malo zatem pa se tretjega, Naabquelle. Tudi na razgledni stolp se povzpneva. Tukaj je veliko granitnih blokov, prav zanimivo naloženih. Tik nad, Fichtelsee, manjkajo markacije, ta ko, da sva nekaj časa iskala. V bližini jezera sva našla, prenočišče.( To prenočišče je bilo najcenejše na celi poti.) Oddajala pa ga je starejša gospa.

 

              03.07.2011 Nedelja 16.dan od Fichtelseea do Konnersreutha 43 km

 

Že ponoči, se je slišalo močno deževje, pomagal mu je tudi veter. Ko sva zjutraj, pogledovala skozi okno. Bi najrajši ostala,kar v postli. Veter, megla in dež, so mi puščali dvome, ali lahko sploh hodiva po takšnem vremenu? Bila sva na višini,750 m.n.v. Po zajtrku, zapustiva, toplo zavetje. V sobi sva prej dodobra pregledala skice in zemljevid, da bi na dežjo, to čim manj počela. Prečkala sva umetno pregrado jezera. Za jezeru v gozdu, pa sva našla markirano pot. Ta pot je ves čas, do Nagela vodila po gozdu. Od tam, pa zopet do Habersteina. Ko sva to prehodila, sva bila že blizu, Alexandersbada. Dež se je naveličal padat. Prva hiša, ki sva jo zagledala, pri prihodu v Marktredwitz, je bil Lovski hotel. Samo sva se spogledala. Že sva naročila. Naročeno, tudi z užitkom pojedla. Potem pa se je začela dolga hoja skozi mesto. Mesto je precej veliko. Zalomilo se je samo, ko sva že skoraj prišla iz mesta. najino izhodišče je bilo, Wölsau. V tej vasi sva zavila desno v gozd. Hodila sva večinoma ,po makadamski gozdni cesti. Mislim pa ,da ni bila izbrana ,naj bližja varijanta. Edina vas je bila, Preisdorf. Pri prečkanju ceste sva se rahlo dvigovala, proti Kalvarienbergu. Tu sva se na klopci ob kapeli, malo sezula. Daljši počitek pa je prekinil dež. Pohitela sva proti, Konnersreuthu. Ne pozni uri sva se odločila, da za danes končava. Nočitev sva si zagotovila v Gostilni, v njej so nudili tudi hrano.

 

          04.07.2011 Ponedeljek 17.dan  od Konnersreutha do Bärnaua  48 km.

 

Ob 7h.,sva že zapuščala, mesto. Odšla sva ,po kolesarski stezi. Najin moto je bil, čim bolj dolgo naj  ostanejo, čevlji suhi. Šla,sva mimo več ribnikov. Mimo kmetij. V Waldsassenu se nisva zaustavljala. Met potjo sva malo poslikala. Največja je cerkvena zgradba. Hitro, mestno okolje zamenjava, za naravno. Forstkapelle, je postavljena v gozdu. Do sedaj sva imela trdo podlago pod nogam.  Vreme megleno in oblačno. Nama je bolje tako. Ob 12 uri, sva prišla v Neualbenreuth. Tu sva naročila kosilo. Pa še nekaj sladkega. Se ve za Romano ,obvezno kavo. Ko sva, vse to zložila vase. Pa pot pod  noge.Kasneje, sva zvedela, da sva bila tukaj, najbližje središču Evrope. Tilen berg je bil res zelo blizu. Šla sva mimo St.Nikolaus kapele. V Mähring, sva šla po cesti. Neumühle je še obdajalo polja in travniki. Sedaj bo potrebno, za nekaj časa v gozd. Griesbacher wald. Iz gozda,  prideva v Hermannsreuth. Iz gozda se tudi vrneva v gozd. Ko pa prideva iz njega, je za danes dovolj gozda. Že utrujena, hodiva čez velika polja, travnike do Bärnau. Na začetko mesta, kar nekaj tabel ponuja nočitve. Table so pa v slabem stanju, Kasneje, se izkaže, da se samo en penzion deluje. Ker je pa edini je nesramno drag. Kar oskrbnici, Romana tudi v obraz pove.

 

             05.07.2011 Torek 18.dan od Bärnau do Eslarna 38 km.

 

Iz Bärnau, sva odšla, v oblačnem jutro. Hodila sva, po lepem brezovem drevoredu. Ob poti pa so gradili,mostišče. Prav takšno, kot je na tem mestu nekdaj že bilo. Kot se, že sedaj vidi, bo vredno ogleda. Ko sva kasneje hodila v gozdu, sva videla lepe hiške za pomoč pohodnikom. Nekaj časa sva hodila, po Nemško, Češki meji. En del meje, so celo Geodeti, merili, od kamna do kamna. Pri Silberhüte se nisva, zaustavljala.Hodila sva po gozdu mimo, Ruine Schellenberg. Zanimiv je bil tudi Brotfrlsen. Potem pa je sledilo spuščanje do mlina. Na drugi strani pa zopet v hrib ob plinovodu. pri spuščanju pa sva prišla v Neukirchen.  Od tu sva se še nekoliko spustila, nato pa po asfaltni cesti, rahlo navzgor. Ker je bil čas kosila, sva zavila malo spoti. Najedla sva se, v Landhotel Kastanienhof. Po močnem obedu nadaljujeva, do Waidhausa. Tu se ne ustavljeva. Ugotoviva, Da so pred kratkim, prestavili traso. Zemljevid in knjiga sta imela isto smer. Oznake E6 so označevale, smer , do Eslara tri km po daljši trasi. Midva se oločiva, za krajšo. Prečkava avtocesto in po trasi nekdanje železnice, prideva v Eslar. Na poti sva prečkala, še močvirni del, zemljišča. Bil je zgrajen nasip in nekaj mostov. Zelo pridni, so bili komarji. V Eslarn,sva prišla, okrog osemnajste ure. Rada bi se prehodila kakšen km. Samo potem bi morala, spati v šotoru. Poiščeva nočitev. Gostitelj, se je tudi ukvarjal z pohodništvom. Imajo organizirane pohode, on jim pa s kombijem , vozi težjo ,opremo. Zato so pa traso poti, raztegnili in vključili, vse mogoče. Izognili so se skoraj vsakim metru asfalta.

 

             06.07.2011  Sreda 19.dan  od Eslara doWaldmünchena  35 km

 

Zjutraj sva, že pred zaprtimi durmi čakala na zajtrk. Premalo smo, se pogovarjali, o trasi današnje najine poti. tako nisva vedela dejanskega stanja. Midva sva na zemljevidu videla, kje se zopet, križamo. Po dobri, uri hoje sva prišla na stičišče ceste in E6 poti. Videla sva izbrisane, posamezne oznake, o novih pa nič. Nadaljevala sva po stezi naprej. Vedno bolj iskala, lovec pri izdelovanje preže, je bil bolj redko beseden. Ko sva prišla na vrh, pobočja ,pa sva, le videla nove markacije, pomešane s  starimi.  Tukaj je bila pot malo ovita, malo  se dvigovala in spuščala. Naveličana , iskanja sva se prepustila, oznakam. Kasneje sva spoznala, da greva po krožni poti, nazaj v Eslar. To sva ugotovila, ko sva prišla do razcepa. E6, pred nama je vodila levo in desno, iz ene strani, pa sva prišla midva. Do sem pa sva  hodila ,po ovinkih okrog njiv, travnikov, skratka živ obup. Trava je segala do kolen, seveda mokra. Pomoč sva poiskala v gostilni. Obenem pa jih olajšala, za pecivo, kavo in Coca colo. Tu so bili trije, ljudje in vsak je povedal različno rešitev. Midva, sva se vrnila po poti, ki sva prišla. Ampak lepo preprosto, po suhi ozki asfaltni cesti do potoka. Od tu pa po makadamski cesti nazaj na grebenj. Nore markecistove ideje sva izpustila. V Stadlern, sva prišla tri ure pozneje, z dodatnimi 10 km. Malo sva posedela, dotočila" gorivo", in nadaljevala po zamisli markecista. Upala sva, da se bo čimprej končalo, njegovo območje. To se zgodilo šele drugi dan. Popoldan, je začelo deževati. Trasa je potekala po gozdu. Skozi redke vasi,Steinlohe,Katharinenhof,in Eglsee. Ob 19.40 h. sva prišla iz gozda. pot naju je vodila preko mostu jezera Perisee. Od tu pa po lepi poti do Waldmünchena. Tukaj sva prenočila v hotelu. Ponoči, pa je dež lepo potrkaval po strešnem okno.

 

                07.07.2011   Četrtek  20.dan  od Waldmünchna do Hohenwartha  42 km.

 

Zjutraj že nestrpno, pričakujeva zajtrk. Po zajtrku, se na ulici malo razgledava. Poprašava, za nama nejasne stvari. Nato pa se pobereva iz mesta. Nekaj časa sva ostala na cesti. Pri velikem ovinku,sekava ovinek, mimo kapele v gozd. Tu sva imela smolo. V gozdu so ravno potekale, delovne aktivnosti. Preskakovala sva hlode, se izogibala stelji. Ob poti je bil postavljen, križev pot. Izogibala sva se oviram, in prišla na, Herzogauer Berg. Na hribu je bilo naselje. Najlepša je bila graščina in kapela. Kažipot naju usmeri, še naprej rahlo navzgor. Vreme je, bilo zelo oblačno. Dež ne čaka, rahlo se ulije. Midva se pod streho, preobujeva, ogrneva tudi palerino. Dežuje pa ne dolgo. Pa saj je vseeno ,sedaj je tako vse mokro. Konča se hoja po cesti, zaviti morava na stezo, ki pelje po gozdu na vrh. Na grebenu med drevjem zagledava lesen razgledni stolp. Bil je kar dobro maskiran. Steza vodi po grebenu, je zelo kamnita, tako, da je potrebna previdnost. Megla, preprečuje pogled na okoli. Na najvišjem ,delu grebena,  stoji križ. Tako nama mineta kakšni dve uri. Pri Althütte, pa sva nadaljevala po cesti, ki je bila ravno zaprta za promet. Prehodila sva jo, kar zajeten kos. Ko sva prišla do delovnih, strojev, sva se umaknila, po gozdni cesti v gozd.  Nekaj sto metrov višje, nadaljujeva po E6. Pri Bergwachthütte, sva še malo razgledala okolico. Od tu se vidi lep razgled, na Furth i W. Pa tudi naprej, se vidi kar zajeten, del poti. Ta pot  naju čaka popoldan, s tv oddajnikom. V mesto  sva naročila kosilo. Met tem času mesto, opere dež. Da nama prej mine, pojeva še sladico. Po dobri uri se odpraviva naprej. Cilj je Hoher Bogen. Gorski greben, na enem vrhu stoji tv. stolp na drugem,Berghaus Hoher Bogen. No midva prej še malo zaideva. Pa mislim, da ne po najini krivdi. Kasneje se izkaže, da bi bila tista smer kar pravilna, bolj na gosto , bi jo morali markirat. Pa ,se midva ne bi vrnila, v prepričanju, da sva v zmoti. Met tem času, ko je išla knjiga in zemljevid, je zgrajen tudi vijadukt, s cesto. Pa je naju, malo zmedlo. Z sončem v hrbet, sva prišla, po strmi stezi na,Burgstall. 976 m.n.v. Na drugi strani se malo spustiva. Nato pa po cesti do koče, Forstdiensthütte. Sedaj pa naju čaka spust, po gozdni cesti v dolino. Ta cesta ,je bila pred leti solidno zgrajena. Ima več lepih kamnitih mostov in podpornih zidov. Tudi izvirov vode ne manjka. Po dolgi hoji po gozdu, prideva iz gozda. Nadaljujeva, po skromni asfaltni cesti, met travniki. Ura je bila že 19 h. Zato sva se odločila, da bova, odšla, v Hohenwarth. Tako so nama svetovali domačini. V tem mestu je dovolj objektov za nočitev. Res sva zlahka, našla. Gospa je nama pripravila tudi, lahko večerjo in oprala umazano perilo. Gospod je po pogovoru, nama narisal načrt jutrišnjega pohoda na greben, Kaitersberg.

 

            08.07.2011 Petek 21. dan  od hohenwartha do Seebachscheifa  45 km.

 

Sinoči, je bil tako lep sončen večer, nič ni kazalo, da bo ponoči začelo deževati, prav to se zgodilo. Divjala, je močna nevihta. Po močnem zajtrku, se odpraviva, v megleno, deževno jutro, za začetek po asfaltni cesti, ki ni bila prestrma. Pod kapelo sva, nadaljevala po stezi. Za čas, da sva prišla na greben, je celo prenehalo deževati.Pri Kreuzfelsnu, je zopet začelo deževati.Od tu pa ni bilo daleč do Mittagsteina, tu je tudi Kötznger Hütte. Bila je odprta, vstopila sva. Malo čudno so naju pogledali. Ženska je bila pridna v kuhinji, en moški pri računalniku, drugi pri časopisu. Verjetno so šele prišli, pred dobro uro so naju z avtom prehiteli, nižje ob cesti. Popila sva čaj, malo smo poklepetali. Pred nama je 12.vrhov, ki presegajo 1000m.n.v. Težko, bo  hoditi, pot je spolzka in polna kamenja. Kar naprej, se zvija met skalami, se spušča dviga, skratka počasna za napredovanje. Hodila sva s sandali, tako, da se luž nisva  izogibala. v megli sva opazila kapelico, ki je bila visoko na skali. Na sedlih met vrhovih, pa so bile postavljene ute. Tu je bila tudi steza ,za odtenek boljša. Nato sva se spustila po smučišču, na sedlo Eck. Zgoraj in spodaj je bila postavljena opozorilna tabla. Opozarjala, je pohodnike, na nevarno prisotnost kač. sedaj, sem se bil enkrat vesel slabega vremena. Prečkala sva glavno cesto in zopet nazaj v breg. Lamer weg ,je bila v obupnem stanju, zaradi sečnje lesa. Stroji je dobro razrili razmočena tla. Šla sva, kar nekaj metrov, višje nad stezo. Prišla sva na vrh Mühlriegel 1080 m.n.v. Zatem Odriegel 1156 m.n.v. Po poti Eckersteig, do Schwarzecka 1238 m.n.v.  Pod je bila speljana po gozdu. Na določeni višini, pa je samo suho drevje spominjalo, da je pred letom, 1983 bil smrekov gozd. Vihar je,večino podrl, ostalo pa je dokončal lubadar. Steza se vleče čez Enzian, Kleiner Arber 1184 m.n.v. Pa mimo koče Schutzhütte. Na Großer Arberju Stoji, Arberschutzhaus. 1456m.n.v. Tu se najeva. Ker že nekaj časa sije sonce, se tu preobujeva. Pospraviva palerino. Dostop na vrh, je možen tudi s kabinsko žičnico zato je tu, kar veliko ljudi. Ura je sedemnajst, odpoveva rezervirano spanje. Po zelo kamniti poti se spustiva v dolino. Bolj skačeva ,kot hodiva. Pri Arbersee, malo pogledava okrog, se drživa se naprej rumenih oznak. Te so naju bolj oddaljile od Bayerisch Eisensteina. Ko sva to spoznala, sva to, obrnila sebi v prid. V pozni uri sva poiskala nočitev v, Seebachscheifu.

 

             09.07.2011 Sobota  22.dan od Seebachscheifa do Lusena 48 km.

      

Zgodaj, ob 5h. sva vstala. Zajtrk so nama pripravili že sinoči. Hitro sva pojedla, nadoknadit sva hotela, čim več poti. Prehodila, sva le nekaj korakov, so že padle prve kaplje dežja danes. Odšla sva, po cesti do prvega kraja, Spiegelhütte. Tule sva nadoknadila slab, zajtrk, s kavo in pecivom. Pa tudi za mrzlo, Coca colo je že bil čas. Nadaljevala sva rahlo navzgor, skozi gozd, po lepi trdi podlagi. V Buchenau sva prišla malo po deseti uri. Tudi tu ni bilo potrebe po ustavljanju. Ravna cesta, na obronku gozda, naju je pripeljala do umetnega jezera, zgrajenega za hidroelektrarno. Gradili so ga štiri leta. Na levi strani jezera ,je bila tabla za, Groser Rachel. Na najinem zemljevidu ne v celoti vrisana. Zato se nisva odločila zanjo. Tako sva odšla po malo daljši, sigurni poti. Cesta  je lepo počasi, nabirala višinske metre. Polovico poti, pa sva prehodila po stezi. Tukaj, so se že, pojavljale, posledice silovitega vetra. Hodiva po Rachelsteigu. Po trinajsti uri sva pri, Waldschmidthausu. Tu je bilo, kar nekaj pohodnikov in kolesarjev. Naročiva si kosilo, s pitno vodo, tu ni problemov. Po, jedjo se malo razgledava. Za nama so daljave prehojene poti. pred nama pa, šest urni, oddaljeni cilj, Lusen. Pot do vrha s križem hitro premagava. Na drugi strani  rahlo navzdol, do Rachelseea. Steza, je nadelana po gozdu, je pa skoraj na vsakih, sto metrov izvir vode. Raztegne se na 22 km. Steza je lepo prehodna izjemoma na mestih, kjer je preveč izsekan gozd. pa je zaradi svetlobe zarasla trava. Steza pelje mimo, Racheldiensthüte, vedno več je na poti mostnic. Ko greva skozi, Teufelsoch, postane zelo hladno. Globoko pod nama po votlinah teče potok, hladen zrak piha na površje. Višje je lesena, razgledna ploščat. Od tu naprej, je steza zelo urejena. Pri leseni uti je skulptura, čoln na dlani. Vrh Lusena je pokrit s samim kamenjem, na vrhu pa je obvezen križ.  Proti  jugo se spustiva do koče, tu se najina hoja, za danes konča. Že prej ,sva si rezervirala, nočitev. Kljub soboti pa,  nas ni prespalo veliko. Naročila sva si večerjo, potem pa posedela na soncu. Ko je skupina otrok odšla, v dolino je postalo mirno. V okolici iščeva, najin zaključek poti. V daljavi najdeva več vrhov, ki bi lahko bili, Dresesselberg.. Oskrbnico, nisva mogla pregovorit, da bi nama pripravila zajtrk ob šesti uri. Jutri imava do prvega kraja, Mautha tri ure.

 

             10.07.2011 Nedelja 23.dan od Lusena do Dresesselberg 45 km.

 

Ponoči,je na Schutzhausu, divjala nevihta. Od bliskanja je bilo svetlo kot podnevi. Prijetno sem se počutil ob misli, da nisva v šotoru. Za zajtrk, pa sva midva popustila eno uro, eno pa nejevoljna oskrbnica, pa je bil zajtrk ob pol sedmih na mizi. Ob sedmih sva zapustila sončen vrh, dolina je bila, okrog, vsa v megli. Ponoči je dobro namočilo, v strahu sva opazovala stezo, kdaj bo trava na poti. Še prej sva prišla v meglo, postalo je skoraj temačno.  Po, dolini, ob potoku, pa sva kar nekaj časa hodila po mokroti. Tudi tu so bile postavljene lesene ute. Bilo je pa prepovedano prenočevanje v njih. V Mauth sva prišla ob devet trideset. Rabila nisva ničesar, zato se nisva zaustavljala. Rahlo navzdol, je bila speljana cesta, do Annathalmühle. Tu pa navzgor do smučarskega centra, Alpe. Potem pa navzdol, do Philippsreuta. Tu sva mislila, da bi se najedla, pa je bilo zaprto. Odšla sva naprej do Bischofsreuta. Gostilna je bila ob cesti. naročila sva kosilo. Za ta čas, pa posušila, nogavice in čevlje. Počitek je dobro del. Dobra volja, je bila na višku, saj sva že nekaj, časa videla, najin cilj. Po kosilo, se obujeva, oprtava nahrbtnika, vse zdi lažje. Podava se proti, Haidmühlu. V mesto izkoristiva odprto slaščičarno, notranjost je bila prijetno hladna. Prodajalka nama pove, da bo koča na Dresesselbergu verjetno zaprta. Odprta je samo čez dan. Obstajala je možnost, da se z vrha vrneva nazaj prenočevat. Polna energije se podava na zadnjo gozdno etapo.  Rahlo sva se vzpenjala, sprva po asfaltu, kasneje po makadamski cesti. nazadnje po strmi stezi. Proti vrhu pa naju  spremlja znana narava. Na cilj sva prišla ob 18h. Zagledala, sva znano poslopje,Tukaj sva po močni nevihti začela s hojo leta 2009. Nadaljevala po Avstriji, do mejnega prehoda, Radlje. Čestitava si, za prehojen dosežek. Danes sva povezala, pot dolgo 2894 km. Kobehagen--------- Strunjan.

 

   Turist iz Kölna, naju zapelje v dolino.  Do hotela, blizu avtobusne postaje. Ponoči se zbudim, in iščem, smer poti. Zunaj divja nevihta. Ko opazim,da sem, v topli postelji, se privijem, k Romani, Oznake pa ne bom iskal leto dni. Drugo jutro se z avtobusom odpeljeva v Pasau, od tam pa z vlakom domov.

 

 



E 6 Nemčija od Krusa do Herzberga - Scharfeld 707 km.

27.06 .2010 - 16.07.2010

Od Krusa do Herzberga (Scharfeld)

 

              27.06.2010   Nedelja

Med Dansko in Nemčijo nisva delala nikakršnega presledka.Hodila sva enostavno ves dan in pozno popoldan zakorakala na nemška tla.Bila je nedelja.V Kupfermühle sva se ustavila pred odprtim marketom in obnovila zaloge v trebuhu in nahrbtniku.Medtem ko je Romana nabavljala , sem jaz sedel v senci in se čudil nad nakupovalno mrzlico Dancev.Polnili so svoje avtomobile , kot da bi se pripravljali na konec sveta.Tudi Romana je prišla iz trgovine s prešernim nasmehom.Okrepčala sva se in oprtala še težje nahrbtnike.Še nekaj časa sva hodila ob obali , poraščeni z grmičevjem.Prišla v prazen Flensburg , le na trgu se je gnetla množica ljudi in  na velikem ekranu spremljala nogometno tekmo .Po oknih so bile izobešene nemške zastave. Križci so naju vabili po stopnicah v naselje nad Flensburgom. Tukaj sva se v gostilni okrepčala.Proti večeru sva zapustila nogometno mesto in se že začela ozirat za šotoriščem.V kraju Hornholz sva malo izven poti postavila šotor.To je bila najina prva nočitev v Nemčiji za nama pa prvih deset kilometrov.

       28.06.2010   Ponedeljek

Ob petih zjutraj me sonce že veselo pozdravi.Pospravljat začnem zgornjo plast šotora , ki je bil na moje veselje suh-  stal je pod košato divjo češnjo. Romano  pustim še malo dremuckati .Kmalu je bila budna tudi ona.Pospravila sva svoje bivališče in že sva bila na poti.Prečkala sva cesto in ob jezeru Sankelmarker See v kraj Oeversee. Nato pa naju oznake pripeljejo v Augeardholz in v narodni park Trürugarlerge.Za to veliko gozdno , močvirno področje sva porabila kar nekaj ur. Občasno pa hodiva tudi mimo velikih polj posejanih s krompirjem in drugimi kulturami.tako kot na Danskem imajo tudi tukaj namakalne sisteme.Zemlja vsebuje veliko mivke in se na vetru hitro izsuši.Pot je vrisana tudi skozi kraj Sieverstedt , zatem stenderup , pa zopet skozi gozd v Poppelholz , Staatsforst , Schleswig.Tu nekaj kilometrov ceste.Mene je na levi nogi že nekaj časa oviral odtisek , na podplatu pa sta se pridružila še dva ožuljka. Na bolečino sem se moral kar navadit in nadaljevat s hojo. Obliži na bolečem mestu niso zdržali dolgo.Pozno popoldne sva prišla Idstedter See , kjer sva dotočila vodo in po cesti nadaljevala do Schwanhalma. Proti večeru prečkava cesto , Romana pa pride na idejo , da lahko prespiva v mladinskem domu v Schleswigu , do tja pa je se kar lep kos poti .Toda misel na tuširanje in strojnem pranju perila  naju je gnala hitro naprej.Okoli dvajsete ure prispeva v dom - večerje ni - so pa sladkarije iz avtomata.Dobiva sobo in vse ostalo.Jezi me , ker je zajtrk šele ob osmih  , a Romana se ga ne bo odrekla.

            29.06.2010   Torek

Vstala sva pred sedmo. Šotor lepo zvit v nahrbtniku eno delo manj.Zajtrk je bil obilen in naju bo zdržal celo dopoldne. Poiščeva lekarno in se oskrbiva z obliži , kajti tudi Romanini podpllati napovedujejo obrabo.Mesto zapustiva mimo nekdanje vikinške naselbine - danes muzej.Greva čez mostiček , ki deli Haddebyer Moor - Selker Moor. Potem pa ozka stezica po rahlo hribovitem terenu , ki ni primeren ne za polje kakor tudi ne za gozd.Nadmorska višina pa še vedno nekje med 20 in 40 metri.Hodiva ob jezerih , ki jih je ob poti nešteto. Prečkava regionalno cesto čez most , avto cesto.V manjšem kraju na avtobusni postaji počijeva.Kraj je kakor izumrl.Preskrbiva se s pijačo in nadaljujeva.Ravna , poljska cesta je vedno ožja in slabša , na koncu naju tabla usmeri na slabo shojeno stezo - trava nama sega do kolen.Tudi živine je na paši zmanjkalo , travnik pa se je rahlo spuščal.Pojavljalo se je močvirje , midva pa sva hodila samo še po šopih  trave , da sva ohranila suhe noge. Čez nekaj časa tudi taka hoja ni bila več mogoča.Vedno bolj sva se čudila speljani trasi in ljudem , ki so za to odgovorni.Ko sem izgubil ravnotežje in  se okopal v blatu do pasu , je stvar postala resna.Hitro kot sem mogel sem se izvlekel.Kritike so padle na odgovorne ljudi , Romana je bila prestrašena in jezna , moj izgled pa smešen.A , lahko bi bilo tudi drugače.Najpametneje se je bilo vrnit in pod hodu pod avto cesto , po regionalni cesti v Brekendorf. Tu sva našla prenočišče pri starejšem zakonskem paru , ki naju je zelo skrbno sprejel in oskrbel z vsem potrebnim.Gospo je najprej skrbela večerja ,ko pa je izvedela za najine skromne želje , se je vidno oddahnila - midva pa sva se dobro najedla. Tudi zajtrk je bil več kot obilen , oprano in posušeno perilo naju je zjutraj čakalo pred vrati.Bila je res zlata.Za problem močvirja pa je bila seznanjena tudi že od predhodnikov in nama je obljubila , da bo obvestila odgovorne.Poslovila sva se od prijaznih ljudi in zakorakala v nov dan.

             30.06.2010   Sreda

Leta 2009 sva na ta dan začela Avstrijsko E6 , imela sva le tri dni brez dežja (od sedemnajstih) , letos pa suho ,lepo , sončno vreme , skoraj pretoplo.Naj kar tako ostane.Po tako dobrem in obilnem zajtrku sva sveža hitro začela nabirati kilometre.Najina gozdna stezica se je začela prepletati z gozdno učno potjo.Midva sva se držala svoje , ki naju je čez nekaj časa pripeljala na na majhen griček Heidberg 92 m nmv. Po treh urah sva le zapustila gozd , pa mimo nekaj kmetij in na še en hrib k spomeniku Aschberg , tu je bila tudi gostilna , a žal zaprta , dotočila sva le vodo in nadaljevala pot.Nato so si po vrsti sledila polja , gozdovi , in male vasi ali osamljene kmetije.Steza okoli Windebyer Moor v Eckenförde se je vila v mesto - naročiva hrano , ki pa ni bila po najinem okusu.Nadaljujeva ob obali na kateri je bilo vedno več mivke , tako , da je bila hoja kar težka ,razgled ,ki pa se nama je ponujal pa nepozaben.Noge so že bile utrujene , žulji so se oglašali , kampa za naju pa ni (samo privat).Tako sva postavila šotor na skriti prostor izven poti ob družbi mladih zajčkov.

            01.07.2010   Četrtek

Sinoči sva šotor postavila na skrito mesto , ki pa je zjutraj bilo v senci , šotor sva zato moker pospravila in ga kasneje na soncu posušila.Danes sva s hojo začela šele ob pol osmih.Vrnila sva se na obalo in po njej tudi nadaljevala. Opoldne počitek.V kraju Strande malo daljši počitek, na novo polepiva stopala .Po tretjem poskusu uspeva naročit kosilo (zaprte kuhinje od 12- 17 ure).Vreme lepo , sončno le rahla sapica , ki prija.Tudi kopalcev je nekaj.Oznake naju vodijo malo v notranjost , po prostranih žitnih poljih .Pozno popoldne naju pozdravi železniška proga  , midva pa zavijeva levo v gozd za hrano komarjem.V bližini uzreva tenisko igrišče , se oskrbiva z vodo in nadaljujeva proti Kielu. V gostilni ob kanalu Nord - Ost See vprašava za prenočišče  , vendar ima lastnica na voljo le sobo s pogledom na kanal , za katero pa 120 € nisva želela odšteti.Odideva do pristanišča in z barko čez kanal.Dan se je nagibal v večer , hodiva po Kielu in se ozirava po prenočišču , razen kar nekaj vojaških zgradb in drugih poslopij za naju ni bilo nič. Šotor sva postavila v skritem kotičku parka v družbi petih mladih zajčkov  in od daleč vidnih poznih sprehajalcev.Spiva dobro , kot vedno , sploh pa Romana , ki se ob meni počuti varna.

             02.07.2010  Petek

Zjutraj zelo zgodaj vstaneva , pospraviva in pobereva smeti.Odpraviva se proti obali in srečava nekaj zgodnjih tekačev.Po debeli uri , pa že čakava na prevoz čez zaliv Kieler Hafen.Z barko se voziva kar nekaj časa globoko v zaliv , do Welingdorfa. Po izkrcanju hitro najdeva najino smer.Nad nama obnavljajo viadukt avtoceste , skoraj bi potrebovala čelado , tako slabo so imeli zavarovano območje.Zaliv se nadaljuje z reko, ki jo prečkava preko  mostu.Se malo oddaljiva od nje in se ji po nekaj kilometrih zopet približava.Bilo je kar močvirnato , zato so bili komarji zelo nadležni , tudi sprej jih ni odgnal za dolgo.Okrog opoldneva priromava do Pretza.V prijetnem kraju uzreva simpatično okrepčevalnico in si nabereva moči za naprej.Po dobri uri sta bila polna tako  želodca , kot tudi nahrbtnika. Na glavnem trgu je kipar lepo upodobil čevljarja , ki nama je ponujal popravljen čevelj.Iz mesta sva prispela do jezera Kirche See , ga prečkala ob obrobju mesta Schellhon , pa naprej ob jezeru Schar See , Lanker See , Wielener See , tu namreč mrgoli manjših in večjih jezer .Na srečo pa je zelo malo takih ,ki jim je obalo spremenila človeška roka.Res lepo je hoditi po kančkih neokrnjene narave.Mimo Wittmoldta obkroživa kleiner Ploner See in čez most prispeva v Plon.Tu nočiva v mladinskem domu , ki nama je bil kar iz poti.Ura je bila že pozna , večerje ni , je pa WC in tuš v sobi.Dobro sva se naspala.

            03.107.2010   Sobota

Pospravljanj ni bilo , čakava samo na zajtrk.Po osmi uri začneva s hojo.Za spremembo je bilo tokrat oblačno.Vrneva se po isti poti , potem pa ob železniški progi na E 6.Nekaj časa naju pot vodi ob obali Großer Plöner See , zatem Suhrer See. Danes bova hodila samo ob obali jezer , vmes pa ožine polj in gozdov.Zatem pa skozi Bad Malente Gremsmühlen. V velikem polkrogu okoli jezera Keller See. Naletiva na restavracijo in izkoristiva priložnost.Z novimi močmi nadaljujeva proti Evtinu. Mesta se dotakneva le na obrobju .Ob poznem popoldnevu, hodiva že utrujena ob obali Großer Eutiner See. Pot je bila dolga , zahod-vzhod , nato pa se obrne proti severu. Bungsberg je najbolj severna točka , možno pa je tudi prečenje žepa. Midva sva se odločila za bližnjico.Hodila sva kar nekaj ur po gozdu in se naposled začela ozirat po nočitvi.Na Romanino željo sva postavila šotor na jasi , kakšen kilometer pred Gömnitzom. Ponoči je naju plašil srnjak.

           04.07.2010   Nedelja

Zbudila sva se v oblačno nedeljsko jutro.Že sva pospravila , ko je začelo rahlo deževati.Malo naju je popadla slaba volja , ki pa je z dežjem tudi hitro splahnela.Vas je se spala le zgodnja tekača , sta dala vedet , da tukaj se kdo prebiva.Po gozdovih in poljih sva porabila kar nekaj ur hoje.Prispela sva do železniških tirov in jim sledila do Nestadta. Pozajtrkovala sva na postaji in mimo vojašnice nadaljevala pot.Nekaj časa po kolesarski stezi , nato zopet prostrana polja in gozdovi. Približala sva se obali Süseler See , potem po kolesarski stezi kar nekaj kilometrov mimo Taschen See , Kl. Pönitezer See , Gr. Pönitzer See. Tu sva se ustavila v prijetni gostilni. Ura je bila pravšnja za kosilo.Tudi kavica se je zelo prilegla.Gostje so se obračali za dvema pohodnikoma z velikima nahrbtnikoma.Popoldne je minil ob hoji po gozdovih in žitnih poljih.Mrak se je začel spuščati v Ratekavu. Tukaj sva postavila šotor na zelo slabi lokaciji - blizu špedicije .Vsako uro so naju zbujali na novo naloženi tovornjaki , ki so se odpravljali na pot.

           05.07.2010   Ponedeljek

Slabo naspana sva začela pospravljati.Ko se je mesto prebujalo sva bila midva že kar nekaj časa na poti.Izkoristila sva pekarno , ki nama se je ponudila na poti , se najedla svežih dobrot , in popila kave po želji , kar je seveda izkoristila Romana.Veselo nadaljujeva v nov dan. Prečkava železnico , kmalu zatem še avtocesto.Za nama so že kar štirje prehojeni zemljevidi.Tukaj pa nama zemljevid manjka , vendar , če bo pot dobro markirana ne bo problema.Hodiva mimo polj , skozi manjše gozdove.Na pašnikih pa vidiva mnogo konj , ki naju opazijo prej , kot midva njih.Nekateri pridejo tudi k ograji , po bežen dotik ali drobno dobroto.Šlo nama je dobro.Iz gozda sva prišla na cesto , od tu pa nama ni bilo nič več jasno. Romana je v roke vzela knjigo in rešila uganko.Z avtobusom sva se odpeljala skozi tunel na drugo stran Lübecka. Nadaljevala sva mimo vojaškega pristanišča , nato pa zopet med travnike , polja in gozdove. Danes sva zaključevala proti sedmi uri zvečer , ravno , ko sva šla mimo gostilne , seveda se je nisva ognila. Privoščila sva si od glave do pete.Soba je bila v stilu izpred stotih let vendar zelo prijetna.

             06.07.2010  Torek

Sinoči po dvajseti uri je tudi vlilo , midva pa se srečna na suhem pogajava za zajtrk v čim bolj zgodnjih urah.zajtrk je bil tako postrežen že pred sedmo , tako , da sva kar zgodaj zapustila gostilno.Steza se je vijugala ob obali jezera in naju pripeljala do Ratzburga. Popoldne pa zopet gozd  , kar ni slabo , saj naju ščiti pred vročino.Ta naju po rahlem hribčku pripelje v Möln. Ura je bila blizu druge popoldne , zato sva se ozirala po okrepčilo.V grajski kleti se dobro najeva.Ko pa misliva nadaljevati s hojo , naju preseneti nevihta.kar nekaj časa vedriva , nakar se odločiva za vožnjo s taksijem do mladinskega doma.Med vožnjo naju taksistka z zanimanjem posluša in se ne more načuditi najini vnemi.danes pa v mladinskem domu nisva zamudila večerje , še za ogled okolice je ostal čas. A žal naju je ponovno presenetila nevihta tako , da sva popolnoma premočena pritekla v dom .Po večerji sva legla k počitku , vendar ni bilo miru.Skupina razigranih otrok nama ni dala spati.Nekajkrat sem jih miril , a je zaleglo le za par minut.Končno , ob triindvajseti uri - mir.

             07.07.2010  Sreda

Zjutraj počakava na zajtrk.Vrneva posteljnino in poravnava račun. Hitro prehodiva del poti , ki sva jo včeraj prevozila s taksijem. Spustiva se v Elbe -Lübeck kanal. Izbereva zahodno brežino , kar se kasneje izkaže za pravilno.Sonce je močno pripekalo  , midva hodiva po nasipu , ki je namenjen pešcem in kolesarjem. Po kanalu vozijo velike rečne ladje , natovorjene z različnim tovorom. Tudi nekaj turistov nama veselo maha z jaht. Opoldne se malo odpočijeva , shladiva noge , polepiva obliže , napolniva želodčke , pa naprej. Sonce kar lepo greje. Tu in tam srečava kakšnega kolesarja in sprehajalca s psom. Zvečer utrujena od enolične , ravne poti prispeva v Lauenburg. Najdeva prenočišče v Möller hotelu , v lepem starem mestnem jedru. Dobro se najeva. Jedilnica je bila prazna , vsi so namreč spremljali nogometno tekmo Španija -Nemčija. Žal razočaranje za Nemčijo.Malo še posediva ob pogledu na plovno reko Elbo in se čez čas odpraviva k počitku.

              08.07.2010   Četrtek

Po močnem zajtrku se odpraviva čez most kanala Elbe -Lübeck. Potem še prečkava daljši most reke Elbe. Po nasipu hodiva ves dopoldan. Opoldne prideva do počivališča ob poti. Naročiva si priboljšek in pijačo.Lastnica lokala in njena prijateljica sta bili starejši zanimivi ženski , ki sta bili zelo na tekočem o poteku svetovnega prvenstva , tako , da sva se njunem poročanju iz srca nasmejala. Romana je še poslikala gnezdi štorkelj , kako tudi ne , saj sva ves dopoldan hodila po Štorkljini cesti. Posloviva se , jaz pa vzamem nov zemljevid , spreleti me prijeten občutek. A , kljub temu je še kar nekaj neprehojenih. V Bleckede prideva zgodaj popoldne , kar nekaj lokalov je zaprtih. Okrepčala sva se v piceriji. Ko sva zapustila mesto , je na vasi starejši gospod obiral češnje . Prosila sva ga za vodo.Po prijetnem klepetu , pa nama je za na pot podaril že nabrane češnje. Še nekaj časa sva hodila ob Elbi , potem skozi velik listat gozd. V kraju Alt Garge se nama je trgovina ponujala ob poti. Zavila sva tja in nabavila vse potrebno. V klimatiziranem prostoru sva se prijetno ohladila in zunaj zopet nadaljevala pot pri štiridesetih stopinjah.Pri klepetu s prodajalko sva izvedela , da bova čez dve , tri ure prišla do kampa , ki pa že kar nekaj časa sameva. Okoli osme zvečer sva prišla v Walmsburg , našla kamp in po pogovoru z lastnico postavila šotor. Razen tople vode na žeton ni bilo kaj drugega. Imela sva še nekaj hrane , tako , da večerja je bila. Jutri pa naju je čakal nov dan .Družbo nama je delal le kolesar , ki je kolesaril ob Elbi.

            09.07.2010  Petek

V zgodnjem sončnem jutru pospraviva in se pripraviva za premagovanje današnjih ovir. Tudi pri kolesarjevem šotoru je živahno, Pozdravimo se in zaželimo,prijeten dan. Že sinoči sva si na zemljevidu ogledala ,kako se bova najlažje priključila na E6. Takoj pri  vstopu v gozd so naju napadli komarji, hitro sva segla po spreju in naredila red. Steza se je malo uporabljala, bila je že precej zaraščena. V misli mi pride kolesarska steza.Hitro pa sva prišla iz gozda na kmetijo, od tu po cesti naprej. Tudi komarji so raje ostali v zavetju hladnega gozda. Danes sva bila brez zajtrka. Nahajala pa sva se na velikem gozdnem območju, tako da bo ves dan vprašljiv glede prehrane. Pri prestopu železniške proge, sva se pogovarjala z domačinko o možnosti preskrbe s prehrano. Pove nama da v krogu 10  km ne bo nič. Zapustiva Letstade, pregledava zemljevid na njem je vrisana pot ob železnici. Oznake E6 pa naju vabijo pravokotno čez tire. Enotna sva si, da je mogoče E6 na novo markirana tako, da bo zajela bio hotel ob poti." Gaziva" ,po gozdni cesti, po 20-30 cm debeli mivki. Mislila sva si, da si bova zvila gležnje. Za nameček pa še vroči borov gozd, ki je topil smolo od vročine. Po naporni hoji pa le prideva iz gozda na asfaltno cesto. Prehodiva nekaj polj in travnikov. Ob 11 h pripešačiva do bio Hotela. Pred dvoriščem lepo vabi tabla med, drugim tudi evro pohodnike ,nudi vse usluge.Nasmejana vstopiva. Postopoma pa nama izginja nasmeh z obraza. Trenutnu niso imeli kaj za jest, za zajtrk sva prepozna, za kosilo prehitra. Lahko se naročiva za kosilo,ki bo  ob 14 h. To nama razloži,  lastnica hotela. Nato ji Romana še enkrat razloži kdo sva, in od kod prihajava,da bi se rada do sitega najedla in čimprej odšla  naprej. Zatem pride natakar z beležko. Naročiva cisto preprosto, vsak po tri jajčka pečena in paradižnikovo solato. Jaz se  Coca colo Romana pa radensko. Dobil sem bio Coca colo. Ko postreže hrano na mizo se spomnim na dni, ko sem v Mežici obiskoval vrtec, še takrat bi imel premalo ne pa danes, ko nosim 16 kg težak nahrbtnik. Tudi Romana se čudi velikosti jajc in paradižniku ki sva ga dobila vsak pol. Če sva hotela od mize sita, sva še naročila pecivo in kavo. Prisede šefica hotela, malo poklepetamo. Za na pot nama pripravi lanč paketa. Pospraviva vsak svojo vrečko. Poravnava račun in zapustiva BIO HOTEL. Za prvim ovinku  pa ne zadržim več smeha. Romana postane radovedna kaj je v vrečki. Zopet smeh, to pa ne bova pojedla v enem tednu.( Srednje jabolko, korenček, v moji žemljici dve rezini pršuta. V Romanini ena rezina sira). Ta dogodek sva si ponavljala skoraj vsak dan najine E6. Današnja etapa je bila precej naporna, Potekala je večina, po gozdovih, redko pa sva videla kakšno kmetijo. Na becinskem servisu, sva prebrala+ 42*C. Vseskozi sva imela zadosti vode, včasih pa je bila topla kot čaj. Nekajkrat sva prečkala cesto, enkrat tudi železnico. Steze in traktorske ceste pa so se vedno bile večinoma posute z mivko. Ko sva končno zapustila gozd, so se pred nama pokazale velike kmetije. Pri eni izmed njih, naletiva na kmečki turizem. Romana ga je obljubljala že ves popoldan. in stem navdihom narekovala tempo hoje. Prijazna gospa srednjih let naju lepo sprejme, in v isti sapi pove, da sva danes edina gosta, jutri bo pa drugače. Naročiva hrano, med pripravo se midva osveživa, Tudi pralni  stroj že pridno obrača najino perilo. Po večerji obesiva pod streho perilo, malo se pripraviva za jutrišnji dan, in tudi o današnjem malo premeljeva. Smeje ponoviva bio malico. Pregledava še užuljene podplate, jaz še zapišem dogajanje o današnjem dnevu. Z Romanine strani pa ne dobim več odgovora, je že zaspala. Pogledam zemljevid jutršnega dne, ki ni tako zeleno obarvan kod za današnji dan. Že doma sva se pogovarjala o teh velikih gozdovih. Da bo velik problem preskrbe,

            10.07,2010 Sobota.

Ob svitu, sem bil že buden, Že po naravi nisem zaspan človek, če pa so prisotne skrbi, mi zadostuje 4-5 ur spanja. Pogled na Romano, me še prisili, da sem se nekaj časa pri miru. Ona se rada prebuja počasi. Nato le vstaneva, pospraviva sobo, odideva na zajtrk. Po zajtrku še pobereva suho perilo, in se odpraviva v nov dan. Malo po 7h sva že pri muzeju na prostem, tu vidiva kamnine različnih starosti, nekatere tudi več milijonov let. Prehodiva  Schlannav, pa Ovarfav. Prečkava tudi nekaj asfaltnih cest. V Schnege, se na črpalki odžejava, dokupiva nekaj potrebnih stvari. Med hojo poliževa sladoled. Postaja pa vedno bolj vroče, po poljski poti priteče zajec. Teče proti nama, kot da naju ni, meter-dva se pred nama le ustavi, naju bežno pogleda, nato pa v dir v nasprotno smer. Še nekaj časa sva se smejala in ugibala kako dolgo že ni jedel korenja? Med njivami srečava sprehajalca, takoj je naju ogovoril, saj kot je dejal, da tu ne srečuje nikogar, se pa redno sprehaja. Po nahrbtnikoma je sklenil da nisva od blizu. Ko mu poveva zgodbo,je bil pa rez začuden. mislil je, da kaj takega ni mogoče. Tudi danes, sva hodila po borovem gozdu, ki je bil poln mivke. Vse skupaj je spominjalo na morsko obalo. Vročina se je iz dneva vdan stopnjevala, zato sva se dobro napila, kjer je to bilo mogoče. za,na prej, pa si nalila sveže vode. Povsod na poljih, so po ves dan, namakali njive. Popoldne sva prečkala, po cesti polje, ki je bilo brez dreves. Zaradi strahu pred soncem sem odprl dežnik, saj sem že čutil mravljince po lasišču. Po literaturi ugotoviva, da je že za nama 500 km Nemčije. Zvečer prispeva v Bodenteich, se ustaviva na becinskem servisu. Notri je klimatizirano, ko pa se vrnem ven, me spreleti srh. Misli mi zbezžijo na mojo nekdanjo službo v Kovačnici.V trenutku je pa rez zelo opazna razlika med 18 in 45 °C, Tudi Romana, ki se vrne iz prodajalne, vzklikne, ali sva nora, po taki vročini hodiva. Danes pa za spremembo nisva midva iskala nočitve. K nama je pristopil domačin, in naju ogovoril, da ve kaj potrebujeva. vse to pa nama nudi za 30E. Glede hrane se pa naj znajdeva v trgovini. Imela sva na razpolago celo stanovanje v masardi. V kopalnici pa tudi pralni stroj. Vse je bilo lepo, le vroče je bilo skoraj tako kot podnevi. Slabo sva se naspala, zgodaj vstala pripravila zajtrk kot doma. Pospravila za sabo, ključ po dogovoru vrgla v nabiralnik. Tu je pa že--

             11.07.2010   Nedelja

Jutro je bilo znosno hladno. Hodila sva ob obali, polni zgodnjih ribičev, ki so pridno pripravljali svojo opremo. Nnekateri so imeli zelo dolge palice, tako , da so jih umikali pred nama. Prečkava železniške tire, kmalu pa prispeva do kanala Elbe. Po kanalu že plove živahen promet. Na prvem mostu prečkava kanal, se spustiva na brežino kanala. Tu zaslediva tablo E6 5km. Teh pet km se je tako vleklo, da sva že mislila, da sva  kje zgrešila.Sonce je že bilo visoko, ko sva hodila skozi kmečke vasi. Še bo en vroč dan. Domačinko zaprosiva za vodo. Poklepetamo o vremenski napovedi, opozori naju na popoldanske nevihte. Popoldne med hojo, med gozdovih in travnikih se rez poblači, to pa je bilo tudi vse. Danes prehojenih 36 km sva prišla v Wahrenhoiz. Tu sva nameravala prenočit. Pri izbiri sobe sva bila previdna, da ta ne bi bila na zahodu. po bogati večerji, sva odšla v sobo, ostali pa pred ekran, gledat nogometno tekmo. V sobi še enkrat v mislih prehodim današnjo etapo. Bodenteich-Hankensbüttel je 18 km.v Oerrelu sva si privoščila enourni počitek. Ležala sva v parku vsak na eni klopi. Od tu naprej je bilo slabo markirano. Ustavila sva se tudi v gostilni, ki je imela vpisno knjigo o E6. Med jedjo sva jo malo prelistala, vpisala najine podatke. Nisva pa zasledila, vpisana Igorja in Jaka, ki sta lani hodila tukaj.Vpisala sva ju midva. Ko še hočem od Romane neke podatke, ugotovim, da že spi, tudi jaz se enako odločim.

               12.07.2010   Ponedeljek

Zjutraj, ko sva zapuščala mesto, sva šla mimo 900 let starega hrasta. Sploh pa sem letos, videl ob poti velika, in zelo debela listnata drevesa. Zelo ravna asfaltna pot je naju pripeljala v Gifhorn.Tu sva si ogledala grad in mline na veter.Potem pa kar nekaj časa iskala gostilno , da si napolneva želodca. Sama pot iz mesta je bila zelo slabo markirana.S pomočjo domačinov sva prišla do jezera.Kopalcev ni manjkalo , midva pa sva si v restavraciji naročila hrano.Poklepetala sva s šefom restavracije , saj se ni mogel načuditi najinima nahrbtnikoma in relaciji od kod prihajava.Skoraj vedno sva imela okoli naju radovedne ljudi , ki so nama dvigovali palce.Na plaži , v senčici sva se malo odpočila in umila.Nadaljevala sva skozi podhod pod Aller kanal.Na drugi strani pa naju je pričakal ogromen gozd , ki naju je vodil v Barnbruch. Pa spet dolga ravna polja , brez sence. Začelo se je oblačiti , bala sva se nevihte. Prečkala sva glavno cesto in v hišici za opazovanje živali malo odpočila , saj so Romano že kar skeleli ožuljki. Hiška ni bila prazna , sicer pa bila kar primerna za nočitev.Tako sva šla naprej z nevihto za hrbtom. Prečkala sva železniški most , ki je vodil čez kanal.Imel je zapornice in bazene za dvigovanje in spuščanje vodne gladine. Prečkala sva še asfaltno cesto , šla mimo vasi , nato pa po stranski cesti med polji. Romana je predlagala , da bi bilo za danes dovolj. Hitro naletiva na lepo pokošen travnik , primeren za kampiranje. Ponoči je šotor zmočilo nekaj dežnih kapelj , pa to ni bilo nič , le oglašanje divjih svinj je bilo bolj zastrašujoče.Zjutraj , ko sva pospravila šotor in nadaljevala pot , sem videl nekoliko oddaljeno kmetijo , tako , da se danes ne vem ali je bilo to cviljenje divjih , ali domačih svinj.

              13.07.2010  Torek

Zjutraj je bilo vreme zelo spremenljivo , kot , da se ne more odločiti , ali bo sončno ali oblačno.Midva pa v pogovoru o prejšnji noči pridno nabirava kilometre. Že od daleč opazujeva elektrarne na veter. V velikem krogu jih obideva.Primanjkuje nama tudi vode. Še pred prihodom v vas sva pri mladi družini natočila vodo , prijazna mlada mamica nama je dala jabolka in češnje za na pot. Naprej hoja po asfaltni cesti.Opoldne prideva v Wenhausen. Prideva v večjo gostilno , ki uradno še ni odprta. Lahko naročiva hrano in na otroških igralih posušiva šotor.Po dobrem obedu še kavica in sladoled. Pot nadaljujeva po kolesarski stezi , prečkava avtocesto in nadaljujeva nekaj časa ob njej. Nato pa skozi gozd v Essehof. Nato pa sredi popoldneva prideva v Volkmarode. V Buchhorstu prečkava železniško progo , pa še nekajkrat skozi gozd , nato prideva na glavo cesto , kjer nama naprej pomaga nek kolesar. Po dvajseti uri prideva v Wolfenbuttel. V garni hotelu najameva sobo. Večerja -hladen prigrizek -bo pa vsaj spanje varno. (brez cviljenja in kruljenja)

              14.07.2010 Sreda

Zopet eno jutro , ko ni pospravljanja šotora , zajtrk naju čaka na določeni mizi , gospa nama za poptnico tudi nekaj zavije.Debelo uro rabiva iz mesta , solidno označenega.Tako da brez nepotrebnega iskanja napredujeva proti Oder Waltu.V gozd naju je vodila makadamska cesta , ki pa je bila vedno manj označena. Na gozdni jasi so se začele težave , nisva več vedela kam.Imela sva lep sončen dan in se tako orientirala.Opoldne sva že kar izmučena in žejna prišla na grajski dvor , se odžejala in poklepetala , dobila sva dodatne informacije in nadaljevala pot. Pozneje sva na vasi v majhni trgovini kupila nekaj stvari za pojest , toliko , da se da preživeti. Potem pa po močni vročini , z nekajkratnimi počitki prišla v Goslar. Med potjo sem obiral sladke češnje. V Goslarju sva kar nekaj časa iskala prenočišče in naposled ga našla mladinskem domu. Za večerjo seveda prepozna , a ,perilo je bilo oprano in suho.Zjutraj zajtrk ob pol osmih.Vceraj sva prehodila relacijo Wolfenbüttel-Oderwald - Hahnhof Gut v Grauhof - Goslar -skupaj 46 km.

                 15.07.2010 Četrtek

Ponoči je bilo nekaj dežja.Za pot pred nama pa imama že tudi zadnji zemljevid.Brez zemljevida , če so markacije slabe , je te ko. Hitro najdeva najino pot in se hitro vzpenjava v velikem loku okrog hriba Okertul. Potem pa ob bučeči reki , tudi nekaj ljubiteljev kanuja se je spuščalo po njej. Pa tudi plezalne stene nisva spregledala. Popoldne prideva na veliko betonsko zajezitev reke. Tu kar mrgoli turistov , nekateri čakajo na vožnjo z ladjo , nekateri pa so se ustavili , da si ogledajo zanimivosti in se okrepčajo.Nadaljujeva ob obali čez most in v Altenau. Tu zopet zaideva v gostilno in si nabereva novih moči za resen vzpon, ki ga vse do sedaj nisva imela. Najin današnji cilj je 920 m visoka planota Acker (to je za do sedaj prehojeni nižinski trasi, kar spoštovanja vredna višina).Proti poznem popoldnevu se je pot po planoti začela spuščati v Siber. Prespala sva v garni hotelu in zvečer že izdelala za zadnji dan najinega potepanja.Izvedela sva namreč , da v kraju Scharzfeld že dolgo ni več železniške postaje , tako bova morala v Herzberg na vlak.

             16.07.2010 Petek

Zjutraj po samopostrežnem zajtrku zapustiva Siber in se odpraviva kar po cesti ob potoku v mesto Herzberg. 12 km. V mislih se vrtijo dogodki prehojene poti , ali je dobro že zaključiti. Romana je imela še namreč nekaj dni  dopusta , a zemljevida za naprej sicer nisva imela. Noge so se že itak navadile na ožuljke , tako , da bi naju še nosile kakih sto kilometrov. Po drugi strani pa sva bila naveličana iskanja poti brez zemljevida. Eno je gotovo , če bi poznala prognozo vremena 2011 bi ob slabi, pot,še prav gotovo nadaljevala , zemljevid pa nabavila. A zaključila sva optimistično. S premlevanjem te teme prideva na železniško postajo , na avtomatu kupiva karti in na vlak. Sledi dvanajst urna vožnja do Celovca. Opazujem nahrbtnik na prtljažnem mestu , misli mi odtavajo v nadaljevanje...Sedaj že poznava kraje, za leto 2011( Start in cilj), za dokončanje E6 po Nemčiji

                   HERZBERG-(SCHARFELD)--DREISESSEL-925km

 

 



E6 peš pot DANSKA od KOBENHAVNA do KRUSA 318 km.

 

20.06.2010

 

Polet z letalom Celovec , Köln , Kobenhavn je bil prijeten , kljub prestopu.Za Romano je bil to prvi polet sploh.

Takoj po prejemu prtljage (nahrbtnika težka 11 in 16 kg) , sva se ob 15:30 odločila , da začneva s hojo proti jugu.Šla sva mimo mostu , ki povezuje Dansko s Švedsko. Ob ograji letališča po SV strani , skozi podhod letališke steze. Vmes še povedriva .Takrat še nisva vedela, da naslednjih šestindvajset dni na najino srečo , dežja ne bo. Naletiva na prve oznake E6 , ki jih po dveh urah hoda izgubiva. Domačini naju pošljejo po sprehajalni poti do želenega mostu. Pohodniških zemljevidov Danske menda ni ,midva sva imela kolesarske. Ob 23 uri se v bližini mostu utaboriva , čeprav ,je še sijalo sonce. Tako sva to pozno popoldne za pokušino prehodila nekaj kilometrov največjega Danskega otoka Nordsjaeslland.

 

21.06.2010

 

Zgodaj zjutraj vstaneva , tudi sonce ne zamuja , pospraviva šotor in opremo.Napotiva se čez most , ki prečka zaliv Kalveboderne. Nato pa skozi manjša naselja v Ishoj. Sredi dneva greva skozi manjše in večje kraje v Roskilde. Tu sva si ogledala nekaj cerkva in muzej vikingov na prostem. Čeprav je bila ura že okrog dvajsete sva nadaljevala s hojo do Svogersleva , našla primeren kraj za šotor in zaspala.

 

22.06.2010

 

Jutra so si bila kar podobna. Janez se je zgodaj zbujal , tako , da je že sušil zgornjo plast šotora , jaz pa sem se malo podremala. Do sedmih sva že prehodila nekaj kilometrov. Polja so bila neskončna , pašniki polni govedi , blizu kmetij pa obvezno čreda konj. Opoldne sva prišla v Kirk Hvalso , nabavila hrano in nadaljevala po prešernih gozdovih. Tudi znamenitosti na prostem niso manjkale. Pot naju je pripeljala do jezera Haraldsted , nadoknadila sva zaloge , v Örslevu pa sva že utrujena poiskala primeren kraj za počitek.

 

23.06.2010

 

Malo po šesti uri sva bila že na poti. Jutra so bila tako lepa , da bi jih bil greh prespati. Prečkala sva avtocesto in prišla v Bringstrup. Zavila sva v pekarno ,ki nama je ponujala pravo razkošje sladic in sveže kave. Janez je vedel , da se me bo danes držala dobra volja cel dan. Pokrajina se je kar ponavljala iz dneva v dan , polja travniki , gozdovi v kilometrskih razsežnostih. Oznake so naju vodile po gozdnih , poljskih in makadamskih poteh , kdaj pa kdaj tudi po asfaltu. Sredi dneva sva hodila pri Tystrupsee , zatem pa skozi gozdove do Rosteda in Slagelseeja. Tu sva se oskrbela s hrano in pijačo , ter nadaljevala pot po rahlo valoviti deželi. Ura je kazala proti deveti zvečer , začela sva se ozirat po kraju za nočiev. Šotor sva postavila na dvorišču nenaseljene hiše.

 

24.06.2010

 

Po nekaj urah jutranje hoje sva se približala obali Frölunde Fed pa skozi Svenstrup. No tukaj pa je dobil Janez za god rolado , namesto obljubljene torte , ki je niso imeli. Na železniški postaji sva kupila karti za Nyborg (železnica pod morjem) in zapustila otok. Prve oznake sva takoj opazila , jih tudi kaj kmalu izgubila in se nato po pogajanju odločila zopet za kolesarsko pot. Na njej sva se nekajkrat zasledila E6 oznako in  tako prišla v Örbaek. Polja , travniki in listnati gozdovi -srečava zelo malo ljudi.Greva skozi Kvaerndrup in v bližini gradu Egerskov v kampu postaviva šotor.

 

25.06.2010

 

Noč prespiva brez skrbi , lepo stuširana in urejena z opranimi oblačili. Žetone za toplo vodo nama je odstopila mlada družina , sicer je le mrzla voda. Ob najinem odhodu s kampa je družina se mirno spala. Sredi dneva prideva do Korintha , se oskrbiva s hrano in pijačo , pa dalje do Faaborga. Ob zalivu Faaborg Fjord najdeva prijetno restavracijo , kjer se okrepčava. Janeza je mučil žulj na podplatu , meni pa je zaenkrat šlo dobro. Po kosilu nadaljujeva po poljih , zadnji del po cesti , do trajekta. Ta pa kot , da je čakal naju. Vozila sva se debelo uro .Bilo je zelo vetrovno.V Fynschawu sva bila ob desetih zvečer. Na tem območju naju bo poslej vodila karta Sydjylland. Domačinka nama pokaže pot do kampa. Ko sva vstopila , je že vse spalo , kakor tudi zjutraj ob najinem odhodu.

 

26.06.2010

 

Najin današnji cilj je Söndenburg. Ob poti so večinoma polja , gozdovi so bolj redki , razen posamično drevje ali grmovje , nekje se vije pot tudi ob obali. Sönderburg je veliko staro mesto - tipično Dansko. Tu sva se okrepčala in nakupila nekaj hrane za seboj. Prečkala sva veliki dvižni most , mimo muzeja na prostem (mlin na veter) in nadaljevala po kolesarski poti št. 8 v Broager. Pa še enkrat čez dvižni most v Egernsund. Proti večeru sva se približala obali , nadaljevala po mivki , ki ni primerna za hitro hojo. Tukaj sva hodila po žandarski poti , ki so jo včasih uporabljali Danski žandarji (Gendarmenpfad). Kampirala sva v lepo urejenem kampu.

 

27.06.2010

 

Zjutraj se vrneva na obalo in po mivki korakava proti Krusi. Janeza so na levi nogi mučili kar trije ožuljki - na desni nič. Ob poti sva naletela na še en kamp z odprtim kioskom.Porabila sva nekaj. Danskih kron in odšla dalje. Danska je precej hladna dežela , tako , da kopalcev še skoraj ni, videla pa sva nekaj jadralcev in surferjev. Opoldne že prideva v Kuphermühle , Kruso , Flensburg - no to pa je že zgodba Nemčije.

Najina pot po Danski je bila dolga  okrog 318 km.Hodila sva sedem dni , v vseh teh dneh pa nisva naredila omembe vredno višinskih metrov. Bolje bi jo bilo prekolesarit - ampak peš pot , je peš pot -pa drugič. Pot vodi po redko naseljenih krajih z malo trgovinami in gostilnami , ki se odpirajo pozno popoldne. Zato je dobro izkoristiti prvo priložnost ,ki se ti ponudi -mogoče je tudi zadnja.,za tisti dan.

 

 

 

 



E6 Avstrija od Draisesselberga do Mejnega prehoda Radlje 650km.

<5200 km

 

AVSTRIJA-650km (porabila sedemnajst dni in pol) Na dan približno trinajst in pol ur hoje, 13.000 višinskih metrov in na dan prehojenih 39 km .

 

PRVI DAN :

Zgodaj zjutraj sva se z avtom odpeljala do celovške železniške postaje in se zatopljena vsak v svoje misli z vlakom hitro pribljiževala Lincu,kjer naju je že čakal sorodnik Roman.Ta naju je z avtom peljal do tromeje med Avstrijo , Nemčijo in Češko-do planote Dreisessel (ležečo v Nemčiji).Močno se je pooblačilo,mi pa smo si privoščili nekaj za pod zob.Ob pogledu skozi okno sva ugotovila da močno dežuje, ampak kaj ,saj tudi dež ni ovira ,ta misel naju je spremljala še vseh naslednjih sedemnajst dni,saj so bile nevihte vsak dan.Dežju primerno sva se oblekla in sledila najinim belo-modrim merkacijam in takrat še nama daleč oddaljenemu cilju.S vsak svojim nahrbtnikom , ki je tehtal med 14 in 16 kg.Tako sva prvi popoldan hodila dobrih osem ur in se že v trdi temi utaborila v Schoenebnu.

DRUGI DAN:

Naslednje jutro, kakor tudi vsa ostala, naju je ura zbujala ob pol petih.Sledilo je pospravljanje šotora , zajtrk in vdir.Prve tri dni naju je pot vodila tik ob češki meji, skozi širne gozdove,travnike in polja.Zaradi deževja, ki je deželo pestilo pretekle tedne, je bila zemlja napita z vodo, midva pa sva  hodila s premočenimi čevlji.Ko se je začel spuščati mrak, sva si našla prijetno zavetje v lovski krmilnici , ki je bila udobna in prostorna.Dobro sva se naspala.

TRETJI DAN:

To jutro pa sva prvič na enem mestu videla toliko zračnih vetrnic, ki proizvajajo električno energijo.Kraj Afisel je majhen, poseljen le z nekaj hišami.Skozi prostrane gozdove sva priša do opazovalnice zvezd, ki je bila postavljena v čast cesarja Franca Jožefa.Na drugi strani pa smučišče, ki se je dvigalo nad Bad Leonfeldnom.V kraju samem, kavica, sladica in obnova zalog hrane.Naprej naju je pot vodila deloma skozi gozd, nekaj pa tudi po širnih poljih do Schenkenfeldna, kjer sva pobrala sedmi žig.Pa tudi prvih sto kilometrov je bilo za nama -občutek dober.Do obrambnega zidu okrog gradu v Freistadtu sva prišla že ob mraku, poiskala kamp in postavila šotor.V treh dneh se je le nabralo tudi nekaj umazanega perila, tako sva v pralnici kampa iskoristila možnost pralnega in sušilnega stroja.

ČETRTI DAN:

Ob zori sva zakorakala v deževno jutro.Pot naju je vodila po asfaltni cesti , kasneje pa po mokrih travnikih proti Braunbergu.Tukaj so nama priravili odličen zajtrk.Okrepčana in suhih oblačil sva se začela spuščati na drugi strani hriba obkrožila St. Oswald in dalje v manjše mestece Sandl.Bilo je poldne in zopet naju je ujela nevihta.Vedrila sva v mestni kavarnici ob kavici -se razume.Dež je pojenjal,midva pa pot pod noge.Takoj, ko sva zapustila mesto, sva zakorakala v mogočni drevored , ki je vodil vse do jezera Obersse.Verjetno je za časa Rimljanov veljala za pomembno trgovsko pot.Pot sva nadaljevala po močno z vodo napitih gozdovih, vse do Karlstifta.Tukaj sva imela na razpolago kar celo kočo.Ključ sva dobila pri prijazni družini v naselju.Janez je zakuril kamin, jaz sem pripravila večerjo in oprala perilo.

PETI DAN:

Naslednje jutro sva se odpravila proti Nebelsteinu samo z enim nahrbtnikom,saj potek poti zahteva vrnitev v Karlstift in od tod dalje v Libenau.Nebelstein je obenem tudi začetek avstrijske 05 pešpoti, tako so rdeče bele merkacije zamenjale do sedaj modro bele.Pot je popolnoma identična najini.Dobri dve uri hoda iz Liebenaua, ob Rohner Teichu, sva postavila šotor in se naslednje jutro zbudila ob čudovitem sončnem vzhodu.

ŠESTI DAN:

Do Arbesbacha nekaj makedama, potem pa travniki, gamaše sva imela kar skozi na nogah.V mestu kavica, jabolčni zavitek, žiga pa ni več.Mimo Altmelona v Schoenbach sva prispela opoldne-pravi čas za dobro nedeljsko kosilo.Okrepčilo in počitek se je prilegel in zopet sva si nabrala dovolj moči za pot proti Traunsteinu.Ogled skulptur, kipov in umetnin iz izklesanega kamna se je splačal , kljub nevihti (pa saj dež naju je pral tako vsak dan).V vaški gostilni ob kavici in pecivu , sem izračunala ,da bi to popoldne še zmogla do Ottenschlaga.Vso pot je rahlo deževalo, gozd pa naju je spominjal na domače močvirno Pohorje.Do gostilne in obenem najine kontrolne točke sva prišla ob sedmih zvečer.Dobila sva dobro večerjo , prenočišče pa še oprano in posušeno perilo.Med klepetom z gostilničarko, sva izvedela, da verjetno Donave naslednji dan na bova mogla prečiti , ker je močno prestopila bregove in je tako veliko cest poplavljenih in zaprtih.

SEDMI DAN:

Po zgodnjem zajtrku sva se kar molo zaskrbljena podala proti Elsenreitu,Trandorfu, kjer sva pri prijazni kmetici kupila domače marelice.Od tu naju je najprej asfaltna,potem pa pot po travniku (trava nama je deloma segala do ramen) vodila na Jauerling (960 m nmv ).Na vrhu je razgledni stolp, RTV stolp in gostišče , kjer sva se posušila in okrepčala.Od tu sva se ob močnem dežju spustila v dolino Donave proti Spitzu.Pot je vodila skozi po gozdu.Na določenem mestu, pa se je med vejami odkrila mogočna Donava s vso svojo širino, takrat še posebej-bila sem močno ganjena.V Spitzu pa je bilo močno vidno razdejanje, za katero so bile krive poplave.Naplavnine , porušeni mostovi, polne kleti vode , so pestile ljudi.Vojska in policija sta reševali in bili v stalni pripravljenosti.S splavom sva prečila Donavo in v Oberarnsdorfu na kmečkem turizmu dobila prenočitev z vso oskrbo.Domačinom sva se zelo zasmilila, tako , da so nama celo čevlje sušili v rahlo segreti pečici.

OSMI DAN:

Naslednje jutro sva pot po razmočenih tleh nadaljevala proti ruševinam gradu Agastein (tukaj je bila pot res slabo označena in zarasla z grmovjem).Začela sva se spuščat proti lepemu mestu Melk , ki je vreden ogleda.Malo izven mesta sva tudi prenočil na športni tribuni ,saj sva morala bežati pred nenadno nevihto.

DEVETI DAN:

Za razliko od prejšnjih , sva se prebudila v sveže , sončno jutro.Od kraja St .Leonhard do Plankensteina , naju je vodila pretežno makedamska cesta.Razdalja je bila dolga ,ura se je bližala četrti popoldne. Začelo se je oblačiti , grmeti in bliskati. Pripravljalo se je k hudi nevihti.Še suha sva pritekla do kmečkega turizma , katerih specijalitete so bile postrvi ,a žal , gostilna je bila nabito polna-Šolarji so namreč imeli "teden življenja na kmetiji".Prenočitev torej ni bila možna ,vendar pa so naju prijazni gostitelji odpeljali v sosednji kraj , kjer sva se lahko okrepčala in odpočila za tisti dan.Do sedaj sva pot hodila pretežno po ravninskem delu in na dan premagovala tudi do petdesetkilometerske razdalje.

DESETI DAN:

Naslednji najin cilj je bil Oetschach nekaj manj kot 2000 mnv dobrih štirideset kilometrov hoda.Pot je bila zelo razgibana-vzponi in spusti.Na strmi  poti deloma opremljeni s stopnicami,ki vodijo čez strme grape pridemo tudi do podzemne jame s kapniki in dalje v spust v kraj Lackenhof.Od tu pa sva se vspela po strmem smučišču proti koči pod Oetschachom.Na koči je bilo zelo veselo , saj so imeli harmonikarji svoj seminar.Prostora na koči je bilo dovolj ,dobila sva zelo okusno omleto s sirom in posteljo , katere sva bila že kar potrebna.Zjutraj sva opazila šele pri izhodu ,da močno dežuje.Počakala sva v koči , da je malo pojenjalo in po približno eni uri začela pot.Za nama je bil deseti dan in kar tristopetdeset prehojenih kilometrov , bila sva zadovoljna.Pot sva premagovala po strmih , spolskih tleh ,markacije so naju vodile po visoki , mokri travi , podrtih drevesih , ki ležijo že več let preko poti , domačini pa  verjetno uporabljajo makedamsko cesto. Vse do .Terzerhausa naju je spremlajal dež in gosta megla..Tu sva se malo posušla , okrepčala , pa še prijateljici Mariji sem poročala o najinem napredovanju in že je zopet napočil čas odhoda.Spustila sva se v dolino ob smučišču do Erlaufsseja in dalje proti znanem romarskem kraju Mariazell-krasi ga mogočna gotska cerkev iz leta 1200  (lahko bi ga enačili s slovenskimi Brezji).Žig se lahko dobi v turistični agenciji .Okrog šeste zvečer sva prišla v kraj Moschuben in v prijeti gostilnici tudi prespala.

ENAJSTI DAN:

Ob petih zjutraj je že bila pripravljena popotnca , planinci , ki so se prejšnji večer še dolgo v noč poveselili so še trdno spali , midva pa sva odklenila vrata gostilne in zakorakala v tokrat jasno jutro.Nekaj časa naju je pot vodila po asfaltu , potem pa sva se odcepila desno v breg in se kar nekaj časa strmo vspenjala.Srečala sva nekaj pastirjev , ki so čuvali svojo čredo.Sedlo je bilo tako namočeno , da sva se komaj prebila na drugo stran.Prišla sva do pastirske koče , ki jo je uoravljala prijetna gospa srednjih let , z veliko znanja o zeliščih in naravnem zdravilstvu.Zahvalila sva se za kavico in prijetno krmljanje , ter nadaljevala pot proti 1981 mnv visokemu Hoche Veitschu.V koči Graf Meran Haus sva se okrepčala in odpočila.Pot se je strmo spuščala na planino Rotsohlalm vse do Sebergsatla in Seewwisen .Na zemljo je počasi padal mrak.Pred zaprtim hotelom sva se ustavila.Iz nahrbtnika sem vzela vodnik po E6 poiskala številko  in poklicala lastnika hotela , ki je prišel v desetih minutah , nama pripravil večerjo in pokazal sobo.V hotelu je  bil poleg naju le še starejši zakonski par.

DVANAJSTI DAN:

Naslednje jutro je prišlo do neljubega dogodka.V zgodnji jutranji uri sva pozajtrkovala in se nameravala tiho odpraviti iz hotela ,ko so se vrata najine sobe zarpla.Ostala sva brez ključa.Tako sva morala zbuditi lastnika hotela ,ki je stanoval v sosednji vasi .zaupal nama je , da lahko izstopiva pri terasnih vratih in jih pripreva.Končno zunaj!Pot iz Seewisna proti Hochschwabu je bila zame najlepši del poti na celi poti.Že dan se je začel z lepim , sončnim , jasnim jutrom.Da o prešernih pobočjih , polnih gorskega cvetja  in lepih svetlozelenih macesnih ne govorim.Prečkala sva tudi nekaj snežišč , preden sva dosegla 2277 m visoki vrh Hochschwaba.Po dolgem pogorju je sledil spust na Sonnscheinhuete , kjer je sledil obed in kratka pauza.tukaj sva spoznala par ,ki hodi to isto pot le v obratni smeri in bistveno počasnejše , kot midva.Tudi učitelj s svojo soprogo se je vključil v pogovor in med drugim povedal , ,da je v šestih mesecih prehodil Jakopsovo pot.Pot sva nadaljevala proti Leobnerhuete , ki je trenutno v obnovi.Dalje sva se spustila v zimsko smučarsko središče Prebichl , ki v poletni sezoni ne nudi prav nič. Imela sva srečo , da sva po dolgem iskanju , le dobila prenočišče v vaški gostilni , ki je bila na visokem nivoju.

TRINAJSTI DAN:

Zopet vstajanje ob rani uri , lepljenje ožuljkov , ki so se iz dneva v dan večali in zajtrk. Zopet sva zakorakala v deževno jutro.Na najino srečo je le rahlo deževalo.Pot proti 2128 m visokem Reichensteinu , je bila zaradi tega težavna , trava visoka in mokra ,proti vrhu pa spolske skale in jeklenice.Sestop je bil težavnejši.Gospodar koče nama je svetoval , da se del poti vrneva in tik pod vrhom goro obhodiva.Tako sva tudi storila , a sva kljub vsemu naletela na snežno prečenje in seveda dež.Napredovala sva počasi ,a se je isplačalo.Prišla sva na širno paško planoto z idiličnim jezerom.Tukaj sva srečala evropohodnika , ki je začel pot v Leobnu.Ta pa je bil najin večernji cilj ,seveda naju je od Leobna ločilo kar pol dni.Skozi Trofiach in Trabochersee sva se spustila v železarsko mesto , ki se razprostira med dolgo asfaltno cesto in reko Muro.Edino možno prenočišče je bilo najdražje doslej , soba čisti luksus , gostilničarka pa precej neprijazna.Ampak tako je.Perilo pa nama je le oprala in posušila.

ŠTIRINAJSTI DAN:

Naslednje jutro naju je pot vodila skozi celo mestno jedro , preko Mure , pa v breg proti 1630 m visokemu Muglju.Dan je bil prečudovit , sončen in topel , da naju je kar zamikalo ,da bi se pridružila nekaterim planincem ,ki so se pred koćo sončili kot bi bili na plaži.Tudi midva sva si oddahnila ,ter se oskrbela s hrano in pijačo , saj naslednjih  pet - šest ur ni bilo kakšne koče.Napotila sva se proti Gleinalm ,kjer naju je čakalo nemalo ovir , saj je bila sečnja lesa ,tako sva se ponekot le s težavo prebijala skozi gozd.Nato naju je pot vodila po strmih pašnikih , na sedla in končno na drugo stran planote na Fensteralm.Na paši je bilo veliko konj pa tudi nekaj govedi.Pot je bila velik del točno po koroško -štajerski meji.Bilo je že pozno popoldne , megla je začela pritiskati ,začelo se je oblačiti in seveda naposled zopet deževati.tako sva se morala vrhu Spikogla (1988 m )na žalost izogniti , saj sva v megli izbrala varnejšo pot na sedlo in po cesti vse do Gleinalma 1586 m.Tukaj sva tudi nočila.

PETNAJSTI DAN:

Zjutaj sva hodila po lepih grebenih , prostranih pašnikih polnih lepih konj.Srečala sva kar nekaj nabiralcev gob saj vreme je bilo še zaenkrat lepo.Okoli dveh popoldne sva prispela na sedlo Gaberl (1547).Privoščila sva si lisičkin golaž z kruhovimi cmoki , Janez pa klasika , dunajski , pomfri in solata.Osvežila sva si noge ,saj nama je prijazen natakar , prinesel vedro z vodo.Do najinega naslednjega prenočišča na koči Salzstigelhaus sva imela dobre tri ure hoda.Zopet pranje in sušenje perila , večerja in počitek.

ŠESTNAJSTI DAN:

Zbudila sva se v prijetno sveže in od nočne nevihte oprano jutro.Pot se je vila preko sedel in greben še vedno po koroško-štajerski meji.Sledil je spust proti Packu , dalje Weinebene(1668 m ) in končno na težko pričakovano , nama dobro poznano Golico.Na koči sva povečerjala , Aležu , Mariji ,Stanku in  Božiču pa poročala o najinem napredku.Kar hitro sva se odpravila k počitku , saj naju je naslednji dan čakal zadnji kos poti -veličasten občutek (kar dober zalogaj -okoli petdeset kilometrov je bilo pred nama), do Eibiswalda in dalje do mejnega prehoda Radlje.

SEDEMNAJSTI DAN:

V zgodnji jutranji zori sva zapustila kočo , obenem pa tudi koroško -štajersko mejo in se odpravila po grebenu Golice.Spust v dolino , mimo nekaj koč v St. Oswald in po krajšem predahu  naprej proti Eibiswaldu.Tu se ponovi zgodba mest , pomanjkljivih markacij in iskanje gostilen , ki ,jih več ni -tudi žigov (vsaj originalnih ne) .V gostilni pri cerkvi sva dobila vse potrebno , tudi najin zadnji žig.Od tu sva se podala še na mejni prehod Radlje , kjer se je začel  najin slovenski del evropske peš poti  , ki združuje narode in ljudi -naj bo še naprej tako.Najbolj pa združi tiste , ki jo premagajo skupaj.Objela sva se in si čestitala za pogum in vztrajnost in se obenem zavedala , da je pred nama še mnogo takšnih in podobnih poti .

Ales naju je polna vtisov in doživetij peljal proti domu.



E6 Slovenija od Mejnega prehoda Radlje do Strunjana 340km.

Ideja o evropski peš poti se je porajala pri vzponih , na Kremžarjev vrh-zadnji pohorski tisočak(tisoč vzponov v enem letu).

 

               30.06.2007   Sobota  od mejnega prehoda Radlje do Slemena ( Andrejev dom)

 

Ciglerjevo pot sva začela v deževnem jutru na mejnem prehodu Radlje. Pot proti mestu naju je v glavnem vodila po gozdnih poteh. Nadaljevala sva proti Partizanki,kjer sem jaz prvič začutila ožuljke na nogah. Od tu sva se naprej odpravila proti Brdam, kjer sva se pri moji teti okrepčala, Janez pa se je tudi, do dobra nazobal češenj. Pot proti letališču se je  spuščala in že sva pešačila proti Vodrižu.Tukaj so markacije razmeroma redke ,zato sva pot malce iskala. Proti Razborju mi je že bilo jasno,da bo potrebno pot prekiniti.Žal na Razborju ni bilo prostega ležišča, zato sva poklicala na Sleme, da naju počakajo, saj ura je bila že pozna. Težko sem hodila, jezila sem se nase, da nisem, pravočasno ukrepala. Na sleme sva prišla ob 23 h. Soba je naju čakala. V nedeljo pokličeva Aleša, da pride po naju.

 

              05.07.2007 Četrtek od Slemena do Motnika.

 

Po štirih dneh premora je bil najin start s Slemena.Po gozdni poti proti Mornovi zijalki, ki je vsekakor vredna ogleda. V Grebenšku, otisneva 7 žig. V gostilni so pravkar vstali. V Mozirju sva malce iskala žig. Našla sva ga na trgu v gostilni. Nadaljujeva proti Motniku. Tu sva poiskala nočitev. Po večerji, je naju  čakala  mehka postelja.

 

              06.07.2007 Petek  od Motnika do Janč

 

Naslednje jutro sva spočita  odkorakala proti Trojanam(pa ni bilo krofa,kajti želodca sta bila polna).Nama je preglavice delala, visoka mokra trava. Najlepša pot je bila proti Limbarski gori,od koder naju je pot peljala v Moravče. V Moravčah se ponovi izguba žiga. Sva se, pa pošteno najedla. Proti Miklavžu sva hodila večinoma po kolovozni poti,kakor tudi do Janč,kjer sva prenočila.Že na samem začetku sva v vpisnih knjigah zasledila pohodnika iz Dortmunda,ki je imel sedem dni prednosti pred nama,sedaj pa je le ta hitro kopnela. Pot je začel na Dunaju.Na Jančah sva spoznala zakonca,ki sta pot začela v Mariboru ,njun cilj pa je bil Trst.Bila sta iz sosednje Avstrije in sta povedala ,da veliko hodita po peš poteh.

 

             07.07.2007 Sobota  od Janč do Mačkovca.

 

Naslednji dan sva se zgodaj zjutraj odpravila. Prijazna oskrbnica je nama oprala perilo in zajtrk pripravila ob 5. uri. Po asfaltni cesti , se vasi, kar vrstijo. Volovje, Prežganje, Trebljevo in Leskovec. Nato še okrog Kuclja. Spust v Grosuplje.  kjer sva se na tržnici, preskrbela s sadjem za tisti dan. Županova jama je vredna ogleda ,vendar pa nama čas vodenja ni sovpadal z najinem programom.Nadaljevala sva proti Turjaku in že je legel mrak na zemljo ,ko sva prispela v Mačkovec. Prispela sva do samotne hiše ,da povprašava po možnosti prenočitve. Odprla sta nama prijazna domačina ,nama pokazala bungalov ,nedaleč od njune hiše ,ter naju pogostila z obilno večerjo.

 

             08.07.2007  Nedelja  od Mačkovca do Monšuma.

 

Zgodaj zjutraj sva se odpravila s stečišča poti E6 in E7 dalje proti Blovški planoti.Domačina sta nama povedala ,da je tukaj nemalo medvedov,vendar, pa da ni posebne nevarnosti ,saj se umaknejo,razen ,če se počutijo ogrožene.V istem dopoldnevu pa sva na Bloški planoti videla odtise medvedovih šap.Kmalu sva prispela do gradu Snežnik.Od tod sva hodila po lepi poti princese Luziane,vendar pa se je ta pot kmalu spremenila v labirint ,saj se ni in ni hotel prikazati Monšun. Od daleč sva slišala glazbo. Janez je prepeval na glas pesmi,ki jih je znal,pa tudi tiste,ki ni in si mislil ,če medved brunda ,bom pa še jaz. Na Monšumo je res bila veselica.Tam sva prespala.

 

             09.07.2007 Ponedeljek  od Monšuma do  Ilirske Bistrice.

 

Tudi tu se pogajamo za uro zajtrka. Del poti se vrneva po včerajšni poti. Nato na stezo, zopet po cesti proti Snežniku. Koča je zaprta. Zato sva prej prišla, do Sviščakov. Tu sva se okrepčala, in dalje v Ilirsko Bistrico ,kjer hotela v katerem bi naj bil žig že davno ni več,žig pa je v bifeju kjer sva po naklučju pila kavo in mimogrede vprašala po žigu in ga dobila. V Ilirski Bistrici, sva poiskala prenočišče. Ponoči je divjala nevihta. Z udeležbo gasilcev.

 

              10.07.2007  Torek od Ilirske Bistrice do Gračišc.

 

 

V deževnem jutru sva se odpravila proti Brkinom in se oskrbela z živežem. Trdno odločen ,da gre z nama ,se je štirinožni prijatelj podal na pot. Malo zatem je nas, zmočil dež. Za sladico pa se toča. Kuža, se je v eni od nasljednih vasi zamotil s svojimi prijatelji. Na vrh Slavnika je bila lepa hoja ,lep razgled in sonce.V upanju ,da bova v Podgorju prenočila sva se začela spuščati v dolino.Vendar ni bilo nič ,vse do Hrastovlja ,kjer nama je "prijazna" lastnica kmečkega turizma povedala ,da pred Kubidom ne bo nič. Poklicala je v Picerijo v Gračišče ,kjer so naju ob enajsti uri zvečer lepo sprejeli ,dali hrano in prenočišče. Met potjo sva po sreči pobrala žig v gostilni v Kubitu.

 

             11.07.2007 Sreda  od Gračišc do Strunjana.

 

Zjutraj se vrneva v Kubit. Lepi primorski kraji so naju čakali današnji dan. V Strunjan sva prispela proti večeru.V hotelu so naju navdušeno sprejeli ,pogostili ,animatorka Barbara pa je opravila intervju ,seveda tudi skupna fotografija ni izostala. Tukaj sta naju že čakala Stanko in Aleš takoj smo se odpeljali. Z lepimi vtisi sva se odpravila proti domu -seveda tokrat ne peš-odločena ,da opraviva E6 še v preostalih deželah.Vsem jo lahko toplo priporočam.Čez približno štirinajst dni sva dobila sporočilo ,da je pohodnik z Dortmunda prispel na cilj.

Utrinki ,ki so zaznamovali najino pot :pozabljen žig na mejnem prehodu Radlje-po kilometru prehojene poti vrnitev nazaj,ožuljki,toča ,poroka na Turjaku ,štirinožni prijatelj ,medvedove sledi...

 

 



Na kratko o meni


romana,janez.eDnevnik.si

«  oktober 2017  »
pontorsrepetsobned
 1
2345678
9101112131415
16171819202122
23242526272829
3031 

Na prvo stran
Osebna stran
Arhiv sporočil
Kaj pišejo moji prijatelji
Foto album

Zanimive strani

evropska pešpot E6

Kategorije


Najnovejša sporočila

ROMANIN POSAVSKI KROG
POSAVSKI KROG---24
HOJA PO KARAVANKAH, OD TRBIŽA DO SLOVENJ GRADCA
POŠKODOVANO ZAPESTJE PREPREČILO HOJO PO E- 6 2016 PO FINSKI
MARIBOR,POHORJE,DRAVOGRAD,KOŠENJAK,KOZJAK,MARIBOR:

Moji prijatelji





Število zadetkov: 186246
Avtor vsebine tega eDnevnika je romana,janez.
Pogoji uporabe - Varovanje zasebnosti - e-pošta: info@eDnevnik.si
Vse pravice pridržane. © 2005-15 eDnevnik