Neskončnost

Lušt'n mi je

Vedno bolj ga spoznavam. Všeč mi je, da se razvoj odnosa dogaja po polžje. No ja, včasih si zaželim stopničko višje, ampak hitro se streznim in ugotovim, da je to, pravzaprav TO. Če ničesar ne pričakuješ, ne moreš biti razočaran. Tega se držim. Ne samo na videz, tudi zares, globoko v sebi tako čutim. Uživam v danih trenutkih.

Enkrat sem že pisala o zaljubljenosti in vezi na horuk. Še pred kratkim sem zapisala, da kako mi je žalostno, da se dogajajo poroke iz zaljubljenosti, da se rojevajo otroci iz zatreskanosti. In kako se nekateri partnerji slabo poznajo med sabo. To seveda ugotovijo, ko je že prepozno, ko so že otroci, ko ostane od veze samo še obveznost in nič drugega. Kako lahko spoznaš človeka v par mesecih? Toliko spoznaš, da ga sprejmeš za svojo družino? Jaz si tega enostavno ne morem predstavljati.

O tem sva govorila kakšnih 14 dni nazaj. Podobnih misli sva. Oba v preteklosti, tudi pojedla že nekaj krompirčka in se zavedava, da odnosi počasi rastejo. Samo tako bodo zares trdni. Kakršnikoli že bili.

Kmalu bo mesec dni naokrog, kar se poznava... Sama nimam sicer nobenih pričakovanj in druženje z njim je prijetno. Uživam v teh trenutkih. Včasih so dolgi, včasih čisto kratki, ampak odnos raste. Sploh ni pomembno v katero smer. Tudi če samo ostane pri občutkih, ko naju druži ljubezen do narave, hribov, skupnih klepetov, je to največ, kar si ta hip želim.

Sploh mi ni pomembo ali bo iz tega odnosa zrastlo nekaj več, ali gre le za kolegialnost, prijateljstvo...naj bo tako, kot narekujejo čustva. Z obeh strani.

ps. sovražim zlat prah pred očmi, ko hitro vstanem