 |  |
|
Odpri svoj eDnevnik Na prvo stran Naključni eDnevnik Nadzorna soba Celje.info / Kozjansko.info | |
Moj eDnevnik | |||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
E6 Nemcija od Herzberga do Dreisesselberga 925 km.
DRUGI DEL NEMCIJE :OD 18.06.2011 DO 10.07.2011
OD HERZBERGA DO DREISESSELBERGA , 925km
Tezko sva pricakovala , dan , da bova zacela s hojo. Z vlakom sva odpotovala, iz Celovca preko, Münchna, Göttingena do Herzberga. V Herzbergu na postaji ,se vrne spomin na lansko leto. Ko sva lani, navelicana iskanja oznak, sedla po 26 dneh hoje na vlak in se zadovoljna odpeljala domov. Takoj sva krenila , na, ze doma , skoraj do potankosti predelano pot, za ta vecer.Ura je bila 20.30. Zaradi dolgega dne ,sva se imela, debelo uro zaloge. Tako sva prehodila kar nekaj km. Ko se je stemnilo sva postavila sotor. Cez pol ure, pa so naju pozdravile prve dezne kaplje.
18.06.2011 Sobota 1dan od Rhumeguelle do Göttingena 42km.
No, danes pa gre zares. Vstala sva ob 5 uri. Pospraviva in se podava na pot. Nisva se se segrela, ko naju preseneti dez. Obleceva dezne hlace, ogrneva palerino in nadaljujeva.Ko hodiva zkozi Rhumspringe, je prenehalo dezevati.V Duderstädteru kupiva nekaj peciva, popijeva kavo in nadaljujeva.V Breitenbergu si prilastim cesnjo. Kasneje pritece naspsproti zajec , ko naju opazi, se ne more odlocit, kaj storiti. Ob 11 uri prideva v Duderstadt. Mesto si ogledujeva, kar med iskanjem markacij. Na trgu se usedeva, obvezna Coca cola in kos peciva. V mestu je veliko ljudi. Po osvezitvi nadaljujeva. Vreme , ni nic kaj obetavno. Padejo ze posamezne kaplje dezja. Za mestom naju cakajo, velike povrsine polj in travnikov. Skozi Nesselröden, pa sonce pokaze svojo moc. Nato pa zopet velika polja zitaric. Tukaj ni vecjih gozdov. Razen, ozki pasovi za zascito proti vetru. Kasneje, pa le greva zkozi Desingeroder wald. Pri istopu iz gozda , prideva v Himmingerode. Tukaj se mocno pooblaci. Na dosegu roke je bila vas. Tam sva imela namen vedrit. Ni nama uspelo. Pod cesnjo, sva oblekla zascito. V spremstvo dezja sva nadaljevala proti Sattenhausenu. Dez je ponehal. Sedaj si zeliva, da pot ne bi bila speljana cez travnik. Povzpela , sva se na Hengsberg 415m. Na drugi strani se po gozdni cesti pocasi spuscava. Sedaj imava zopet soncno vreme. Prisla sva do rusevin Feld Sauberg le te obdaja gozdno obmocje.Kasneje po gozdu, prideva do Bismarckturma. Malu nizje pa se mimo izvira, ki je lepo obzidan s kamnom. Se kratek sprehod po gozdu navzdol pa sva v Göttingenu. Odlociva se,za nocitev mladinskem domu. Malo je iz poti. S pomocjo domacinov ga hitro najdeva. S tem pa se tudi konca ,danasnji dan.
19.06.2011 Nedelja 2.dan od Göttengena do Mündna. 28km.
Vstaneva ob 6h. Zajtrk je ob 7h. Malu tuhtava, ali naj greva po bjiznici, skozi mesto , ali pa se vrneva delcek poti, na E6. To pot poznava. Receptorka nama razlozi ,da morava skozi tri nekdanje obrambne nasipe, ki so v preteklosti varovali mesto , pa se nekaj ulic in krizisc , doda. Nazadnje se odlociva za naju sigurno varijanto. Vrneva se na sinoci prehojeno pot. Nakar slediva, oznakam skozi mesto. Bilo je dobro oznaceno. Tako, da sva ga hitro zapustila. Pri stadionu sva kupila jagode in jih med hojo ob jezeru pojedla. V parku je kljub rahlemu dezju, veliko tekacev.Tudi par je naju ogovoril, ko sta videla, za katere oznake se zanimava. Vprasala sta ,ce hodiva po E6 , ko pritrdiva povesta, da veckrat, ko tu teceta, si obljubita , da se bosta lotila te poti.Cez slabo uro sva ze v Rosdorfu. Malo kasneje drugic ulije. Tudi tokrat se pod drevesom obleceva proti dezju. Pred tem sva preckala zeleznisko progo. Sedaj se cesto E4. Pod stolpom, pri farmi sva iskala smer poti. Na kriziscu je manjkala tabla , zato pa je na stolpu, Gaußturmv kosilo se bolj teknilo. Po kosilu, sva nadaljevala, skozi Hoher Hagen, prevec oznak, izven gozda, pa sva jih morala iskat, po raznih odcepih. To je bilo pred Schedenu. Tokrat je ze ulilo, cetrtic, danes. Dezevalo, bo pa pozno v noc. Do Mündna, se imava dobrih pet km .Vecji del poti, vodi po gozdu. Zaradi gozda in slabega vremena, je ze precej temno. Pot naju pripelje nad Münden, na razgledno ploscad. Od tu je lep razgled na mesto. Po mestu tece vec obrambnih kanalov rek. Sestopiva v mesto, in mimo idoce povprasava, za mladinski dom. Ta se nahaja, kar precej proti severu. Tukaj prvic preckava reko Werro. S to reko se srecujeva se veckrat na poti. V zgodnji vecerni uri poisceva prenocisce. Dezevati pa tako ne misli prenehat.
20.06.2011 Ponedeljek 3. dan od Mündna do Ludwigsteina 38km
Zajtrk, v pozni uri, Dobro se najeva. Natociva si sveze vode. Jutro je lepo soncno-obetavno. Nisva se vrnila po isti poti, kot sva sinoci prisla.Bila sva prevec juzno od zelezniske postaje. Malo sva sprasevala, zanimivo , dobila tudi razlicne odgovore na ista vprasanja. Na koncu sva, se le resila Mündna. Bil je bil najino najbolj zahodno mesto. Sedaj se pa vracava, nazaj proti jugovzhodu. Toda vredno je ogleda. Pot naju nekaj casa pelje, ob Werri, ko je pa mozno pa se izogne alsfalta, in se zacne vzpenjat na pobocje hriba. Od tu se ponuja lep pogled na dolino. Tudi obnovljena hiska je lepa, nudila bi kar varno zatocisce. Kasneje se vrneva, v nizino. Ob potoku pa naju odpelje cesta,na poljedeljsko planoto. Tu je kar nekaj kmetij. Ne manjka, tudi pasejocih se konj in zivine.Ko prehodiva to planoto , zavijeva v gozd. Steza se rahlo vspenja, v Brackenberger Holz. To je velika gozdna planota. Ko se otreseva gozda, prideva Atzenhausen , kasneje preckava cesto. Ob travnikih in poljih pa prideva v Mollenfelde. V kraju se ne zadrzujeva , saj nameravava priti cim dalje. Ob poti proti gradu , sem si privoscil cesnjo, ponujale so se v drevoredu. Ze ob poti proti gradu je nekaj zanimivih zgradb. Berlepsch Ellerode, je sezidan na majhnem hribcku. Tu pa naju zmoti dez. Zascitiva se in se vrneva po isti poti. Dezja pa ni bilo veliko. Cakalo je naju nekaj km, gozda. Gozdna pot je, bila s trdne podlage. Samo, bolj naravnost bi morala biti speljana. Po prihodu iz gozda naju spremlja nekaj kmetijskih povrsin. Preckava zeleznico, reko Werro. V Witzenhausenu, se Romana preobuje, boji se ozuljkov. V marketu dokupiva zaloge. Najina smer poteka skozi mesto, tako da med potjo malo poslikava. Pa tudi mesto je hitro za nama. Imava nacrt, da bi nama uspelo prehodit do grascine, Burg Ludwigstein. Na gradu nudijo nocitve. Kar sva tudi iskoristila. Grad je postavljen precej visoko , tako, da je bil naravno varovan. Na gradu je bilo kar nekaj tabornikov. Dodelili so nama sobo v masardi. Imela pa sva se cas, pa sva obhodila grad, pa tudi cesnja ni ostala nedotakjena. Na drugem, hribo stoji grad Haistain. Ta gradova, nista bila v dobrih odnosih. Po drugi svetovni vojni, sta stala, tudi v razlicnih drzavah.
21.06.2011 Torek 4. dan od BurgLudwigstaina do Alte Mühlhauser str. 46km.
Ponoci je, kar mocno dezevalo. Ob misli, da sva na suhem in, da zjutraj ne bo treba pospravljat sotora se mirno zaspim nazaj. Samopostrezen zajtrk sva dobila v veliki grajski jedilnici. Samo veliko staro ognjisce, je ostalo iz starih casov. Lahko pa si zamislim, kako se vitezi grejejo, okoli ognjisca v zimskih dneh. Grad sva zapustila, ogrjena s palerino, v roki deznik. Ubuta pa v Lowa sandale. V dolino sva sla po alsfaltni cesti , mimo spomenika zrtvam obeh vojn. Odlocila sva se dokler dezuje, ce je mogoce, bova hodila, po cimbolj utrjenih poteh. Tudi, tu je bilo nekaj slabih tock, kljub temu, da stejejo stezo, za kolesarsko pot. Dezevalo je celo dopoldne. V blizini Bad Soodna Allendorfa, so nekateri sprehajalci, vedrili pod naravnimi zascitami. Radovedno so naju opazovali. Pot je bila speljana zkozi toplice. Nato pod zeleznico in cesto. Zopet sva preckala, reko Werro. Obhodila sva nekaj mestnega obzidja. Visje ze skoraj na izhodu mesta, pa je stala pekarna. Posladkala sva se , kava in Coca cola , pa se za na pot, sva dokupila. Lepo oszvezena in spocita, se zazeneva naprej. Visoko v daljavi, je viden najin cilj in se vec za njim. Do gradu je vodila trdna cesta. Grad Rothestain je bil do tretje ure zaprt. Za njim se malu spustiva, pri prikljucko nasledne ceste pa zopet malo v strmino. S ceste kreneva na stezo, sedaj pa postane zpolzko. Dez je opravil svoje. Hodila sva po urejeni poti. Na njej ni manjkalo stopnic in celo jeklinica je bila potegjena. Prisla sva na Hörne 522m. Za to visino je bilo potrebno nekaj kapljic znoja. Pa sva se zopet malo spustila. Nato zopet ponoviva prejsno vajo. Tokrat na, Hohestain 596m. Od tu imava lep pogled na prehojeno turo danasnjega dne. Tudi tu, stoji hiska iz lesa. Cez nekaj casa, naju ze preganja dez. Hitro se zascitiva. Med spuscanjem, se nama porodi ideja, da bi nekaj casa sla po cesti. Nizje se cesta tako kriza z najino potjo. Romana se pogovori z domacinko.Pove ji, samo po cesti navzdol. Kasneje se pa izkaze, da sva prisla , precej dalec od mesta v dolino. Po kolesarski stezi resiva nastali problem. Ob stevilnih, malih jezercih prideva do Eschwege. Verjetno ,gre za negdanje gramozne jame, ali kaj podobnega. V mestu se oskrbiva z gotovino. Nakup pa odloziva za kasneje, na izhodu iz mesta , tokrat sva se ustela. Nadaljevala sva, rahlo se dvigajoce iz mesta. Preckava Zelebersbach. V lepem soncnem veceru prideva, do manjsega sportnega letalisca. Naprej, imava vecjo gozdno podrocje. Po pogovoru z oskrbnikom se odlociva ,da tu postaviva sotor. Malo sva se posedela na sonco.Ko se ohladi, sva ze v sotoru. Ponoci malo poskropi dez. Ima pa to podrocje,svojo ulico.
22:06:2011 Sreda 5. dan od Alte Mühlhauser str. do Nesselrödena 30km.
23.06.2011 Cetrtek 6. dan od Nesselrödna do Friedewalda 40km.
Najin gostitelj in Romana sta pripravila bogato oblozeno mizo. Vedela sva, da bo taksen zajtrk zadostoval za celo dopoldne. Se bi se lahko pogovarjali, ampak naju je vest priganjala naprej. Ob pol sedmih sva zacela s hojo. Najprej sva morala prehodit, nepotrebno pot, okoli tri km. Gradu sva se v velikem loku izognila. Vidno je bilo vcerajsno neurje. Za nadaljevanje sva imela, makedamsko cesto. Rahlo se je dvigovala met travniku. Tudi skozi gozdno planoto je bila prisotna. Pri preckanju alsfaltne ceste, se je pa suha zgodba koncala. Na drugi strani ceste sva morala cez travnik, na obrobje gozda in tam nadaljevati, vzporedno s cesto, tako, da ne motiva prometa. V suhem vremenu je dobro zamisljeno. Ce bi ponavljal, bi sel slaba dva km. Ob robu ceste. Ko sva se obrnila od ceste in se napotila cez nizjo vzpetino. Sva zopet hodila po cesti. Opoldne, sva prisla, do prave uganke. Pot je bila markirana po cesti, dokler je slo gladko, pac nisva brala listov, niti gledala skice. Lahko pa bi si skrajsala trud. E6 je namrec ze sto metrov, pred podrocjem , imenovanu "pri treh kostanjih" zavila na oster prikljucek ceste pod ostrim kotom in se zacela dvigovat cez hrib. Midva pa sva za oznakah , odsla proti mestu. Pred Nentershausenu, sva se obrnila in pri Ruine Tannenbergu izkala manjkajoce oznake. Pa tudi to oviro sva resila. Pri treh kostanjih pa so se nama pridruzili pohodniki, ki sva jih prosila za pomoc. Malo so spremenili smer pohoda, dolzina poti pa jim je ostala enaka. Pospremili so naju po bljiznici, na drugo stran hriba. Skozi Bauhaus, sva sla ob spremstvu , mladega muca, ki naju ni hotel zapustit.Sedaj je pred nama velik gozd. Preden se ga lotiva naju pozdravi rahla ploha. Cez dobro uro preckava cesto E70. Kmalu zatem se zeleznico. V Hönebachu, obisceva trgovino. Pa nazaj za nekaj ur v gozd. Pri Nadelohru, naletima na stare oznake, ki naju zamotijo za nekaj casa. Sedaj je zorana nova cesta in gres enostavno lepo po njej, do Ruine Hammundeseiche. Sledi se nekaj gozdne poti, ko pa sva prisla iz gozda je sledilo se nekaj kmetijske obdelovalne povrsine. Ob 21 uri pa prideva v mesto Friedewald. Takoj pri mestni tabli, sva opazila tablo, prenocisca. Veljalo je pravilo, zgrabi prvo, ker druge morda ne bo. Kljub malo slabi volji Gostiteljice zaradi pozne ure ,se je vse dobro koncalo. Dobila sva tudi vecerjo in to obilno.
24.06.2011 Petek 7. dan od Friedewalda do Hünfelda 40km.
Danes, sva po obilnem zajtrku, zacela s hojo ob 7.30h. Trgovine so bile se zaprte,glede na to, da bova danes prehodila, se nekaj krajev se nisva vznemirjala. Pri izhodu iz mesta sva si ogledala grad. Sonce je bilo ze precej visoko, kazalo je na lep dan. Oznake naju zvabijo na obrobje gozda , na lokalno razgledno pot, ki se krozno vije okrog kopastega hriba. Po skoraj eno urni hoji na obrobju gozda, se le odcepi cez travnik na cesto. Na cesti manjka kaksna oznaka. Nadaljujeva proti, Hillartshausenu. V tej okolici, se opis ne ujema z dejanskim stanjem na terenu. Isprosiva si vodu in greva naprej. Cez dobro uro, sva pri tabli Schenklengsfeld.Ttudi v tem vecjem kraju se nisva ustavljala. Oznake, ki so bile, ze kar precej zbledele, so naju pripeljale cez cesto. Tu jih je pa zmanjkalo, z iskanjem si nisva dosti pomagala. Nagajat je nama zacel dez. Na drugi strani, sva videla staro juduvsko pokopolisce, ki ga omenja knjiga. Po poprasevanju sva se odlocila, da greva po skici, ki je prilozena v knjigi. Sla sva cez veliko posestvo. Vprasala sva lastnika, cenama lahko pomaga pomaga. Tu nibilo nikdar markirano, bova pa visje na planoti, zagledala oznake. Je bil njegov odgovor. Po planoti sva hodila med, zitnimi polji. Ob strani so stale vetrne elektrarne, ki so se vrtele ob mocnem vetru. Hodila sva po poljedelski cesti. Ta mocan veter, pa je meni odpihnil palerino z nahbtnika, ki sem jo susil, obeseno odzadaj. Ko sva opazila, da je ni, pa sva hodila ze po alsfaltni cesti. Odlozim nahrbtnik, in jo tecem iskat. Skrbelo me je, da je ni veter kam odpihnil. Rdeco barvo sem ze od dalec zagledal, odleglo mi je. Palerino potrebujem, veckrat na dan. Sla sva skozi dva, skoraj enakoimenska kraja, Ufhausen in Unterufhausen. Tule sva zasledila, oznake in ztezo, ki se spuscala sleve strani, po pobocju hriba. Prisla sva na idejo, da je mogoce, nova pot , speljana, cez gozdni hrib, ki ima na vrhu razgledni stolp. Popoldne hodiva po kolesarki stezi, obdana s velikimi polji. Dolini pa sta povezani s cesto. Tu najo malo obisce dez.V Großentaftu, najprej preckava cesto, nato se zeleznico. Ko se spustiva s Stellberga, zopet ulije dez. sedaj se odlociva, da v Hünfeld odideva, kar po trasi nekdanje zeleznice. Sedaj jo uporabljajo, kolesarji in pesci. Preciva velik vijadukt, ki ni imel srece. Gradili so ga pred drugo vojno. Po vojni pa so Nemcijo razdelili ,tu v blizini je potekala meja. In ta trasa zeleznica je samevala. Viadukt pa je zasciten s Uneskom. Ob pozni uri prideva v Hünfeld. Prenocisce najdeva v lovskem hotelu.
25.06.2011 Sobota 8. dan od Hünfelda do Abstroda 35km.
Ob pozni uri zapuscava Hünfeld. Najino izhodisce je bila, velika kmetijska planota z imenom Nüst. Obdajale so naju velike njive in travniki. Ko sva prehodila, obdelovalno povrsino, sva nadaljevala v gozd. Hodila sva po trdi makedamski cesti. Mühllide 428m.n.v. pa Schlagberg. V gozdu zacne tudi dezevati . Tokrat tudi jaz ubujem sandale. Ker ne veva kako resne bodo padavine, preobleceva tudi hlace, se ogrneva palerino in naprej skoz gozd. Po kratki slabi stezi preciva gozd. V kraju Hofbieberu se najeva, napolniva nahrbtnik. Od tu pa se potka, rahlo vzpenja do gradu. Schoß Bieberstein je mogocna zgradba, ki jo sedaj uporablja solstvo. Najina steza se na drugi strni vijugasto spusti v nizino. Zeleznica Bieberstein pa nima vec zelezniskih tirov. Midva nadaljujeva po nekdanji. Pri kriziscu s cesto pa ostaneva brez tabelj. Poprasava domacina, ki naju tudi pravilno usmeri, pojasni pa nama, da zaradi popravila ceste ni tabelj. V Schackau, se enkrat poprasava. Nakar se zacneva strmo vspenjat. Najprej po alsfaltni , kasneje po makadamski cesti. Cisto na vrh pa je vodila samo steza. Na drugi strani se spustiva, v vasi nibilo jasno oznaceno, kako in kaj. Zato sva se povzpela na Whs. Milseburg. To je pa bil v tem dezju in megli, ze kar podvig za najine sandale. Na vrhu hriba stoji kapela z nekaj svetniki, razgleda danes ni bilo. Je pa bila v davnini naselbina. Schutzhüte je bila, kljub slabemu vremenu dobro obiskana. Nekaj zacudenih pogledov, se je paslo na nama. Velika nahrbtnika, palerini, kratki majici obuta pa v sandale. V dokaj hladnemu vremenu. V koci se dobro okrepcava. Ko sva bila pripravljena ,za na pot, sva to strila, na nasprotni strani hriba, po kamnitih stopnicah , kratek cas cez travnik zatem v gozd, po dobrem makadamu. Buchepfader Stein 759m.nv. Ni bilo kaj posebno izzrazito. V Grabenhöfchenu preckava cesto in se po makadamski cesti, zapodiva v Weiherberg. Ko sva hodila po dezju in vetru , se Romana spomne, da je nekje slisala, da bo jutri soncno. Na trenutno stanje, se sama to ni verjela. V Abtsrodi, se odlociva, da imava za danes dovolj. Poisceva si nocitev in vecerjo, malo sva se pogajala za zajtrk, da bi bil, cim bolj zgodaj.
26.06.2011 Nedelja 9. dan od Abtsroda do Fladungena 36km.
Od Romanine napovedi ni bilo nic. Ze ponoci je dobro dezevalo. Sedaj pa tudi ni kazalo, da bi prenehalo. Pocasi sva ob klepetu s cistilko, ki je nama tudi pripravila zajtrk, zajtrkovala. Trdno odlocena, sva zapustila hiso. megla ni dopuscala kaksnega daljsega pogleda. Ob zicnici sva se vpenjala. Na vrhu planote, je bila leta 1920 Letalska baza. Sedaj je muzej na prostem, zaradi megle, tudi nisva dosti videla. Tu okrog je bilo vse oznaceno, ko pa sva na drugi strani prisla nizje, pa sva, ze iskala. Do sedaj sva hodila v megli in dezju. V Gersfeldu sva dotocila vodo in ob potoku nadaljevala, rahlo navzgor. Na planoti Rotes Moor sva preckala cesto B 278. Pri Sender Heidelsteinu, pa sva se zacela rahlo spuscat. Tudi tu preckava cesto, pa nazaj vgozd. Na Querenbergu naju preseti kolona kolesaejev. Proti Schvarc Mooru pa preneha dezevati. Dez zamenjajo, zelo nadlezni obadi. Na velikem parkiriscu popijeva kavo, z dodatkom peciva. Sennhütte, samo od dalec spremljava s pogledom. Nizje zopet problemi z oznakami. Na soncu pojeva sendvice. Dalec pred nama, je vec mest, tako na hitro, si izberava po enega in ga imenujeva Fladungen, to je pa najin ,nocojsni cilj. Nekaj po 17h. prideva v mesto. Hitro sva nasla kar sva iskala .Na uslugo sva dobila celo masardo. Oprali so nama tudi perilo. Danes sva navelicana dezja in megle, hitro prenehala s hojo, zato lahko, sedaj lepo na soncu, premlevava, deset dnevno dozivetje, ki je minilo.
27.06.2011 Ponedeljek 10. dan od Fladungena do Hattersdorfa 39km.
Zajtrkovati sva zacela ob 6.uri. Po zajtrku sva jo mahnila, po kolesarski stezi. Cevlji so se lepo susili kar na nogi. Nordheimu v.d Rhön, se nisva zaustavljela, saj se nicesar nisva potrebovala. Tudi v Ostheim v.d.Rhön, je bilo enako. Imela sva lepo soncno dopoldne. Na poti je bilo nekaj sprehajlcev, precej vec kolesarjev. Ob 13uri sva prisla v Mellrichstadt. Na terasi sva narocila kosilo tako, da sva lahko, bila sezuta. Po zauzitju, sva se odpravila naprej. Hodila sva po trdih poteh. Malo po gozdu malo med polji. Za Hedungenu sva, odsla za dalj casa v gozd. Po gozdu, sva preckala nekaj cest. Prisla sva tudi, na slabso razrito stezo. Porasceno stravo. Do Waltershausena, se nisva resila gozda. Pa se, od tu naprej je bil. Sre- cala sva skupino, nordik pohodnic. Aubstadt,Ottelmannshausen, Herbstadt. So bili hitro za nama. Ura pa se je tudi, ze pomikala proti veceru. Danes je bil lep dan, tudi sedaj je kazalo na lepo noc. Nocila bova v sotoru. Ne prehitro sva hodila rahlo navzgor. Ozirala sva se po mestu, kje bi postavila sotor. Ker sva imela, casa se dovolj, sva bila kar precej izbircna. Na koncu sva izbrala planoto, s pogledom na Herbstadt. Obdana sva bila, z zitnimi polji. Se preden sva zaspala, so v blizini pocili triji streli z lovske puske, Romana je slisala samo enega.
28.06.2011 Torek 11. dan od Herbstadta do Hattersdorfa 48km.
Zjutraj sva vstala pred sesto uro. Ob 6.15h sva se ze spustila, na E6. Taborila sva precej nad cesto. Obetal se je lep dan.Zkozi Eyershausen, sva, kar svignila. V Alslebenu, sva se ustavila, obiskala sva pekarno. Najine zelje so se izpolnile. Dobre volje sva odsla naprej. Z nama je potovalo nekaj, novih dobrot. Pod nogami sva imela trdo, suho podlago. Cez nekaj casa , sva se zacela dvigovat na Stemberg. Tu je stala velika kapela. Na pocivaliscu sva se ustavila, naredila mali servis na potplatih. Kasnejsa hoja po mokri travi, je pokvarila ves prejsnji trud , po prihodu iz gozda, naju pozdravi Bayernturm. Seveda sva se povzpela na njega. Sturna pa sva prisla v Zimmerau. Tudi tu je bilo potrebno, malo iskati. Dotocila sva vodo. Vrocina je dobro pripekala. Maroldswwisach, sva prisla ob pol dveh. Tudi tu sva malo iskala. Kasneje pa sva se dvignila nad mesto. Tu je bil kamnolom , ali celo rudnik- Zeilberg. Steza vodi po obronkih kamnoloma. S hojo po gozdu sva preckala dve vecji cesti. V Altensteinu, sva olajsala malo cesnjo. Pa zopet vgozd. Po vedno slabsi poti. Prisla sva do nekdanjih naselbin. Zatem pa do Hertasee , to je zelo malo jezero, v temacnem gozdu. Nato pa skozi, Unterelldorf. Pa ker je lep soncen vecer hodiva, do dvajsete ure. Sotor sva postavila ob domu ribiske druzine. Vse bi blo idilicno, ce ne bi v mraku v blizini, navozili gnojevko.
29.06.2011 Sreda 12.dan od Hattersdorfa do Mitwitza 46km.
Ob 6.30h. Sva ze imela nahrbtnik na ramenih in se podala novem dnevu naproti. Sprva, sva opazila zelo lepo, hiso iz okroglega lesa. Stene so bile, samo olupljena drevesa macesna , super sestavljena. Spremljal je naju potok Tambach. Skozi vas, Hergramsdorf. Najlepsa, je bila grascina. pot je vodila skozi dvorisce. Za ogradi so se pasli jeleni s kusutami. Pa tudi drugih zivali ni manjkalo. Met potjo sva oprezovala, za kaksnim gostiscem. Danes sva bila se tesc. Scheuerfeldu, se nisva ustavljala. V Coburg sva prisla rahlo se spuscojoca. Du prvega krizisca je bilo solidno oznaceno. Tam pa koliko sva iskala, nisva videla oznak. Vknjigi je pisalo, da bi se naj z avtobusom, odpeljali na izhodisce, Veste , jaz sem trdil, da je markirano, Romana, da ni. Nato pa sva po svoje, odsla v mesto. Prvo sva se najedla potem pa se pomikala proti parku, ki je bil v znozju gradu, kjer je bil tudi najin cilj. Videla sva delcek, Coburga, pa je na naju, naredil zelo pozetiven vtis. Podala sva se se v grad, ki je stal na vrhu hriba, kot se za grad spodobi. Tudi tu, sva bila, prijetno presenecena. Po ogledu gradu , sva maljo nizje, pri kiosku nalila vodo, izpila pa Coca colo, sedaj jo obozuje tudi Romana. Na kratki razdalji, od naju pa zagledam, najbolj iskano, stvar tega dne. Slediva ji, proti letaliscu. Lepo ob robu gozda, slediva oznakam, v senci dreves se ve. Nekaj casa je bila steza, pa zopet makadamska cesta. Vse skozi ,pa se je pocasi spuscalo. Preckala sva nedograjeno cesto. Tule sva v dvomih stala , ker sva imela , dve poti markirani, nobena pa ne jasno. Odlocla sva se za staro varijanto, ki je naju pripeljala do jezera. Preckala sva cesto, in se rahlo dvigovala, po cesti. Visje, pa po stezi ob potoku. Prisla sva do manjsega igrisca. Tu se Romana spomne, da se danes nisva nic pocivala. Ponudim ji pol ure, ona pa jo malo rastegne. Privolim. Uro nosim tako, samo jaz. Pocivala sva, v Spittelsteinu. Kipfendorf, se je nahajal, ob gozdu. V Wellmersdorfu, sva preckala cesto. Zatem skozi gozd. Od Furth a. Berg stoji se samo en obok in nekaj zidu. V letu 1650 je pa tu stal, mogocen dvorec. V Plestenu ni bilo nocitev, zoto sva odsla naprej. Plestener Berg 439m.n.v. Spitzberg in Hassenberg, pa so naju opazarjali, da sva prisla v hribovite predele. Od tu naprej bo potrebna dobra kondicija. Preden sva se spustila v Mitwitz, sva morala, se okrog hriba po, daljsi poti, z nekaj visinci. Iz Steinacha do Mitwtza, pa sva jo obrala, po kolesarski stezi. Ze ena izmed prvih his, nama rastegne obraz v nasmeh. Hotel, in to tocno ob poti. Vecerja in udobno spanje naredita cudeze. Upozorijo pa najine noge, ki so ves dan tiho, posebno, ce se na tri ure spomnim nanje.
30.06.2011 Cetrtek 13.dan od Mitwitza do Nordhalbena 41km.
Sedaj lahko zapisem, ko je to ze za nama. Tri dni bo zelo tezka hoja, slabe, mokre, neociscene poti. Ponavljajoce, si iz doline na hrib na drugi strani nazaj v dolino, vajo pa nekaj krat, ponovimo na dan. Vstaneva, o poglej kako, lije. Boljse, sedaj, kot pa kasneje, na poti se preoblacit. Pozajtrkujeva, tudi na zajtrku se pozna, da zunaj dezuje. Odpreva deznik, in po kolesarski stezi naju odpeljejo markacije iz Mitwitza. Po Breitenseeju, se dobro vidi kako mocno dezuje. Tudi, na Mühlteichu, spricajo kapljice dezja. Sedaj pa ze hodiva po gozdu. Krötenhof, pa Ludwigshohe in Kienberg so ze za nama . Sedaj sva prisla, ze malo bolj na svetlo. Preckava zeleznico in cesto.Sedaj hodiva, ob njivah, tudi travnikov ne manjka. Nad Glosbergu, pa je potrebno kar strmo v breg. 556m.n.v. Bauersberg. Za steingraben, v katega se spustiva, ne vem. Opoldne prideva v Gifting. Tu sva nacrtovala kosilo. Gostilna danes zaprta, pise pred vrati. Prebereva si nadaljevanje poti, to sva nameravala med jedjo. Ob potoku, okrog 7km. Zelo romanticno. Toda ne v dezju in do kolen segajoci, mokri travi. Jaz hodim prvi in mirim Romano, povem pa, da zna na pamet, tudi grde besede. Potok je bil ze manjsa reka, sreca ,da je imel brvi, saj sva ga najmanj petkrat ,preckala. Imenoval se je Doberbach. Dez je pocasi pojenjal, megla pa se ni hotela, locit od naju. Pot ob potoku sva skrajsala, tako, da sva sla strmo iz grabna v Effelter. Od tam pa po kolesarski. pazit sva samo morala, ko prideva v gozd, bo E6 preckala cesto. Ni bilo problema, saj je bila to, makadamska cesta. Kar zajeten kos, poti sva prehodila po njej. Kot pa je obicajno, ce le obstaja kaksna steza, jo bodo uporabili za pohodnisko. Tako je bilo tudi sedaj. Manjkala je pa tudi, kaksna puscica ali kaj podobnega. Pa nama ne bi bilo potrebno, se vracat in izkat. Oglasal se je tudi zelodcek, cisto upraviceno. Danes je okusil samo zajtrk. Ob lokalnem smuciscu, sva prisla, iz grabna, na planoto, kjer lezi Nordhalben. Iz Mitwitza je sinoci poklcala gostiteljica in izvedela, da v Nordhalbenu je hotel. Ko sva domacina vprasala za hotel, je naju kar pospremil, do tja. Vzbudila sva mu zanimanje, pa je postal radoveden. Hotel Post, pa je nama ponudil, vse potrebno.
01.07.2011 Petek 14.dan od Nordhalbena do Helmbrechtsa 36km.
Po obilnem zajtrku, se vrnema na ishodisce, E6. Hise ob poti so postale,vedno bolj retke. V gozdu, se je pot zacela, strmo spuscat, v graben. Najprej preckava, zeleznico, nekaj malega hodiva ob cesti. Potok sva preckala preko malega jezu. Na levem brego potoka , pa strmo po stezi, navzgor. Hitro sva prisla na gozdno cesto. Po njej na, Penzelkamm. Lotharheil, Langenau. Vse zkozi, sva hodila po gozdu. preckala sva veliko gozdnih cest. 22km.sva imela, gozda za prehodit. Lamitztal, schloßberg, grßyater, so se imenovali kraji v gozdu. Thiemitz, Sorge in Meierhof, pa so bili manjsi kraji. Romani, take poti, ki potekajo samo v gozdu, niso vsec. Preckava se dve cesti in prideva v Schwarzenbach. Od tu pa nazaj v gozd. Povspnema se na Dröbaberg 794m.n.v. Pillmersreuth,Whs, Rauhenberg in pa, Kleinschwarzenbach, so bili kraji, ki sva jih morala, prehoditi do Helmbrechtsa. Teh 30km. poti je bilo v najbolj slabem stanju. Prevec so bile zarascene, ponekod razrite od delovnega stroja. Ostalo pa je tudi prevec lesa na poti. Zadnjih nekaj km. pa sva po navodilih domacina, odsla lepo, po kolesarski stezi.Pri pogovoru, je zacelo dezavati. Romana mu razlaga, o slabih poteh, ki sva jih danes prehodila, rezultati so bili vidni, tudi na najinih nogah. Nato, pa on razlozi, pojdita po cesti, ki ni prometna, nizje, pa se zacne kolesarka steza. Po njej, naravnost v mesto. Mogoce prehodiva km. Ko se pripelje na motorju, za nama izti gospod. Izroci nama nacrt, ki ga je sam narisal. Vseboval je vse od krizisca, do krozisca, narisana je bila tudi lokacija prenocitve. Telefonsko je naju, ze najavil. Zahvlila sva se mu. Nacrt pa je popolno, uztrezal. Dez je popustil, ne pa tudi oblacnost. V Helmbrechtso, sva nasla nocitev, za vecerja pa sva poskrbela sama.
02.07.2011 Sobota 15.dan od Helmbrechtsa do Fichtelseea 35km.
Kot, sem ze omenil, da je bil domacinov nacrt, zelo dober, posebno tisti del, da ne hodiva po gozdu in travniku. Sobe sta odajala starejsa zakonca. Tudi pralni stroj je naredil nekaj za naju. Pri zajtrku, smo se pogovarjali, o Romaninem madezu, ki je nastal po ugrizo klopa. Bila je ravno sobota in ambulante zaprte, zato smo se odlocili,da met potju obisceva bolnisnico v Münchbergu. Ob 7h. sva zapustila, Helmbrechts. Odsla sva ,po kolesarski stezi, da bova, cimbolj cista prisla v bolnisnico. Preckala sva cesto E6 (A9). Bolnisnico sva hitro nasla. Med cakanju Romane v cakalnici, se mi podijo razlicne misli po glavi. Najslabsa je bila ta, da bi naju poslali domov. Debelo uro sem udobno pocival. potem se prikaze Romana s skatlo, antibiotikov. Met potju iz mesta mi razlaga, potrebne ukrepe, ce bodo seveda potrebni. Zkozi mesto, ne gre vse glatko. Na Kapehenberg, 585m.n.v. Pa proti, Großlosnilz, Erbsbühl in Schnackenhof. Za Zellu preckava cesto, nato v gozd. Hühnerhohöfen in Torfmoorhölle sta blizu skupaj. Pri Egerquelle, malo predahnema. Kasneje sledi malo dolgocasne hoje, spogledom na Bischofsgrün.Pri Karchesu preckama cesto. Na drugi, strani , po strmi cesti navzgor. Obisceva se drugi izvir, Mainquelle. Malo zatem pa se tretjega, Naabquelle. Tudi na razgledni stolp se povzpneva. Tukaj je veliko granitnih blokov, prav zanimivo nalozenih. Tik nad, Fichtelsee, manjkajo markacije, ta ko, da sva nekaj casa izkala. V blizini jezera sva nasla, prenocisce.( To prenocisce je bilo najcenejse na celi poti.) Odajala pa ga je starejsa gospa.
03.07.2011 Nedelja 16.dan od Fichtelseea do Konnersreutha 43km
Ze ponoci, se je slisalo mocno dezevje, pomagal mu je tudi veter. Ko sva zjutraj, pogledovala skozi okno. Bi najrajsi ostala,kar v postlji. Veter, megla in dez, so mi puscali dvome, ali lahko sploh hodiva po taksnem vremeno? Bila sva na visini,750m.n.v. Po zajtrku, zapustiva, toplo zavetje. V sobi sva prej dodobra pregledala skice in zemljevid, da bi na dezjo, to cim manj pocela. Preckala sva umetno pregrado jezera. Za jezeru v gozdu, pa sva nasla markirano pot. Ta pot je ves cas, do Nagela vodila po gozdu. Od tam, pa zopet do Habersteina. Ko sva to prehodila, sva bila ze blizu, Alexandersbada. Dez se je navelical padat. Prva hisa, ki sva jo zagledala, pri prihodu v Marktredwitz, je bil Lovski hotel. Samo sva se spogledala. Ze sva narocila. Naroceno, tudi z uzitkom pojedla. Potem pa se je zacela dolga hoja skozi mesto. Mesto je precej veliko. Zalomilo se je samo, ko sva ze skoraj prisla iz mesta. najino izhodisce je bilo, Wölsau. Vtej vasi pa sva zavila desno v gozd. Hodila sva vecinoma ,po makadamski gozdni cesti. Mislim pa ,da ni bila izbrana ,naj blizja varijanta. Edina vas je bila, Preisdorf. Pri preckanju ceste sva se rahlo dvigovala, proti Kalvarienbergu. Tu sva se na klopci ob kapeli, malo sezula. Daljsi pocitek pa je prekinil dez. Pohitela sva proti, Konnersreuthu. Ne pozni uri sva se odlocila, da za danes koncava. Nocitev sva si zagotovila v Gostilni, v njej so nudili tudi hrano.
04.07.2011 Ponedeljek 17.dan od Konnersreutha do Bärnaua 48km.
Ob 7h.,sva ze zapuscala, mesto. Odsla sva ,po kolesarski stezi. Najin moto je bil, cim bolj dolgo naj ostanejo, cevlji suhi. Sla,sva mimo vec ribnikov. Mimo kmetij. V Waldsassenu se nisva zaustavljala. Met potjo sva malo poslikala. Najvecja je cerkvena zgradba. Hitro, mestno okolje zamenjava, za naravno. Forstkapelle, je postavljena v gozdu. Do sedaj sva imela trdo podlago pod nogam. Vreme megleno in oblacno. Nama je bolje tako. Ob 12 uri, sva prisla v Neualbenreuth. Tu sva narocila kosilo. Pa se nekaj sladkega. Se ve za Romano ,obvezno kavo. Ko sva, vse to zlozila vase. Pa pot pod noge.Kasneje, sva zvedala, da sva bila tukaj, najblizje srediscu Evrope. Tilen berg je bil res zelo blizu. Sla sva mimo St.Nikolaus kapele. V Mähring, sva sla po cesti. Neumühle je se obdajalo polja in travniki. Sedaj bo potrebno, za nekaj casa v gozd. Griesbacher wald. Iz gozda, prideva v Hermannsreuth. Iz gozda se tudi vrneva v gozd. Ko pa prideva iz njega, je za danes dovolj gozda. Ze utrujena, hodiva cez velika polja, travnike do Bärnau. Na zacetko mesta, kar nekaj tabel ponuja nocitve. Table so pa v slabem stanju, Kasneje, se izkaze, da se samo en penzion deluje. Ker je pa edini je nesramno drag. Kar oskebnici, Romana tudi v obraz pove.
05.07.2011 Torek 18.dan od Bärnau do Eslarna 38km.
Iz Bärnau, sva odsla, v oblacnem jutro. Sla sva, po lepem brezovem drevoredu. Ob poti pa so gradili,mostisce. Prav taksno, kot je na tem mestu nekdaj ze bilo. Kot se, ze sedaj vidi, bo vredno ogleda. Ko sva kasneje hodila v gozdu, sva videla lepe hiske za pomoc pohodnikom. Nekaj casa sva hodila, po Nemsko, Cesko meji. En del meje, so celo Geodeti, merili, od kamna do kamna. Pri Silberhüte se nisva, zaustavljala.Hodila sva po gozdu mimo, Ruine Schellenberg. Zanimiv je bil tudi Brotfrlsen. Potem pa je sledilo spuscanje do mlina. Na drugi strani pa zopet v hrib ob plinovodu. pri spuscanju pa sva prisla v Neukirchen. Od tu sva se se nekoliko spustila, nato pa po asfalni cesti, rahlo navzgor. Ker je bil cas kosila, sva zavila malo spoti. Najedla sva se, v Landhotel Kastanienhof. Po mocnem obedu nadaljujeva, do Waidhausa. Tu se ne zaustavljeva. Ugotoviva, Da so pred kratkim, prestavili traso. Zemljevid in knjiga sta imela izto smer. Oznake E6 so oznacevale, smer , do Eslara tri km po daljsi trasi. Midva se olocima, za krajso. Preckava avtocesto in po trasi nekdanje zeleznice, prideva v Eslar. Na poti sva preckala, se mocvirni del, zemljisca. Bil je zgrajen nasip in nekaj mostov. Zelo pridni, so bili komarji. V Eslarn,sva prisla, okrog osemnajste ure. Rada bi se prehodila kaksen km. Samo potem bi morala, spati v sotoru. Poisceva nocitev. Gostitelj, se je tudi ukvarjal z pohodnistvom. Imajo organizirane pohode, on jim pa skombijem , vozi tezjo ,opremo. Zato so pa traso poti, raztegnili in vkljucili, vse mogoce. Izognili so se skoraj vsakim metru alsfalta.
06.07.2011 Sreda 19.dan od Eslara doWaldmünchena 35km
Zjutraj sva, ze pred zakljenjenim vratami cakala na zajtrk. Premalo smo, se pogovarjali, o trasi danasnje najine poti. tako nisva vedela dejanskega stanja. Midva sva na zemlevidu videla, kje se zopet, krizamo. Po dobri, uri hoje sva prisla na sticisce ceste in E6 poti. Videla sva izbrisane, posamezne oznake, o novih pa nic. Nadaljevala sva po stezi naprej. Vedno bolj izkala, lovec pri izdelovanje preze, je bil bolj redko beseden. Ko sva prisla na vrh, pobocja ,pa sva, le videla nove markacije, pomesane s starimi. Tukaj je bila pot malo ovita, malo se dvigovala in spuscala. Navelicana , izkanja sva se prepustila, oznakam. Kasneje sva izvedala, da greva po krozni poti, nazaj v Eslar. To sva ugotovila, ko sva prisla do rascepa E6, pred nama je vodila levo in desno, iz ene strani, pa sva prisla midva. Do sem pa sva hodila ,po ovinkih okrog njiv, travnikov, skratka ziv ubup. Trava je segala do kolen, seveda mokra. Pomoc sva poizkala v gostilni. Obenem pa jih olajsala, za pecivo, kavo in Cocacolo. Tu so bili trije, ljudje in vsak je povedal razlicno resitev. Midva, sva se vrnila po poti, ki sva prisla. Ampak lepo preprosto, po suhi ozki alsfaltni cesti do potoka. Od tu pa po makadamski cesti nazaj na grebenj. Nore markecistove ideje sva izpustila. V Stadlern, sva prisla tri ure pozneje, z dodatnimi 10 km. Malo sva posedela, dotocila gorivo, in nadaljevala po zamisli markecista. Upala sva, da se bo cimprej koncalo, njegovo obmocje. To se zgodilo sele drugi dan. Popoldan, je zacelo dezevati. Trasa je potekala po gozdu. Zkozi redke vasi,Steinlohe,Katharinenhof,in Eglsee. Ob 19.40h. sva prisla iz gozda. pot naju je vodila preku mostu jezera Perisee. Od tu pa po lepi poti do Waldmünchena. Tukaj sva prenocila v hotelu. Ponoci, pa je dez lepo potrkaval po stresnem okno.
07.07.2011 Cetrtek 20.dan od Waldmünchna do Hohenwartha 42km.
Zjutraj ze nestrpno, pricakujeva zajtrk. Po zajtrku, se na ulici malo razgledava. Poprasava, za nama nejasne stvari. Nato pa se poberema iz mesta. Nekaj casa sva ostala na cesti. Pri velikem ovinko,sekava ovinek, mimo kapele v gozd. Tu sva imela smolo. V gozdu so ravno potekale, delovne aktivnosti. Preskakovala sva hlode, se izogibala stelji. Ob poti je bil postavljen, krizev pot. Izogibala sva se oviram, in prisla na, Herzogauer Berg. Na hribu je bilo naselje. Najlepsa je bila grascina in kapela. Kazipot naju usmeri, se naprej rahlo navzgor. Vreme je, bilo zelo oblacno. Dez ne caka, rahlo se ulije. Midva se pod streho, preubujeva, ogrneva tudi palerino. Dezuje pa ne dolgo. Pa saj je vseeno ,sedaj je toko mokro. Konca se hoja po cesti, zaviti morava na stezo, ki pelje po gozdu na vrh. Na grebenu med drevjem zagledava lesen razgledni stolp. Bil je kar dobro maskiran. Steza vodi po grebenu, je zelo kamnita, tako, da je potrebna previdnost. Megla, preprecuje pogled na okoli. Na najvisjem ,delu grebena, stoji kriz. Tako nama mineta kaksni dve uri. Pri Althütte, pa sva nadaljevala po cesti, ki je bila ravno zaprta za promet. Prehodla sva jo, kar zajeten kos. Ko sva prisla do delovnih, strojev, sva se umaknila, po gozdni cesti v gozd. Nekaj sto metrov visje, pa nadeljavala po E6. Pri Bergwachthütte, sva se malo razgledala okolico. Od tu se vidi lep razgled, na Furth i W. Pa tudi naprej. Se vidi kar zajeten, del poti. Ta naju caka popoldan, s tv odajnikom. V mesto sva narocila kosilo. Met tem casu mesto, opere dez. Da nama prej mine, pojeva se sladico. Po dobri uri se odpraviva naprej. Cilj je Hoher Bogen. Gorski greben, na enem vrhu stoji tv. stolp na drugem,Berghaus Hoher Bogen. No midva prej se malo zaideva. Pa mislim, da ne po najini krivdi. Kasneje se izkaze, da bi bila tista smer kar pravilna, bolj na gosto , bi jo morali markirat. Pa ,se midva ne bi vrnila, v prepricanju, da sva v zmoti. Met tem casu, ko je isla knjiga in zemlevid, je zgrajen tudi vijadukt, s cesto. Pa je naju, malo zmedlo. Z soncem v hrbet, sva prisla, po strmi stezi na,Burgstall. 976m.n.v. Na drugi strani se malo spustiva. Nato pa po cesti do koce, Forstdiensthütte. Sedaj pa naju caka spust, po gozdni cesti v dolino. Ta cesta ,je bila pred leti solidno zgrajena. Ima vec lepih kamnitih mostov in podpornih zidov. Tudi izvirov vode ne manjka. Po dolgi hoji po gozdu, prideva iz gozda. Nadaljujeva, po skromni alsfaltni cesti, met travniki. Ura je bila ze 19h. Zato sva se odlocila, da bova, odsla, v Hohenwarth. Tako so nama svetovali domacini. V tem mestu je dovolj objektov za nocitev. Res sva zlahka, nasla. Gospa je nama pripravila tudi, lahko vecerjo in oprala umazano perilo. Gospod je po pogovoru, nama narisal nacrt jutrsnega pohoda na greben, Kaitersberg.
08.07.2011 Petek 21. dan od hohenwartha do Seebachscheifa 45km.
Sinoci, je bil tako lep soncen vecer, nic ni kazalo, da bo ponoci zacelo dezevati, prav to se zgodilo. Divjala, je mocna nevihta. Po mocnem zajtrku, se odpraviva, v megleno, dezevno jutro, za zacetek po alsfaltni cesti, ki ni bila prestrma. Pod kapelo sva, nadaljevala po stezi. Za cas, da sva prisla na greben, je celo prenehalo dezevati.Pri Kreuzfelsnu, je zopet zacelo dezevati.Od tu pa ni bilo dalec do Mittagsteina, tu je tudi Kötznger Hütte. Bila je odprta, vstopila sva. Malo cudno so naju pogledali. Zenska je bila pridna v kuhinji, en moski pri racunalniku, drugi pri casopisu. Verjetno so sele prisli, pred dobro uro so naju prehiteli, nizje ob cesti. Popila sva caj, malo smo poklepetali. Pred nama je 12.vrhov, ki presegajo 1000m.n.v. Tezko, bo hoditi, pot je zpolzka in polna kamenja. Kar naprej, se zvija met skalami, se spusca dviga, skratka pocasna za npredovanje. Hodila sva s sandali, tako, da se luz nisva izogibala. v megli sva opazila kapelico, ki je bila visoko na skali. Na sedlih met vrhovih, pa so bile postavljene ute. Tu je bila tudi steza ,za odtenek boljsa. Nato sva se spustila po smuciscu, na sedlo Eck. Zgoraj in spodaj je bila postavljena opozorilna tabla. Opozarjala, je pohodnike, na povecano prisotnost kac. sedaj, pa sem se enkrat razveselil slabega vremena. Preckala sva glavno cesto in zopet nazaj v breg. Lamer weg ,je bila v ubupnem stanju, zaradi secnje lesa. Stroj je dobro razril razmocena tla. Sla sva, kar nekaj metrov, visje nad stezo. Prisla sva na vrh Mühlriegel 1080m.n.v. Zatem Odriegel 1156m.n.v. Po poti Eckersteig, do Schwarzecka 1238m.n.v. Pod je bila speljana po gozdu. Na doloceni visini, pa je samo suho drevje spominjalo, da je pred letom, 1983 bil smerekov gozd. Vihar je,vecino podrl, ostalo pa je dokoncal lubadar. Steza se vlece cez Enzian, Kleiner Arber1184m.n.v. Pa mimu koce Schutzhütte. Na Großer Arberju Stoji, Arberschutzhaus. 1456m.n.v. Tu se najeva. Ker ze nekaj casa sije sonce, se tu preubujeva. Pospraviva palerino. Dostop na vrh, je mozen tudi s kabinsko zicnico je zato, tu kar veliko ljudi. Ura je sedemnajst, odpoveva rezervirano spanje. Po zelo kamniti poti se spustiva v dolino. Bolj skacema ,kot hodima. Pri Arbersee, malo pogledava okrog, se drzima se naprej rumenih oznak. Te so naju bolj odaljile od Bayerisch Eisensteina. Ko sva to spoznala, sva to, obrnila sebi v prid. V pozni uri sva poizkala nocitev v, Seebachscheifu.
09.07.2011 Sobota 22.dan od Seebachscheifa do Lusena 48km.
Zgodaj, ob 5h. sva vstala. Zajtrk so nama pripravili ze sinoci. Hitro sva pojedla, nadoknadit sva hotela, cim vec. Prehodila, sva le nekaj korakov, so ze padle prve kaplje danes. Odsla sva, po cesti do prvega kraja, Spiegelhütte. Tule sva nadoknadila slab, zajtrk, skavo in pecivom. Pa tudi za mrzlo, Cocacolo je ze bil cas. Nadaljevala sva rahlo navzgor, skozi gozd, po lepi trdi podlagi. V Buchenau sva prisla malo po deseti uri. Tudi tu ni bilo potrebe po ustavljanju. Ravna cesta, na obronko gozda, naju je pripeljala do umetnega jezera, zgrajenega za hidrocentralo. Gradili so ga stiri leta. Na levi strani jezera ,je bila tabla za, Groser Rachel. Na najinem zemlevidu ne v celoti vrisana. Zato se nisva odlocila zanjo. Tako sva odsla po malo daljsi, sigurni poti. Cesta je lepo pocasi, nabirala visinske metre. Polovico poti, pa sva prehodila po stezi. Tukaj, so se ze, pojavljale, posledice silovitega vetra. Hodiva po Rachelsteigu. Po trinajsti uri sva pri, Waldschmidthausu. Tu je bilo, kar nekaj pohodnikov in kolesarjev. Narociva si kosilo, s pitno vodo, tu ni problemov. Po, jedjo se malo razgledava. Za nama so daljave prehojene poti. pred nama pa, sest urni, odaljeni cilj, Lusen. Pot do vrha s krizem hitro premagava. Na drugi strani rahlo navzdol, do Rachelseea. Steza, je nadelana po gozdu, je pa skoraj na vsakih, sto metrov izvir vode. Raztegne se na 22km. Steza je lepo prehodna izjemoma na mestih, kjer je prevec izsekan gozd. pa je zaradi svetlobe zarasla trava. Steza pelje mimo, Racheldiensthüte, vedno vec je na poti mostnic. Ko greva skozi, Teufelsoch, postane zelo hladno. Globoko pod nama po votlinah tece potok, hladen zrak piha na povrsje. Visje je lesena, razgledna ploscat. Od tu naprej, je steza zelo urejena. Pri leseni uti je skolptura, coln na dlani. Vrh Lusena je pokrit s samim kamenjem, na vrhu pa je obvezen kriz. Proti jugo se spustiva do koce, tu se najina hoja, za danes konca. Ze prej ,sva si rezervirala, nocitev. Kljub soboti pa, nas ni prespalo veliko. Narocila sva si vecerjo, potem pa posedela na sonco. Ko je skupina otrok odsla, v dolino je postalo,mirno. V okolici isceva, najin zakljucek poti. V daljavi najdeva vec vrhov, ki bi lahko bili, Dresesselberg.. Oskrbnico, nisva mogla pregovorit, da bi nama pripravila zajtrk ob sesti uri. Jutri imava do prvega kraja, Mautha tri ure.
10.07.2011 Nedelja 23.dan od Lusena do Dresesselberg 45km.
Ponoci,je na Schutzhausu, divjala nevihta. Od bliskanja je bilo svetlo kot podnevi. Prijetno sem se pocutil ob misli, da nisva v sotoru. Za zajtrk, pa sva midva popustila eno uro, eno pa nejevoljna oskrbnica, pa je bil zajtrk ob pol sedmih na mizi. Ob sedmih sva zapustila soncen vrh, dolina je bila, okrog, vsa v megli. Ponoci je dobro namocilo, v strahu sva opazovala stezo, gdaj bo trava na poti. Se prej sva prisla v meglo, postalo je skoraj temacno. Po, dolini, ob potoko, pa sva kar nekaj casa hodila po mokroti. Tudi tu so bile postavljene lesene ute. Bilo je pa prepovedano prenocevanje v njih. V Mauth sva prisla ob devet trideset. Rabila nisva nicesar, zato se nisva zaustavljala. Rahlo navzdol, je bila speljana cesta, do Annathalmühle. Tu pa navzgor do smucarskega centra, Alpe. Potem pa navzdol, do Philippsreuta. Tusva mislila, da bi se najedla, paje bilo zaprto. Odsla sva naprej do Bischofsreuta. Gostilna je bila ob cesti. narocila sva kosilo. Za ta cas, pa posusila, nogavice in cevlje. Pocitek je dobro del. Dobra volja, je bila na visku, saj sva ze nekaj, casa videla, najin cilj. Po kosilo, se ubujeva, oprtama nahrbtnika, vse zdi lazje. Podama se proti, Haidmühlu. V mesto izkoristiva odprto slascicarno, notranjost je bila prijetno hladna. Prodajalka nama pove, da bo koca na Dresesselbergu verjetno zaprta. Odprta je samo cez dan. Obstajala je moznost, da se z vrha vrneva nazaj prenocevat. Polna energije se podama na zadnjo gozdno etapo. Rahlo sva se vzpenjala, sprva po alsfaltu, kasneje po makadamski cesti. nazadnje po strmi stezi. Proti vrhu pa naju spremlja znana narava. Na cilj sva prisla ob 18h. Zagledala, sva znano poslopje,Tukaj sva po mocni nevihti zacela s hojo leta 2009. Nadaljevala po Avtriji, do mejnega prehoda, Radlje. Cestitava si, za prehojen dosezek. Danes sva povezala, pot dolgo 2894km. Kobehagen--------- Strunjan.
Turist iz Kölna, naju zapelje v dolino. Do hotela, blizu avtobusne postaje. Ponoci se zbudim, in iscem, smer poti. Zunaj divja nevihta. Ko opazim,da sem, v topli postelji, se privijem, k Romani, Oznake pa ne bom izkal leto dni. Drugo jutro z avtobusom do Pasau, od tam pa z vlakom domov.
E 6 Nemcija od Krusa do Herzberga - Scharfeld 707 km.27.06 .2010 - 16.07.2010 Od Krusa do Herzberga (Scharfeld)
27.06.2010 Nedelja Med Dansko in Nemcijo nisva delala nikakrsnega presledka.Hodila sva enostavno ves dan in pozno popoldan zakorakala na nemska tla.Bila je nedelja.V Kupfermühle sva se ustavila pred odprtim marketom in obnovila zaloge v trebuhu in nahrbtniku.Medtem ko je Romana nabavljala , sem jaz sedel v senci in se cudil nad nakupovalno mrzlico Dancev.Polnili so svoje avtomobile , kot da bi se pripravljali na konec sveta.Tudi Romana je prisla iz trgovine s presernim nasmehom.Okrepcala sva se in oprtala se tezje nahrbtnike.Se nekaj casa sva hodila ob obali , porasceni z grmicevjem.Prisla v prazen Flensburg , le na trgu se je gnetla mnozica ljudi in na velikem ekranu spremljala nogometno tekmo .Po oknih so bile izobesene nemske zastave.Krizci so naju vabili po stopnicah v naselje nad Flensburgom.Tukaj sva se v gostilni okrepcala.Proti veceru sva zapustila nogometno mesto in se ze zacela ozirat za sotoriscem.V kraju Hornholz sva malo izven poti postavila sotor.To je bila najina prva nocitev v Nemciji za nama pa prvih deset kilometrov. 28.06.2010 Ponedeljek Ob petih zjutraj me sonce ze veselo pozdravi.Pospravljat zacnem zgornjo plast sotora , ki je bil na moje veselje suh- stal je pod kosato divjo cesnjo. Romano pustim se malo dremuckat.Kmalu je bila budna tudi ona.Pospravila sva svoje bivalisce in ze sva bila na poti.Preckala sva cesto in ob jezeru Sankelmarker See v kraj Oeversee.Nato pa naju oznake pripeljejo v Augeardholz in v narodni park Trürugarlerge.Za to veliko gozdno , mocvirno podrocje sva porabila kar nekaj ur.Obcasno pa hodiva tudi mimo velikih polj posejanih s krompirjem in drugimi kulturami.tako kot na Danskem imajo tudi tukaj namakalne sisteme.Zemlja vsebuje veliko mivke in se na vetru hitro izsusi.Pot je vrisana tudi skozi kraj Sieverstedt , zatem stenderup , pa zopet skozi gozd v Poppelholz , Staatsforst , Schleswig.Tu pa nekaj kilometrov ceste.Mene je na levi nogi ze nekaj casa oviral otisek , na podplatu pa sta se pridruzila se dva ozuljka.Na bolecino sem se moral kar navadit in nadaljevat s hojo.Oblizi na bolecem mestu niso zdrzali dolgo.Pozno popoldne sva prisla Idstedter See , kjer sva dotocila vodo in po cesti nadaljevala do Schwanhalma.Proti veceru preckava cesto , Romana pa pride na idejo , da lahko prespiva v mladinskem domu v Schleswigu , do tja pa je se kar lep kos poti .Toda misel na tusiranje in strojnem pranju perila naju je gnala hitro naprej.Okoli dvajsete ure prispeva v dom - vecerje ni - so pa sladkarije iz avtomata.Dobiva sobo in vse ostalo.Jezi me , ker je zajtrk sele ob osmih , a Romana se ga ne bo odrekla. 29.06.2010 Torek Vstala sva pred sedmo.Sotor zvit v nahrbtniku-delo manj.Zajtrk je bil obilen in naju bo vzdrzal celo dopoldne.Poisceva lekarno in se oskrbiva z oblizi , kajti tudi Romanine podolati napovedujejo obrabo.Mesto zapustiva mimo nekdanje vikinske naselbine - danes muzej.Greva cez mosticek , ki deli Haddebyer Moor - Selker Moor.Potem pa ozka stezica po rahlo hribovitem terenu , ki ni primeren ne za polje kakor tudi ne za gozd.Nadmorska visina pa se vedno nekje med 20 in 40 metri.Hodiva ob jezerih , ki jih je ob poti nesteto.Preckava regionalno cesto - cez most , avto cesto.V manjsem kraju na avtobusni postaji pocijeva.Kraj je kakor izumrl.Preskrbiva se s pijaco in nadaljujeva.Ravna , poljska cesta je vedno ozja in slabsa , na koncu naju tabla usmeri na slabo shojeno stezo - trava nama sega do kolen.Tudi zivine je na pasi zmanjkalo , travnik pa se je rahlo spuscal.Pojavljalo se je mocvirje , midva pa sva hodila samo se po sopih trave , da sva ohranila suhe noge.cez nekaj casa tudi taka hoja ni bila vec mogoca.Vedno bolj sva se cudila speljani trasi in ljudem , ki so za to odgovorni.Ko sem izgubil ravnotezje in se okopal v blatu do pasu , je stvar postala resna.Hitro kot sem mogel sem se izvlekel.Kritike so padle na odgovorne ljudi , Romana je bila prestrasena in jezna , moj izgled pa smesen.A , lahko bi bilo tudi drugace.Najpametneje se je bilo vrnit in po podhodu pod avo cesto , po regionalni v Brekendorf.Tu sva nasla prenocisce pri starejsem zakonskem paru , ki naju je zelo skrbno sprejel in oskrbel z vsem potrebnim.Gospo je najprej skrbela vecerja ,ko pa je izvedela za najine skromne zelje , se je vidno oddahnila - midva pa sva se dobro navecerjala.Tudi zajtrk je bil vec kot obilen , oprano in posuseno perilo naju je cakalo pred vrati.Bila je res zlata.Za problem mocvirja pa je bila seznanjena tudi ze od predhodnikov in nama je oblubila , da bo obvestila odgovorne.Poslovila sva se od prijaznih ljudi in zakorakala v nov dan. 30.06.2010 Sreda Leta 2009 sva na ta dan zacela Avstrijsko E6 , imela sva le tri dni brez dezja (od sedemnajstih) , letos pa suho ,lepo , soncno vreme , skoraj pretoplo.Naj kar tako ostane.Po tako dobrem in obilnem zajtrku sva sveza hitro zacelo nabirati kilometre.Najina gozdna stezica se je zacela prepletati z gozdno ucno potjo.Midva sva se drzala svoje , ki naju je cez nekaj casa pripeljalana na majhen gricek Heidberg 92 m nmv.Po treh urah sva le zapustila gozd , pa mimo nekaj kmetij in na se en hrib k spomeniku Aschberg , tu je bila tudi gostilna , a zal zaprta , dotocila sva le vodo in nadaljevala pot.Nato pa so si po vrsti sledila polja , gozdovi , in male vasi ali osamljene kmetije.Steza okoli Windebyer Moor v Eckenförde se je vila v mesto - narociva hrano , ki pa ni bila po najinem okusu.Nadaljujeva ob obali na kateri je bilo vedno vec mivke , tako , da je bila hoja kar tezka ,razgled ,ki pa se nama je ponujal pa nepozaben.Noge so ze bile utrujene , zulji so se oglasali , kampa za naju pa ni (samo privat).Tako sva postavila sotor na skriti prostor izven poti ob druzbi mladih zajckov. 01.07.2010 Cetrtek Sinoci sva sotor postavila na skrito mesto , ki pa je zjutraj bila v senci , sotor sva zato moker pospravila in ga kasneje na soncu posusila.Danes sva zacela sele ob pol osmih.Vrnila sva se na obalo in po njej tudi nadaljevala.Opoldne pocitek.V kraju Strande malo daljsi pocitek.Na novo polepiva stopala in narociva hrano.Po tretjem poskusu uspeva (zaprte kuhinje od 12- 17 ure).Vreme lepo , soncno le rahla sapica , ki prija.Tudi kopalcev je nekaj.Oznake naju vodijo malo v notranjost , po prostranih zitnih poljih .Pozno popoldne naju pozdravi zelezniska proga , midva pa zavijeva levo v gozd za hrano komarjem.V blizini uzreva tenisko igrisce , se oskrbiva z vodo in nadaljujeva proti Kielu.V gostilni ob kanalu Nord - Ost See vprasava za prenocisce , vendar ima lastnica na voljo le sobo s pogledom na kanal , za katero pa 120 € nisva zelela odsteti.Odideva do pristanisca in z barko cez kanal.Dan se je nagibal v vecer , hodiva po Kielu in se ozirava po prenociscu , razen kar nekaj vojaskih zgradb in drugih poslopij za naju ni bilo nic.Sotor sva postavila v skritem koticku parka v druzbi petih mladih zajckov in od dalec vidnih poznih sprehajalcev.Spiva dobro , kot vedno , spoloh pa Romana , ki se ob meni pocuti varna. 02.07.2010 Petek Zjutraj zelo zgodaj vstaneva , pospraviva in pobereva smeti.Odpraviva se proti obali in srecava nekaj zgodnjih tekacev.Po debeli uri , pa ze cakava na prevoz cez zaliv Kieler Hafen.Z barko se voziva kar nekaj casa globoko v zaliv , do Welingdorfa.Po izkrcanju hitro najdeva najino smer.Nad nama obnavljajo viadukt avtoceste , skoraj bi potrebovala celado , tako slabo so imeli zavarovano obmocje.Zaliv se nadaljuje z reko, ki jo preckava preko mostu.Se malo oddaljiva od nje in se ji po nekaj kilometrih zopet priblizava.Bilo je kar mocvirnato , zato so bili komarji zelo nadlezni , tudi sprej jih ni odgnal za dolgo.Okrog opoldneva priromava do Pretza.V prijetnem kraju uzreva simpaticno okrepcevalnico in si nabereva moci za naprej.Po dobri uri sta bila polna tako zelodca , kot tudi nahrbtnika.Na glavnem trgu je kipar lepo upodobil cevljarja , ki nama je ponujal popravljen cevelj.Iz mesta sva prispela do jezera Kirche See , ga preckala ob obrobju mesta Schellhon , pa naprej ob jezeru Schar See , Lanker See , Wielener See , tu namrec mrgoli manjsih in vecjih jezer .Na sreco pa je zelo malo takih ,ki jim je obalo spremenila cloveska roka.Res lepo je hoditi po kanckih neokrnjene narave.Mimo Wittmoldta obkroziva kleiner Ploner See in cez most prispeva v Plon.Tu nociva v mladinskem domu , ki nama je bil kar iz poti.Ura je bila ze pozna , vecerje ni , je pa WC in tus v sobi.Dobro sva se naspala. 03.107.2010 Sobota Pospravljanj ni bilo , cakava samo na zajtrk.Po osmi uri zacneva s hojo.Za spremembo je bilo tokrat oblacno.Vrneva se po isti poti , potem pa ob zelezniski progi na E 6.Nekaj casa naju pot vodi ob obali Großer Plöner See , zatem Suhrer See.Danes bova hodila samo ob obali jezer , vmes pa ozine polj in gozdov.Zatem pa skozi Bad Malente Gremsmühlen.V velikem polkrogu okoli jezera Keller See.Naletiva na restavracijo in izkoristiva priloznost.Z novimi mocmi nadaljujeva proti Evtinu.Mesta se dotakneva le na obrobju .Ob poznem popoldnevu , pa hodiva ze utrujena ob obali Großer Eutiner See.Pot je bila dolga , zahod-vshod , nato pa se obrne proti severu.Bungsberg je najbolj severna tocka , mozno pa je tudi precenje zepa.Midva sva se odlocila za bliznjico.Hodila sva kar nekaj ur po gozdu in se naposled zacela ozirat po nocitvi.Na Romanino zeljo sva postavila sotor na jasi , kaksen kilometer pred Gömnitzom.Ponoci pa naju je plasil srnjak. 04.07.2010 Nedelja Zbudila sva se v oblacno nedeljsko jutro.Ze sva pospravila , ko je zacelo rahlo dezevati.Malo naju je popadla slaba volja , ki pa je z dezjem tudi hitro splahnela.Vas je se spala le zgodnja tekaca , sta dala vedet , da tukaj se kdo prebiva.Po gozdovih in poljih sva porabila kar nekaj ur hoje.Prispela sva do zelezniskih tirov in jim sledila do Nestadta.Pozajtrkovala sva na postaji in mimo vojasnice nadaljevala pot.Nekaj casa po kolesarski stezi , nato zopet prostrana polja in gozdovi.Priblizala sva se obali Süseler See , potem pa po kolesarski stezi kar nekaj kilometrov mimo Taschen See , Kl. Pönitezer See , Gr. Pönitzer See.Tu sva se ustavila v prijetni gostilni. Ura je bila pravsnja za kosilo.Tudi kavica se je zelo prilaegla.Gostje pa so se obracali za dvema pohodnikoma z velikima nahrbtnikoma.Popoldne je minil ob hoji po gozdovih in zitnih poljih.Mrak se je zacel spuscati v Ratekavu.Tukaj sva postavila sotor na zelo slabi lokaciji - blizu spedicije .Vsako uro so naju zbujali na novo nalozeni tovornjaki , ki so se odpravljali na pot. 05.07.2010 Ponedeljek Slabo naspana sva zacela pospravljati.Ko se je mesto prebujalo sva bila midva ze kar nekaj casa na poti.Izkoristila sva pekarno , ki nama se je ponudila na poti , se najedla svezih dobrot , in popila kave po zelji , kar je izkoristila Romana.Veselo nadaljujeva v nov dan.Preckava zeleznico , kmaalu zatem se avtocesto.Za nama pa so ze kar stirje prehojeni zemljevidi.Tukaj pa nama zemljevid manjka , vendar , ce bo pot dobro markirana ne bo problema.Hodiva mimo polj , skozi manjse gozdove.Na pasnikih pa vidiva mnogo konj , ki naju opazijo prej , kot midva njih.Nekateri pridejo tudi k ograji , po bezen dotik ali drobno dobroto.Slo nama je dobro.Iz gozda sva prisla na cesto , od tu pa nama ni bilo nic vec jasno.Romana je v roke vzela knjigo in resila uganko.Z avtobusom sva se odpeljala skozi tunel na drugo stran Lübecka.Nadaljevala sva mimo vojaskega pristanisca , nato pa zopet med travnike , polja in gozdove.Danes sva zakljucevala proti sedmi uri zvecer , ravno , ko sva sla mimo gostilne , seveda se je nisva ognila.Privoscila sva si od glave do pete.Soba je bila v stilu izpred stotih let vendar zelo prijetna. 06.07.2011 Torek Sinoci po dvajseti uri je tudi vlilo , midva pa se srecna na suhem pogajava za zajtrk v cim bolj zgodnjih urah.zajtrk je bil tako postrezen ze pred sedmo , tako , da sva kar zgodaj zapustila gostilno.Steza se je vijugala ob obali jezera in naju pripeljala do Ratzburga.Popoldne pa zopet gozd , kar ni slabo , saj naju sciti pred vrocino.Ta naju po rahlem hribcku pripelje v Möln.Ura je bila blizu druge popoldne , zato sva se ozirala po okrepcilo.V grajski kleti se dobro najeva.Ko pa misliva nadaljevati s hojo , naju preseneti nevihta.kar nekaj casa vedriva , nakar se odlociva za voznjo s taksijem do mladinskega doma.Med voznjo naju taksistka z zanimanjem poslusa in se ne more nacuditi najini vnemi.danes pa v mladinskem domu nisva zamudila vecerje , se za ogled okolice je ostal cas.A zal naju je ponovno presenetila nevihta tako , da sva popolnoma premocena pritekla v dom.Po vecerji sva legla k pocitku , vendar ni bilo miru.Skupina razigranih otrok nama ni dala spati.Nekajkrat sem jih miril , a je zaleglo le za par minut.Koncno , ob triindvajseti uri - mir. 07.07.2010 Sreda Zjutraj pocakava na zajtrk.Vrneva posteljnino in pravnava racun.Hitro prehodiva del poti , ki sva jo vceraj prevozila s taksijem.Spustiva se vElbe -Lübeck kanal.Izbereva zahodno brezino , kar se kasneje izkaze za pravilno.Sonce mocno pripeka , midva pa hodiva po nasipu , ki je namenjen pescem in kolesarjem.Po kanalu vozijo velike recne ladje , natovorjene z razlicnim tovorom.Tudi nekaj turistov nama veselo maha z jaht.Opoldne se malo odpocijeva , shladiva noge , polepiva oblize , napolniva zelodcke , pa naprej.Sonce pa kar lepo greje.Tu in tam srecava kaksnega kolesarja in sprehajalca s psom.Zvecer utrujena od enolicne , ravne poti prispeva v Lauenburg.Najdeva prenocisce v Möller hotelu , v lepem starem mestnem jedru.Dobro se navecerjava.Jedilnica je bila prazna , vsi so namrec spremljali nogometno tekmo Spanija -Nemcija.Zal razocaranje za Nemcijo.Malo se posediva ob pogledu na plovno reko Elbo in se cez cas odpraviva k pocitku. 08.07.2010 Cetrtek Po mocnem zajtrku se odpraviva cez most kanala Elbe -Lübeck.Potem pa se preckava daljsi most reke Elbe.Po nasipu hodiva ves dopoldan.Opoldne prideva do pocivalisca ob poti.Narociva si priboljsek in pijaco.Lastnica lokala in njena prijateljica sta bili starejsi zanimivi zenski , ki sta bili zelo na tekocem o poteku svetovnega prvenstva , tako , da sva se njunem porocanju iz srca nasmejala.Romana je se poslikala gnezdi storkelj , kako tudi ne , saj sva ves dopoldan hodila po Storkljini cesti.Posloviva se , jaz pa vzamem nov zemljevid , spreleti me prijeten obcutek.A , kljub temu je se kar nekaj neprehojenih.V Bleckede prideva zgodaj popoldne , kar nekaj lokalov je zaprtih.Okrepcala sva se v piceriji.Ko sva zapustila mesto , je na vasi starejsi gospod obiral cesnje .Prosila sva ga za vodo.Po prijetnem klepetu , pa nama je za na pot podaril se nabrane cesnje.Se nekaj casa sva hodila ob Elbi , potem pa skozi velik listat gozd.V kraju Alt Garge se nama je trgovina ponujala ob poti.Zavila sva tja in nabavila vse potrebno.V klimatiziranem prostoru sva se prijetno ohladila in zunaj zopet nadaljevala pot pri stiridesetih stopinjah.Pri klepetu s prodajalko sva izvedela , da bova cez dve , tri ure prisla do kampa , ki pa ze kar nekaj casa sameva.Okoli osme zvecer sva prisla v Walmsburg , nasla kamp in po pogovoru z lastnico postavila sotor.Razen tople vode na zeton ni bilo kaj drugega.Imela sva se nekaj hrane , tako , da vecerja je bila.Jutri pa naju je cakal nov dan .Druzbo nama je delal se kolesar , ki je kolesaril ob Elbi. 09.07.2010 Petek V zgodnjem soncnem jutru pospraviva in se pripraviva za premagovanje danasnjih ovir. Tudi pri kolesarjevem sotoru je zivahno, Pozdravimo se in zazelimo,prijeten dan. Ze sinoci sva si na zemljevidu ogledala ,kako se bova najlazje prikljucila na E6.Takoj pri vztopu v gozd so naju napadli komarji, hitro sva segla po spreju in naredila red. Steza se je malo uporabljala, bila je ze precej zarascena. V misli mi pride kolesarska steza.Hitro pa sva prisla iz gozda na kmetijo, od tu pa po cesti naprej.Tudi komarji so raje ostali v zavetju hladnega gozda. Danes sva bila brez zajtrka. Nahajala pa sva se na velikem gozdnem obmocju, tako da bo ves dan vprasljiv glede prehrane. Pri prestopu zelezniske proge, sva se pogovarjala z domacinko o moznosti preskrbe s prehrano. Pove nama da v krogu 10 km ne bo nic. Zapustima Letstade, pregledava zemljevid na njem je vrisana pot ob zeleznici. Oznake E6 pa naju vabijo pravokotno cez tire. Enotna sva si, da je mogoce E6 na novo markirana tako, da bo zajela bio hotel ob poti." Gaziva" ,po gozdni cesti, po 20-30 cm debeli mivki. Mislila sva si, da si bova zvila gleznje. Za namecek pa se vroci borov gozd, ki je topil smolo od vrocine. Po naporni hoji pa le prideva iz gozda na alsfaltno cesto. Prehodiva nekaj polj in travnikov. Ob 11h pripesaciva do bio Hotela. Pred dvoriscem lepo vabi tabla med, drugim tudi evropohodnike ,nudi vse usluge.Nasmejana vstopiva. Postopoma pa nama izginja nasmeh z obraza. Trenutnu niso imeli kaj za jest, za zajtrk sva prepozna, za kosilo prehitra.Lahko se narociva za kosilo,ki bo ob14h. To nama razlozi, lastnica hotela. Nato ji Romana se enkrat razlozi kdo sva, in od kod prihajeva.da bi se rada do sitega najedla in cimprej odsla naprej. Zatem pride natakar z belezko. Narociva cisto preprosto, vsak po tri jajcka pecena in paradiznikovo solato. Jaz se cocacolo Romana pa radensko. Dobil sem bio cocacolo. Ko postreze hrano na mizo se spomnim na dni, ko sem v Mezici obiskoval vrtec, se takrat bi imel premalo ne pa danes, ko nosim 16 kg tezak nahrbtnik. Tudi Romana se cudi velikosti jajc in paradizniku ki sva ga dobila vsak pol. Ce sva hotela od mize sita, sva se narocila pecivo in kavo.Prisede sefica hotela, malo pokletamo. Za napot pa nama pripravi lanc paketa. Pospraviva vsak svojo vrecko. Poravnava racun in zapustima BIO HOTEL. Za prvim ovinku pa ne zadrzim vec smeha. Romana postane radovedna kaj je v vrecki.Zopet smeh, to pa ne bova pojedla v enem tednu. Srednje jabolko, korencek, v moji zemljici dve rezini prsuta. V Romanini ena rezina sira. Ta dogodek sva si ponavljala skotaj vsak dan najine E6. Danasnja etapa je bila precej naporna, Potekala je vecina, po gozdovih, redko pa sva videla kaksno kmetijo. Na becinskem servisu, sva prebrala 42*C. Vsezkozi sva imela zadosti vode, vcasih pa je bila topla kot caj. Nekajkrat sva preckala cesto, enkrat tudi zeleznico. Steze in traktorske ceste pa so se vedno bile vecinoma posute mivko. Ko sva koncno zapustila gozd, so se pred nama pokazale velike kmetije. Pri eni izmed njih, naletiva na kmecki turizem. Romana ga je obljubljala ze ves popoldan. in stem navdihom narekovala tempo hoje. Prijazna gospa srednjih let naju lepo sprejme, in v isti sapi pove, da sva danes edina gosta, jutri bo pa drugace. Narociva hrano, med pripravo se midva osveziva, Tudi pralni stroj ze pridno obraca najino perilo. Po vecerji obesiva pod streho perilo, malo se pripraviva za jutrisnji dan, in tudi o danasnjem malo premeljeva. Smeje ponoviva bio malico. Pregledava se uzuljene potplate, jaz se zapisem dogajanje o danasnjem dnevu. Z Romanine strani pa ne dobim vec odgovora, je ze zaspala. Pogledam zemljevid jutrsnega dne, ki ni tako zeleno obarvan kod za danasnji dan. Ze doma sva se pogovarjala o teh velikih gozdovih.Da bo problem preskrbe, 10.07,2010 Sobota. Ob svitu, sem bil ze buden, Ze po naravi nisem zaspan clovek, ce pa so prisotne skrbi, mi zadustuje 4-5 ur spanja. Pogled na Romano, me se prisili, da sem se nekaj casa pri miru. Ona se rada prebuja pocasi. Nato le vstaneva, pospraviva sobo, odideva na zajtrk. Po zajtrku se pobereva suhu perilo, in se odpraviva v nov dan. Malo po 7h sva ze pri muzeju na prostem, tu vidiva kamnine razlicnih starosti, nekatere tudi vec miljonov let. Prehodima Schlannav, pa Ovarfav. Preckama tudi nekaj alsfaltnih cest. V Schnege, se na crpalki odzejeva, dokupiva nekaj potrebnih stvari. Med hojo pa polizeva sladoled. Postaja pa vedno bolj vroce, po poljski poti pritece zajec. Tece proti nama, kot da naju ni, meter-dva se pred nama le ustavi, naju bezno pogleda, nato pa v dir v nasprotno smer. Se nekaj casa sva se smejala in ugibala kako dolgo ze ni jedel korenja? Med njivami srecava sprehajalca, takoj je naju ugovoril, saj kot je dejal, da tu ne srecuje nikogar, se pa redno sprehaja. Po nahrbtnikoma je sklenil da nisva od blizu. Ko mu poveva zgodbo,je bil pa rez zacuden. mislil je, da kaj takega ni mogoce. Tudi danes, sva hodila po borovem gozdu, ki je bil poln mivke. Vse skupaj je spominjalo na morsko obalo. Vrocina se je iz dneva vdan stopnjevala, zato sma se dobro napila, kjer jebilo to mogoce. za,na prej, pa si nalila sveze vode. Povsod na poljih, pa so po ves dan, namakali njive. Popoldne sva preckala, po cesti polje, ki je bilo brez dreves. Zaradi strahu pred soncem sem odprl deznik, saj sem ze cutil mravljince po lasiscu. Po literaturi ugotoviva, da je ze za nama 500km Nemcije. Zvecer prispeva v Bodenteich, se ustaviva na becinskem servisu. Notri je klimatizirano, ko pa se vrnem ven, me spreleti srh. Misli mi zbezijo na mojo nekdanjo sluzbo v Kovacnici.V trenutku je pa rez zelo opazna razlika med 18 in 45*C, Tudi Romana, ki se vrne iz prodajalne, vzklikne, ali sva nora, po taki vrocini hodiva. Danes pa za spremembo nisva midva izkala nocitve. K nama je pristopil domacin, in naju ugovoril, da ve kaj potrebujeva. vse to pa nama nudi za 30E. Glede hrane se pa naj znajdeva v trgovini. Imela sva na razpolago celo stanovanje v masardi. Vkopalnici pa tudi pralni stroj. Vse je bilo lepo, le vroce je bilo skoraj tako kot podnevi. Slabo sva se naspala, zgodaj vstala pripravila zajtrk kot doma. Pospravila za sabo, kljuc po dogovoru vrgla v nabiralnik. Tu je pa ze-- 11.07.2010 Nedelja Jutro je bilo znosno hladno. Hodila sva ob obali, polni zgodnjih ribicev, ki so pridno pripravljali svojo opremo. Nnekateri so imeli zelo dolge palice, tako , da so jih umikali pred nama. Preckama zelezniske tire, kmalu pa prispeva do kanala Elbe.Po kanalu ze plove zivahen promet. Na prvem mostu preckama kanal, se spustiva na brezino kanala. Tu zasledima tablo E6 5km. Teh pet km se je tako vleklo, da sva ze mislila, da sva kje zgresila.Sonce je ze bilo visoku, ko sva hodila zkozi kmecke vasi. Se bo en vroc dan. Domacinko zaprosiva za vodo. Pokletamo o vremenski napovedi, opozori naju na popoldanske nevihte. Popoldne med hoju, med gozdovih in travnikih se rez poblaci, to pa je bilo tudi vse. Danes prehojenih 36km sva prisla v Wahrenhoiz. Tu sva nameravala prenocit. Pri izbiri sobe sva bila previdna, da ta ne bi bila na zahodu. po bogati vecerji, sva odsla vsobo, ostali pa pred ekran, gledat nogometno tekmo. V sobi se enkrat v mislih prehodim danasnjo etapo. Bodenteich-Hankensbüttel je 18km.v Oerrelu sva si privoscila enourni pocitek. Lezala sva v parku vsak na eni klopi. Od tu naprej je bilo slabo markirano. Ustavila sva se tudi v gostilni, ki je imela vpisno knjigo o E6. Med jedjo sva jo malo prelistala, vpisala najine podatke. Nisva pa zasledila, vpisana Igorja in pa Jakana, ki sta lani hodila tukaj.Vpisala sva ju midva. Ko se hocem od Romane neke podatke, ugotovim, da ze spi, tudi jaz se enako odlocim. 12.07.2010 Ponedeljek Zjutraj, ko sva zapuscala mesto, sva sla mimo 900 let starega hrasta. Sploh pa sem letos, videl ob poti velika, in zelo debela listnata drevesa. Zelo ravna alsfaltna pot pa je naju pripeljala v Gifhorn.Tu sva si ogledala grad in mline na veter.Potem pa kar nekaj casa iskala gostilno , da si napolneva zelodca. Sama pot iz mesta je bila zelo slabo markirana.S pomaocjo domacinov sva prisla do jezera.Kopalcev ni manjkalo , midva pa sva si v restavraciji narocila hrano.Poklepetala sva s sefom restavracije , saj se ni mogel nacuditi najinima nahrbtnikoma in relaciji od kod prihajava.Skoraj vedno pa sva imela okoli naju radovedne ljudi , ki so nama dvigovali palce.Na plazi , v sencici sva se malo odpocila in umila.Nadaljevala sva vskozi podhod pod Aller kanal.Na drugi strani pa naju je pricakal ogromen gozd , ki naju je vodil v Barnbruch.Pa spet dolga ravna polja , brez sence.Zacelo se je oblaciti , bala sva se nevihte.Preckala sva glavno cesto in v hisici za opazovanje zivali malo odpocila , saj so Romano ze kar skeleli ozuljki.Hiska ni bila prazna , sicer pa bila kar primerna za nocitev.Tako sva sla naprej z nevihto za hrbtom.Preckala sva zelezniski most , ki je vodil cez kanal.Imel je zapornice in bazene za dvigovanje in spuscanje vodne gladine.Preckala sva se asfaltno cesto , sla mimo vasi , nato pa po stranski cesti med polji.Romana je predlagala , da bi bilo za danes dovolj,Hitro naletiva na lepo pokosen travnik , primeren za kampiranje.Ponoci je sotor zmocilo nekaj deznih kapelj , pa to ni bilo nic , le oglasanje divjih svinj je bilo bolj zastrasujoce.Zjutraj , ko sva pospravila sotor in nadaljevala pot , sem videl nekoliko oddaljeno kmetijo , tako , da se danes ne vem ali je bilo to cviljenje divjih , ali domacih svinj. 13.07.2010 Torek Zjutraj je bilo vreme zelo spremenljivo , kot , da se ne more odlociti , ali bo soncno ali oblacno.Midva pa v pogovoru o prejsnji noci pridno nabirava kilometre.Ze od dalec opazujeva elektrarne na veter.V velikem krogu jih obideva.Primanjkuje nama tudi vode.Se pred prihodom v vas sva pri mladi druzini natocila vodo , prijazna mlada mamica pa nama je dala jabolka in cesnje za na pot.Naprej hoja po asfaltni cesti.Opoldne prideva v Wenhausen.Prideva v vecjo gostilno , ki uradno se ni odprta.Lahko narociva hrano in na otroskih igralih posusiva sotor.Po dobrem obedu se kavica in sladoled.Pot nadaljujeva po kolesarski stezi , preckava avtocesto in nadaljujeva nekaj casa ob njej.Nato pa skozi gozd v Essehof.Nato pa sredi popoldneva prideva v Volkmarode.V Buchhorstu preckava zeleznisko progo , pa se nekajkrat skozi gozd , nato prideva na glavo cesto , kjer nama naprej pomaga nek kolesar.Po dvajseti uri prideva v Wolfenbuttel.V garni hotelu najameva sobo.Vecerja -hladen prigrizek -bo pa vsaj spanje varno. (brez cviljenja in kruljenja) 14.07.2010 Sreda Zopet eno jutro , ko ni pospravljanja sotora , zajtrk naju caka na doloceni mizi , gospa nama za poptnico tudi nekaj zavije.Debelo uro rabiva iz mesta , solidno oznacenega.Tako da brez nepotrebnega iskanja napredujeva proti Oder Waltu.V gozd naju je vodila makedamska cesta , ki pa je bila vedno manj oznacena.Na gozdni jasi so se zacele tezave , nisva vec vedela kam.Imela sva lep soncen dan in se tako orientirala.Opoldne sva ze kar izmucena in zejna prisla na grajski dvor , se odzejala in poklepetala , dobila sva dodatne informacije in nadaljevala pot.Pozneje sva na vasi v majhni trgovini kupila nekaj stvari za pojest , toliko , da se da preziveti.Potem pa po mocni vrocini , z nekajkratnimi pocitki prisla v Goslar.Med potjo sem obiral sladke cesnje.V Goslarju sva kar nekaj casa iskala prenocisce in naposled nasla mladinski dom.Za vecerjo seveda prepozna , a ,perilo je bilo oprano in suho.Zjutraj zajtrk ob pol osmih.Vceraj sva prehodila relacijo Wolfenbüttel-Oderwald - Hahnhof Gut vGrauhof - Goslar -skupaj 46 km. 15.07.2010 Cetrtek Ponoci je bilo nekaj dezja.Za pot pred nama pa imama ze tudi zadnji zemljevid.Brez zemljevida , ce so markacije slabe , je tezko.Hitro najdeva najino pot in se hitro vzpenjava v velikem loku okrog hriba Okertul.Potem pa ob buceci reki , tudi nekaj ljubiteljev kanuja se je spuscalo po njej.Pa tudi plezalne stene nisva spregledala.Popoldne prideva na veliko betonsko zajezitev reke.Tu kar mrgoli turistov , nekateri cakajo na voznjo z ladjo , nekateri pa so se ustavili , da si ogledajo zanimivosti in se okrepcajo.Nadaljujeva ob obali cez most in v Altenau.Tu zopet zaideva v gostilno in si nabereva novih moci za resen vspon, ki ga vse do sedaj nisva imela.Najin danasnji cilj je 920 m visoka planota Acker (to je za do sedaj prehojeni nizinski trasi kar spostovanja vredna visina).Proti poznem popoldnevu se je pot po planoti zacela spuscati v Siber.Prespala sva v garni hotelu in zvecer ze izdelala za zadnji dan najinega potepanja.Izvedela sva namrec , da v kraju Scharzfeld ze dolgo nima vec zelezniske postaje , tako bova morala v Herzberg na vlak. 16.07.2010 Petek Zjutraj po samopostreznem zajtrku zapustiva Siber in se odpraviva kar po cesti ob potoku v mesto Herzberg. 12km. V mislih se vrtijo dogodki prehojene poti , ali je dobro ze zakljuciti.Romana je imela se namrec nekaj dni dopusta , a zemljevida za naprej sicer nisva imela.Noge so se ze itak navadile na ozuljke , tako , da bi naju se nosile kakih sto kilometrov.Po drugi strani pa sva bila navelicana iskanja poti brez zemljevida.Eno je gotovo , ce bi poznala prognozo vremena 2011 bi ob slabi, pot,se prav gotovo nadaljevala , zemljevid pa nabavila.A zakljucila sva optimisticno.S premlevanjem te teme prideva na zeleznisko postajo , na avtomatu kupiva karti in na vlak.Sledi dvanajst urna voznja do Celovca.Opazujem nahrbtnik na prtljaznem mestu , misli mi odtavajo v nadaljevanje...Sedaj ze poznava kraje, za leto 2011( Start in cilj), za dokoncanje E6 po Nemciji HERZBERG-(SCHARFELD)--DREISESSEL-925km
E6 Danska od Kobenhavna do Krusa 318 km.
20.06.2010
Polet z letalom Celovec , Köln , Kobenhavn je bil prijeten , kljub prestopu.Zame je bil to prvi polet sploh. Takoj po prejemu pritljage (nahrbtnika tezka 11 in 16 kg) , sva se ob 15:30 odlocila , da zacneva s hojo proti jugu.Sla sva mimo mostu , ki povezuje Dansko s Svedsko.Ob ograji letalisca po SV strani , skozi podhod letaliske steze.Vmes se povedrima .Takrat se nisva vedela, da naslednjih sestnajst dni na najino sreco , dezja ne bo.Naletiva na prve oznake E6 , ki jih po dveh urah hoda izgubiva.Domacini naju posljejo po sprehajalni poti do zeljenega mostu. Pohodniskih zemljevidov Danske menda ni , imela pa sva kolesarske.Ob 23 uri se v blizini mostu utaboriva , ceprav ,je se sijalo sonce.Tako sva to pozno popoldne za pokusino prehodila nekaj kilometrov najvecjega Danskega otoka Nordsjaeslland.
21.06.2010
Zgodaj zjutraj vstaneva , tudi sonce ne zamuja , pospraviva sotor in opremo.Napotiva se cez most , ki precka zaliv Kalveboderne.Nato pa skozi manjsa naselja v Ishoj.Sredi dneva greva skozi manjse in vecje kraje v Roskilde.Tu sva si ogledala nekaj cerkva in muzej vikingov na prostem.Ceprav je bila ura ze okrog dvajsete sva nadaljevala s hojo do Svogersleva , nasla primeren kraj za sotor in zaspala.
22.06.2010
Jutra so si bila kar podobna.Janez se je zgodaj zbujal , tako , da je ze susil zgornjo plast sotora , jaz pa sem se molo podremala.Do sedmih sva ze prehodila nekaj kilometrov.Polja so bila neskoncna , pasniki polni govedi , blizu kmetij pa obvezno creda konj.Opoldne sva prisla v Kirk Hvalso , nabavila hrano in nadaljevala po presernih gozdovih.Tudi znamenitosti na prostem niso manjkale.Pot naju je pripeljala do jezera Haraldsted , nadoknadila sva zaloge , v Örslevu pa sva ze utrujene poiskala primeren kraj za pocitek.
23.06.2010
Malo po sesti uri sva bila ze na poti.Jutra so bila tako lepa , da bi jih bil greh prespati.Preckala sva avtocesto in prisla v Bringstrup.Zavila sva v pekarno ,ki nama je ponujala pravo razkosje sladic in sveze kave.Janez je vedel , da se me bo danes drzala dobra volja cel dan. Pokrajina se je kar ponavljala iz dneva v dan , polja travniki , gozdovi v kilometrskih razseznostih.Oznake so naju vodile po gozdnih , poljskih in makedamskih poteh , kdaj pa kdaj tudi po asfaltu.Sredi dneva sva hodila pri Tystrupsee , zatem pa skozi gozdove do Rosteda in Slagelseeja.Tu sva se oskrbela s hrano in pijaco , ter nadaljevala pot po rahlo valoviti dezeli.Ura je kazala proti deveti zvecer , zacela sva se ozirat po kraju za nociev.Sotor sva postavila na dvoriscu nenaseljene hise.
24.06.2010
Po nekaj urah jutranje hoje sva se priblizala obali Frölunde Fed pa skozi Svenstrup.No tukaj pa je dobil Janez za god rolado , namesto obljubljene torte , ki je niso imeli.Na zelezniski postaji sva kupila karti za Nyborg (zeleznica pod morjem) in zapustila otok. Prve oznake sva takoj opazila , jih tudi kaj kmalu izgubila in se nato po pogajanju odlocila zopet za kolesarsko pot.Na njej sva se nekajkrat zasledila E6 oznako in tako prisla v Örbaek.Polja , travniki in listnati gozdovi -srecava zelo malo ljudi.Greva skozi Kvaerndrup in v blizini gradu Egerskov v kampu postaviva sotor.
25.06.2010
Noc prespiva brez skrbi , lepo stusirana in urejena z opranimi oblacili.Zetone nama je odstopila mlada druzina , sicer je le mrzla voda. Ob najinem odhodu s kampa je druzina se mirno spala.Sredi dneva prideva do Korintha , se oskrbiv s hrano in pijaco , pa dalje do Faaborga.Ob zalivu Faaborg Fjord najdeva prijetno restavracijo , kjer se okrepcava.Janeza je mucil zulj na podplatu , meni pa je zaenkrat slo dobro. Po kosilu nadaljujeva po poljih , zadnji del po cesti , do trajekta.Ta pa kot , da je cakal naju .Vozila sva se debelo uro .Bilo je zelo vetrovno.V Fynschawu sva bila ob desetih zvecer.Na tem obmocju naju bo poslej vodila karta Sydjylland.Domacinka nama pokaze pot do kampa.Ko sva vstopila , je ze vse spalo , kakor tudi zjutraj ob najinem odhodu.
26.06.2010
Najin danasnji cilj je Söndenburg.Ob poti so vecinoma polja , gozdovi so bolj redki , razen posamicno drevje ali grmovje , nekje se vije pot tudi ob obali.Sönderburg je veliko staro mesto - tipicno Dansko.Tu sva se okrepcala in nakupila nekaj hrane za seboj.Preckala sva veliki dvizni most , mimo muzeja na prostem (mlin na veter) in nadaljevala po kolesarski poti st. 8 v Broager.Pa se enkrat cez dvizni most v Egernsund.Proti veceru sva se priblizala obali , nadaljevala po mivki , ki ni primerna za hitro hojo.Tukaj sva hodila po zandarski poti , ki so jo vcasih uporabljali Danski zandarji (Gendarmenpfad).Kampirala sva v lepo urejenem kampu.
27.06.2010
Zjutraj se vrneva na obalo in po mivki korakava proti Krusi.Janeza so na levi nogi mucili kar trije ozuljki - na desni nic.Ob poti sva naletela na se eden kamp z odprtim kioskom.Porabila sva nekaj. Danskih kron in odsla dalje. Danska je precej hladna dezela , tako , da kopalcev se skoraj ni , videla pa sva nekaj jadralcev in surferjev Opoldne ze prideva v Kuphermühle , Kruso , Flensburg - no to pa je ze zgodba Nemcije.
Najina pot po Danski je bila dolga okrog 300 km.Hodila sva sedem dni , v vseh teh dneh pa ne naredis omembe vredno visinskih metrov.Bolje bi jo bilo prekolesarit - ampak pes pot , je pes pot -pa drugic.Pot vodi po redko naseljenih krajih z malo trgovinami in gostilnami , ki se odpirajo pozno popoldne.Zato je dobro izkoristiti prvo priloznost ,ki se ti ponudi -mogoce je tudi zadnja.,za tisti dan.
E6 Avstrja od Draisesselberga do Mejnega prehoda Radlje 650km.Evropska pešpot E6 poteka skozi naslednje države : FINSKA ,ŠVEDSKA ,DANSKA , NEMČIJA ,AVSTRIJA ,SLOVENIJA in GRČIJA .
Dolžina celotne poti :5200 km
AVSTRIJA-650km (porabila sedemnajst dni in pol) Na dan približno trinajst in pol ur hoje, 13.000 višinskih metrov in na dan prehojenih 39 km .
PRVI DAN : Zgodaj zjutraj sva se z avtom odpeljala do celovške železniške postaje in se zatopljena vsak v svoje misli z vlakom hitro pribljiževala Lincu,kjer naju je že čakal sorodnik Roman.Ta naju je z avtom peljal do tromeje med Avstrijo , Nemčijo in Češko-do planote Dreisessel (ležečo v Nemčiji).Močno se je pooblačilo,mi pa smo si privoščili nekaj za pod zob.Ob pogledu skozi okno sva ugotovila da močno dežuje, ampak kaj ,saj tudi dež ni ovira ,ta misel naju je spremljala še vseh naslednjih sedemnajst dni,saj so bile nevihte vsak dan.Dežju primerno sva se oblekla in sledila najinim belo-modrim merkacijam in takrat še nama daleč oddaljenemu cilju.S vsak svojim nahrbtnikom , ki je tehtal med 14 in 16 kg.Tako sva prvi popoldan hodila dobrih osem ur in se že v trdi temi utaborila v Schoenebnu. DRUGI DAN: Naslednje jutro, kakor tudi vsa ostala, naju je ura zbujala ob pol petih.Sledilo je pospravljanje šotora , zajtrk in vdir.Prve tri dni naju je pot vodila tik ob češki meji, skozi širne gozdove,travnike in polja.Zaradi deževja, ki je deželo pestilo pretekle tedne, je bila zemlja napita z vodo, midva pa sva hodila s premočenimi čevlji.Ko se je začel spuščati mrak, sva si našla prijetno zavetje v lovski krmilnici , ki je bila udobna in prostorna.Dobro sva se naspala. TRETJI DAN: To jutro pa sva prvič na enem mestu videla toliko zračnih vetrnic, ki proizvajajo električno energijo.Kraj Afisel je majhen, poseljen le z nekaj hišami.Skozi prostrane gozdove sva priša do opazovalnice zvezd, ki je bila postavljena v čast cesarja Franca Jožefa.Na drugi strani pa smučišče, ki se je dvigalo nad Bad Leonfeldnom.V kraju samem, kavica, sladica in obnova zalog hrane.Naprej naju je pot vodila deloma skozi gozd, nekaj pa tudi po širnih poljih do Schenkenfeldna, kjer sva pobrala sedmi žig.Pa tudi prvih sto kilometrov je bilo za nama -občutek dober.Do obrambnega zidu okrog gradu v Freistadtu sva prišla že ob mraku, poiskala kamp in postavila šotor.V treh dneh se je le nabralo tudi nekaj umazanega perila, tako sva v pralnici kampa iskoristila možnost pralnega in sušilnega stroja. ČETRTI DAN: Ob zori sva zakorakala v deževno jutro.Pot naju je vodila po asfaltni cesti , kasneje pa po mokrih travnikih proti Braunbergu.Tukaj so nama priravili odličen zajtrk.Okrepčana in suhih oblačil sva se začela spuščati na drugi strani hriba obkrožila St. Oswald in dalje v manjše mestece Sandl.Bilo je poldne in zopet naju je ujela nevihta.Vedrila sva v mestni kavarnici ob kavici -se razume.Dež je pojenjal,midva pa pot pod noge.Takoj, ko sva zapustila mesto, sva zakorakala v mogočni drevored , ki je vodil vse do jezera Obersse.Verjetno je za časa Rimljanov veljala za pomembno trgovsko pot.Pot sva nadaljevala po močno z vodo napitih gozdovih, vse do Karlstifta.Tukaj sva imela na razpolago kar celo kočo.Ključ sva dobila pri prijazni družini v naselju.Janez je zakuril kamin, jaz sem pripravila večerjo in oprala perilo. PETI DAN: Naslednje jutro sva se odpravila proti Nebelsteinu samo z enim nahrbtnikom,saj potek poti zahteva vrnitev v Karlstift in od tod dalje v Libenau.Nebelstein je obenem tudi začetek avstrijske 05 pešpoti, tako so rdeče bele merkacije zamenjale do sedaj modro bele.Pot je popolnoma identična najini.Dobri dve uri hoda iz Liebenaua, ob Rohner Teichu, sva postavila šotor in se naslednje jutro zbudila ob čudovitem sončnem vzhodu. ŠESTI DAN: Do Arbesbacha nekaj makedama, potem pa travniki, gamaše sva imela kar skozi na nogah.V mestu kavica, jabolčni zavitek, žiga pa ni več.Mimo Altmelona v Schoenbach sva prispela opoldne-pravi čas za dobro nedeljsko kosilo.Okrepčilo in počitek se je prilegel in zopet sva si nabrala dovolj moči za pot proti Traunsteinu.Ogled skulptur, kipov in umetnin iz izklesanega kamna se je splačal , kljub nevihti (pa saj dež naju je pral tako vsak dan).V vaški gostilni ob kavici in pecivu , sem izračunala ,da bi to popoldne še zmogla do Ottenschlaga.Vso pot je rahlo deževalo, gozd pa naju je spominjal na domače močvirno Pohorje.Do gostilne in obenem najine kontrolne točke sva prišla ob sedmih zvečer.Dobila sva dobro večerjo , prenočišče pa še oprano in posušeno perilo.Med klepetom z gostilničarko, sva izvedela, da verjetno Donave naslednji dan na bova mogla prečiti , ker je močno prestopila bregove in je tako veliko cest poplavljenih in zaprtih. SEDMI DAN: Po zgodnjem zajtrku sva se kar molo zaskrbljena podala proti Elsenreitu,Trandorfu, kjer sva pri prijazni kmetici kupila domače marelice.Od tu naju je najprej asfaltna,potem pa pot po travniku (trava nama je deloma segala do ramen) vodila na Jauerling (960 m nmv ).Na vrhu je razgledni stolp, RTV stolp in gostišče , kjer sva se posušila in okrepčala.Od tu sva se ob močnem dežju spustila v dolino Donave proti Spitzu.Pot je vodila skozi po gozdu.Na določenem mestu, pa se je med vejami odkrila mogočna Donava s vso svojo širino, takrat še posebej-bila sem močno ganjena.V Spitzu pa je bilo močno vidno razdejanje, za katero so bile krive poplave.Naplavnine , porušeni mostovi, polne kleti vode , so pestile ljudi.Vojska in policija sta reševali in bili v stalni pripravljenosti.S splavom sva prečila Donavo in v Oberarnsdorfu na kmečkem turizmu dobila prenočitev z vso oskrbo.Domačinom sva se zelo zasmilila, tako , da so nama celo čevlje sušili v rahlo segreti pečici. OSMI DAN: Naslednje jutro sva pot po razmočenih tleh nadaljevala proti ruševinam gradu Agastein (tukaj je bila pot res slabo označena in zarasla z grmovjem).Začela sva se spuščat proti lepemu mestu Melk , ki je vreden ogleda.Malo izven mesta sva tudi prenočil na športni tribuni ,saj sva morala bežati pred nenadno nevihto. DEVETI DAN: Za razliko od prejšnjih , sva se prebudila v sveže , sončno jutro.Od kraja St .Leonhard do Plankensteina , naju je vodila pretežno makedamska cesta.Razdalja je bila dolga ,ura se je bližala četrti popoldne. Začelo se je oblačiti , grmeti in bliskati. Pripravljalo se je k hudi nevihti.Še suha sva pritekla do kmečkega turizma , katerih specijalitete so bile postrvi ,a žal , gostilna je bila nabito polna-Šolarji so namreč imeli "teden življenja na kmetiji".Prenočitev torej ni bila možna ,vendar pa so naju prijazni gostitelji odpeljali v sosednji kraj , kjer sva se lahko okrepčala in odpočila za tisti dan.Do sedaj sva pot hodila pretežno po ravninskem delu in na dan premagovala tudi do petdesetkilometerske razdalje. DESETI DAN: Naslednji najin cilj je bil Oetschach nekaj manj kot 2000 mnv dobrih štirideset kilometrov hoda.Pot je bila zelo razgibana-vzponi in spusti.Na strmi poti deloma opremljeni s stopnicami,ki vodijo čez strme grape pridemo tudi do podzemne jame s kapniki in dalje v spust v kraj Lackenhof.Od tu pa sva se vspela po strmem smučišču proti koči pod Oetschachom.Na koči je bilo zelo veselo , saj so imeli harmonikarji svoj seminar.Prostora na koči je bilo dovolj ,dobila sva zelo okusno omleto s sirom in posteljo , katere sva bila že kar potrebna.Zjutraj sva opazila šele pri izhodu ,da močno dežuje.Počakala sva v koči , da je malo pojenjalo in po približno eni uri začela pot.Za nama je bil deseti dan in kar tristopetdeset prehojenih kilometrov , bila sva zadovoljna.Pot sva premagovala po strmih , spolskih tleh ,markacije so naju vodile po visoki , mokri travi , podrtih drevesih , ki ležijo že več let preko poti , domačini pa verjetno uporabljajo makedamsko cesto. Vse do .Terzerhausa naju je spremlajal dež in gosta megla..Tu sva se malo posušla , okrepčala , pa še prijateljici Mariji sem poročala o najinem napredovanju in že je zopet napočil čas odhoda.Spustila sva se v dolino ob smučišču do Erlaufsseja in dalje proti znanem romarskem kraju Mariazell-krasi ga mogočna gotska cerkev iz leta 1200 (lahko bi ga enačili s slovenskimi Brezji).Žig se lahko dobi v turistični agenciji .Okrog šeste zvečer sva prišla v kraj Moschuben in v prijeti gostilnici tudi prespala. ENAJSTI DAN: Ob petih zjutraj je že bila pripravljena popotnca , planinci , ki so se prejšnji večer še dolgo v noč poveselili so še trdno spali , midva pa sva odklenila vrata gostilne in zakorakala v tokrat jasno jutro.Nekaj časa naju je pot vodila po asfaltu , potem pa sva se odcepila desno v breg in se kar nekaj časa strmo vspenjala.Srečala sva nekaj pastirjev , ki so čuvali svojo čredo.Sedlo je bilo tako namočeno , da sva se komaj prebila na drugo stran.Prišla sva do pastirske koče , ki jo je uoravljala prijetna gospa srednjih let , z veliko znanja o zeliščih in naravnem zdravilstvu.Zahvalila sva se za kavico in prijetno krmljanje , ter nadaljevala pot proti 1981 mnv visokemu Hoche Veitschu.V koči Graf Meran Haus sva se okrepčala in odpočila.Pot se je strmo spuščala na planino Rotsohlalm vse do Sebergsatla in Seewwisen .Na zemljo je počasi padal mrak.Pred zaprtim hotelom sva se ustavila.Iz nahrbtnika sem vzela vodnik po E6 poiskala številko in poklicala lastnika hotela , ki je prišel v desetih minutah , nama pripravil večerjo in pokazal sobo.V hotelu je bil poleg naju le še starejši zakonski par. DVANAJSTI DAN: Naslednje jutro je prišlo do neljubega dogodka.V zgodnji jutranji uri sva pozajtrkovala in se nameravala tiho odpraviti iz hotela ,ko so se vrata najine sobe zarpla.Ostala sva brez ključa.Tako sva morala zbuditi lastnika hotela ,ki je stanoval v sosednji vasi .zaupal nama je , da lahko izstopiva pri terasnih vratih in jih pripreva.Končno zunaj!Pot iz Seewisna proti Hochschwabu je bila zame najlepši del poti na celi poti.Že dan se je začel z lepim , sončnim , jasnim jutrom.Da o prešernih pobočjih , polnih gorskega cvetja in lepih svetlozelenih macesnih ne govorim.Prečkala sva tudi nekaj snežišč , preden sva dosegla 2277 m visoki vrh Hochschwaba.Po dolgem pogorju je sledil spust na Sonnscheinhuete , kjer je sledil obed in kratka pauza.tukaj sva spoznala par ,ki hodi to isto pot le v obratni smeri in bistveno počasnejše , kot midva.Tudi učitelj s svojo soprogo se je vključil v pogovor in med drugim povedal , ,da je v šestih mesecih prehodil Jakopsovo pot.Pot sva nadaljevala proti Leobnerhuete , ki je trenutno v obnovi.Dalje sva se spustila v zimsko smučarsko središče Prebichl , ki v poletni sezoni ne nudi prav nič. Imela sva srečo , da sva po dolgem iskanju , le dobila prenočišče v vaški gostilni , ki je bila na visokem nivoju. TRINAJSTI DAN: Zopet vstajanje ob rani uri , lepljenje ožuljkov , ki so se iz dneva v dan večali in zajtrk. Zopet sva zakorakala v deževno jutro.Na najino srečo je le rahlo deževalo.Pot proti 2128 m visokem Reichensteinu , je bila zaradi tega težavna , trava visoka in mokra ,proti vrhu pa spolske skale in jeklenice.Sestop je bil težavnejši.Gospodar koče nama je svetoval , da se del poti vrneva in tik pod vrhom goro obhodiva.Tako sva tudi storila , a sva kljub vsemu naletela na snežno prečenje in seveda dež.Napredovala sva počasi ,a se je isplačalo.Prišla sva na širno paško planoto z idiličnim jezerom.Tukaj sva srečala evropohodnika , ki je začel pot v Leobnu.Ta pa je bil najin večernji cilj ,seveda naju je od Leobna ločilo kar pol dni.Skozi Trofiach in Trabochersee sva se spustila v železarsko mesto , ki se razprostira med dolgo asfaltno cesto in reko Muro.Edino možno prenočišče je bilo najdražje doslej , soba čisti luksus , gostilničarka pa precej neprijazna.Ampak tako je.Perilo pa nama je le oprala in posušila. ŠTIRINAJSTI DAN: Naslednje jutro naju je pot vodila skozi celo mestno jedro , preko Mure , pa v breg proti 1630 m visokemu Muglju.Dan je bil prečudovit , sončen in topel , da naju je kar zamikalo ,da bi se pridružila nekaterim planincem ,ki so se pred koćo sončili kot bi bili na plaži.Tudi midva sva si oddahnila ,ter se oskrbela s hrano in pijačo , saj naslednjih pet - šest ur ni bilo kakšne koče.Napotila sva se proti Gleinalm ,kjer naju je čakalo nemalo ovir , saj je bila sečnja lesa ,tako sva se ponekot le s težavo prebijala skozi gozd.Nato naju je pot vodila po strmih pašnikih , na sedla in končno na drugo stran planote na Fensteralm.Na paši je bilo veliko konj pa tudi nekaj govedi.Pot je bila velik del točno po koroško -štajerski meji.Bilo je že pozno popoldne , megla je začela pritiskati ,začelo se je oblačiti in seveda naposled zopet deževati.tako sva se morala vrhu Spikogla (1988 m )na žalost izogniti , saj sva v megli izbrala varnejšo pot na sedlo in po cesti vse do Gleinalma 1586 m.Tukaj sva tudi nočila. PETNAJSTI DAN: Zjutaj sva hodila po lepih grebenih , prostranih pašnikih polnih lepih konj.Srečala sva kar nekaj nabiralcev gob saj vreme je bilo še zaenkrat lepo.Okoli dveh popoldne sva prispela na sedlo Gaberl (1547).Privoščila sva si lisičkin golaž z kruhovimi cmoki , Janez pa klasika , dunajski , pomfri in solata.Osvežila sva si noge ,saj nama je prijazen natakar , prinesel vedro z vodo.Do najinega naslednjega prenočišča na koči Salzstigelhaus sva imela dobre tri ure hoda.Zopet pranje in sušenje perila , večerja in počitek. ŠESTNAJSTI DAN: Zbudila sva se v prijetno sveže in od nočne nevihte oprano jutro.Pot se je vila preko sedel in greben še vedno po koroško-štajerski meji.Sledil je spust proti Packu , dalje Weinebene(1668 m ) in končno na težko pričakovano , nama dobro poznano Golico.Na koči sva povečerjala , Aležu , Mariji ,Stanku in Božiču pa poročala o najinem napredku.Kar hitro sva se odpravila k počitku , saj naju je naslednji dan čakal zadnji kos poti -veličasten občutek (kar dober zalogaj -okoli petdeset kilometrov je bilo pred nama), do Eibiswalda in dalje do mejnega prehoda Radlje. SEDEMNAJSTI DAN: V zgodnji jutranji zori sva zapustila kočo , obenem pa tudi koroško -štajersko mejo in se odpravila po grebenu Golice.Spust v dolino , mimo nekaj koč v St. Oswald in po krajšem predahu naprej proti Eibiswaldu.Tu se ponovi zgodba mest , pomanjkljivih markacij in iskanje gostilen , ki ,jih več ni -tudi žigov (vsaj originalnih ne) .V gostilni pri cerkvi sva dobila vse potrebno , tudi najin zadnji žig.Od tu sva se podala še na mejni prehod Radlje , kjer se je začel najin slovenski del evropske peš poti , ki združuje narode in ljudi -naj bo še naprej tako.Najbolj pa združi tiste , ki jo premagajo skupaj.Objela sva se in si čestitala za pogum in vztrajnost in se obenem zavedala , da je pred nama še mnogo takšnih in podobnih poti . Ales naju je polna vtisov in doživetij peljal proti domu. E6 Slovenija od Mejnega prehoda Radlje do Strunjana 340km.
30.06.2007 Sobota od mejnega prehoda Radlje do Slemena ( Andrejev dom)
Ciglerjevo pot sva začela v deževnem jutru na mejnm prehodu Radlje.Pot proti mestu naju je v glavnem vodila po gozdnih poteh.Nadaljevala sva proti Partizanki,kjer sem jaz prvič začutila ožuljke na nogah.Od tu sva se naprej odpravila proti Brdam, kjer sva se pri moji teti okrepčala, Janez pa se je tudi, do dobra nazobal češenj. Pot proti letališču se je spuščala in že sva pešačila proti Vodrižu.Tukaj so markacije razmeroma redke ,zato sva pot malce iskala. Proti Razborju mi je že bilo jasno,da bo potrebno pot prekiniti.Žal na Razborju ni bilo prostega ležišča, zato sva poklicala na Sleme, da naju počakajo, saj ura je bila že pozna. Tezko sem hodila, jezila se nase, da nisem, pravocasno ukrepala. Na sleme sva prisla ob 23h. Soba je naju cakala. V nedeljo pokliceva Alesa, da pride po naju.
05.07.2007 Cetrtek od Slemena do Motnika.
Po štirih dneh premora je bil najin start s Slemena.Po gozdni poti proti Mornovi zijalki, ki je vsekakor vredna ogleda. V Grebensku, otisneva 7 zig. V gostilni so pravkar vstali. V Mozirju sva malce izkala zig. Nasla sva ga na trgu v gostilni.Nadaljujeva proti Motniku. Tu sva poiskala nocitev. Po vecerji, je najo čakala mehka postelja.
06.07.2007 Petek od Motnika do Janc
Naslednje jutro sva spočita odkorakala proti Trojanam(pa ni bilo krofa,kajti želodca sta bila polna).Nama je preglavice delala, visoka mokra trava. Najlepša pot je bila proti Limbarski gori,od koder naju je pot peljala v Moravče. V Moravcah se ponovi izguba ziga. Sva se, pa posteno najedla. Proti Miklavžu sva hodila večinoma po kolovozni poti,kakor tudi do Janč,kjer sva prenočila.Že na samem začetku sva zasledila pohodnika iz Dortmunda,ki je imel sedem dni prednosti pred nama,sedaj pa je le ta hitro kopnela. Pot je začel na Dunaju.Na Jančah sva spoznala zakonca,ki sta pot začela v Mariboru ,njun cilj pa je bil Trst.Bila sta iz sosednje Avstrije in sta povedala ,da veliko hodita po peš poteh.
07.07.2007 Sobota od Janc do Mackovca.
Naslednji dan sva se zgodaj zjutraj odpravila. Prijazna oskrbnica je nama oprala perilo in zajtrk pripravila ob 5. uri. Po alsfaltni cesti , se vasi, kar vrstijo. Volovje,Prezganje, Trebljevo in Leskovec. Nato se okrog Kuclja. Spust v Grosuplje. kjer sva se na tržnici, preskrbela s sadjem za tisti dan.Županova jama je vredna ogleda ,vendar pa nama čas vodena ni sovpadal z najinem programom.Nadaljevala sva proti Turjaku in že je legel mrak na zemljo ,ko sva prispela v Mačkovec.Prispela sva do samotne hiše ,da povprašava po možnosti prenočitve.Odprla sta nama prijazna domačina ,nama pokazala bungalov ,nedaleč od njune hiše ,ter naju pogostila z obilno večerjo.
08.07.2007 Nedelja od Mackovca do Monsuma.
Zgodaj zjutraj sva se odpravila s stečišča poti E6 in E7dalje proti Blovški planoti.Domačina sta nama povedala ,da je tukaj nemalo medvedov,vendar, pa da ni posebne nevarnosti ,saj se umaknejo,razen ,če se počutijo ogrožene.V istem dopoldnevu pa sva na Bloški planoti videla odtise medvedovih šap.Kmalu sva prispela do gradu Snežnik.Od tod sva hodila po lepi poti princese Luziane,vendar pa se je ta pot kmalu spremenila v labirint ,saj se ni in ni hotel prikazati Mošun. Od dalec sva slisala glazbo.Janez je prepeval na glas pesmi,ki jih je znal,pa tudi tiste,ki ni in si mislil ,če medved brunda ,bom pa še jaz. Na Monsumo je res bila veselica.Tam sva prespala.
09.07.2007 Ponedeljek od Monsuma do Ilirske Bistrice.
Tudi tu se pogajamo za uro zajtrka. Del poti se vrneva po vcerajsni poti. Nato na stezo, zopet po cesti proti Snezniku. Koca je zaprta. Zato sva prej prisla, do Sviščakov. Tu sva se okrepcala, in dalje v Ilirsko bistrico ,kjer hotela že davno ni več,žig pa je v bifeju kjer sva po naklučju pila kavo in mimogrede vprašala po žigu in ga dobila. V Ilirski Bistrici, sva poiskala prenocisce. Ponoci je divjala nevihta. Z udelezbo gasilcev.
10.07.2007 Torek od Ilirske Bistrice do Gracisc.
V deževnem jutru sva se odpravila proti Brkinom in se oskrbela z živežem.Trdno odločen ,da gre z nama ,se je štirinožni prijatelj podal na pot. Malo zatem je nas, zmocil dez. Za sladico pa se toca. Kuza, se je v eni naslednih vasi zamotil s svojimi prijatelji.Na vrh Slavnika je bila lepa hoja ,lep razgled in sonce.V upanju ,da bova v Podgorju prenočila sva se začela spuščati v dolino.Vendar ni bilo nič ,vse do Hrastovlja ,kjer nama je "prijazna" lastnica kmečkega turizma povedala ,da pred Kubidom ne bo nič.Poklicala je v Picerijo v Gračišče ,kjer so naju ob enajsti uri zvečer lepo sprejeli ,dali hrano in prenočišče.
11.07.2007 Sreda od Gracisc do Strunjana.
Lepi primorski kraji so naju čakali naslednji dan.V Strunjan sva prispela proti večeru.V hotelu so naju navdušeno sprejeli ,pogostili ,animatorka Barbara pa je opravila intervju ,seveda tudi skupna fotografija ni izostala.Z lepimi vtisi sva se odpravila proti domu -seveda tokrat ne peš-odločena ,da opraviva E6 še v preostalih deželah.Vsem jo lahko toplo priporočam.Čez približno štirinajst dni sva dobila sporočilo ,da je pohodnik z Dortmunda prispel na cilj. Utrinki ,ki so zaznamovali najino pot :pozabljen žig na mejnem prehodu Radlje-po kilometru prehojene poti vrnitev nazaj,ožuljki,toča ,poroka na Turjaku ,štirinožni prijatelj ,medvedove sledi...
|
Na kratko o meni romana,janez.eDnevnik.si
Na prvo stran Osebna stran Arhiv sporočil Kaj pišejo moji prijatelji Foto album Zanimive stranievropska pešpot E6KategorijeNajnovejša sporočilaE6 Nemcija od Herzberga do Dreisesselberga 925 km.E 6 Nemcija od Krusa do Herzberga - Scharfeld 707 km. E6 Danska od Kobenhavna do Krusa 318 km. E6 Avstrja od Draisesselberga do Mejnega prehoda Radlje 650km. E6 Slovenija od Mejnega prehoda Radlje do Strunjana 340km. Moji prijatelji
Število zadetkov: 54425 |
||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||||
Pogoji uporabe - e-pošta: info@eDnevnik.si Vse pravice pridržane. © 2005-08 eDnevnik |
Ideja o evropski peš poti se je porajala pri vzponih , na Kremžarjev vrh-zadnji pohorski tisočak(tisoč vzponov v enem letu).